Feri Lainšček

pisatelj, Prešernov nagrajenec

Vesel sem, ko si mladi upajo odpreti srce in spregovoriti o ljubezni

Ko duša potrebuje nekaj lepote, ji privoščim pesem Ferija Lainščka. Njegova poezija je ena sama ljubezen. Igrivo zlaga tudi narečne verze. Življenjska modrost, ponižnost in skromnost so vrednote, objete v besede romanov, ki bralca odpeljejo med lirska občutja ljudi iz Panonske nižine. Jeseni je izšel prvi roman iz avtobiografske trilogije otroštva aktualnega Prešernovega nagrajenca. Zato začnimo tam, v blatu in revščini, ki je zaznamovala pisateljevo otroštvo.

- Povojna revščina vašega doma, ki jo opisujete, je tako grozna, da iz nje ni videti poti. Pa vendar ste jo premagali, kako? Zdi se neverjetno …
Dolga leta se o tem nisem spraševal. Zdelo se mi je, da se pač vsak človek mora po svoje znajti in poskrbeti zase. Naneslo je tako, da sem se šele ob snovanju romana Kurji pastir, v katerem se vračam v čas zgodnjega otroštva, zopet ustavil ob tem in, zdi se mi, našel pravi odgovor. Tistim, ki romana niso prebrali, se bo morda zdel tak odgovor poetičen, a je zame še kako pomemben in ga lahko razumem tudi povsem konkretno. Mami in očetu je očitno uspelo čez vse tisto, kar smo takrat doživljali, zgraditi nekakšen nevidni most, po katerem sem lahko počasi lezel v drugačno prihodnost in zaživel običajno življenje. Zelo sem prepričan, da je bil ta most zgrajen iz ljubezni.

- Kako vas je domače okolje še zaznamovalo?
Veliko tega bi lahko zdaj naštel in marsikaj bom v romanih, ki bodo, upam, sledili, še skušal opisati. No, najpomembneje pa se mi vendarle zdi, da sem se že zgodaj naučil kljubovati brezupu. To mi je kasneje v življenju veliko pomagalo. Tega sem se gotovo nalezel od staršev. Kljub temu da sta začenjala iz nič in jima ni zmeraj uspevalo, nista nikoli izgubila upanja. Mami je pri tem pomagala vera, oče pa je bil samosvoj, zagrizen in neukrotljiv borec za preživetje ter na nek način tudi idealist. Čeravno sta si bila kar različna, je bila to kombinacija, ki je pomagala, da sta vztrajala, tudi ko se od daleč ni zdelo razumno in bi vsi drugi odnehali.

- Kurji pastir je prvi del trilogije vašega otroštva – kako obujate spomine, ki narekujejo zgodbo?
Izkušnja s spominom in pripravami na ta roman se mi zdi res zanimiva, zato jo bom skušal opisati. Bil sem prepričan, da je moj spomin na zgodnje otroštvo zelo natančen in zanesljiv, zato sem verjel, da ne bom imel težav. Že kmalu pa sem začel ugotavljati, da temu še zdaleč ni tako. Spomnimo se sicer mnogih utrinkov in marsikaj je res živo vtisnjeno, a ko je treba vse to povezati v zgodbe, se zavemo tudi slepih peg, praznine in lukenj v spominu. Sam imam očitno tudi zelo selektiven spomin, ki je naravnan tako, da se lepega in dobrega spomnim, vse tisto grdo in slabo pa raje potlačim. Tak spomin je sicer po svoje zdravilen. Marsikaj slabega tako ostaja skrito, številne stiske potlačene in mnoge zamere izbrisane. To je kajpada blagodejno in verjetno tudi koristno. Sem človek, ki ne goji zamer. Vendar je za pisatelja, ki želi napisati roman o svojem otroštvu, lahko to tudi velika težava. Priznati moram, da me je ta ovira osupnila in tudi prestrašila. Nisem se želel sprijazniti s tem, da je lahko kaj mojega za zmeraj izgubljeno. Spraševal sem pri ljudeh, ki se tistih časov še spomnijo. Iskal sem še druge rešitve, a le malokaj iz mojega zgodnjega otroštva je kje dokumentirano. Do šestega leta starosti, recimo, so se ohranile le tri fotografije … No, in tako sem se naposled odločil, da bom za vračanje v lastno otroštvo uporabil metodo aktivne imaginacije, ki sem jo sicer že poznal, saj sem jo uporabil pri nekaterih prejšnjih romanih. Gre pravzaprav za staro meditacijsko metodo, ki jo je utemeljitelj analitične psihologije Carl Gustav Jung znova aktualiziral in uporabljal pri svojih iskanjih. Najpreprosteje jo morda opišem, če rečem, da gre za eno izmed tehnik, ki nam pomagajo videti, da obstaja v nas še neka neznana stran. Na ta način sem torej podrezal pod naplavine svojega selektivnega spomina in se soočil z marsičim, kar je bilo doslej tam skrito, zastrto in potlačeno. Spoznal sem, da še zdaleč ni bilo vse tako lepo, kot sem doslej nosil v spominu. Vendar so se mi ob tem odstrle in napletle tudi številne zgodbe. Ugotovil sem, da se v tem spominskem omrežju nahaja veliko več, kot lahko izpišem v enem samem romanu …

- Vaša starša sta bila dobra pripovedovalca, ob njiju ste se učili poslušanja. Kako vas je to pospremilo na pisateljsko pot?
Oče in mama sta bil res dobra pripovedovalca. Oče je znal splesti zanimive zgodbe iz vsega, kar se mu je kdaj v življenju zgodilo, mama pa je poznala tudi velik del tukajšnjega ljudskega izročila. Na vasi pa so živeli še tudi drugi ljudski pripovedniki, ki sem jih prav tako pogosto poslušal. To se mi zdi res dragoceno in mislim, da je zelo vplivalo name. Morda sem postal pisatelj ravno zato, ker sem v otroštvu veliko poslušal.

- Ali ste svojima otrokoma tudi radi pripovedovali?
S hčerko, ki smo jo vpisali vrtec šele, ko je bila stara štiri leta, sva se resnično veliko pogovarjala, saj sem bil na nek način varuška. Sin, ki je skoraj celo desetletje mlajši, pa je že bolj otrok računalniške generacije.

- Pravite, da se brez navdiha in Božje iskre ne da ustvariti prav ničesar literarno vrednega, kaj šele presežnega. Kakšno podobo ima vaš Bog?
Najprej mi zdaj pridejo na misel verzi iz pesnitve Hiša svetega Nikolaja, ki sem jo posvetil svoji pokojni materi. Naslovil sem jo po zavetniku farne cerkve v naši vasi, v katero sva, ko sem še živel tam, z materjo skupaj zahajala. »In še, če je mogoče, naj ne bom več gluh za glas, naj ne bom na dvoje,« se glasi eden od verzov. Skozi to pesnitev namreč preseva tudi moje bogoiskateljstvo. To je značilno še za nekatera druga moja dela, v nekaterih pa je tudi posebej tematizirano. Taka pisateljska vprašanja in tudi odgovori seveda niso preprosti, zato tudi zdaj težko odgovorim poenostavljeno. Razdvojenost, ki jo je čutiti v tem verzu, morda najlažje razložim, če si pomagam z mislimi Carla Gustava Junga. Večina ga seveda pozna kot tvorca analitične psihologije, sam ga prebiram predvsem kot misleca in mistika, ki mi je v življenju veliko pomagal. Po eni strani Jung razmišlja o Bogu kot o nezavednem arhetipu in pravi, da je od nekdaj zapisan v naši duši. Torej obstaja že pred zavestjo in zato ne more veljati za iznajdbo zavesti. Obenem pa je pri Jungu najti tudi napotek, da je bolje in pametneje Boga zavestno priznati, sicer bo na njegovo mesto stopilo nekaj drugega, praviloma nezadostnega in neumnega. Tako razmišljanje mi je blizu. V enem izmed intervjujev sem v teh dneh spontano izrekel misel, ki jo lahko zdaj ponovim, ker sem potem o njej veliko razmišljal. »Greh se začenja s skušnjavo, literatura pa slej ko slej z dvomom.« Besedni ustvarjalci smo na nek način zmeraj iskalci. Drugače verjetno ne more biti.

- Preplet mitskega in krščanskega v vaših delih je mamina dediščina. Kako razumete ta preplet?
Tudi o tem je seveda mogoče razmišljati na različne načine. »Natura non facit saltus,« pravi latinski pregovor. Narava se spreminja postopoma in ne dela skokov. Tako je razmišljal že Aristotel in te njegove misli so kasneje našle potrditev v Darwinovem pozitivizmu. Antropologi o človeku razmišljajo podobno in po svoje se da to prenesti tudi v prostore duhovnosti. Palimpsesti prvotnosti so vsaj deloma zmeraj razvidni. Na podlagi vsega tistega, kar preseva skozi čase, se da marsikaj razumeti. Lahko bi dejal, da je pred ciljem zmeraj pot, ki jo je treba prehoditi. Tudi to je lahko arhetip, ki se dotika naše skupne usode. O tem pišem v romanu Ki jo je megla prinesla. Duhovnik Jon Urski je premeščen v odročno vas, kjer je cerkev porušena, vaščani pa so izgubili vero. Spremljamo gradnjo oziroma obnovo cerkve, pa tudi duhovnikov spopad z demoni in brezverstvom. Vem, da so ta roman brali različno in na več načinov interpretirali, a na koncu se tam zagotovo pokaže, da je pot očiščenja zmeraj težavna in spoznanje ni nekaj samo po sebi umevnega.

- V slovenskem literarnem prostoru se zdi, da se mitsko in krščansko izključuje. Kot da se avtor mora odločiti za eno stran in jo nato braniti …
Ne želim se izrekati o drugih, a zase vem, da mi je tako pozicijo uspelo preseči. Prizadevam si za svobodno in vseh spon osvobojeno mišljenje. Le tako je možno ohranjati tisto, čemur običajno pravimo pisateljska distanca. Pri mojem načinu ustvarjanja je to tako rekoč nujno. Pa še nekaj je, brez česar kot pisatelj ne morem. V dialogu s svojimi literarnimi junaki moram tvegati, slediti izzivom, sprejemati odgovornost, prenašati obrekovanja, hoditi po težji poti, kljubovati večini in si upati še marsikaj takega, kar se morda na prvi pogled ne zdi smiselno. Moji literarni junaki namreč še zdaleč niso le nekakšne figure, ki bi se jih dalo prosto pomikati po imaginarni šahovnici, temveč imajo svobodno voljo. Včasih se zato zgodi, da literarni junak in njegova usoda pisatelja kratko malo premagata. Mogoče bi lahko tudi dejal, da ga na neki način presežeta. Takrat imam običajno občutek, da je nastal dober roman. Razumem reklo, ki pravi, da so knjige lahko kdaj pametnejše od njihovih avtorjev.

- Prešernova nagrada je veliko priznanje. Vaši bralci smo rekli »končno«, kaj pa je rekel Feri?
Besedo »končno« sem v teh dneh ob čestitkah res pogosto slišal, a sem jo raje preslišal. Te nagrade nisem pričakoval. Zato se mi verjetno zdi nekako kar pravočasno, saj še zmeraj lahko upam, da mi je preostalo dovolj časa za ustvarjanje. Sicer pa sem se je resnično zelo razveselil in jo sprejemam s spoštovanjem do vseh, ki so jo že prejeli. Dobil sem jo za svoje delo, ki sem se mu že zdavnaj zapisal z dušo in telesom. Ustvarjanje je postalo moj način življenja. Vse, kar sem še počel, je bilo vsaj na nek način s tem povezano. Moji najbližji, pa tudi prijatelji in sodelavci, so morali včasih res potrpeti, ko me je kaj preveč obsedlo, ali me kar posrkalo. Bila so obdobja, ko sem pisal vse do jutra. Ko se je žena zjutraj odpravljala v službo, me je našla še budnega in lahko sva skupaj popila kavo.

- Kako je ta mejnik pomemben za Prekmurje in prekmurske ustvarjalce? Poleg vas je nagrado Prešernovega sklada prejel tudi slikar Sandi Červek.
To je vprašanje, na katerega vam ne znam odgovoriti. Nikoli nisem imel občutka, da je moje ustvarjanje v tem okolju deležno kake posebne pozornosti. Niti si tega nisem želel. Vesel sem pravzaprav, da je Murska Sobota mesto, v katerem lahko mirno živim svoje vsakdanje in običajno življenje. Srečujem seveda posameznike, za katere vem, da so moji bralci, in z njimi tudi rad klepetam, sicer pa mi ustreza, da nisem preveč vključen v tukajšnje javno življenje. Vsekakor pa želim dodati, da sem se nagrade slikarja Sandija Červeka zelo razveselil. Njegovo delo namreč spremljam in ga res občudujem. Cenim, da je ves ta čas ostal zvest samemu sebi in da je še zmeraj iskalec. Prijatelja sva še iz ljubljanskih let, oba sva se vrnila domov, najina dela potujejo po svetu, midva pa morda malce manj. Ustvarjava, dvomiva, vztrajava in še zmeraj verjameva, da je mogoče z besedo in sliko izraziti tudi tisto nekaj več …

- Zanimiva je ta vaša ponižnost, ki je skorajda pozabljena vrednota. Od kod izhaja in kako se je ohranila?
Sprašujete me o nečem, česar se sam pravzaprav ne zavedam. Želim si le, da bi znal biti hvaležen, za vso to lepoto, ki mi je na tem svetu dana, in spoštljiv do ljudi, ki so res dobri in srčni. Mama mi je, recimo, pogosto pravila, da je dobrota sirota, potem pa se je spet le še bolj razdajala. Bilo je pač v njeni naravi, in v tem je najverjetneje ves odgovor. Čeprav je mogoče tudi res, da ima človek, ki se zaveda svoje majhnosti, malce drugačen odnos do sveta kot pa nekdo, ki o tem niti ni premislil. Besedno ustvarjanje pa je vsaj na nek način vendarle tudi nenehno spraševanje in samospraševanje. Napisal sem trideset romanov in se ob tem srečal s številnimi usodami mojih junakov. Če pomislim – koliko želja, upov, stremljenj, hrepenenja, razočaranj, nemoči, padcev in žalosti sem pravzaprav podoživel! Pa kakšne vse ljubezni in koliko smrti sem skušal nekako razumeti. Ne zamišljam si, da bi lahko po vsem tem gledal na svet drugače, kot iz te neke perspektive mravlje. Še posebej tu v Panoniji, sredi te širne ravnice, kjer se človek lahko res počuti majhnega. V pesmi o tem pravim: »V ravnici se zvezde spustijo med šaš in trstiko. Še luno dosežeš, če stopiš na večjo krtino. V resnici si majhen kot mravlja in še se ponižaš, ko sredi brezpotja zaslišiš nebeško tišino.«

- Ljubezen v vseh oblikah najde mesto tudi v vaših besedah. Neminljiva in brezpogojna pa je ena – ljubezen do otroka. Kako »odraste« ljubezen do otrok? Dozori? Se postara?
Ljudska modrost pravi: »Majhni otroci – majhne skrbi, veliki otroci – velike skrbi.« Ne rečem, da ni v tem kdaj tudi kančka resnice, a to besedo »skrbi« bi kar nekako odstranil. Ali mogoče drugače postavil. Vsekakor sem z usodo obeh svojih otrok zelo povezan. Rečem lahko, da diham z njima in jima zmeraj skušam po svojih močeh pomagati, nikoli pa nisem tega doživljal kot breme. Zdi se mi preprosto samo po sebi umevno. Ne želim si niti zamišljati, da bi lahko bilo drugače. Kako pa ljubezen do otrok »odraste«? Ne vem. Meni se je zdelo v času njunega odraščanja pomembno to, da sem ju skušal zmeraj sprejemati taka, kot sta. Nisem jima želel vsiljevati svojih želja in pričakovanj, ju usmerjati nekam, kamor nista želela. Naravno se mi je zdelo, da si sama najdeta pot, po kateri bosta hodila, in le upal sem, da se bosta ob tem dobro počutila. Vesel pa sem seveda tudi, da smo tudi zdaj, ko sta že res odrasla, še zmeraj zelo povezani. To me navdaja z radostjo in res osrečuje.

- Kako ujamete ravnovesje med osebno rastjo, modrostjo, ki jo želite deliti, in zgodbo?
Veliko sem razmišljal o tem, kaj me pravzaprav sproža. Nikoli nisem pisal po naročilu, še manj pa zato, ker bi se mi zazdelo, da je pač čas za novo knjigo. Romanov sem se zmeraj loteval, ko me je nekaj posebej zanimalo in sem želel o tem izvedeti več. Če se je med pisanjem to res zgodilo, če sem imel občutek, da me je vse skupaj vsaj malce premaknilo, sem bil zadovoljen. Lahko sem upal, da bo tudi bralcem zanimivo in se jih bo dotaknilo. Sčasoma se je to spremenilo v nek samosvoj postopek, ali pa je pač narekovalo mojo osebno poetiko. Priprave na roman so iz leta v leto vse daljše, postajam vse bolj dosleden in zahteven. Belina papirja, ali pač praznina ekrana, se mi zdi nekaj, kar mora zastavljati prava vprašanja in najdevati poštene odgovore. Tudi o dobro izpisani romaneskni zgodbi, o kateri sprašujete, sem si sčasoma zgradil neko predstavo, ki ji želim zadostiti. Po horizontali mora namreč roman dovolj razgrniti socialni in družbeni kontekst dogajanja in poskrbeti, da bralec lahko začuti in razume duh časa. Na vertikalo, ki je seveda vezana na romaneskne junake, na njihove vzgibe, stremljenja, dejanja, usode, pa je pripeto vse tisto, kar je Jung imenoval duh globine. Po tem se vidi, kako globoko in kako visoko avtor sploh lahko seže. A res dober roman je po mojem prepričanju tisti, v katerem sta horizontala in vertikala v idealnem razmerju. To je seveda zelo strog kriterij, ki mu le malo sodobnih romanov sploh lahko zadosti. Je nekak moj ideal, ki se mu tudi sam želim zmeraj znova približati. Včasih mi uspe bolj, včasih mi spodleti, je pa med mojimi deli tudi nekaj romanov, s katerimi sem povsem zadovoljen.

- Prihajata pomladna zavetnika zaljubljenih, sv. Valentin in sv. Gregor. Motiv prve ljubezni, prvih korakov na skupni poti dveh je v vaši poeziji zelo pogost – zakaj?
Skoraj vsi moji romani so tudi zgodbe o ljubezni, poezija pa je pravzaprav le še ljubezenska. Že pred desetletji sem nekako spoznal, da živimo v času, ko je tematiziranje ljubezni pravzaprav še najbolj angažirano dejanje. Na večni tehtnici dobrega in zla je namreč ravno ljubezen tista metafizična utež, ki pomaga na strani dobrega. Če je ne bi bilo, bi se že kmalu spet pobarbarili. Zato rad parafraziram Johna Lennona in na svojih nastopih pogosto rečem: »Dajmo priložnost ljubezni.« V zvezi s tem tudi nekako ne prenesem ironične distance ali cinizma. »Ljubezen je treba ljubiti,« sem zapisal v eni izmed svojih pesmi, ki je namenjena mladim. Rad jim nekako nevsiljivo namignem, da je ljubezen res nekaj najlepšega, kar se nam lahko v življenju zgodi. Vesel sem, ko si upajo odpreti srce in o tem spregovoriti.

- Kot ženska moram vprašati: kako uspete tako pronicljivo oblikovati pesmi, katerih lirski subjekt je ženska?
To je vprašanje, ob katerem sem zmeraj malce v zagati, saj si nanj še vedno ne znam prav odgovoriti. Dolgo časa se tega ženskega lirskega subjekta v svoji poeziji niti nisem povsem zavedal. Potem me je med obiskom na šoli neka deklica vprašala, če ji lahko povem, kako je biti ženska. Nehote me je s tem spravila v zadrego. Rekel sem le, da seveda ne vem, kako je biti ženska, in si tudi ne domišljam, da bi lahko to sploh občutil. Kasneje sem o tem veliko razmišljal. Zopet sem si lahko še najbolj pomagal z Jungovimi spoznanji. Verjetno je res tako, da sem se sčasoma naučil prisluškovati tudi tisti ženski polovici svoje duše, ki si jo moški običajno zastiramo. Morda je k temu kaj prispevala tudi mama, ki me je nekako branila pred nekdanjo vaško patriarhalnostjo in je zmeraj pravila, da tudi dečki lahko jokajo in pokažejo svoja čustva. No, kakor koli že, danes sem vesel, da je tudi to značilnost mojega opusa. Mislim, da lahko na tak način bolj občuteno doživljam svet ter ga celoviteje opisujem.

- Pred epidemijo ste veliko nastopali z Ditko, ki je uglasbila tudi vašo poezijo. Kako doživljate oder, nastopanje?
Prav Ditka me je pred leti prepričala, da sem iz majhnih klubskih prostorov, v kakršnih običajno potekajo literarni večeri, stopil na veliki koncertni oder in začel pred tako številno publiko pripovedovati svojo poezijo. Zame je bil to težek korak, saj sem do tedaj bolj malo recitiral in sem se veliko bolje počutil, če so mojo poezijo pripovedovali tisti, ki to počnejo bolje. No, potem pa sem nekako kar sam sebe presenetil. Šlo mi je veliko bolje, kot sem pričakoval, in sčasoma sem začel na teh najinih literarno-glasbenih nastopih res uživati. V nekaj letih sva večkrat prepotovala Slovenijo. Srečanja s poslušalci, med katerimi je bilo tudi veliko mojih bralcev, so bila res prijetna. Glasbenici Ditki, s katero sva kmalu postala tudi dobra prijatelja, sem za vse to res hvaležen. Bogatejši sem za neko novo izkušnjo, ki si je sam nisem znal zamisliti. Veliko mi pomeni, ko vidim, kako zelo imajo ljudje radi poezijo. Srečen sem, da je ljubiteljev poezije v resnici veliko veliko več, kot običajno mislimo.

- Ali se veselite časov, ko se bodo poti znova odprle? Vas oder vabi?
Ja, z Ditko pripravljava nove skladbe in upava, da bova lahko kmalu spet skupaj stopila na oder. Pogrešam ta živi stik s poslušalci in bralci, ki sem se ga kar nekako navadil.

PEZDIR-KOFOL, Marjetka; ERJAVEC, Matej (Gost meseca) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 6-10.