dr. France Bernik

predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Akademija pripravlja mednarodni simpozij o interpretaciji Svetega pisma

Osmi februar - Prešernov dan (obletnica smrti našega največjega pesnika) je slovenski kulturni praznik. Ob misli na to smo izbrali za gosta meseca predsednika "osrednje, najvišje in najpopolnejše znanstvene in umetniške ustanove kulture slovenskega naroda" - Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), literarnega zgodovinarja dr. Franceta Bernika. Po dogovoru sva se dobila na sedežu SAZU na Novem trgu 3, nedaleč od znamenite Plečnikove Narodne in univerzitetne knjižnice. Prisrčno me je sprejel v prostornem predsedniškem kabinetu. Brž je stekel pogovor.

- Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) je najvišja kulturna ustanova v Sloveniji. Biti njen predsednik je velika čast pa tudi velika obveznost. Koliko časa ste predsednik in kakšne so naloge predsednika SAZU?
Naloge predsednika SAZU so dejansko enake kot naloge akademije same. Ta pa si kot najvišja znanstvena in umetnostna ustanova v Sloveniji prizadeva pospeševati znanost in umetnost, spodbujati vrhunsko znanost in vrhunske umetnosti, hkrati pa zaslužnim podeljevati častne nazive. Izvolitev nekoga v akademijo pomeni priznanje najvišje kakovosti njegovega znanstvenega ali umetniškega dela. Član SAZU sem od leta 1983, za predsednika pa sem bil izvoljen leta 1992, sem torej prvi predsednik SAZU v neodvisni Republiki Sloveniji. Moje delo v akademiji poteka v več smereh: najprej ne zanemarjam dejavnosti v svoji stroki, literarni zgodovini. Odkar sem predsednik SAZU, sem pri založbi Sagner v Münchnu izdal knjigo z naslovom Die slowenische Literatur im europeischen Kontekst. V knjigi so zbrana moja predavanja, ki sem jih imel na nemških in avstrijskih univerzah, pa tudi v Kanadi in ZDA. To je moje strokovno delo, ki pa zaradi obveznosti v akademiji zadnji čas nekoliko trpi. Moram odkrito priznati, da je težko opravljati vestno, požrtvovalno in vsestransko dvoje tako odgovornih obveznosti, kot sta biti strokovnjak na svojem področju in biti predsednik akademije.

- Ko sem vas prosil za ta pogovor, sem čutil, kako ste med celo vrsto obveznosti le s težavo našli nekaj prostega časa za naše bralce. Zelo sem vam hvaležen, da ste kljub obremenjenosti in pomanjkanju časa le pristali na pogovor.
Reči pa moram, da me tudi opravljanje naloge predsednika SAZU napolnjuje z zadovoljstvom, ker so vidni uspehi ne samo mojega dela v akademiji, temveč tudi izvršilnega odbora in predsedstva akademije ter vseh posameznih akademikov. Ugotavljam, da ima akademija zadnje čase v javnosti uglednejši položaj, da je bolj navzoča in dejavna v znanosti in umetnosti. Politika ostaja zunaj naših zanimanj, kajti naša prvenstvena naloga so znanosti, vse, od humanističnih prek naravoslovnih do tehniških in biomedicinskih, in pa seveda umetnosti. V teh zadnjih treh, štirih letih, odkar vodim akademijo skupaj z izvršilnim odborom, s katerim zelo dobro sodelujem, je akademija priredila vrsto simpozijev, tudi mednarodnih. Rad bi omenil, da je bila leta 1995 pri nas uspela okrogla miza o Josipu Vidmarju, nekdanjem dolgoletnem predsedniku akademije, ob stoletnici njegovega rojstva. Ta je bila po eni strani spoštljiva do pokojnega predsednika, našega vrhunskega literarnega in gledališkega kritika, po drugi strani pa tudi kritična, obravnavala ga je tudi iz razdalje, kajti naloga znanosti je razčleniti neki pojav, tudi osebnost s pozitivnih in negativnih vidikov. Omejili smo se na njegovo dejavnost na področju literarne kritike, kjer je pokojni Vidmar naši narodni skupnosti in naši državi največ pozitivnega prispeval. Cela vrsta referatov, tudi kritičnih, je izzvenela v to smer. Bil je velika osebnost in kot tak je imel tudi velike vrline in slabosti. Taka je pač človeška narava vseh, velikih in malih.

- Kaj načrtujete za bližnjo prihodnost?
Letos imamo v načrtu dva velika mednarodna simpozija, oziroma dve znanstveni posvetovanji. Najprej v februarju mednarodni dialektološki simpozij v Mariboru, ki bo posvečen 80-letnici našega vrhunskega dialektologa Tineta Logarja. Jeseni načrtujemo mednarodni simpozij o interpretaciji Svetega pisma. Pripravljalni odbor, ki ga vodi akademik dr. Jože Kraševec, redni profesor na teološki fakulteti, eden vrhunskih biblicistov ne samo pri nas, temveč tudi v svetu, načrtuje ta simpozij za čas od 18. do 20. septembra. Takrat bo predvidoma izšel tudi novi slovenski prevod Svetega pisma (Stare zaveze). To bo dogodek velikega pomena, ob tem bo odprta razstava raznih prevodov Svetega pisma v Narodni in univerzitetni knjižnici in temu temu mednarodnemu znanstvenemu dogodku bo posvečen koncert. Sam simpozij pa bo razdeljen v tri dele. Najprej bo govor o interpretaciji in o starih prevodih Svetega pisma, potem bo pogovor o starih prevodih in interpretaciji Svetega pisma v slovanskih jezikih in nazadnje, kot krona, še interpretacija in vloga Svetega pisma v slovenski kulturi: v literaturi, v upodabljajoči umetnosti, v glasbi. Tukaj bo nastopilo več vodilnih slovenskih znanstvenikov s področja humanistike. Naj naštejem samo Kajetana Gantarja, Janka Kosa, Tarasa Kermaunerja, Borisa Paternuja, Jožeta Pogačnika, Marjana Smolika, Eda Škulja, Franca Zadravca in še sebe. Zelo verjetno bom vzel temo Ivan Cankar in Sveto pismo, saj sodi Ivan Cankar med tiste slovenske pisatelje, ki je Sveto pismo ne samo poznal, temveč je Sveto pismo, zlasti Stara zaveza, vplivala, bolj stilistično kot jezikovno, na njegovo literarno delo.

- Ta osvetlitev bo potrdila, da slovenske kulture in umetnosti - kakor kulture in umetnosti Zahoda sploh - brez poznanja Svetega pisma ne moremo razumeti.
Reči moram še to, da ni vse naše delo le priprava in organizacija teh znanstvenih posvetovanj in izdajanje knjig. Naši člani, redni in izredni, so dejavni tudi vsakdo osebno ali v ustanovah, kjer so zaposleni. Delo akademije je večslojno, je delo v imenu ustanove in pod njenim pokroviteljstvom, in tak bo tudi mednarodni simpozij, ki se bo odvijal pod pokroviteljstvom SAZU univerze v Ljubljani in pa Vzhodnega inštituta v Rimu. Pri vrednotenju dela naše akademije je treba upoštevati tudi individualno delo akademikov zunaj akademije.

- Koliko je trenutno akademikov, koliko je rednih in koliko je dopisnih članov?
92 članov je rednih in izrednih, to smo domači člani. Potem pa imamo 85 dopisnih članov, to so vrhunski strokovnjaki, umetniki kot tudi znanstveniki z vseh delov sveta, med njimi predvsem tisti, ki so povezani s slovensko znanostjo in slovensko umetnostjo. Lepa vrsta dopisnih članov je slovenskega rodu, ki živijo bodisi v zamejstvu na Tržaškem ali na Koroškem, ali pa tudi po svetu: v Franciji, Kanadi, v ZDA in drugod. Dopisni član je lahko samo znanstvenik, ki biva v tujini, je pa lahko tudi slovenskega rodu. Novi zakon pa dovoljuje, da dopisne člane naše akademije, ki so slovenskega rodu, lahko prekvalificiramo v redne člane, z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki jih imamo mi, redni in izredni člani, bivajoči v Republiki Sloveniji.

- Kdaj se sprejemajo novi člani? Ali se to dogaja takrat, ko se nabere določeno število zelo ustvarjalnih osebnosti?
Volitve novih članov so vsako drugo leto. Volitve so bile lani, naslednje bodo leta 1997. Lani je bilo sprejetih 10 novih izrednih članov, 11 izrednih pa smo izvolili za redne člane. Razmerje med rednimi in izrednimi člani je približno 1:2 v korist rednih članov

- Vi ste po stroki literarni zgodovinar. Ali ste tudi univerzitetni profesor?
Sem literarni zgodovinar, znanstvenik; kot profesor pa nastopam predvsem kot gostujoči profesor v tujini in sicer dovolj redno na avstrijskih, še bolj pa na nemških univerzah, kjer imam vsake dve leti cikel predavanj iz slovenske književnosti v kontekstu evropskih književnosti. To je tema, ki zanima tuje slaviste: naša književnost v okviru evropske književnosti. Sicer sem pa znanstveni svetnik v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede pri Znanstveno raziskovalnemu centru naše akademije. Moja univerzitetna kariera je bila kratka: v letih 1951-57 sem bil asistent pri prof. Slodnjaku. Ko iz političnih razlogov nisem bil več ponovno izvoljen za asistenta, je prenehalo moje delo na univerzi in ostal sem nekaj časa brez zaposlitve. Enajst let sem bil v Slovenski matici kot urednik knjižnih izdaj in kot tajnik. Od leta 1972 sem pa znanstveni sodelavec, potem pa znanstveni svetnik v že omenjenem Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede. Precej predavam na raznih simpozijih, tudi zunaj Evrope, v Kanadi in ZDA, predvsem pa redno, na nemških univerzah.

- Vaše sedanje mesto je torej tudi neke vrste zadoščenje za vse tiste udarce, ki ste jih morali pretrpeti iz političnih razlogov.
To je bilo dogajanje, ki je bilo zunaj mojih moči in reči moram, da za to ne krivim nikogar. Začel sem znova, verujoč v svoje sposobnosti in pa v veliko sožitje s svojo ženo, ki mi je v težkih letih stala ob strani in me podpirala. Ostal sem zvest stroki, za katero sem se odločil, in to se mi zdi največje zadovoljstvo. To je resnično tisto, kar mi pomaga živeti. To je, če se izrazim z besedami Viktorja Frankla, dunajskega logoterapevta, in našega akademika Antona Trstenjaka, "smisel življenja". Smisel življenja ni le iskanje smisla, temveč tudi najdenje le-tega. Smisel je tisto, kar našemu življenju daje vrednost in samopotrditev.

- Omenili ste, da ste bili asistent po končani univerzi. Ali ste univerzo končali v Ljubljani?
Da, v Ljubljani sem končal slavistične študije in naredil sem tudi doktorat znanosti (1960) kot eden prvih slavistov po vojni. Nihče me ni oviral, obravnavan sem bil popolnoma enakovredno. Nasploh sem človek harmonične narave in tak skuša biti tudi moj odnos do okolja in do življenja.

- Zelo lepo povedano, saj je to stališče, ki se ga mora človek držati, kljub temu, da se srečuje s krivicami.
Nisem konfliktna osebnost, temveč sem povezovalni človek in to uresničujem tudi na akademiji. Bil sem in sem predsednik vseh, ne glede na stroko in svetovnonazorsko usmeritev. Moja težnja je držati akademijo skupaj, da vsi sledimo enemu samemu cilju, ki smo mu zavezani: služiti slovenski znanosti in slovenski umetnosti.

- Slovenija je samostojna komaj pet let. Pogoj za to je predvsem dejstvo, da je Slovenija dežela, ki ima svoj knjižni jezik, svojo kulturo, zgodovino, izročilo, ljudi, ki so vse to razvili.
SAZU je ena najvažnejših ustanov, ne samo slovenskega naroda, temveč tudi slovenske države. To je ustanova, ki nas predstavlja svetu in reči moram, da ima naša akademija zelo številne in tesne zveze z drugimi akademijami, da nas obravnavajo enakovredno, da nas vabijo na simpozije, da nas obiskujejo in tudi mi obiskujemo njih, da med njimi in nami teče izmenjava mnenj, publikacij, skratka: mi smo že vključeni v evropsko kulturo in znanost.

- Kljub temu, da smo majhen narod, saj kulturno delovanje presega številčnost.
Osebno mislim, da je maloštevilnost nekega naroda, v tem primeru slovenskega, tudi spodbuda; prej kot slabost. To je spodbuda k ustvarjalnosti, k težnji, biti kakovosten. In samo v kakovosti naših ustvarjalnih prizadevanj je naša prihodnost, ne v obsežnosti. Tukaj zaostajamo, kakovost pa je naše načelo. Tukaj se spet na neki način strinjam s prof. Trstenjakom, ki pravi, da lahko maloštevilni narod preživi samo, če je ustvarjalen. Ustvarjalnost daje samozavest in seveda kakovost in kar nas usposablja za enakovredno tekmovanje s številnejšimi narodi.

- Že dvakrat ste omenili prof. Trstenjaka, ki je v začetku januarja (8.) obhajal 90- letnico življenja in je tudi akademik. On je bil tudi moj profesor, takrat še ne akademik, ker je bila ovira to, da je bil duhovnik. Politika lahko postane tudi ovira za napredek nekega naroda.
Reči moram, da ima danes politika do SAZU spoštljiv odnos, da ne opažam nobenih poseganj na naše področje. Po novem zakonu, ki ga je državni zbor sprejel lansko leto, v drugem členu piše, da je "SAZU avtonomna in neodvisna organizacija umetnikov in znanstvenikov". To ni samo načelo, to se dejansko upošteva.

- Ko ste omenjali delo akademije, sem se spomnil nekega simpozija, ki se ga je udeležil tudi kardinal Poupard, takratni predsedujoči Tajništva za neverujoče.
To je bilo še v prejšnjem režimu (1984), ko je akademija skupaj z vatikanskim tajništvom za neverujoče, ki mu je načeloval kardinal Poupard, organizirala velik znanstveni simpozij Znanost in vera, prvi simpozij take vrste v vzhodnem, komunističnem delu Evrope. To je bilo svetlo, pogumno dejanje naše akademije. Na tem simpoziju so sodelovali tudi teologi, nadškof Šuštar, akademik Trstenjak in dr. Franc Rode.

- Vi ste kot znanstvenik in univerzitetni profesor že dolgo v Ljubljani. Ali ste tudi po rodu Ljubljančan?
Res je, sem Ljubljančan. Rojen sem bil (leta 1927) v Zapužah, majhnem naselju med Dravljami in Podutikom. To naselje se v prvotni obliki ni ohranilo. Ostala je samo Zapuška cesta. Tam smo stanovali dve, tri leta, nakar smo se preselili v Gunclje pri Šentvidu in tam sta si oče in mati zgradila hišico, v kateri sem preživel svoje otroštvo in mladost do leta 1955, ko sem se za stalno preselil v Ljubljano. Izhajam iz delavske družine, oče je bil tekstilni delavec. Ker je bil priden je postal preddelavec, nazadnje je bil tekstilni mojster. Mati je bila samo gospodinja, doma iz Dravelj pri Šentvidu. Smo štirje otroci, dva brata in dve sestri. Moj šest let mlajši brat Janez je akad. slikar in grafik, profesor na akademiji za likovno umetnost in prav tako član SAZU. Jaz sem najstarejši, najmlajša je pa sestra, ki še vedno živi z družino v Guncljah.

- Malo je družin, ki bi imele kar dva akademika. Dejstvo, da izhajate iz Ljubljane vam je gotovo tudi omogočilo, da ste lažje in učinkoviteje "zajemali učenost".
Res je. Kot najstarejši sem bil doma od staršev in tudi od mlajših sester in brata deležen nekega posebnega obravnavanja in imel sem veliko prostega časa, ki sem pa vsega izkoristil za branje literature, leposlovnih in tudi znanstvenih knjig. Od nekdaj me je to pritegovalo, to je postalo moja življenjska potreba in moje zadovoljstvo. Pobudo za to mi je dala pokojna mama, ki je veliko brala, kolikor ji je seveda v šestčlanski družini čas dopuščal. Življenje takrat ni bilo lahko. Živeli smo skromno, rekel bi, zelo skromno.

- Skromne razmere torej niso ovira za to, da človek nekaj doseže in nekaj ustvari?
Narobe, to je spodbuda in veliko je takih primerov, moj je samo eden od mnogih, ko otroci iz siromašnih, tudi delavskih družin dosežejo višjo ali visoko izobrazbo in se kot pošteni strokovnjaki uveljavijo doma in na tujem.

- Omenili ste tudi vašo soprogo, ki vam stoji ob strani. Imate tudi kaj otrok?
Imam, na srečo ali pa na žalost samo eno hčerko, ki je poročena in imamo že eno vnukinjo. To je velika svetloba naju obeh, skrbiva tudi zanjo, za hčerkino družino, in reči moram, da so otroci tisti, preko katerih se podaljšujemo, to je naša prihodnost. Otroci prinašajo žarek veselja in neobremenjenega otroštva. To je protiutež vsakdanjim težavam in tegobam, ki pač pridejo.

- Gotovo ste tudi veliko potovali, saj ste omenili, da predavate tudi v ZDA in Kanadi.
Pred dvema letoma sem bil v Kanadi, v Torontu, kjer je bilo zborovanje ameriških učiteljev za vzhodnoevropske in slovanske jezike. Tam sem nastopil z referatom Nacionalno in univerzalno v slovenski književnosti. Govoril sem tudi v ZDA, letos novembra pa sem povabljen na podobno znanstveno posvetovanje v Bostonu. Govoril bom na temo Nacionalna zgodovina in literatura. Vzel bom slovenski primer, ki ga bom interpretiral na filozofski način, kot enega od možnih vzorcev za podobne primere pri drugih narodih.

- Prej ste omenili tudi to, da ste bili, ko je bila hčerka mlajša, naročeni tudi na Ognjišče. To pomeni, da je vaša družina tudi verna.
Imam krščansko vzgojo in rad prebiram verske časopise, kolikor le morem. To so moji duhovni temelji, ki so nas oblikovali in nas oblikujejo še danes.

- Pred seboj imam tudi enega vaših zadnjih nastopov, slavnostni govor, ki ste ga imeli ob 90-letnici gimnazije v Šentvidu (Največje versko in kulturno dejanje škofa Jegliča). Ali ste osebno povezani z Zavodom sv. Stanislava v Šentvidu
Če mislite, ali sem bil zavodar, moram reči ne. Povabili so me in rad sem se odzval. Povezan sem pa z našo narodno in kulturno zgodovino, zato mi ni bilo težko napraviti predavanje o tem res epohalnem dogodku, ko je bila leta 1905 ustanovljena v Šentvidu po zaslugi škofa dr. Bonaventure Jegliča prva popolna slovenska gimnazija. To je bil po eni strani velik dogodek verskega pomena, šlo je za srednjo šolo tistih gojencev, ki so so se pripravljali na duhovniški poklic, hkrati pa je šlo za prvo slovensko šolo v stari Avstroogrski, v habsburški monarhiji, ko pravzaprav še nismo imeli tistih nacionalnih in jezikovnih pravic, kot jih imamo danes. In ta gimnazija je izšolala cele rodove katoliško usmerjenih razumnikov na raznih področjih, ki so veliko prispevali v celotno kulturo našega naroda.

- Na katero gimnazijo ste pa vi hodili?
Na realno gimnazijo v Ljubljano na Vegovi ulici. Po maturi sem študiral slavistiko.

- Našim mladim bralcem je vaše sporočilo gotovo lahko zelo koristno: veliko ste brali, svoj prosti čas ste do konca izkoristili.
Veliko sem bral in med vojno, to so bila leta od 14.-18. leta moje starosti ali mladosti, sem pisal tudi pesmi. Prav hvaležen sem usodi, da so se te pesmi izgubile. Name sta tedaj močno vplivala zlasti pesnika Alojz Gradnik in France Balantič.

- Vaše življenje je zelo zanimivo, poučno, predvsem delavno. To dokazujete, ko opravljate dva poklica. Želimo vam še naprej veliko življenjske energije in moči, da bi še veliko naredili za Slovenijo, ki potrebuje take ljudi, ki bodo ponesli njeno ime v svet.
Hvala lepa, gospod urednik, za dobre želje. Tudi jaz vam želim vse dobro in uspešno opravljanje vašega dela.

BOLE, Franc. (Gost meseca) Ognjišče, 1996, leto 32, št. 2, str. 6-10.