Maksimilijan Matjaž

Dr. Maksimiljan Matjaž, strokovnjak za Sveto pismo

Brez svetega Pavla bi bilo krščanstvo drugačno

»Vesel sem, da je papež razglasil Leto sv. Pavla, ker je ta apostol zapostavljen. V pridigah se še lotimo razlage evangelijev, njegovih pisem pa ne. Pravimo, da je pretežak in iz njegovih del kvečjemu navajamo določene stavke. To je sicer lepo, saj ima ogromno lepih misli, vendar je Pavlovo leto za nas izziv, da spoznamo njegovo življenje. Veliko stvari v njegovih pismih razumemo le, če poznamo njegovo življenje. Ko je spoznal Resnico, je nanjo postavil vse svoje življenje,« je o apostolu narodov dejal tokratni gost dr. Maksimiljan Matjaž, ki smo ga kot svetopisemskega strokovnjaka sredi Pavlovega leta povabili k pogovoru.

- Veliko predavaš o Svetem pismu. Kako si se pa ti srečeval z njim? Morda začneva kar z otroštvom in mladostjo. Ste imeli doma Kratko Sveto pismo v slikah, ki je še sedaj uspešnica založbe Ognjišče?
Dejansko je bilo to prvo Sveto pismo, s katerim sem se kot otrok srečal. Kolikokrat smo prebrali zgodbo o jerihonskih trombah! In kako dobro so bile tam narisane! Zanimivo je, da je prav s tem mestom povezan tudi svetopisemski odlomek o slepem Bartimaju, ki prosi Jezusa, naj se ga usmili. Kaj je pri tem slepem »porušilo zidove«, da je bil uslišan? Njegov vzklik: »Jezus, Sin Davidov, usmili se me!« Mali Jezusov učenec Bartimaj je lahko vzornik velikim učencem, saj je on znal prositi Gospoda.
Drugo močno srečanje s Svetim pismom pomenijo zame duhovne vaje v Stični, ki sem se jih udeleževal kot srednješolec. Ko sem prišel v bogoslovje, je bilo zame Sveto pismo zanimivo kot zgodovinska knjiga. Morda tudi zato, ker je v času srednje šole izšla knjiga Poročilo o Jezusu, ki je spodkopavala zgodovinskost Svetega pisma in sem moral velikokrat zagovarjati njegovo zgodovinskost.

- Se je tvoja ljubezen do Svetega pisma nadaljevala v času teološkega študija?
Da, tudi diplomska naloga se je rodila iz tega »apologetičnega« iskanja: Kje se Božja beseda razodeva v človekovem življenju? Obravnaval sem mejne trenutke življenja. Izhodišče mi je bila pripoved, vzeta iz Lukovega evangelija, ko Janez Krstnik pošlje odposlance k Jezusu z vprašanjem: »Ali si ti tisti, ali naj drugega čakamo?« Janez je v ječi, ve, da je konec njegovega življenja. Je v izredni stiski in očitno podvomi v vse. In končno se tudi moj doktorat navezuje na podobno temo, v njem sem obravnaval izkustvo Jezusa v ekstremnih situacijah učencev. Ko se je v srečanju s Kristusom v učencih porodil strah in hkrati so v tem strahu srečali Boga.

- Si se pa predvsem osredotočil na proučevanje evangelista Marka.
Da, ko sem študiral za magisterij in doktorat. Sicer pa smo profesorja v Rimu, kjer sem študiral, imenovali »sinoptik«, ker je bil poznavalec sinoptičnih evangelijev (Markovega, Matejevega in Lukovega evangelija) in je zelo poudarjal njihov pomen. Evangelist Marko je za študenta Svetega pisma obvezna snov. Iz njegovega evangelija razumeš, kaj je prvotna zgodba in kaj so potem prva desetletja in različna okolja dodala in katere nove vidike so izpostavila. Srčiko Jezusovega sporočila pa se da izluščiti iz Markovega evangelija. Zato je največ doktoratov pri študiju Nove zaveze prav o evangelistu Marku.

- Smo sredi Leta apostola Pavla. Praviš, da laže razumemo njegovo sporočilo, če poznamo njegov življenjepis.
Da, če ga hočemo spoznati, moramo najti neki ključ za to. Približamo se mu lahko prek njegovega življenja ali pa glavne teme življenja, to je, kako človeka pripeljati h Kristusu.

- V svojih razmišljanjih o sv. Pavlu poudarjaš, da ga je gnala Božja ljubezen. Vse, kar je delal, vse napore, ki jih je prestal, je delal v zavesti, da ga Bog neizmerno ljubi.
To misel je izpostavil tudi papež na začetku Pavlovega leta. »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa sedaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20). To je izhodišče in dinamizem Pavlovega življenja. Vidi se, da je bil kot sveži spreobrnjenec pretresen nad tem, kaj je Bog zanj naredil, kljub temu, da je on celo preganjal kristjane. Skoraj vsako pismo se začne in konča s poudarkom, da naše bivanje izhaja iz spomina in zavesti, kako nas Bog ljubi. Zelo dobro je to vidno v začetku pisma Rimljanom: »Vsem, ki ste v Rimu, Božji ljubljenci, poklicani in sveti« (1,7). Kristjani začnemo živeti, ko se zavedamo, da imamo neko poklicanost in ko se zavedamo, da naš obstoj izhaja iz Kristusa in smo zato sveti, pa ne po svojih delih, ampak po stiku z Bogom. Predvsem pa, da smo ljubljeni. To kaže, da naš odnos z Bogom ni miselni ali intelektualni, ampak ljubeč, oseben.

- V zavesti ljubljenosti je apostol narodov zmogel številne napore, med katere spadajo tudi potovanja. Že če gledamo z današnjega vidika, je ogromno prepotoval. Ta potovanja so bila takrat še težja.
Brez dvoma je bilo v njegovem času izredno težko potovati. Uradno poznamo tri velika potovanja. Verjetno pa jih je bilo vmes še nekaj. Leta 36 pride v Jeruzalem in se potem umakne v Tarz in Kilikijo. Tam ga leta 42 poišče Barnaba in ga pripelje v Antiohijo (Apd 11,25-26), kjer začneta uradno oznanjati. Že v tistih letih je veliko prepotoval, seveda pa so Apostolska dela pozorna na zadnja potovanja, ko že dobi poslanstvo v antiohijski cerkvi. In že prvo potovanje, ko gre iz Antiohije na morje, vse do Cipra, je dolgo, ne pa najdaljše. Že leta 46 je hotel iti proti Rimu, a ga je srečanje s prokonzulom Pavlom tako navdušilo, da se je usmeril proti severu, proti Antiohiji v Pizidiji. Tam je prehodil (peš!) nekaj sto km. Veliko je potoval z ladjami, sicer pa vemo, da je rad hodil peš. Poročilo o zadnji poti, ko se vrača iz Aten in Korinta in je hotel do binkošti priti v Jeruzalem, pravi, da je prišel v Malo Azijo in da so spremljevalci šli z ladjo okrog polotoka in so ga pričakali v Asosu, on pa je šel peš čez polotok. Obstaja podatek, da je peš prehodil nekaj tisoč kilometrov.

- Pa nevarnosti na potovanjih…
Doživel je brodolom. V drugem pismu Korinčanom razlaga, koliko je pretrpel in bil v nevarnosti pred Judi in Rimljani. Omenim naj nevarnosti pred cestnimi roparji. Gotovo je, da ga niso povsod lepo sprejeli… Najhujše je bilo v Listri in Derbah, ko so ga kamenjali in so mislili, da je že mrtev, pa se je »zbudil«, vstal in šel naprej.

- »Med potjo, ko se je bližal Damasku, pa ga je nenadoma obsijala luč z neba« (Apd 9,3) pišejo Apostolska dela o njegovem spreobrnjenju. Gotovo je njegovo spreobrnjenje ključen dogodek. Morda najprej, kaj pomeni luč v Svetem pismu?
Luč ima več pomenov. Biti obsijan od zgoraj, je pomenilo spoznati Boga. Ko pa se Kristus predstavi kot luč, pomeni, da nam odpre oči, pa ne samo za Boga, – Pavel je gledal Boga že ko je bil slep - ampak da nam luč osvetli svet, sočloveka. Luč nam odpre oči za odnose. Za sv. Pavla lahko rečemo, da je živel intenzivno v odnosih, ampak jih je pred spreobrnjenjem živel zaradi uspeha, zaradi gorečnosti za postavo. Omenjena luč pa mu je dala videti, kaj je Bog v Jezusu Kristusu storil zanj, kljub temu, da ga je on preganjal in moril tiste, ki so izpovedovali njegovo ime. Vendar ga ta luč ni pustila samo pri tem koraku. Pomemben je bil drugi korak: potem ko leži slep, pristopi k njemu Hananija in ga »reši« slepote. Odpre mu oči, da vidi, kje je. Po tem začne navdušeno oznanjati. Najbrž si je predstavljal, da bodo vsi ljudje navdušeni ob tem, a najprej doživi neuspeh. Poslušalce je najbrž premagal strah, zato tudi očitki Pavlu. Prav zato mora po kratkem času iz Damaska.

- Dokaj malo je znano, da je Pavel šel po spreobrnjenju v puščavo. Se ve, kam?
Sam Pavel v pismu Galačanom (1,17) pravi »odpravil sem se v Arabijo«. Tu opisuje dogajanje po spreobrnjenju in pravi: »Ko pa se je Bogu … zdelo prav razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani, se nisem zatekel k mesu in krvi, pa tudi v Jeruzalem nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred mano, temveč sem šel v Arabijo«.
Najprej se mu je prikazal Kristus in ga spreobrne. Da pa bi spoznal, kaj pomeni poznati Kristusa v svojem življenju, potrebuje še čas. Zato se Pavel ni šel v Jeruzalem poučit, kaj pomeni živeti evangelij, ampak je šel v Arabijo. To pa je zelo širok zemljepisni pojem, ki sega od Damaska proti vzhodu in proti jugu do Sinajskega polotoka in do današnjega arabskega polotoka. Glavno mesto Arabije je bila Petra, ki je bilo trgovsko središče Nabatejcev. Ti so imeli v tistem času v »zakupu« celotno trgovsko pot in so imeli tudi svoje središče v Damasku. Kralj Areta, ki Pavla čez tri leta (36) preganja v Damasku, je bil nabatejski kralj. Ti so Pavla ob vrnitvi iz puščave hoteli umoriti. V košari je moral zbežati iz mesta in zatekel se je v Jeruzalem.
Nekateri trdijo, naj spreobrnjenci nekaj časa molčijo. Pavel je »molčal«, umaknil se je v puščavo. Sam je kot spreobrnjenec naročal, naj novokrščencem ne dajo prehitro prevelikih pooblastil. In vendar je, kljub umiku v puščavo, tudi sam doživljal zavračanja v slogu: Kaj nam boš govoril ti, ki si še pred kratkim preganjal kristjane.
V pismu Timoteju naroča, naj se novokrščencem ne daje prehitro prevelikih pooblastil. Očitki, ki jih omenjaš, pa so ga stalno spremljali. Še ko je bil v Rimu kot ujetnik, so mu nekateri Judje očitali, da je izdal Postavo, drugi pa, da ne uči pravega evangelija, saj Kristusa ni videl. V takih trenutkih se on vrača nazaj na izkustvo Damaska. Srčika tega pa je izkustvo ljubezni: Bog ga ljubi in dokaz te ljubezni je križani Kristus. Resnica se razodene, ko se ne boji več za svoj ugled, saj sam zapiše v pismu Galačanom, da če bi hotel ugajati ljudem, potem nisem več Kristusov suženj.
Očitali so mu kljub temu, da mu je poslanstvo oznanjevanja dala Cerkev v Antiohiji.
Zavedal se je tudi, da samo spoznanje Kristusa še ni dovolj, da lahko postane njegov apostol. Spoznanju Kristusa mora slediti »prepoznanje« tega spoznanja, ki ga naredi skupnost - Cerkev. Šele dobrih deset let po spreobrnjenju ga gre iskat Barnaba in ga pripelje v skupnost, v kateri še nekaj časa živi, dokler mu antiohijska skupnost ne da pooblastila, naj gre oznanjat evangelij.

- Nekateri nasprotniki Cerkve trdijo da je sveti Pavel »spremenil« Jezusov nauk. Naredil ga je »strogega«. Na prvem koncilu v Jeruzalemu je apostol narodov res zagovarjal mnenje, naj oznanjajo evangelij tudi med pogani, ne samo med Judi. Nasprotniki iz tega hočejo narediti spor med njim in drugimi apostoli.
Da, to hočejo prikazati kot spor. Prikazati vsakega učenca kot zagovornika ene posebne linije, oz. posebne »stranke«, je gotovo vnašanje sodobne ideologije v takratno Cerkev. Od vsega začetka je bil zbor Jezusovih učencev pester. Že Kristus je zavestno klical različne apostole. Različni so ostali do konca, njihov skupni imenovalec pa je bil Kristus. Tako je ostalo tudi naprej, saj je bil vsak poklican v svojo službo s svojim značajem, svojo izobrazbo in iz svoje skupnosti, iz katere je izhajal. »Potopljeni« v svojo kulturo so sprejemali evangelij. Seveda so se med seboj pogovarjali, a ne moremo reči, da so bile med njimi »nasprotujoče šole« npr. Petra, Jakobova, Tomaževa… Bili so poskusi med učenci npr. v Korintu, ko so kristjani, kakor piše Pavel, govorili; Jaz sem Kefov, jaz sem Kristusov… Pavel je odločno zavrnil take poglede in govoril: Kristus ni razdeljen, tudi mi ne moremo biti! Način, kako so apostoli podajali Kristusov evangelij, so pa bili različni: Janezovski, Petrov, … Pestrost evangelija nam govori, da blagovest ni ideologija, ampak konkretizacija v nekem izkustvu. Različni vidiki se dopolnjujejo. Zato se dopolnjujeta Jakobov vidik, ki je zastopal bolj judovsko, jeruzalemsko Cerkev, in Pavlov vidik, ki predstavlja – usmeritev k poganom. Peter je bil od začetka odprt k poganom, saj je sprejel prvega pogana v Cerkev. Bil je hkrati Jud, kakor svetovljan.

- No, če že špekuliramo, potem lahko rečemo, da bi bilo krščanstvo drugačno, če Pavla ne bi bilo. Ampak čemu take špekulacije, saj bi potem lahko rekli, če Kristusa ne bi bilo…, kar pa je nesmisel.
Občudovanja vreden je Pavlov korak k poganom, saj so se Izraelci težko približevali tujcem. Je bil on vzgojen bolj »odprto«, da je bil sposoben tega?
Bil je Jud iz diaspore, kjer so bili Judje manjšina, imenovali so ga helenist (grško usmerjen). Živeli so v tujem svetu in se posvečati bistvu svojega izročila, hkrati pa so spontano odkrivali drugačnost in se je niso tako bali kot Judje v »matici«.
Dejstvo je namreč, da pravoverni Judje niso hoteli imeti stika s pogani.
Pavlova usmeritev k poganom je sad njegovega »drugega spreobrnjenja« v puščavi. Zdi se mi, da je bilo to težje in bolj radikalno kot prvo. Ne vem, če vemo, kaj pomeni za Juda sprejeti pogana, ki so ga imeli za nečistega, okuženega! Še apostol Peter leta 46/7 – sicer pred koncilom v Jeruzalemu – v Antiohiji ni hotel sesti s pogani za isto mizo, čeprav je bil prej navdušen za oznanjevanje med pogani! Mi si res težko predstavljamo ta odnos Judov do poganov. Pavel je primer oznanjevalca, ki je prebil meje kultur in radikalno gradi na absolutnem temelju, ki je vera. V tem je njegova veličina!

- Pavel je prišel do Rima. Ali je šel tja samo zato, ker se je skliceval na cesarja ali pa morda tudi zato, da bi v središču takratnega cesarstva oznanjal evangelij?
Drži, da je hotel priti v Rim. Znašel pa se je v ječi in je iskal neki razlog, da bi prišel v glavno mesto. Zato se je skliceval na cesarja, kajti če bi ga postavili pred judovsko sodišče, bi ga gotovo obsodili kot bogokletnika in glavnega mesta ne bi videl. Zato je izkoristil še zadnjo možnost – sklicevanje na cesarja. Po moje pa je bil to zanj izhod v sili, kajti zavedal se je, da bi njegovi rojaki to lahko razumeli kot izdajstvo, da se da soditi poganskemu sodišču. Da mu to ni bilo lahko narediti, pričajo njegove besede: »Ne tožite se pred tujci!« Sam pa je sprejel to samo zato, da je lahko prišel v središče sveta, kar pa je pomenilo tudi »konec sveta«. Božja beseda pa mora priti do zadnjih otokov, »do konca sveta«. Tako so verovali že Judje, tako pa je učencem tudi Jezus naročil. Ko so prišli v središče sveta – v Rim, so po njihovem mišljenju prišli tudi do konca sveta, do njegovih skrajnih meja.

- Nekateri imajo sv. Pavla za antifeminista, da je proti ženskam in navajajo njegove besede: »Žena naj v Cerkvi molči« in »Žene, bodite pokorne možem«. Je ta očitek upravičen?
Pa smo spet pri osnovni trditvi, da moramo Pavla sprejemati in gledati v celoti, ne pa da trgamo posamezne stavke iz konteksta. Pavel ni pisal sistematične teologije, ampak je kot karizmatična osebnost govoril določeni skupnosti. Posameznim skupnostim vernikov je hotel povedati, kako naj Jezusov evangelij živijo v določenem okolju. Pisma so nastala kot odziv na probleme, ki jih je imela določena skupnost. Zato je nujno, da poznamo stisko, ki jo je doživljal on in skupnost, ko je prišel v Korint, kajti obe omenjeni izjavi sta iz pisma Korinčanom. Korint je bilo pristaniško mesto in v njem je bilo navzoče veliko nemoralnosti, med drugim tudi tako imenovana »sakralna prostitucija«. Nekateri poganski obredi so bili na zunaj podobni krščanskim: brali so sveta besedila in skupaj so se zbirali za mizo in tam jedli. Skupaj so preživljali dan in od tega je bilo majhen korak, da so začeli skupaj preživljati tudi noč. V okolju, ki je bilo tako bolno od te sprevrženosti, se je dalo razumeti občestvo pri mizi tudi na način poganskih simpozijev. Dejansko je bila sestavni del teh simpozijev tudi »sveta prostitucija«. Zato je glede tega moral Pavel postaviti jasne meje med krščanskim in poganskim obredjem. Žene so bile v razmerah, ki so vladale v Korintu, veliko bolj neprimerne za sodelovanje pri krščanskem bogoslužju. Da so Pavlove besede odgovor na dane razmere, priča tudi dejstvo, da tega problema ne opažamo npr. v jeruzalemski Cerkvi. Sv. Pavel je bil res vzkipljiv, tudi do sodelavcev, a mu nikakor ne gre pripisovati antifeminizma, saj je gledal na človeka v Kristusovi luči. Zato je poudarjal, da ni nobenega privilegija, ne glede narodnosti, ne glede spola, saj v svojih pismih (Galačanom in Efežanom) kar dvakrat poudarja, da ni ne Juda ne Grka, ne moškega ne ženske, ampak smo vsi v Kristusu nova stvar.

 RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2009, leto 45, št. 1 str. 8-12.