Jelka Reichman

Vsak ustvarjalec, pa naj se zaveda ali ne, je iskalec resnice

»Doma imam cel kup Ognjišč. Zelo nerada mečem stvari proč. Saj je znano, da zbiram stare stvari. Mama, ki je danes stara nad devetdeset let, je bila naročena na Ognjišče, dokler ga je lahko brala, jaz ga kupujem občasno,« sva začela pogovor z ilustratorko Jelko Reichman, ki zvesto spremlja tudi ilustracije v naši reviji.

- Ste že kot otrok risali? Ste to raje delali kot drugo?

Pravzaprav je bilo risanje vse, kar sem rada delala. Mene je oče skoraj podil v kakšen šport. »Vzemi sanke in pojdi se ven sankat!« mi je govoril. Meni pa je bila to muka in sem čakala, da se bo zmračilo. Bala sem se sankati ... Najraje sem imela knjige in risanje. Igrač takrat sploh ni bilo veliko. Hodila sem k maminima tetama. Kot otroku sta se mi zdeli neznansko stari. Bili sta delavki v tobačni tovarni, neporočeni. Skupaj sta živeli v dedkovi hiši in tam je bil za mene raj. Imeli sta Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Bilo je ilustrirano in »požirala« sem ilustracije, kako Jezus pomnoži ribe in kruh. Meni je bilo že to gledati čudež! Imele so knjižico o Tereziki Deteta Jezusa. Naročeni sta bili na Zamorčka, revijo o misijonih. Jaz sem to gledala in opazovala »svete podobe«, ki sta jih imeli po hiši. Tudi mamin stric je slikal.

- Torej ste od njega podedovali dar po risanju.

Gotovo po mamini strani. Pri mami je bilo enajst otrok in tisti, ki so študirali, so študirali, za profesorja ali sodnika, ne pa za slikarja. To je pomenilo revščino. V družini so imeli »roko« za risanje. Tako je govoril mamin oče: »Naša ima roko za risat'.« On je bil ključavničar in je znal popravljati tehtnice. Tako so bile »vage« povsod. Vendar pa jaz mislim, da pri risanju ne gre za roko, ampak je vse v glavi. Roka je kot lopata, je orodje. Če ne bi roke imela, pa bi nogo strenirala, kar je sicer težje, a bi lahko tudi z nogo risala. Ali pa z usti. Kar tudi nekateri delajo. Stvar ni v rokah, ampak v glavi.

- Mama je bila učiteljica, oče pa učitelj. To je najbrž prineslo več knjig v hišo.

Da, spoznala sta se na učiteljišču, oče je pozneje še študiral in postal profesor za opisno geometrijo, matematiko in tehnično risanje, mama pa se je specializirala za delo z gluhimi (surdo pedagoginja). In jaz sem kot otrok risala. Bilo je med vojno ...

- Pa ste imeli sploh papir za risanje?

Da, s papirjem je bila zelo velika stiska. Včasih so mi zato prinesli kakšen karton. Narisala sem punčko in jo hotela izrezati, pa se mi je vse lomilo. Joj, kako sem bila jezna. Dokaj blizu nas je bila opekarna in oče mi je prinesel glino. In kako sem potem rada delala z glino. Oboje je povezano, saj gre za isti jezik. Pravijo, da zna vsak kipar risati in vsak risar modelirati, ker je modeliranje risanje v teh dimenzijah. In potem sem delala kipce. Kot punčka sem gledala Jezuščka v jaslicah in seveda ga sama doma naredila iz gline. Dala sem ga sušit v lopo. Ko sem zjutraj najprej stekla pogledat Jezuščka, je bil ves razpokan. Kje pa je takrat kdo meni kaj žgal! Imela sem poklic za oblikovanje, zato imam polno hišo kipcev. Nisem si kupovala krznenih plaščev, ampak kipe in stare stvari.

- Ostajajo mi v spominu vaše ilustracije knjige Berte Golob Kako visoko je nebo, kjer opisuje svoje otroštvo in Skrinja iz babičine bale, kjer opisuje svet, ki ga ni več ... Vi pa ta svet radi ilustrirate. Zakaj?

Najprej sem toliko stara in zavedati se moram, da iz tega sveta odhajam. Res je, da moram živeti v času, v katerega sem položena, a si ga izbrala ne bi, navzlic temu, da imam v njem veliko udobnost. Pritisnem na gumb za centralno in mi je toplo ... To je res, ampak, če bi se odločala sama, bi raje živela ob sveči in v mirnem, romantičnem, idiličnem svetu. Že kot otroka me ni motilo, da smo živeli v pomanjkanju. Bila sem srečna. Saj si lahko danes omišljamo toliko stvari, a te to ne osreči. Več ko imaš, bolj si prazen. Danes ima otrok polno sobo igrač in knjig, jaz sem imela pet knjigic, pa so bile moje, »za umret'« moje. Jaz sem vse spravila. Živela sem v svetu, ki mi je bil pisan na kožo. Ta, v katerem sedaj živim, mi ni, čeprav moji vnuki živijo v njem in se tolažim s tem, da se ga bodo navadili in lepo živeli v njem.

- Ali »ustavljate« čas tudi tako, da zbirate stare predmete? Vaša hiša jih je polna.

Tudi zato, da se med njimi skrijem, da se obdam s tistim, kar imam rada. Imam rada živali, a si mnogih sredi mesta ne morem privoščiti. Konja že ne morem imeti! Pa jih imam rada. Imam rada starosvetne stvari. Pa ni treba, da so drage, samo da so stare. Za božič naredim »drevešček«, pod njim pa male jaslice, a samo bistveno: jasli, ki sem jih sama naredila in kipec Jezuščka, ki sem ga tudi sama naredila, kakšno ovčko in svečke in simbol božiča je tu. Potočki in vlakci v jaslicah so igrarija, ki pa mora biti zaradi otrok.

- »Obrazki otrok Jelke Reichmanove so kot angelčki,« nam je dejala učiteljica v osnovni šoli. Vaši otroci, njihovi obrazi... Je v njih ljubezen do otroštva, do otrok, materinstva ... Najprej moja ljubezen do otroštva samega, nato do otrok, potem do materinstva. Bila sem mama in rada sem bila mama, a materinstvo ima tudi težak prizvok. Ko ti otroke imaš, si odgovoren zanje. Tudi če mačko dobim, sem zanjo odgovorna. Kaj šele za otroka! Ta veriga gre naprej, ko imaš vnuke ali pravnuke, še vedno skrbiš zanje in jih imaš rad. In ta ljubezen je največja veriga »priklenjenosti«. Zato imate duhovniki celibat, če bi imeli še lastne otroke in družino, ne bi zmogli, »zmanjkalo« bi vas. Ženska je sicer bolj na »udaru«, čeprav danes možje že veliko pomagajo v gospodinjstvu. Če bi ženska imela kakšno ambicijo, da bi bila rada še kaj, poleg mame, je to zanjo velika obremenitev.

- Nikoli niste slikali vojne in ne partizanskih pripovedi. Vi ste vojno doživeli še kot otrok. Ste imeli tedaj kakšno grozno doživetje?

Doživela sem vojno, čeprav v zaledju. Spomnim se okupacije, pa bodeče žice in pozdravljanja »po rimsko«, alarmov in zatemnitev, bombardiranja, a da bi bil do mene kdo nasilen, tega se ne spominjam. Meni se upira vsako nasilje. Pa tudi če bi me katehet v nekaj silil, me ne bi prisilil. Mene mora prepričati. To nasilje se lahko začne v družini. Ne dresirati ali tepsti otrok, ampak jih vzgajati. Vojna pa ni nič drugega kot nasilje. Kdo pa se izmisli vojne? So se jih matere? Katera pa bi si želela, da bi šel njen sin v vojno!

- Prebral sem, da je bil vaš najljubši predmet slovenščina. Od kod odločitev za likovno akademijo?

Slovenščino sem med vsemi predmeti, ki so bili na urniku, imela najraje. Komaj sem jo čakala. Književnost sem imela rada, pa tudi slovnico. Rada sem brala knjige. Toda nikoli, tudi v času petošolske ljubezni, me ni nič »požgečkalo«, da bi kaj sama napisala. Nikoli se nisem literarno udejstvovala, sem pa velik ljubitelj literature in mislim, da jo zelo dobro poznam. V študentskih letih sem res ogromno prebrala, še danes rada berem.

Slikarstvo pa me preprosto žene, da delam. Če po sili razmer kakšen teden nič ne delam, se čutim krivo. Vem, da bodo ljudje rekli: »Daj no mir, pa koliko si naredila!« Pa veste, tisto, kar sem naredila, zame nima več nobene vloge. A mislite, da kdo, ki je veliko naredil, sedi in si ogleduje svoje nekdanje izdelke in si misli: »Kako dobro sem to naredil.« Tega ni. Mene novo vleče, pa tudi če bo slabše, kakor doslej. Zavedati se moramo, da vsak ustvarjalec doživi svoj višek, potem se ustavi, pa tudi pada.

- Vi ste končali likovno akademijo v Ljubljani in bi lahko po njej začeli slikati abstraktne slike, velika platna, pa ste se odločili za ilustracije, največkrat za otroško ilustracijo. Zakaj?

Nikoli nisem slikala abstraktnih slik, ker me abstrakcija niti malo ne zanima. Rada imam konkretno figuro. Ilustracija je neka pripoved. Lahko je drugi napisal besedilo (pravljica, pesem...), a če mi je napisano blizu, me nič ne moti, da je to stvar napisal nekdo drug in sem jaz na neki način polustvarjalec. Jaz se počutim čistega ustvarjalca, čeprav sem vezana na tisto besedilo in ne morem narisati kočije, če tam piše, da je bil voz. Drugače pa sem svobodna, kako naj stvari narišem. Podoba me navdihuje in znam marsikaj narisati. Naredila sem nekaj portretov, zlasti svojih otrok, pa tudi sicer sem morala na akademiji vse risati.

- Kakšna pa je bila potem pot do ilustracije?

Ilustriranje je ženski nekako bolj dosegljivo. Zato je med ilustratorkami toliko žensk. Ženska se poroči, ima prvega, drugega otroka, celo več... Doma kuha, danes mora nekaj zaslužiti in zato doma še riše. Tako enega kužka pobarva do polovice, pa pristavi krompir, potem pride otrok iz šole in mu da jesti ... V takem vzdušju je ilustrirati laže kot da bi delala veliko sliko, pa bi na sredi prišel otrok domov in bi ga spodila: »Pojdi ven, ker se mi bo zasušilo!« Končala sem grafično specialko, a grafike prav zaradi povedanega nikoli nisem delala. Pa še ena stvar je: Ženske, ki smo običajno mame, smo bliže otroku in temu svetu.

- Zlasti tudi zato, ker največ ilustrirate za otroke.

Seveda, saj otrok to tudi potrebuje. Ne znam si predstavljati ilustrirane Vojne in miru. Otrok pa rad gleda tudi ilustracije, ko mu beremo knjigo. Tako ga vzgajamo v literarni in likovni umetnosti.

- Na neki način me spominjate na otroškega skladatelja Janeza Bitenca. On je bil tudi velik, a na »otroškem področju«. Tudi z njim ste sodelovali. Med drugim ste ilustrirali njegove božične pesmi.

Joj, z njim sva bila velika prijatelja. Kolikokrat sva sedela pri meni v dnevni sobi! Dokler je bil še zdrav, se je pri meni oglasil, ko je šel na sprehod. Skupaj sva spila čaj in klepetala. Bil je eden redkih ljudi, s katerim sva se lahko pogovarjala bolj o transcendentnih stvareh, stvareh, ki nas presegajo. Tudi zato ga izredno pogrešam. Ne morem reči, da sem zelo verna, sem pa verna na svoj način. Veste, vsak ustvarjalec, pa naj se zaveda ali ne, je iskalec resnice in to iskanje te privede tudi do dvomov. Ne morem vsega »pohrustati«, mislim pa neprestano. Tudi Janez Bitenc je bil tudi tak, zato sva kar neprestano skupaj »predla« misli.

Prej ste me spraševali o literaturi. Res jo imam rada. Veliko pesnikov mi je všeč, a dve pesmi sta mi dobesedno pomagali živeti. Prva je Gregorčičeva Človeka nikar. Napisal jo je duhovnik in mi pove o podobi Boga več kot vse pridige. Podobno kot on v tisti pesmi si tudi jaz predstavljam Boga in stvarjenje. Druga pa je Prešernov Orglar: »Pusti peti moj'ga slavc'a, kakor sem mu grlo ustvaril«. Doživljala sem tudi očitke: »Joj Jelka, zakaj pa ti tako sladkobno rišeš? Pa daj bolj tako ... « Takrat te to zbega, pomisliš, da si na napačni poti. A ta Prešernova pesem mi je dajala moč: jaz moram peti po svoje, druge pesmi bo pel drug ptič – jaz moram slikati po svoje!

- V zadnjem času ste prejeli več priznanj za svoje delo, obenem pa v pediatrični kliniki vaše slike lepšajo poglede bolnim otrokom in njihovim staršem. A smem nekoliko provokativno vprašati – vam več pomenijo priznanja ali zavest, da so vaše risbe v veselje bolnim otrokom?

Odkrito vam povem, a to blago napišite, da ne bodo rekli, da sem domišljava: Zunanja priznanja mi ne pomenijo veliko. Meni je največje priznanje, da je narisano otrokom všeč, predvsem pa, da sem jaz zadovoljna z ustvarjenim. Kajti to se vedno ne zgodi. Mnogi mislijo, da je ustvarjalec vedno zadovoljen z ustvarjenim. Pa ni tako! Ni vsak dan nedelja. Pri ilustracijah je še ena težava. Vezan si na roke. Včasih bi šla stvar še enkrat narisat, a jo moraš oddati. Včasih pa se zgodi, da narediš tako mojstrovino in se vprašaš: »A sem to jaz naredil?« Veste in zaradi takih trenutkov se je vredno truditi in teh trenutkov sem najbolj vesela.

Pa še glede klinike. Izvedba je čudovita. Je pa bilo ogromno sestankov in srečanj. Jaz se nisem silila. Ko so slike bile končane, sva jih šla pogledat z možem. Osupnila sem. Odlično so jih naredili. In v tistem trenutku sem bila navdušena nad svojim delom in delom tistih, ki so to spravili na steklo. Moje zadovoljstvo je bilo veliko. Je to tudi za otroke? Sama sem imela otroke in sama sem doživela zelo hude trenutke in zdi se mi, da takrat, ko tečeš z otrokom v bolnišnico, nič ne vidiš.

- Ja, kaj pa pozneje?

Da, pozneje, ko otrok malo okreva, pa že lahko greš z njim okrog in mu lahko kažeš otroke na sliki... Me pa v zvezi s to poslikavo vedno zjezi ena stvar. Vedno, ko poročajo o njej, govorijo, koliko je stala. Nekateri menijo, da sem dobila jaz ves tisti denar. Pa ga nisem! Veliko je stala izvedba. Menda celo v Ameriki. Niti točno ne vem, kako so to delali. A to bi stalo tudi, če bi na steklo dali samo pike in ne mojih ilustracij.

- Kot urednik Ognjišča sem v stalnem stiku z otroško knjigo tudi po svetu. Na različnih mednarodnih sejmih si ogledujem najnovejše izdaje otroških knjig. Opažam, da slovenski ilustratorji v ničemer ne zaostajajo za drugimi. V marsičem so celo boljši. Zakaj, menite, da je tako?

Res je, naši ilustratorji so dobri. Menim, da je to podobno, kakor takrat, ko ima razred dobro jedro. Okoli nekaj odličnjakov in prav dobrih učencev se ustvari zdrava razredna skupnost, ki je malo tekmovalna ... Tudi v zgodovini smo imeli italijansko renesanso, potem severno renesanso, pa Špance, ki so zablesteli v času Goya, potem francoski impresionizem ... Vedno imate nekaj dobrih mojstrov in okoli njih se kot grozd zberejo še drugi. Nastane tekmovalna skupina. Tudi pri slovenskih ilustratorjih – govorimo o ljubljanski šoli, tako ilustratorski kot grafičarski - je malo tega. Me »pravljičarke« smo malo tekmovale. Bilo je obdobje, ko je slovenski ilustraciji malo padla raven, a se je z novimi, mladimi imeni spet osnovala ena skupina, ki je zelo dobra. Saj je podobno tudi pri športu. Nekaj časa imate odlične skakalce, pa pride obdobje brez njih, pa se spet pojavijo novi. Glede ilustracije nas resnično ni treba biti sram pred drugimi narodi. Slovenci smo majhni. Poglejte mene: že 40 let sem navzoča. V Ameriki ali kakšni drugi državi ne bi bila navzoča toliko časa. V nekaj letih bi tam zaslužila ogromno denarja, kar se pri nas ne more zgoditi, ker je »trg« tako majhen. A potem te v Ameriki odvržejo, ker hlastajo za novim. Pri nas pa še ustvarjam!

pogovarjal se je Božo Rustja

(gost meseca 12_2009