Koprski škof msgr. Metod Pirih

koprski škof msgr. METOD PIRIH - po obisku pri misijonarjih v Afriki in prevzemu vodstva koprske škofije

“Župnije v misijonih so lahko evropski Cerkvi vzor sodelovanja laikov

Pirih Metod 87 1Msgr. Metod Pirih, koprski škof pomočnik, se je pred dobrim tednom (29. marce 1987) vrnil z misijonskega potovanja po Obali slonove kosti (zdaj Slonokoščena obala - op. mč), kjer je obiskal dva misijonarja, duhovnika koprske škofije, brata Ivana in Pavla Bajec s Cola. Ob tej priložnosti smo ga prosili, da nam pove, kar je doživet, videl ... Prepričan sem, da je zelo koristno, če naši škofje sami vidijo, kakšen je položaj misijonarjev, kako se v resnici dela v misijonih. Vem, da to delajo tudi sosednji italijanski škofje. Pokojni goriški nadškof Cocolin je skoraj vsako leto šel na misijon, ki ga vodi goriška nadškofija, lansko leto je bil v Zambiji in na Madagaskarju nadškof Alojzij Šuštar. Poleg dveh slovenskih misijonarjev, so v tej afriški deželi še sestre misijonarke iz reda frančiškank Brezmadežne, tako da je bil razlog obiska upravičen.

- Koliko časa si bil v Afriki?
Povabljen sem bil že po svojem škofovskem posvečenju, maja 1985, ko je bil doma Ivan, lansko leto pa je bil v domovini Pavel, Želela sta, da bi prišel na obisk že lansko leto v postu, uresničili smo ga lahko šele v letošnjem postu. V Afriki sem bil skoraj tri tedne (od 10. do 28, marca). Pri vsakem od naših misijonarjev sem bil eno nedeljo, med tednom pa sem obiskal sestre, škofe, veliko smo bili na podružnicah ...

- Afriška država Obala slonove kosti danes ni več tako daleč. Koliko časa si potoval?
Iz Rima sem potoval z letalom sedem ur in pol čez Saharo, vmes smo pristali v Kano v Nigeriji, ko smo prispeli v Abidjan, smo pomaknili kazalce za eno uro nazaj. Tudi podnebje je povsem novo: v Rimu je bilo dve stopinji pod ničlo, tam pa je bilo + 35! Ta predel Afrike ima najbolj nezdravo podnebje: veliko vročino in visoko stopnjo vlage. Na letališču sta me čakala oba naša misijonarja, sestri dr. Anica Starman in IIdefonza Grabar. Pavleta, ki je za glavo višji od drugih, sem videl že od daleč. Odpeljali smo se v Abidjan, največje mesto v državi, ki pa ni več glavno mesto (novo glavno mesto je Yamoussoukro, rojstni kraj sedanjega predsednika), je pa drugo največje mesto v Afriki, menda ima skoraj dva milijona prebivalcev (največje je Lagos v Nigeriji).

- Uradni jezik v državi je francoščina?
Res, toda preprosti ljudje znajo samo jezik svojega plemena, teh je na Obali slonove kosti izredno veliko, tako, da se gotovo še dolgo ne bo noben jezik uveljavil. Zdaj je bogoslužje povsod v francoščini, da bi lahko preprosti ljudje vsaj božjo besedo slišali v svojem jeziku, potrebuje duhovnik katehiste, ki jih je tam veliko. Misijonar Ivan, ki je v župniji Guitry (50.000 prebivalcev) v škofiji Gagnoa, ima 3000 katoličanov in 50 katehistov, svojih najožjih sodelavcev, ki jih posebej vzgaja. Katehisti ponekod kar tekmujejo, ko se prijavljajo za to službo. Po podružnicah imajo vsako nedeljo bogoslužje božje besede, duhovnik pa jih obišče mesečno ali morda samo nekajkrat na leto. Besedno bogoslužje brez maše traja eno uro, ljudem se nikamor ne mudi. Redna udeležba pri nedeljskem bogoslužju je tudi pogoj za katehumene, pripravnike na krst. Duhovnik obiskuje ljudi med tednom, med njimi ostane več dni, da se z njim pogovorijo in mu povedo svoje probleme. Videl sem, da katehisti ali pa ljudje sami, prinašajo misijonarju posebne knjižice, kjer je vpisano, kako verniki podpirajo cerkev, zabeležen je tudi obisk maše ali bogoslužja božje besede, kot pogoj priprave na krst.
Majhne otroke krstijo bolj redko in sicer samo pod tremi pogoji: če so starši cerkveno poročeni, če vsi člani družine ob nedeljah obiskujejo bogoslužje in če družina materialno podpira cerkev. Katehisti pa so prostovoljci, ne dobijo plače.

 Pirih Metod 87 4- Obiskal si področje, k¡er delujeta naša misijonarja.
Prvo nedeljo sem se mudil v župniji Guitry, kjer deluje Ivan, drugo nedeljo pa v župniji Niambezaria, kjer misijonari Pavle Bajec. Ivan stanuje v svoji župniji, Pavle pa biva v svoji prejšnji župniji Lakota, kjer so še trije misijonarji za to župnijo. Vsako nedeljo odhaja v svojo župnijo, ki jo je dobil lansko leto in je samo dvajset kilometrov od tam. Oba sta mi rekla, da ne zdržita več kot tri, štiri dni na terenu, ker jima ne ustreza afriška prehrana, zato se morata vračati na postojanko, kjer kuhajo bolj po evropskem okusu.

- Oba sta že precej let v Afriki?
Ivan je na Obali slonove kosti že enajsto leto. Zdaj je tretje leto župnik v Guitryju, lepi župniji. Župnija je dala tri duhovnike. ima tri bogoslovce (drugo leto bo imel v župniji novo mašo, ima pa tudi nekaj fantov v malem semenišču).
Pavle je bil najprej kaplan v Divoju, potem v Lakoti, kjer še zdaj oskrbuje zapornike. Tako sem imel priložnosti od blizu videti, kako to dela. Tam je 250 zapornikov, vsak teden jih enkrat obišče, najbolj potrebnim iz oddaljenih krajev, nese tudi nekaj hrane, ki jo pripravijo sestre. Ko sem hodil po misijonskih postojankah, so me ljudje obdarovali z več kot sto kilogrami riža In to sl je Pavel zadržal zase, da bo nosil zapornikom. Včasih ga na obiskih spremlja redovnica-bolničarka, ki pomaga tistim, ki potrebujejo zdravila.

 - Državne oblasti so torej misijonarjem naklonjene?
Predsednik republike Felix Houphouet-Boigny je katoličan in v deželi vlada verska svoboda. Človek je presenečen, ko se takoj dobi dovoljenje za bogoslužni prostor, treba je samo zbrati denar. Načrtno vzgajajo mlade afriške kristjane za to, da bi tudi sami pomagali. Tako sem bil na podružnici Dairo, misijonarja Ivana, kjer je cerkev že pokrita: več kot polovico-sredstev so ljudje prispevali sami. Za bogoslužne prostore Izberejo res najbolj primeren kraj, za več vasi skupaj, da je za vse ljudi ugodno.

- Tudi v Abidjanu so zgradili za papežev obisk novo stolnico.
Ob misijonski hiši v tem velemestu je majhna pritlična stolnica. Leta in leta so načrtovali novo stolnico, podrli so večje število hiš v enem predelu mesta in naredili stolnico po načrtih arhitekta Alda Spirita. V petih letih so jo dokončali in leta 1986 jo je posvetil sam papež, ko je bil tam na obisku. Po tistem so začeli zidati v Abidjanu še romarsko svetišče Naše Gospe, Srednice milosti, ki so ga posvetili prav letos.

- Ali si v Afriki tudi kaj birmoval?
Pirih Metod 87 3Ne, birmoval nisem, sem pa spovedoval in nekaj krščeval. Misijonarji spovedujejo v francoščini, preprosti ljudje tega ne razumejo, oni povedo svoje grehe, ti jim pokažeš, kaj imajo za pokoro. Tako sem spovedoval kar v slovenščini, ki jo nekateri razumejo prav tako kot francoščino. Imel sem izredno lep občutek, kako lepo so se spovedovali. Na eni strani cerkve se ljudje pripravljajo na spoved, približajo se duhovniku, se sezujejo, pokleknejo na tla in spokorno povejo svoje grehe, po odvezi pa odidejo. Prihajajo mamice z otroki, starejši ljudje, mladi fantje z rožnim vencem v roki. Po spovedi gredo na drugo stran cerkve, kjer kleče molijo.

 - Afriška doživetja so verjetno še potrdila tvoje prepričanje, kako naši misijonarji tam opravljajo veliko poslanstvo.
Marsikaj se mi je pokazalo v čisto drugačni luči, kot sem si prej predstavljal. Nekatere stvari sem si predstavljal bolj grozljivo, nekatere pa boljše. Na vsak način bom imel od tega izredno veliko korist, kako biti povezan z misijonarji, kako delati doma, v škofiji, v Cerkvi na Slovenskem, kako jim pomagati. V tej deželi je deset škofij, vse Imajo domače škofe. Prav škofija Gagnoa, kjer delujeta naša dva misijonarja, ima največ duhovnih poklicev. V škofiji je 25 duhovnikov belcev, 19 pa je že domačinov. Naše misijonarje imajo ljudje Izredno radi, povsod so se bali, da bi ostali brez njih. Veseli so bili, ko sem jim obljubil, da ju proti njihovi volji ne bom poklical domov. Še bolj pa sem bil presenečen, ko sem videl, kako Imajo radi redovnice. Na obeh župnijah, v Guitryju in v Niambezariji, so me prosili za redovnice. »Monsinjor, pošlji nam redovnice!« V Guitryju so tri sestre, ki so že ostarele. Tam je do predlanskim obstajal dispanzer, zdaj pa je zaradi pomanjkanja osebja prenehal delati. V kratkem se bo delo obnovilo, kljub temu pa so me ljudje prosili za redovnice. O tem, kako jim domačini zaupajo, sem se prepričal, ko sem na tretjo postno nedeljo obiskal slovenske sestre v Frescu in Gbagbanu. Zdravnica Anica Starman je odgovorna za majhno bolnišnico in porodnišnico v Frescu. Ko je prišla mlada mamica s hudo bolnim otrokom, ni marala prositi za pomoč dežurne domačinke, ampak je šla raje na dom klicat sestro. V Gbagbanu sta dve redovnici: sestra Christine Ortner iz Graza in sestra Bernardet Jurkovič iz Gornje Radgone. Ob njiju pa dela še laična misijonarka Branka Kladnik iz Šmiklavža pri Slovenj Gradcu. Dr. Anica Starman, ki je bila rojena v Zagrebu, s. Ildefonza Grabar iz Martjanec v Prekmurju in s. Hermina Nemšak od sv. Barbare v Slovenskih Goricah pa so v Frescu. Anica vodi bolnišnico, ki ima prostora za 14 bolnikov, vsak dan pa ima prek 100 ambulantnih pregledov. Tu imajo tudi porodnišnico, kjer imajo vsako leto prek 500 porodov. S. Ildefonza skrbi za dom, s. Hermina pa za katehezo in vzgojo. V Gbagban je prišla prva slovenska misijonarka, frančiškanka Brezmadežne, sestra Magdalena Černe in prav ob njenem obisku domovine in predavanju v ljubljanskem bogoslovju, se je Ivan Bajec navdušil za misijonsko delo. Ona je odprla pot slovenskim misijonarkam in misijonarjem. Tudi tu je bolnišnica s približno 600 porodi na leto. Sestre delajo v dispanzerju, oskrbujejo tudi internat, kjer imajo dekleta iz oddaljenih vasi in jih učijo gospodinjstva, šivanja in tudi poljedelstva, zlasti, kako se dela z rižem. S temi največ dela laična misijonarka Branka Kladnik in sestra Christine iz Avstrije, ki je predstojnica obeh hiš. V Gbagbanu imajo veliko, še nedokončano cerkev In prav na praznik Gospodovega oznanjenja (25. marca), na drugo obletnico mojega imenovanja za škofa, sem tam z obema misijonarjema, sestrami in ljudmi imel praznično bogoslužje. Človeka kar prevzame, ko vidi, s kakšno zavzetostjo ljudje sodelujejo, tudi mladi z branjem, petjem, s prošnjami za vse potrebe. Vse je zelo dobro pripravljeno in bi bilo lahko vzor za delo po naših župnijah. Pirih Metod 87 2

- Obiskal si tudi domačega škofa Noela Kokora Tekryja, ki je bil že na obisku v Sloveniji, na domu bratov Bajec in v Kopru.
V ponedeljek, 16. marca, smo šli vsi trije na obisk h krajevnemu škofu v mesto Gagnoa. Dopoldne smo se srečali v njegovem uradu. Uradni prostori v tej deželi so navadno v kakšni stavbi ob stolnici, stanovanje pa je zunaj mesta. Ta dan smo bili njegovi gostje. Popoldne smo si ogledali cerkvene zanimivosti po mestu, naslednji dan zjutraj pa smo v škofovi kapeli v Gagnoa maševali v slovenščini. Potem smo nadaljevali pot h goriškim misijonarjem. Na Obali slonove kosti imajo namreč že več časa dva misijona tudi misijonarji iz goriške nadškofije (Italija) in sicer Kossou in NImbo v škofiji Bouake, ki je ena od večjih škofij na Obali slonove kosti. To je bil le prijateljski, prisrčen obisk, ki sta ga naša misijonarja načrtovala. Iz stare Gorice so tam štirje duhovniki, misijonarji, osem redovnic In laični misijonar Giuseppe Burgnich, Izredno spreten za razna opravila, uči fante, za katere ima poseben internat. Še isti dan so nadaljevali pot v Nimbo, predmestje Bouake kjer smo si ogledali novo cerkev, ki je bila posvečena lanskega novembra. Posvetili so jo svetemu Petru, v spomin, na goriškega škofa Cocolina, ki je misijona na Obali slonove kosti odprl. Goriška nadškofija ima z duhovniki, redovnicami in vsemi prostovoljci v misijonih okoli 47 ljudi, kljub temu, da se doma še večje potrebe kot pri nas. Ta dan smo obiskali tudi bolnišnico za gobavce v Mani- kro. Bili smo v naselju gobavcev, kjer dve sestri redovnici iz goriške nadškofije vodi ta skupaj z domačini bolnišnico za 83 gobavcev. Pretresljivo je videti, kako tu živijo ti gobavi ljudje, vseh starosti, kako so prizadeti. Medicinska sredstva so tako napredovala, da se napredovanje te bolezni lahko ustavi. Napredek je tudi v tem, da se spreminja miselnost ljudi. Nekdaj gobavega bolnika družina ni marala več sprejeti. Misijonarji so ustanovili posebno naselje za ozdravljene gobavce, kjer še zdaj živi 6t družin s 400 člani. Zdaj je drugače, gledanje na bolnike je drugačno, ko se pozdravijo, se lahko spet vrnejo v domače družine.

- Na potovanju si doživet marsikaj, od slovesnosti do sprejemov po vaseh in kočah. Zanima me, kako je bilo s hrano?
Na evropskih postajah je hrana zelo podobna naši evropski. Misijonarji in sestre redovnice si zajtrk pripravijo sami, včasih tudi kuhajo, drugače so njihovi kuharji domačini moški ali ženske. Če bi namreč sestre redno same kuhale, ne bi mogle opravljati svojega dela. Hrana v misijonskih hišah je okusna, morda bolj francoska. Na podružnicah, zlasti, ko sem hodil okoli s Pavletom, sem bil deležen domačinske hrane. Misijonarja sta sporočila, da pride njihov škof in ob kateri url bo maša. Vse drugo (prostor, sodelovanje, sprejem, darove) so sami pripravili. Skoraj povsod smo jedli enako: riž in golaž. Isto opoldne, zvečer in zjutraj. Na praznik sv. Jožefa smo imeli za kosilo na podružnici golaž zelo močnega okusa. Pavle me je spraševal, če je meso dobro. Rekel sem mu, da je kar okPirih Metod 87 5usno. Ko sem že skoraj vse pojedel, me je vprašal, če vem, kaj jem. Potem mi je povedal, da jem opico. Meso je res prav dobro. Če bi človek ne imel psihološke ovire, ki se mu zdelo to meso celo boljše kot npr. kokošje.

- Torej si bil najbrž prvi slovenski škof, ki je jedel opice. Kako si pa prenašal vročino?
Hujša od vročine je vlaga, včasih se zdi, da je najhujše okrog poldneva, je pa tudi razlika od kraja do kraja, huda nadloga pa so komarji, ki prinašajo malarijo. Svoje prvo misijonsko potovanje si srečno opravil in se vrnil v svojo škofijo. Kmalu boš prevzel vodstvo škofije. Doslej je bil ordinarij dr. Janez Jenko, ti pa si bil škof pomočnik. Zdaj boš pa ti prevzel v roke koprsko škofijo.

- Ta intervju bi rad porabil tudi za to, da predstavimo novega koprskega škofa, ordinarija Metoda.
Na veliki četrtek bom prevzel vodstvo koprske škofije. Ob tej priložnosti bi se rad v svojem imenu, v imenu najožjih sodelavcev, v imenu vseh duhovnikov in vernikov, našemu Škofu Janezu zahvalil za njegovo delo, ko je skoraj 23 let požrtvovalno, goreče in z veliko ljubeznijo vodil našo škofijo. Po svojih močeh bom nadaljeval njegovo delo. Na vsak način bo moja ljubezen in moja skrb veljala duhovnikom, bogoslovcem, semeniščnikom. Ko človek postane škof, ne neha biti duhovnik, niti diakon. Skupaj si bomo prizadevali, da bi naša škofija Imela dovolj duhovnih poklicev. Velika skrb bodo tudi naše ostareli in bolni duhovniki in na poseben način me že čas sili (jeseni se bo v Rimu začela sinoda o vlogi laikov v Cerkvi), pa tudi vsi zunanji dogodki opozarjajo, kako važno je sodelovanje laikov v Cerkvi. Zdi se mi, da bo zame izredno velika naloga, kako poživiti, poglobiti in v tistih župnijah, kjer nimajo župnijskih svetov in laičnih sodelavcev, ustvariti tako ozračje in razme re, da bi se naši laiki velikodušno dali Kristusu na voljo v različnih cerkvenih službah. Vodstvo škofije bom prevzel na pragu Marijinega leta, zato močno zaupam v njeno pomoč in varstvo.

- To je gotovo program, ki obeta sadove, upam, da bodo vse izkušnje, ki si jih do sedaj imel, tudi misijonske, pomagale, da bi naša škofija še bolj pokoncilsko zaživela, zato smo ti hvaležni za vse tvoje prizadevanje. Želimo ti, da bi Bog blagoslovil tvoje delo, mi pa ti bomo pri vsem tem pomagali.
Hvala, France, brez tvoje pomoči ne bi nikoli mogel obiskati Obale slonove kosti. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vsem tistim, ki sodelujete pri Predalu dobrote, ki darujete za misijone, in vsem tistim, ki misijonarjem pomagate. Ognjišče je namenjeno mladim, zato bi mlade rad spodbudil, da bi Ognjišče tudi v prihodnosti radi brali, da bi se na vse to, kar je tam dobrega napisanega, odzivali, da bi ob vsem tem dozorel in zrastel tudi kakšen nov misijonski poklic.

BOLE, Franc. (Gost meseca) Ognjišče, 1987, leto 23, št. 5 str. 6-10.

Zajemi vsak dan

Gospod, vodi me v svoji pravičnosti zaradi mojih sovražnikov, uravnavaj svojo pot pred mano.

(Psalm 5)
Četrtek, 2. December 2021
Na vrh