dr. Jurij Gorjanc

kirurg in gorski reševalec

“Vera mi zelo pomaga v težkih trenutkih in je ne skrivam, je pa tudi ne nosim na pladnju”

Zdravnik Jurij Gorjanc je kot drugi zdravniki v času epidemije koronavirusa imel veliko dela. Na še več dela je bil pripravljen. Pa je prišlo do tega, da je moral zapustiti delovno mesto. Zakaj, boste zvedeli iz pogovora z njim, v katerem bo razkril tudi svoje poglede na delo z bolniki ter spregovoril o drugih, zlasti človekoljubnih dejavnostih.

Gorjanc Jurij01- V teh dneh epidemije so zdravniki izredno izpostavljeni. Ti pa te dni preživljaš drugače. Si v karanteni. Zakaj?
Še pred nekaj dnevi sem bil v polnem delovnem pogonu. Zadnjih nekaj dni smo delali krepko nad 100%, saj smo zaprli vse usmerjene ambulante in bolniki, v glavnem nujni, so se stekali v splošno kirurško ambulanto. Tam smo v sredo štirje kirurgi delali skupaj z medicinsko sestro, ki je nekaj dni kasneje dobila simptome okužbe dihal in bila na testu za virus Sars-CoV-2 pozitivna.

- Kako preživljaš te dni v karanteni? Se jih da izkoristiti za dobro?
Najprej sem se dal testirati in negativen test je obetal, da ne bom zbolel in do sedaj še nisem. Upoštevanje pravil dezinfekcije in osebne zaščite se je očitno obrestovalo. Kljub temu je potrebna karantena. Štirinajstdnevni ‘prisilni’ dopust sem najprej izkoristil za počitek. Nato sem si naredil nekakšen urnik: poleg pisanja člankov tudi čiščenje stanovanja ter priprava na Veliko noč. Rad molim. Ker sem kar osemkrat boter, sem v stiku tudi z nekaterimi šolarji, ki mi po elektronski pošti pošljejo kakšno domačo nalogo, preden jo prepošljejo dalje. A ugotavljam, da sem srednješolski matematiki komaj še kos.

- V času karantene je prejšnji konec tedna izredno veliko ljudi odšlo na morje in v hribe ter se ukvarjalo z adrenalinskimi športi. Nekaj jih je pristalo na urgenci in s tem so obremenili že tako obremenjeni zdravstveni sistem. Ti si med drugim tudi gorski reševalec. Kako gledaš na tako ravnanje ljudi?
Načeloma sem kar toleranten, saj drugače ne bi mogel biti gorski reševalec in bi ljudem vedno nekaj pridigal. Vsakemu se lahko kaj zgodi. Nekaj drugega pa je trenutna situacija. Mislim, da smo Slovenci dokaj hitro dojeli, da gre sedaj zares, da moramo biti odgovorni do drugih, ne le do sebe. Resda se je to zgodilo ob prenekaterih opozorilih kolegov in včasih šele kritikah. Tudi v Gorski reševalni zvezi Slovenije so odgovorni že kak teden pred tem medijsko preventivno delovali in dejansko nismo imeli resnejšega dela do danes.

Gorjanc Jurij02- ‘Poklic’ gorskega reševalca si ‘podedoval’, saj ima reševanje v gorah že dolgo tradicijo v vaši družini …
Pred petindvajsetimi leti sem kar nekako ‘zdrsnil’ v to dejavnost, ki mi je bila vedno sprostitev in nikoli napor. Normalno je, da kot medicinec in navdušen planinec delujem kot zdravnik tudi v gorah. Poklic zdravnika je pač poslanstvo. Tudi brat Bojan, ki je diplomiran zdravstvenik, je gorski reševalec letalec. Veliko je pomenil zgled očeta. Dodatno še spomini starega očeta, ki je bil eden od pionirjev gorskega reševanja v Sloveniji in je sodeloval tudi pri znamenitem reševanju Pavle Jesih, ki je z Jožo Čopom preplezala nov steber v severni Triglavski steni. Takrat je bilo reševanje resnično težko, mislim da veliko težje kot danes. Pred časom mi je oče podaril ‘dedijevo’ reševalno opremo, obutev in ne predstavljam si prav, kako so se v okovankah (posebni ožebljeni gojzarji) alpinisti premikali v skali.

- Si gorski reševalec letalec. Kaj to pomeni?
V slovenščini to tako definiramo. Za zdravnika to pomeni, da je helikopterski zdravnik, za medicinskega tehnika pa, da obvlada reševalne veščine, ko je treba nekoga s pomočjo elektromotornega vitla izvleči iz stene. Za sabo imam preko 600 reševalnih akcij s helikopterjem, kar ni majhno število za nekoga, ki dežura le ob nekaterih vikendih. Takrat je v gorah največ pohodnikov, alpinistov in tudi največ nesreč. Poleti delam v slovenskih gorah (dežurstva so na Brniku), pozimi pa v avstrijskih Alpah, v Matreiu pod Velikim Klekom (Grossglocknerjem) na vzhodnem Tirolskem. V zadnjih letih na račun dela v bolnišnici dežuram nekoliko manj.

Gorjanc Jurij03- Gorski reševalec rešuje druge ljudi. S tem pa včasih postavlja v nevarnost svoje življenje. Imaš kakšen spomin na tako reševanje?
Naše delo poteka po precej ustaljenih protokolih, ki zmanjšujejo tveganje na minimum, popolnoma pa se nevarnostim ne moremo izogniti. Spominjam se reševanja poškodovane alpinistke iz pretekle sezone, ki je z odprtim zlomom roke obvisela na plezalni vrvi pod skalnim previsom. Operater na vitlu je moral odviti skoraj vso jeklenico, da sem lahko dosegel ponesrečenko. Ko sem tako lebdel kakih 70 metrov pod plovilom, je bila edina komunikacija s posadko vojaškega helikopterja prek radijske zveze; helikopterja zaradi oddaljenosti in previsa niti slišal nisem. Kasneje sem razmišljal, kako bi bilo, če bi takrat odpovedala radijska zveza. Imamo navodila tudi za takšne primere, ampak res sem bil vesel, da je vse delovalo brezhibno.

- Najbrž imaš pa tudi kakšen lep spomin, da ste se zelo trudili in potem koga rešili. In ta vam je bil povrhu še hvaležen.
Takšnih spominov je največ. Večina ponesrečenih se zaveda, kaj bi bilo, če jih helikopter ne bi prišel iskat. Dolgo bi bili izpostavljeni mrazu in vetru, tudi poleti, preden bi do njih prišli reševalci peš. Zato je veliko odvisno od izkušenj in izurjenosti pilotov, ko se odločajo, ali bodo v sumljivem vremenu poleteli ali ne. Pred nekaj tedni je na Peci v hudem mrazu potekala reševalna akcija hrvaškega državljana z zlomljeno nogo. Ta planinec je kasneje po pošti reševalcem GRS Koroške poslal velik paket z domačimi dobrotami. Še bolj kot malice smo se razveselili njegove hvaležnosti.
V Sloveniji so piloti vojaških in policijskih helikopterjev res vrhunsko usposobljeni, to lahko mirno rečem tudi na podlagi izkušenj iz tujine. Zato bi si želel, da helikoptersko reševalno službo v Sloveniji končno organiziramo na profesionalen način z namenskim reševalnim (ne-vojaškim in ne-policijskim) helikopterjem. Taka služba bi združila tako izkušene posadke iz obeh omenjenih resorjev kot tudi usposobljene zdravnike širom Slovenije. Za to pa je danes potrebno združiti moči več političnih opcij; podobno kot smo jih sedaj pri boju proti koronavirusu. Dokazali smo si, da zmoremo in znamo. Potrebno je tudi odobravanje širše javnosti, saj so bili številni dosedanji (tudi zelo dobronamerni) poizkusi, zrušeni pred ali celo že po uvedbi kvalitetne helikopterske reševalne službe.

- Gorsko reševanje je pravzaprav povezano s tvojim poklicem – si namreč zdravnik splošne kirurgije, z dodatno specializacijo iz abdominalne kirurgije. Zaposlen si v bolnišnici Usmiljenih bratov v Šentvidu ob Glini na avstrijskem Koroškem. Velikokrat operiraš tudi bolnike z rakom. Med njimi so nekateri raki z visoko smrtnostjo. Kako se kot zdravnik srečuješ s smrtjo? Od kod naj zdravnik jemlje moč, da bo stal ob strani bolnikom in najbrž tudi njegovim bližnjim? Vprašanje pa je aktualno tudi sedaj v času pandemije, ko v nekaterih predelih sveta ljudje množično umirajo.
Kirurgija je moje primarno veselje in v bolnišnici preživim tudi največ časa. Tudi tukaj delujemo po ustaljenih protokolih in predvsem v ekipah, t. i. timih. Pri težkih situacijah v medicini, kot je zdravljenje raka, je uspeh možno doseči samo skupaj. Pri rakih trebušne votline, dojke in ščitnice ter še nekaterih drugih tumorjih, ki jih operiramo v naši bolnišnici, ima kirurgija osrednjo vlogo.
Preživetje je v končni fazi odvisno od tega, ali bo tumor odstranjen v zdravo ali ne. To večinoma uspe, če se rak ni preveč razširil. Včasih ga lahko pred operacijo zmanjšamo s kemoterapijo in obsevanjem, zato je večina operacij uspešnih, kurativnih, kot rečemo. Takšno novico je seveda lepo posredovati bolniku in svojcem. Kadar ni tako, je težje. Srečevanje s smrtjo pa vsak od zaposlenih doživlja drugače, načeloma pa tudi tukaj nismo prepuščeni sami sebi, še manj bolnik. Vsakega bolnika obravnavamo osebno. Imamo pastoralno službo, psihologa, duhovnika, predvsem pa enega najsodobnejših paliativnih oddelkov v Avstriji, kjer delajo za to izšolani specialisti. Tudi oni se izmenjujejo, saj je to delo psihično najnapornejše.
Meni osebno vera zelo pomaga v težkih situacijah in je ne skrivam, tudi pa je ne nosim na pladnju; naj se pokaže praktično, v življenju. Upam si celo malo predrzno trditi, da je med zdravniki malo ljudi, ki ne bi bili verni, čeprav na glas tega ne povedo. V naši bolnišnici je vsak večer maša za vse zdravstvene delavce in bolnike.
Glede nove epidemije – naša bolnišnica zaenkrat ni registrirana kot primarni Korona-19 sprejemni center, saj je načrt te bolnike centralizirati v celovški kliniki, da se pandemija čim dlje drži pod kontrolo. Upamo, da bolnikov ne bo preveč; pripravljeni smo tudi na ta scenarij, saj smo kot bolnišnica z respiratorji in intenzivnimi posteljami k temu v primeru potreb obvezani.

- Kot zdravnik že skoraj desetletje delaš v Avstriji, prej pa si bil zaposlen v Sloveniji. Torej poznaš oba zdravstvena sistema in ju lahko primerjaš. V zadnjem času nekateri v Sloveniji zelo poudarjajo pomen javnega zdravstva. Ti delaš v privatni bolnišnici. Kako gledaš na oba sistema?
Omenjene ‘privatnosti’ ne čutim, tudi naši bolniki je ne. Morda jo doživljajo v pozitivnem smislu, kot nekaj več, nekaj boljšega. Bolniki radi prihajajo k nam, ker je obravnava precej osebna. Naša bolnišnica v Šentvidu ob Glini (St. Veit/Glan) je le ena od 23 bolnišnic v lasti Cerkve v Avstriji, ki preko 150 let delujejo v sistemu javnega zdravstva, po definiciji pa so zasebne, v našem primeru v lasti reda Usmiljenih bratov. Imajo koncesijo ministrstva za zdravje oz. soglasje države za delovanje, za bolnika pomeni to, da pride k nam ‘z napotnico’ kot kamorkoli drugam. Bolnišnice v lasti cerkvenih redov so v Avstriji druga najmočnejša veriga bolnišnic, takoj za osnovno mrežo zdravstva državnih zdravstvenih zavodov. Glede poudarjanja pomena javnega zdravstva v Sloveniji pa se mi kot zunanjemu opazovalcu zdi zanimivo, kaj želijo pisci s takimi časopisnimi prispevki sporočiti. Če zdravstvena ponudba bolniku ne omogoča izbire, se težko premaknemo na bolje. Paradoksalno je, da članki s takšnimi naslovi nastajajo vedno znova, obenem pa si vsak, tudi avtor takega članka zase želi dober, sodoben zdravstveni sistem, ko ga bo pač potreboval. Zdrava konkurenca je vedno prinesla razvoj in spodbudo vsem, ki so na trgu in tudi v zdravstvu je tako. Je pač treba naliti čistega vina, da uvedba konkurence-večjih možnosti na začetku stane več, ima svojo ceno. Osebno zagovarjam delovanje zdravstva kot sistema ob takem pozitivnem poslovanju, ki ne dopušča bogatenja ponudnika zdravstvenih storitev, saj to ni namen zdravstva. Odobravam delovanje takšnega sistema, ki omogoča stalen razvoj stroke, sprotno posodabljanje opreme in stimulacijo zaposlenih; v takem sistemu namreč dnevno delam in izkušam, da je možen. Na račun dobro zavarovanih premožnejših zavarovancev so ogrožene in manj premožne skupine prebivalstva zavarovane v celoti. Včasih je dobro pokukati samo čez Karavanke ali pa še kam. V Sloveniji je npr. eden od kompetentnih koncesionarjev Kirurgija Bitenc na Golniku, pa še kdo. Slovenski zdravstveni sistem je trenutno močno kadrovsko podhranjen, to se ne more spremeniti čez noč, se pa že spreminja na bolje.
Ob tem se mi ne zdi nujno, da bi morala alternativo na tem področju tudi v Sloveniji ponuditi Cerkev. Seveda s tem ne bi bilo nič narobe, nasprotno. Tako je včasih že bilo. Usmiljeni bratje so morali iz treh slovenskih bolnišnic oditi leta 1947; nekateri bratje v Avstriji se tega še spomnijo. Govorim o tem, da bi v bližini obstoječih bolnišnic ali ob njih zrasle dodatne kapacitete, ki bi omogočale hitrejši razvoj stroke, saj bi bile obstoječe strukture razbremenjene. Tako je v Švici, Avstriji, Nemčiji, ki imajo zelo dobro ogrodje javnega zdravstva, a ne trepetajo pred konkurenco na področju koncesionarstva ali celo zasebništva. Ne nazadnje je dejstvo, da se v te države, poleg ZDA, hodijo operirat in zdravit bolniki s celega sveta.
Na ta način bi razbremenili tudi oba klinična centra v dveh največjih slovenskih mestih. Ti ustanovi sta sedaj prevečkrat prisiljeni delovati kot veliki mestni bolnišnici, namen terciarnih ustanov pa je poleg rutine tudi razvoj stroke, raziskovanje. To bi bila neka strateška odločitev, ki pa ima svojo nesporno osnovo v sposobnosti slovenskih medicincev. Po desetih letih dela v Avstriji in primerjanja nekega osnovnega znanja, lahko tudi kot univerzitetni asistent mirno trdim, da zagotavljata obe slovenski medicinski fakulteti ogromno znanja in potenciala, ki morda doma še ni prišel v polnosti do izraza tudi zaradi okostenelega zdravstvenega sistema.
Če povzamem zelo na kratko: tako na zdravstvenem, kot na še kakšnem področju bi zaželel Sloveniji več medsebojne privoščljivosti. Do samega sebe in do svojega bližnjega.

- Čeprav delaš v Avstriji, pa občasno operiraš tudi v Sloveniji.
Pri Slovenskem zdravniškem društvu že enajsto leto vodim Herniološko združenje Slovenije. To pomeni skrb na področju operacij trebušnih kil pri razvoju stroke, uvedbe novih metod in izobraževanja kirurgov. Zaenkrat obstaja obojestranski interes za to, čeprav sem v tujini. Nisem sam, imam dobro ekipo. Ne nazadnje so operacije kil zelo pogost kirurški poseg, menda poleg operacij sive mrene eden najpogostejših sploh in interes za nova znanja je velik. Operacijo kile lahko naredimo zgolj kot neko rutino. Lahko pa nekemu bolniku glede na njegovo starost, spol, aktivnost naredimo tisti poseg, ki je zanj najboljši, govorimo o t. i. “prikrojenem pristopu”, pri čemer moramo obvladati več tehnik. To do neke mere velja tudi za operacije drugih organov. Sam udejstvovanje v okviru Herniološkega združenja doživljam kot priložnost, da vrnem domovini nekaj svojega znanja, ne nazadnje sem medicinsko odrasel v Sloveniji. Nove operativne metode in uvedbo sodobnih materialov, ki pridejo v Avstrijo nekaj prej kot v Slovenijo, v okviru kirurških delavnic prenašam na kolege. V zadnjih petih letih smo tako eno od laparoskopskih metod oskrbe dimeljske kile uvedli v praktično vse slovenske bolnišnice, kjer te tehnike še niso poznali. Rezultate smo objavili v mednarodni znanstveni reviji. Trenutno poteka podoben program pri zelo velikih pooperativnih kilah. V Sloveniji operiram tako ob svojih prostih dnevih.

Gorjanc Jurij04- Del svojega dopusta preživiš kot zdravnik prostovoljec v tretjem svetu, kamor hodiš operirat. Zakaj si se odločil za to?
To je notranja potreba, ker čutim, kako mi gre osebno zelo dobro, skoraj predobro ter da v našem delu sveta živimo v nekakšnem mehurčku in imamo vse, kar želimo. V razvitem svetu z ukrepi preventive in sodobne medicine silno podaljšujemo življenje. Nič nimam proti dobri kvaliteti življenja tudi v visoki starosti, ravno nasprotno. Pa vendar velika večina ljudi na svetu ne umre pri osemdesetih, kot je povprečje v Sloveniji, temveč vsaj desetletje prej. V Afriki, kamor odhajamo na misije, pa kar petindvajset do trideset let prej.

- V tretji svet ne greš sam, ampak gredo s teboj tudi drugi zdravniki. Je med njimi zanimanje za tako humanitarno delo?
Ponavadi se začne z golo radovednostjo, ki pri nekaterih udeležencih prerase v odločitev pomagati na dolgi rok. Nekateri odnehajo, ker ne verjamejo, da res izboljšajo zdravstveno situacijo ljudi, kamor gredo. Zato, da takšna odprava dobro uspe, je potrebne veliko priprave, ki poteka praktično skozi celo leto, saj v razmerah tretjega sveta ni veliko možnosti in vse, kar tam uporabimo, moramo na podlagi številnih predvidevanj vzeti s sabo. Vesel sem vsakega zdravnika, ki se nam pridruži ali organizira svojo lastno ekipo. Z nekaj misijami gotovo ne bomo spremenili zdravstvenega sistema v Afriki, še manj razmišljanja tamkajšnjih ljudi. Osebno sem zadovoljen z majhnimi uspehi. Verjamem, da šteje osebni stik z lokalnimi kirurgi, ki jih vedno bolj načrtno izobražujemo, šteje pa tudi vsak ozdravljen posameznik. V zadnjih letih smo osredotočeni na dve bolnišnici v Tanzaniji, ki ju pomagamo opremljati. Zanimivo ob tem je tudi, da sem boljši zdravnik doma, vsaj tako čutim sam, odkar imam redno izkušnjo teh misij. Letos junija bomo omogočili eni od tanzanijskih kirurginj izobraževanje v Sloveniji in Avstriji. Novembra 2020 odhajamo na novo, že 13. misijo, če bodo globalne razmere z virusom to dopuščale.
Afriškega zdravstvenega sistema ne moremo primerjati z evropskim, zato te prosim, če lahko na kratko opišeš svoje delo v tretjem svetu.
V glavnem operiramo velike kile, zadnje leto tudi ščitnice. Operiramo tudi nujne primere (vnetja, predrtja črevesa, itd.). Številnih tumorjev, kot jih imamo v Evropi Afrika (še) ne pozna oz. jih večina bolnikov ne dočaka. V takih situacijah se odločamo tudi glede na to, ali bi bil večji poseg sploh varen glede na dejstvo, da so intenzivni oddelki v Afriki in Aziji privilegij nekaterih bolnišnic v glavnih mestih. Naše misije se osredotočajo na periferna področja, ki so bolj zapostavljena. Lokalni zdravniki nas pričakujejo že vsaj pol leta pred misijo in nam pripravijo bolnike, mi pa v tednu ali dveh, kolikor traja misija, operiramo od jutra do večera. Z bolnišnico imamo sklenjeno pogodbo glede odgovornosti in razdelitve kompetenc, pri tem nam pomagata dve krovni organizaciji, ena v Veliki Britaniji in ena v Španiji.

Gorjanc Jurij05- Si tudi alpinist in si osvojil tudi nekaj osemtisočakov. Z alpinizmom je povezana še ena stvar v tvojem življenju. Pri smučanju z najvišje gore sveta si spremljal Dava Karničarja. Postala sta prijatelja. Najbrž te je njegova tragična smrt prizadela.
Davova nepričakovana smrt me je zelo prizadela, zelo sem ga imel rad. Ničesar ni delal na pol, vedno je bil predan, to me je pri njem fasciniralo. Zaupal mi je tudi nekatere svoje življenjske, ne le alpinistične preizkušnje. Kot zdravnik sem ga spremljal do tabora 3 (7.300 m) na zahodnem pobočju Everesta, ko je kot prvi opravil legendarni smučarski spust. Takrat sem imel tudi sam možnost za vrh, a je bilo zdravniškega dela enostavno preveč; takšna gora zahteva popoln fokus. Z leti se je nabralo dovolj izkušenj in leta 2012 sem skupaj s štirimi prijatelji stal na vrhu osemtisočaka v pakistanskem Karakorumu. Še posebej hvaležen sem vodji, žal pokojnemu vrhunskemu alpinistu Gregi Lačnu, ki je vztrajal, da vzpon opravimo brez dodatnega kisika ter da šotore in drugo opremo na goro nesemo sami. To je dalo vzponu dodatno vrednost.

- Lani si doktoriral s tezo Mehanizem z mrazom izzvane vazodilatacije kot napovedni dejavnik za dovzetnost omrzlin pri alpinistih, v kateri si se ukvarjal s problemom okvar zaradi mraza na prstih rok in nog. Kot zdravnik si spremljal nekatere alpinistične odprave. Torej se je tvoj doktorat ‘rodil’ iz tvojega alpinizma …
Na odpravah v visokogorje smo opazili, da so nekateri alpinisti utrpeli omrzline, medtem ko jih drugi v istih vremenskih razmerah in z enako opremo niso. Vprašali smo se, zakaj je tako. ‘Posumili’ smo, da niso vsi alpinisti enako nagnjeni k nastanku omrzlin ter razmišljali, s katerim laboratorijskim poizkusom bi to lahko ugotovili.
Vemo, da se na mrazu žile v koži skrčijo, koža postane hladna, to izkušnjo ima vsak od nas. Če z izpostavljenostjo mrazu nadaljujemo, pa se žile v koži prehodno za nekaj minut razširijo in koža se prehodno segreje. Tak ciklični vzorec ohlajanja/ogrevanja se lahko na mrazu večkrat ponovi. Pojav imenujemo MIVD (mehanizem z mrazom izzvane vazodilatacije). Ni popolnoma jasno, čemu človeku ta samodejni refleks služi, domnevamo da kot zaščita pred omrzlinami. Vsak posameznik ima svoje značilnosti tega refleksa, nekakšen “temperaturni prstni odtis”. Mi smo ta pojav uporabili kot merilni instrument. Vsakemu testiranemu alpinistu smo prste rok in nog za 30 minut potopili v mrzlo vodo temperature 8 stopinj Celzija in merili temperaturne odzive kože. Vrednosti posameznih meritev smo nato analizirali in medsebojno primerjali.
Doktorat je nastal iz magistrske naloge s podobnim naslovom iz leta 2011, ta pa je bila zasnovana ravno na odpravi Skieverest leta 2000; takratne raziskave smo sedaj nadgradili s petimi dodatnimi objavljenimi članki.

- Če bi moral preprostemu človeku povedati, s čim si se ukvarjal v svojem doktoratu in kakšni so izsledki, kaj bi mu dejal?
V prvem delu doktorata, poskusi so potekali na Inštitutu Jožef Stefan in v Olimpijskem centru Planica, smo se posvetili proučevanju preprečevanja omrzlin. Kot prvi smo dokazali, da so alpinisti po prestanih omrzlinah bolj izpostavljeni ponovnim omrzlinam. Z omenjenim testom MIVD lahko med alpinisti prepoznamo posameznike, ki so za nastanek omrzlin bolj dovzetni. Tem alpinistom pred udeležbo na odpravah predpišemo preventivne ukrepe, v najslabšem primeru jim moramo plezanje v Himalaji odsvetovati.
Drugi del doktorata je usmerjen v prepoznavo (diagnostiko) in zdravljenje omrzlin. Z analizo rezultatov zdravljenja alpinistov z omrzlinami v zadnjih 20 letih smo pokazali, da pri globokih omrzlinah za ohranitev prstov štejejo ure in minute. Podobno kot pri srčnem infarktu. Za zdravnike, ki se srečajo s takim poškodovancem (npr. v splošni ambulanti ali v urgentnem centru) smo izdelali konkretna navodila, kako naj ravnajo in jih strnili v t. i. protokol Planica.

 

JURIJ GORJANC (1971)
Gorjanc Jurij06je doma s Prevalj na Koroškem. Leta 1996 je diplomiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani in leta 2004 opravil specializacijo iz splošne kirurgije. Do leta 2011 je delal v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Istega leta je na Medicinski fakulteti v Ljubljani naredil magisterij. Zdaj kot kirurg dela v bolnišnici Usmiljenih bratov v Šentvidu ob Glini na Koroškem. Vsako leto sodeluje v zdravniški odpravi, ki gre pro bono operirat v nerazvite države.
Je član Gorske reševalne službe in zdravnik gorski reševalce letalec. Sodeluje pri reševanju s helikopterjem v ekipi na Brniku in v ekipah helikopterskega reševanja na avstrijskem Koroškem in vzhodnem Tirolskem. Na himalajskih odpravah je prišel do pomembnih spoznanj in vedenj o življenju človeka v visokogorju. Spoznanja je strnil v doktorat, ki ga je lanskega avgusta zagovarjal na ljubljanski Medicinski fakulteti. Predvsem pa o sebi pravi, da je ‘dohtar’, ki rad moli.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 8-13.

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh