dr. Jože Možina

zgodovinar

“Poznavanje zgodovine ni zapravljanje časa za preteklost, ampak investicija za prihodnost”

Mozina Joze1Slovenci smo razdvojen narod. Zgodovinar Jože Možina je v svoji obsežni knjigi Slovenski razkol raziskal, kako je do te razdvojenosti prišlo, in kar je še važnejše, na koncu knjige pokaže, kako iz nje. Ob izidu knjige, “na katero smo čakali desetletja”, kakor sam pravi, smo ga povabili za gosta.

- Napisal si obsežno znanstveno monografijo, ki ji bo morda kdo očital, da razdvaja, da ločuje. Kako odgovarjaš na te očitke?
Značilno je, da se ti očitki pojavijo vedno, ko ni protiargumentov, s strani takih, ki želijo, da se boleča zgodovinska dejstva ne razkrijejo. V zadnjem delu knjige poudarim, da gre v tej monografiji za resnico. Resnica pa je začetni kontekst sprave. Slednje ne more biti brez resnice. Zato te očitke zavračam. Obenem pa vidim, kako ta knjiga učinkuje na ljudi tako po številnih odzivih bralcev kot tudi na predavanjih. Vidim, da jih gane, pretrese, a tudi pomirja in jih spravlja same s seboj. Predvsem tiste, ki so trpeli, ne da bi se jim kdo opravičil za trpljenje, ki je ostalo v njihovih družinah, bodisi da so ga prestali sami ali pa njihovi svojci.

- Nisi se šele s to knjigo začel ukvarjati z narodnim razkolom, ampak že prej. Kako se je začelo? Končno ne izhajaš iz ‘domobranske’ družine, ampak iz primorske partizanske družine?
Na Primorskem je bilo praviloma tako, da so ljudje vsaj od začetka sodelovali s partizani v duhu gesla “samo, da se rešimo Italijanov”. Naša družinska bilanca je sicer taka, starega očeta Karla po mamini strani so že pred vojno obsodili na 5 let konfinacije zaradi protiitalijanskega delovanja fašisti, starega očeta Franca so leta 1944 zaradi ovadbe, da dela za partizane zaprli nacisti, po vojni pa so očeta Franca, ki je povedal, kar jim gre, zaprli še komunisti. Imamo pač nekaj uporniškega duha v genih.
Sicer pa me je že konec osnovne šole zanimalo, zakaj se je v Sloveniji med vojno zgodil tak razkol, ali drži, da je bila komunistom nasprotna stran tako zločesta? Doma sem slišal drugače in v tistem času so mi prišle v roke emigrantske knjige prek družinskih prijateljev v zamejstvu. Zaradi ene od takih knjig je na primer pisatelj Drago Jančar pristal v zaporu. Tudi v srednji šoli in pozneje na fakulteti je bilo stalen predmet mojega zanimanje vprašanje: kdo je začel? Naposled sem se s to ključno temo slovenskega zgodovinopisja soočil v tej knjigi.

- Ali je zaradi tega tvojega zanimanja prišel do tebe arhiv stražarjev? Kako je do tega prišlo, da si dobil ta arhiv in kaj je to v tebi sprožilo?
Brez dvoma gre pri tem za srečno okoliščino, za poseben blagoslov. Stražarji so bili predvojna akademska elita. Najbolj izobraženi in najbolj politično agilni katoliški mladeniči, ki jih je okrog sebe zbiral karizmatični duhovnik profesor dr. Lambert Ehrlich. Med drugim se je že na pariški mirovni konferenci bojeval za slovenske meje in je veljal za strokovnjaka tudi na tem področju. Arhiva sicer nisem našel jaz, sem ga pa prvi konkretno uporabil. Desetletja je bil zakopan, potem odkopan, shranjen in imel sem priložnost, da sem ga temeljito pregledal in pomembne stvari vključil v knjigo.

- Si našel v njem kaj, kar je presenetljivega, novega?
Našel sem niz fascinantnih dokumentov. Gradivo v njem ni cenzurirano. Gre za nikoli videno gradivo, korespondenco protikomunistične strani, iz katere je razvidna zmeda ob soočenju z revolucionarnim udarom. A v tem arhivu je tudi zaplenjena osebna korespondenca Zdenke Kidrič in Edvarda Kardelja. Iz nje se vidi, kako je Kardelj naročal posamezne umore v Ljubljani. So rokopisi vosovskih likvidatorjev, ki opisujejo posamezne umore. So težko berljivi, ampak sem se potrudil in zverziral, da sem jih uspel prebrati predvsem kot povečane kopije na računalniku. Med gradivom so tudi fotografije in drugo gradivo, ki dokazujejo nasilje italijanskega okupatorja zlasti na Dolenjskem: streljanje talcev in požiganje vasi. Številne še neznane fotografije kažejo na to, kako je bilo slovensko civilno prebivalstvo žrtev tako revolucije kot nezaslišanega italijanskega terorja.

Mozina Joze2- V tem arhivu si našel tudi dnevnik Cirila Žebota. Najbrž je bila tudi ta najdba presenečenje. V čem je pa ta dnevnik zanimiv?
Ciril Žebot je bil sin predvojnega mariborskega podžupana, ki je umrl v Dachauu. Bil je nacionalno zelo ozaveščen in zelo inteligenten. Potem ko so komunisti ubili Lamberta Ehrlicha sta s Francem Casarjem vodila stražarsko gibanje. Bil je najmlajši doktorant v takratni kraljevini Jugoslaviji in je že 26–leten začel predavati na pravni fakulteti. Že konec tridesetih let in zlasti med vojno si je dnevno zapisoval pomembne stvari. To ni dnevnik, ki bi ga pisal za javnost, zato je kot vir še toliko več vreden. Zapisoval si je posamezne dogodke in osebna občutja. Iz teh je razvidno, kako so bili ‘narodni izdajalci’, kakor so katoliške akademike okarakterizirali komunisti, izrazito narodno zavedni, stremeli so za svobodno Slovenijo in demokracijo. To je dejstvo. Ker so prestavljali ‘konkurenco odporu’, so postali prve tarče komunistov. Komunistom je bil razdor v narodu model uveljavljanja svoje volje in oblasti in teror je bilo sredstvo, ki so ga ustvarili, da so lahko naredili to, kar so.

- Mnogi poudarjajo zanimiv slog pisanja v tvoji knjigi. Najbrž je k temu pripomogla tvoja bogata novinarska izkušnja. Je ta zanimiv slog tudi vzrok za uspeh knjige? Iz tiskarne namreč prihaja že tretja izdaja, dvakrat so knjige praktično v enem tednu dni pošle. Najbrž nisi pričakoval takšnega uspeha?
Vedel sem, da si knjiga zasluži velik odmev. Takega založniškega uspeha pa nisem pričakoval. Zakaj se je to zgodilo? Gotovo je tudi slog pisanja, oprema knjige, zlasti pa šokantna vsebina – prvič objavljeni dokumenti, fotografije, grafi, – so tisto, kar je kot novost v slovenskem zgodovinopisju, pripomoglo k uspehu. Vprašal si glede sloga pisanja. Na besedilu sta v daljšem obdobju delala dva lektorja, Kristina Pučnik in – ravno včeraj sem ga srečal – Stanko Maršič. In oba sta me opozorila, da se knjiga izredno dobro bere in sta bila tudi med prvimi, ki sta osupnila nad vsebino in ‘padla’ v zgodbo. To mi je dalo gotovost, da je knjiga res dobro napisana. Po prvih 40 straneh, ko sem jo pisal še kot doktorat, je moj slog pisanja zelo pohvalil dr. Mitja Ferenc. Res, novinarska izkušnja, ko je potrebno napisati jasno in natančno, mi je tu zelo koristila.

- Ali si se načrtno ‘spustil’ na zanimiv poljuden slog ali pač imaš tak slog pisanja?
Knjiga je znanstvena monografija, opremljena z recenzijami. S tega vidika je strokovno delo. Glede na to, kar mi praviš ti in številni drugi, pa je očitno prišel do izraza moj osebni slog – stvaren jezik z lastno poetiko izražanja. Kar veliko sem bral pa tudi literarna sfera mi ni tuja.

- V knjigi opisuješ nastanek vaških straž. Nekateri očitajo Cerkvi, da je odločilno pomagala pri ustanavljanju te formacije in silila ljudi, naj stopijo vanjo. Dokumenti in pričevanja kažejo, da je začetek vaških straž popolnoma drugačen.
To je eno ključnih vprašanj. Izvorno vrednostno izhodišče pri pisanju te knjige ni bila nobena ideologija ali kaj podobnega, kar je bilo značilno za zgodovinska dela pred letom 90. Moja knjiga v smislu vrednotenja medvojnega dogajanja temelji na zornem kotu slovenskega civilnega prebivalstva, ki se je med vojno znašlo v stiski. V knjigi pride prek dokumentov neposredno do izraza, da so imeli takrat praktično vsi prebivalci Ljubljanske pokrajine, ki je osnovni predmet zanimanja knjige, vključno z duhovniki, izrazito odklonilen odnos do italijanskega okupatorja. Navajam tudi posamezne primere. Italijani so bili na slabem glasu tudi zaradi preganjanja primorskih Slovencev. Pri Nemcih je druga zgodba. Kajti zlasti številni komunisti so se zaradi pakta med Hitlerjem in Stalinom nad njimi navduševali. Po slabem letu ‘blage’ okupacije, za katero so se Italijani odločili, pa ne iz dobrih namenov, se začne teror. Sproži ga revolucionarno gibanje na pritisk komunistične partije. Tako se konča “idila blage okupacije”. Okupator se začne maščevati partizanom, predvsem pa civilnemu prebivalstvu, do katerega je imel lahek dostop. Ljudje so najprej trpeli zaradi revolucionarnega nasilja, potem pa zaradi okupatorskega terorja. Edina avtoriteta, ki je ostala v mnogih krajih, je bil župnik. Ljudje so se obračali na duhovnike – poznamo izredno ganljive prošnje – za posredovanje. Duhovniki, tudi škof Rožman, so se v prvi dobi te zaostritve (zgodaj spomladi leta 1942) ukvarjali predvsem z reševanjem ljudi.
Že po rimskem pravu in po naravnem zakonu ima vsak neodtujljivo pravico, da se, če ga napadejo oboroženi ljudje, tudi sam brani z orožjem. In prav do tega je prišlo v krajih, ki jih v knjigi podrobno opisujem. Ljudje so se na začetku spontano uprli revolucionarnemu nasilju, mimo volje duhovnikov in tudi brez vednosti okupatorja. Imamo primer begunjskega župnika Viktorja Turka. Bil je pogumen, sposoben duhovnik, prihajal je v konflikt z italijanskim vojaštvom, ti so ga dvakrat javno oklofutali. Na začetku je s simpatijami gledal na partizansko gibanje. Bil je naročen na Slovenskega poročevalca. Ko začnejo komunisti pobijati njegove župljane: mlada dekleta, fante, beračico, ponekod njegove sobrate duhovnike …, se je seveda obrnil proti njim. Na prošnjo ljudi je sodeloval pri nastanku obrambe za zaščito ljudi pred vsemi, ki so jih ogrožali. Na zaslišanju to tudi jasno pove.

- Duhovniki so v času okupacije reševali ljudi pred okupatorskim nasiljem in maščevanjem. Mimogrede izhajava iz sosednjih vasi. Naš župnik je večkrat rešil vas pred nemškim maščevanjem.
Enako velja za župnika iz Sv. Križa na Vipavskem Andreja Simčiča, ki je rešil posamezne ljudi ob požigu vasi Cesta. Črniški dekan Alojzij Novak je reševal ljudi, ki so stali že v vrsti za streljanje. Takih primerov je veliko od Primorske do Dolenjske in Štajerske. Revolucionarji so s prizorišča incidentov in nasilja vedno zbežali in civilne ljudi, ki so jih okupatorji namenili streljanju so potem reševali le duhovniki. To je dejstvo.

- Vendar jim je revolucionarna stran to štela v zlo, češ, da sodelujejo z okupatorjem …
Da, to je neverjetno! V arhivu sem našel zapis partizanskega zaupnika, ki opisuje župnika v Želimljem. Po partizanskem napadu so Italijani zajeli talce iz vasi in jih vodijo proti Velikim Laščam. Župnika takrat ni bilo doma. Ko se vrne in izve, kaj se je zgodilo, pohiti za njimi in svoje farane v zadnjem hipu reši pred streljanjem. Šlo je za moške in starejše fante. V partizanskem zapisniku o tem dogodku piše: Vedeli smo, da ni vreden zaupanja!
Pomeni, da za revolucionarje ni bila vrednota, da je ljudi rešil! Danes se nam zdi neverjetno, a komunističnemu vodstvu je bilo v interesu, da se ustvari kaos – ne glede kdo ga bo povzročil, ker je kaos, nasilje, humus, kjer lahko uspeva revolucionarno gibanje, ki ga zanima absolutna oblast.

Mozina Joze3- Omenjal si že stražarje, kar kaže, da so bile še druge katoliške organizacije in združenja. Kristjani so bili pred začetkom druge svetovne vojne razdeljeni, med njo še bolj. Kako usodna je bila to razdeljenost?
Zelo zahtevno vprašanje. Skupina krščanskih socialistov je bila v bistvu odpadnik iz tega tabora, če gledamo politično. Zelo zgodaj so začeli paktirati, celo kolaborirati s komunisti. Edvard Kocbek je v svoji mesijanski drži prestopil mejo katoliške formacije. Ko začneš tolerirati umor iz političnih namenov, je konec.
Ta razdeljenost se je odražala v tem, da so porabili veliko časa za medsebojne prepire. Upor, ki so ga začeli komunisti, je na začetku pritegnil tudi mnoge kristjane, ki so bili podobno kot liberalci (ne pa tudi komunisti) prvenstveno domoljubno orientirani. Ne smemo pozabiti, da je prav Cerkev gojila ljubezen do naroda. Vendar se ost partizanskega upora ni usmerila proti okupatorju, ampak so bile prve žrtve med slovenskim civilnim prebivalstvom. To kažejo podatki, ki so uradni in so tudi objavljeni v knjigi. Na slovenskih tleh je vojna trajala štiri leta, vendar je revolucionarno gibanje bilo v neki svoji fanatični obsedenosti prepričano, da bo konec vojne leta 1942 in morajo pohiteti in izkoristiti priložnost ter narediti vse, da bodo prišli na oblast.

- Omenil si Edvarda Kocbeka. Zgrozim se, ko berem njegove besede ob Ehrlichovem umoru, kako kot kristjan zagovarja umor. Oni so to poimenovali likvidacijo. Pokojnega pisatelja Alojza Rebula, ki je Kocbekov dnevnik v najhujšem času preganjanja Kocbeka prevedel v italijanščino in je besedilo dobro poznal, so se te besede tako dotaknile, da je v znamenito knjižico ob Kocbekovi sedemdesetletnici, ki sta jo izdala z Borisom Pahorjem in si nakopala bes jugoslovanske oblasti, o tem napisal cel esej.
Na splošno je Kocbek kot politik odigral negativno vlogo med drugo svetovno vojno. Bil je slepo zaverovan v komunistični novi red, pa tudi svojo veljavo in ambicijo. Do partije je prevzel izredno naivno držo misleč, da ga bo upoštevala oz. nagradila. Toleriral je umore in druge zločine. Za partijo je bil Kocbek pomemben, da je preko njega vzpostavila most do ljudskih množic. Slovenci namreč niso bili navdušeni nad komunizmom. Zato so na mitingih porivali v ospredje Kocbeka, da je govoril, da nova oblast ni proti veri … Skratka sadil je tiste rožice, ki so jih komunisti zanj vzgojili.

- Nekateri pravijo, da je bil naiven?
To zame ne bi bila olajševalna okoliščina. Bil je tudi častihlepen, samovšečen in končno tudi omejen, če upoštevamo, da so temeljne revolucionarne namene komunistov bolj razumeli preprosti kmetje kot on sam. Revizijo medvojnega dogajanja je začel šele novembra 1945, ko se je kot minister za Slovenijo vozil po Beogradu v limuzini in je ugotovil, da je nepomemben in da ga je partija odložila na stranski tir. Takrat je začel klopčič vrteti nazaj.

- Omenil si že umor Lamberta Ehrlicha (1878 –1942). V svojem dnevniku tudi Kocbek piše o njem. Ta umor lepo kaže na pokvarjenost revolucionarjev, ki so ob duhovniku Ehrlichu ubili njegovega spremljevalca in v prvem sporočili napisali, da so ubili izdajalca Cirila Žebota, v drugem sporočilo pa so sporočili, da so ubili izdajalca Rojica ...
Rojic je najin primorski rojak iz Zalošč. Z Ehrlichom je bil tisti dan čisto slučajno. Vse obtožbe, ki so najprej veljale za Žebota, so komunisti potem prepisali kar Rojcu! Še isto popoldne so spremenili »komunike«.To pokaže, na kakšen način so delovali. Ehrlicha niso »naključno« umorili. Imel je izreden politični čut in bil zelo pogumen. Da bi bil protislovensko oz. izdajalsko usmerjen je popoln nesmisel. Izredno si je prizadeval za ljudi, ki so jih okupatorji zaprli zaradi partizanskih napadov in provokacij. Po partizanskem napadu na preserski most, so Italijani zaprli večjo skupino civilistov, grozila jim je smrt. Cerkev si je do Vatikana – imeli so dober kanal z Državnim tajništvom – prizadevala, da jih reši. Bojevali so se za vsakega zaprtega! Ehrlich je takrat odkrito očital italijanskim okupatorjem: ubijate in mučite naše ljudi, ki niso odgovorni za ta dejanja. Vzpostavite red, ali pa dovolite, da se ljudje oborožijo sami.« Tega pa so se komunisti zbali, da bo Ehrlich to dosegel. Spomenico je sestavil 1. aprila 1942, sredi maja so ga že umorili. Zanimivo je, da je bila najina rojakinja šolska sestra Darinka Bajec iz Skrilj v času Ehrlichovega uboja na Streliški ulici, in videla, kako se je še Ehrlich še premikal, ko je bil smrtno zadet. Pripovedovala je o ganljivem prizoru, ko so ga ljudje zasuli s cvetjem …

Mozina Joze4- V knjigi opisuješ tudi nastanek vaških straž. Prve so nastale v Št Vidu nad Cerknico. Tam so se najprej domačini oborožili sami, brez Italijanov. Če prav razumem niso “sprejeli orožje od okupatorjev”?
Ne, niso, delali so na svojo roko. Prvi upori, ki jih opisujem v knjigi, so se zgodili spontano mimo vsake avtoritete ali politične oblasti. Konec aprila 1942 se je morilska skupina – imenovala se je udarna patrulja in jo je vodil Stane Semič Daki – odločila, seveda po povelju nadrejenih, da na Vidovski planoti ubije župana in še štiri vplivne ljudi. Uspe ubiti tri ljudi, župana in še dva. V knjigi imam pričevanje, kako so ubili očeta pred otroci. Vaški fantje so zato sklenili, da morajo tej tolpi preprečiti, da prihaja v njihove vasi. Organizirali so se v Makovčevi hiši in odbili prvi prihod partizanov. Z branilci vasi je bil tudi kaplan Pezdir, ki je fantom govoril, naj ne streljajo na partizane, ker so “naši bratje”. Zato so streljali v zrak, da so jih pregnali. Ti so se pozneje vrnili z večjo skupino. Tudi tokrat so jih videli od daleč in bi jih lahko presenetili, saj so imeli strojnico, a jim je to preprečil kaplan, ki je spet dejal, naj ne streljajo, saj so “naši ljudje”. V vojaškem smislu je bila to naivnost, ki se je kasneje maščevala saj je revolucionarna stran to izkoristila.
Branilci vasi so se tudi bali Italijanov, kajti zavedali so se, da so v nevarnosti, če pridejo Italijani in jih najdejo oborožene. Zato so prišli do dileme, da ne morejo braniti vasi pred partizani in Italijani, ker ne bodo zdržali in morajo prositi Italijane za dovoljenje. Niso bili v gozdu, braniti so morali vas. Revolucionarno gibanje omenjenih branilcev vasi ni mogli dobiti. Zato je kot talke zajelo njihove sestre, ubilo mamo enega od braniteljev, oropalo njihove domačije …

- Drugi zanimiv primer je Doprepoljska dolina, kjer so ženske, ne moški(!), šle prosit Italijane za orožje. Zakaj, pred kom naj bi se branili?

Iz tega vidimo, da so se ljudje znašli v brezizhodnem položaju. Kaj je te preproste krščanske ženske spodbudilo, da so šle po enem letu okupacije Italijane prositi za orožje?! V knjigi to podrobno pojasnim. Italijani so se iz manjših krajev umaknili v večje in pustili ogromno ozemlje. Na to »prazno« območje so prihajali partizani in ga imenovali »osvobojeno ozemlje«. »Osvobojeno« pa je bilo zato, ker se je od tam umaknil okupator.
Na južnem delu doline so revolucionarji hoteli pokazati, kako bo po vojni zagledala ljudska oblast, kako bodo volitve … Tudi Edvard Kocbek je bil v tistem času na tem ozemlju. Ljudem ta oblast niti malo ni bila všeč. Tudi zato, ker je bila nasilna. Italijani so vedeli, da so partizani v tem delu doline in so s topovi na slepo streljali na te vasi. Ljudje so brezuspešno prosili partizane, naj ne prihajajo v njihove vasi, da jih Italijani ne bodo napadali. V tem obupu, ko so bili ljudje talci Italijanov in partizanov, se je 66 žensk zgodaj zjutraj izvilo iz vasi Kompolje in uspelo priti do poveljnika italijanske garnizije... O tem vemo več, ker so župnika Mrkuna prosile za prevajanje in ta je zabeležil pogovor med njimi in Italijani. Ženske so zahtevale, naj jih Italijani zaščitijo, če tega ne zmorejo, pa naj dajo njihovim možem orožje, da se uprejo revolucionarnemu nasilju. 

- Kot kaže so Italijani z zadovoljstvom gledali na razprtije med Slovenci, tudi sami niso nič naredili, da bi prebivalstvo branili pred revolucionarnim nasiljem.
V knjigi pišem, da je bilo v začetku Italijanom kar po volji, ko je revolucionarni tabor začel napadati tradicionalnega. Zato revolucionarnega nasilja niso aktivno zatirali. Kaže pa, da kasneje tega niso znali več obvladati. V italijanskem arhivu sem našel nekaj izredno zanimivih stvari. Med drugim tudi trditev poveljnika Ljubljanske pokrajine generala Robottija, da so komunisti zanje prehodnega značaja, ogrožujoči za italijanski prestiž pa so nacionalisti (katoličani in liberalci). Vedel je, da so komunisti internacionalisti. Očitno so jih zato tudi bolj tolerirali. Robotti je bil proti temu, da se oboroži tradicionalne Slovence. Kasneje, ko so že pol leta obstajale vaške straže, je njegov naslednik dejal: Pazite, vaške straže so dvorezni meč! Lahko udarijo tudi po nas. In kaj se je zgodilo ob kapitulaciji Italije? Takrat Italijani niso kolaborirali z vaškimi stražarji, ampak z revolucionarji proti protikomunističnim borcem.

- Posebno poglavje v knjigi predstavlja genocid nad Romi. Zakaj genocid?
Sedaj lahko z gotovostjo trdimo, da je revolucionarno gibanje od maja do julija 1942 pobilo vse romske družine, ki so jim prišle v roke, od nekajmesečnega otroka do devetdeset letnega starčka. Včasih so nekateri dvomili, da je vse to res. Danes so odkrili grobišče, v katerem je 50 žrtev, od tega 25 žensk oz. 25 otrok. To pomeni, da so pobili cele družine, od prvega do zadnjega. V en grob so vrgli celo psa. Pomorili so jih na grozovit način, brez strelnega orožja. Zadnji tak pomor je bil nad Mavrlenom v Beli krajini, kjer je bilo umorjenih več kot 70 Romov, o tem imam v knjigi tudi pričevanja.

- Danes je veliko gibanj, ki brani romske pravice. Nisem pa zasledil, da bi katero od teh obsodilo ta genocid.
Prav v takih primerih vidimo vso dvoličnost tudi trenutnih mnenjskih gibanj, ki jih plačuje država. Zgražajo se nad tem, kako so nacisti preganjali Rome, medtem ko vlada molk nad večjim številom Romov, ki jih je pobilo revolucionarno gibanje. Še več! Ljubljanski župan ni dovolil, kljub trem prošnjam, pokop Romov iz Iške na Žalah!
Podobno je glede Judov. Obsojamo holokavst. Stranka SD zelo rada govori o tem preganjanju, obenem pa ima sedež v bivši judovski vili. Gospa Erika Fürst, zadnja preživela Judinja iz Auschwitza, govorila je tudi v  oddaji Pričevalci, je povedala, da zasramovanja kot Judinja ni bila deleža pred vojno, ampak po njej – v komunizmu.

- Omenila sva že zanimiv slog tvojega pisanja. Gotovo mu dajo poseben pečat osebna pričevanja, vzeta tudi iz oddaje Pričevalci. Kako si prišel na idejo za to oddajo?
Običajno v zgodovinskih knjigah pričakujemo dokumente. Zgodovinarji smo tako usmerjeni, da česar ni v dokumentih, to se ni zgodilo. V knjigi je veliko, tudi novih dokumentov. Iz njih je razvidno, kaj se je zgodilo, iz pričevanj pa veje čustvena resonanca. Ta je izrazito pomembna, da ta čas razumemo. Zato sem v knjigo kot dodaten vir vključil pričevanja.

- Od kod torej ideja za oddajo?
Danes moram reči škoda, da se mi ta ideja ni porodila še prej. Toda prej so bile tehnične možnosti drugačne. Prve oddaje sem pripravil leta 2013, ko sem bil na obisku v Argentini in posnel kakšnih dvajset pričevanj, sedaj jih je prek 200. Za dokumentarni film produkcija traja najmanj tri mesece, kajti vključiti moraš fragmente posameznih izjav različnih ljudi in obdelaš neko temo. Gre za zahteven proces, ki terja veliko časa in denarja. Kje dobiti programsko okno, kjer bi bilo objavljeno linearno pričevanje ljudi, ki sicer ne bi nikoli prišli pred kamero. Meni je generacija, ki je preživela vojno, izrazito dragocena za nas, da nam pomaga razumeti, kaj se je zgodilo in da mi tega ne bi ponavljali. Poznavanje zgodovine ni zapravljanje časa za preteklost, ampak investicija za prihodnost.

- Kdaj so pa nastopila nasprotovanja oddaji?
Takoj ko so začeli nastopati prvi pričevalci, so poskušale ‘napredne sile’ predvajanje Pričevalcev zaustaviti. Nekajkrat celo na zelo grob način. Vendar je bila takrat svobodna javnost, ki ni obremenjena z ideološkimi privilegiji, že toliko osveščena, da mi je pomagala, da smo oddajo ohranili. Če bi bilo odvisno samo od takratnega vodstva RTV, oddaje ne bi bilo več.

- Najbrž je gledanost oddaje velika, a menim, da bi bila še veliko večja, če ne bi bila tako pozno. Marsikdo mi reče, da je ne more gledati zaradi prepozne ure. Zlasti starejši so prizadeti, ker niso vešči spleta, da bi si oddajo tam ogledali.
Mislim, da je to greh do naših gledalcev. Če po eni strani razumemo pozno uro zaradi formata oddaje, a to, da je oddaja po enem tednu zaklenjena na spletu, čeprav nobena uredba tega ne zahteva, je preprosto nagajanje gledalcem, ki so naročnino že plačali. Tudi ponovitve oddaje niso ob nekih normalnih urah ali celo več mesecev izpadejo. Če se gledalci čutijo prikrajšane, je prav, da se obrnejo na vodstvo in zahtevajo svoje pravice.

- Orkestriranega nasprotovanja je bil deležen tudi tvoj pogovor z zgodovinarjem Jožetom Dežmanom, kjer sta govorila o drugi svetovni vojni. Ali si po izidu knjige že doživel podobna nasprotovanja?
Odkrito in argumentirano ne. Morda tudi zaradi izkušnje, da so jo številni napadi na moje delo slabo končali predvsem za tiste, ki so jih sprožili. Poglejte, kje sta danes Tit Turnšek ali Boris Kobal, ki sta grmela z mitinga, ki so ga proti oddaji uprizorili v Kopru?
Knjigo sem napisal premišljeno, na strokoven način, vse temelji na dokumentih in vse je podprto z opombami, ki jih je več kot dva tisoč osemsto. Nihče ni napadel knjige po strokovni plati. Bilo je nekaj pritlehnih poskusov omalovaževanja, a še to na osebni ravni. Zelo je značilno, da ko ne morejo spodnesti vsebine, poskušajo blatiti s pomočjo svojih hlapcev ali zavistnežev.
Tudi s pogovorom z dr. Dežmanom je bilo podobno. Govorili so: vse je laž! Vendar do danes še niso povedali, kaj od povedanega ne drži. Mogoče bi bilo, da bi gost povedal nekaj, kar ni točno, ampak do danes še niso povedali, kaj naj bi to bilo! Vem pa, kaj jih je v resnici zmotilo – resnica. Iz partizanskih dokumentov izhaja, da so vsaj štirje narodni heroji vpleteni v poboje Romov, ki sva jih prej omenila. V dokumentih je napisano, da so o tem pisali oz. prejemali poročila. In ti ljudje so po vojni napredovali in ustvarili lepe kariere. Vprašal sem se, ali so ti ljudje združeni z vrednotami narodno osvobodilnega boja, saj so še zmeraj narodni heroji. In glede tega Zveza borcev še ni odgovorila.

- Koliko dominantnih medijev te je ob izidu knjige intervjuvalo?
Javna televizija je o izidu poročala, saj je poročala tudi o veliko manj odmevnih dosežkih različnih sodelavcev. Bilo bi izredno nenavadno, da bi tokrat ravnali drugače. Drugi mediji pa izid popolnoma ignorirajo. Na Delo sem na njihovo prošnjo poslal recenzijski izvod, a v dveh mesecih še niso uspeli napisati recenzije.
Se je pa ob izidu pokazalo še nekaj. Ne glede na ignoranco dominantnih medijev – očitno niso več tako dominantni – kajti po družbenih omrežjih in po katoliških ter alternativnih medijih so ljudje izvedeli za izid knjige. Še ena zanimivost. Potem ko so prišli prvi izvodi med ljudi, so pogosto isti ljudje naročali še po en izvod knjige. To pomeni, da se knjiga prodaja sama po sebi.

- Dejal si, da zgodovino proučujemo zaradi prihodnosti. Travme iz preteklosti se prenašajo na potomce. V slovenskem primeru to gotovo drži. Smo razdvojen narod. Kako prekiniti prenašanje travme v prihodnost?
Ta tema Slovence izredno zanima. Med nastajanjem knjige sem tudi s pomočjo žene Katarine prišel do epigenetskih raziskav. Te dokazujejo, da se travmatične izkušnje naših prednikov ne prenašajo le prek vedenjskih vzorcev, ampak se vtisnejo v genski zapis. To pomeni, da lahko vnuki trpijo zaradi travm starih staršev, ki jih sami niso doživeli in svojih prednikov še poznali niso. Vsem nam je razvidna boleča nestrpnost in konfliktnost v slovenski naciji. Sam to vidim tudi kot posledico molka, zamolčanih in nepredelanih travm, o katerih moramo spregovoriti in jih raziskovati. Ko o tem govorim na predavanjih, ljudje natančno vedo, o čem govorim in čutijo ta problem. Vidim, da sem se ga lotil na pravi način, to mi potrjujejo tudi številni bralci knjige Slovenski razkol. S travmami, ki jih sam nisi doživel, ampak čutiš njihove posledice v svoji družini, se lahko soočiš tako, da spoznaš zgodovino. Kot je na ravni vsakega posameznika predelovanje tistega, kar te teži, edina pot do rešitve, podobno velja za družino in narod. Ta pot je popolnoma skladna s krščanskim sporočilom. Kristus se je sam poimenoval Pot, Resnica in Življenje. Resnica je v sredini, je osrednja poanta in vrh njegovega imena. Med potjo in življenjem je Resnica kot most.

 

Mozina Joze5dr. Jože Možina (1968)
je doma iz Dobravelj na Vipavskem. Po srednji šoli je študiral zgodovino in sociologije kulture. Doktoriral je leta 2016 na Univerzi v Ljubljani s tezo Začetki oboroženih oddelkov protirevolucionarnega tabora. Znanstvena monografija Slovenski razkol je razširjena in predelana doktorska disertacija, plod 20 letnega raziskovanja in zbiranja gradiva.
Več o knjigi, ki je trenutno v ponatisu, o njenih predstavitvah, o avtorju in možnosti naročanja si lahko preberete na strani https://jozemozina.si/. Daljše besedilo pogovora bo objavljeno na spletni strani revije Ognjišče.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2019, leto 56, št. 3, str. 8-13.

Zajemi vsak dan

O Marija, mi smo Tvoji / slednji čas, / v dobrotljivosti Ti svoji / čuvaj nas!

(bl. Alojzij Grozde)
Sreda, 27. Maj 2020
Na vrh