Novi koprski škof pomočnik msgr. Metod Pirih

novi koprski "škof pomočnik"
msgr. METOD PIRIH

»Moje geslo je “Vate zaupam”: v Boga, duhovnike in vernike"

Pirih Metod 85 1Malce nenavadno, pa prijetno je imeti Intervju s kolegom, ki ga že dolgo poznaš, s prijateljem, ko ni potrebno izbirati besed, ker veš, da te bo razumel, z nekom, s katerim si vsak dan skupaj. Samemu sebi bi se zdel smešen, če bi ga vikal, čeprav samo na papirju, tudi če je tvoj bodoči škof. Tako sem sedel k njemu za mizo In pogovor je stekal.

 – Že dalj časa smo pričakovali, kdo bo Imenovan za novega škofa v Kopru. 25. marca 1985, na praznik Gospodovega oznanjenja, je bilo negotovosti konec: papež te je imenoval za škofa pomočnika koprskemu škofu dr. Janezu Jenku s pravico nasledstva. Gotovo je zate velika preizkušnja sprejeti odgovorno službo v koprski škofiji, ki je najmanjša v Sloveniji in kjer versko stanje ni prav nič rožnato, veliko je priseljencev. Tvoje delo v prihodnosti je zajeto v geslu, ki sl ga kot škof izbral. Kakšno je to geslo?
Ko sem prestal prve dni in sem se moral vdati v voljo predstojnikov, sem se po navalu pošte, telegramov, telefonov, obiskov in odgovorov na razna vprašanja počasi umiril in začel misliti na geslo, ki bo v nekaj besedah povzelo ves program mojega dela, duhovnega in dušnopastirskega. Odločil sem se za dve kratki besedi iz psalma 143, ki se v celoti glasi: »Daj, da bom začutil v jutru tvojo milost, ker vate zaupam, pokaži mi pot, po kateri naj hodim, kajti k tebi dvigam svojo dušo.« Moje geslo sta besedi VATE ZAUPAM. Najprej zaupam v Boga, ki mi je vse življenje stal ob strani, mi pomagal; nanj sem se zanesel, nanj sem se opiral in sem neštetokrat v življenju občutil njegovo bližino. Dalje ti dve besedici pomenita, da zaupam vsem ljudem dobre volje, zaupam svojim sodelavcem, zaupam v izkušeno modrost svojega škofa, saj sem njegov pomočnik, ob delu z njim bom lahko črpal življenjsko, duhovno in pastoralno modrost. Zaupam tudi v svoje sodelavce, tudi v tebe, skupaj smo pri mizi, druži nas isti cilj; oznanjati Kristusa, čeprav na različne načine, ki se dopolnjujejo. Zaupam tudi v vse naše duhovnike, saj jih vse osebno poznam, v njihove sposobnosti, njihovo odprtost, njihove talente, spodbude, načrte, da bomo složno sodelovali in skupaj delali. Brez laikov pa v Cerkvi ne moremo, zato zaupam tudi v vernike, v njihovo pripravljenost za sodelovanje, zlasti v pastoralnem delu po naših župnijah.

– Deset let si bil Škofov tajnik in si veliko hodil po naši škofiji, potrebe in razmere, v katerih boš delal, ti niso neznane. Mislim, da ni nikogar, ki bi imel toliko vpogleda v škofovsko delo, prav zato, ker si bil toliko časa tajnik. Toda pojdimo po vrsti. Povej, kako si prišel do duhovniškega poklica?
Doma sem iz Lokovca, to je župnija pod Sveto goro, okrog 25 km od Nove Gorice. Izhajam iz kmečke družine z osmimi otroki, vsi smo še živi. Še se spominjam, kako sva z očetom poleti kosila, ko me je nenadoma vprašal, če bi rad študiral. Bil sem za to. Potem smo naslednji dan tisto Seno posušili, pripeljali domov in doma me je čakal pokojni župnik Franc Širaj, ki je napisal prošnjo za sprejem v malo semenišče v Pazinu. Moj bratranec je šel eno leto pred mano v Pazin, tako je oče to predlagal tudi meni. Nisem vedel, kam grem, vedel sem, da je to daleč, na Hrvaškem, tako sem šel bolj kot turist, v globini pa je le bila resna želja, saj se je v naši družini veliko dalo na krščansko vzgojo. Starši so morda pričakovali, da bo kdo od otrok postal duhovnik. Tako sem bil leta 1949 sprejet v prvi razred srednje verske šole v Pazinu. Tisto leto nas je bilo blizu sto novih, kar tri paralelke. S seboj sem moral nesti tudi nekaj materialnih stvari, fižol, mast in podobno, ker so bili težki povojni časi. Pri nas še nismo imeli malih semenišč, zato je veliko slovenskih duhovnikov študiralo v Pazinu. Semenišče mi je prineslo veliko lepih trenutkov, so seveda tudi preizkušnje, spominjam se, da edino kar sem se bal, je bilo to, kako bom pridigal.

– Si bil ministrant?
Da, skupaj z bratom sva ministrirala v domači župnijski cerkvi sv. Petra in Pavla. Kljub temu, da je naša domačija pol ure oddaljena od cerkve, sva hodila vedno, ko je bila vrsta na naju, ministrirat.

– V Pazinu sl bil osem let?
Sedem let, ker sem šesti razred preskočil, zaradi vojaščine, ker bi sicer moral k vojakom pred maturo, zato sem ga naredil kar med počitnicami. Tako sem v sedmih letih uspešno končal gimnazijo.

– V Pazinu se nisva prav dobro poznala, ker so bili višji razredi ločeni od nižjih, poznam pa okolje v katerem smo rasli in smo zato pazinskemu semenišču prav gotovo hvaležni. Kako ja bilo z odločitvijo za poklic?
Ni bilo kakšnih posebnih težav. V višji gimnaziji sem bil že odličen. Našega ravnatelja Josipa Pavlišiča smo občudovali in ga imeli tako radi, da smo jokali, ko smo zvedeli, da je imenovan za reškega škofa. On je zelo vzgojno in spodbujajoče deloval na nas. Sedanji poreški škof Anton Bogetić pa je bil v Pazinu moj duhovni vzgojitelj.

– Prehod iz Pazina v Ljubljano ni bil težak. Kako si ti to doživel?
Že med počitnicami po maturi sem se srečeval z bogoslovci, ki so mi toliko lepega povedali o Ljubljani, semenišču, vzgojitelju Janezu Oražmu, pa o profesorjih na fakulteti. Tako sem s pričakovanjem in' s hrepenenjem oktobra 1956 odhajal v Ljubljano, kjer sem se vpisal na Teološko fakulteto. K vojakom sem šel takoj po prvem semestru in služil skoraj dve leti. Tudi na vojaščino imam prav lepe spomine, veliko mi je pomagalo dopisovanje z bogoslovci in nekdanjimi sošolci pa tudi s svojimi domačimi. Moram reči, da se je moj poklic v teh letih, utrdil, saj sem v molitvi res izkustveno doživel božjo bližino in pomoč.

– Novo mašo si imel v svojem domačem kraju?
Mašniško posvečenje sem prejel 29. junija 1963 v ljubljanski stolnici, novo mašo pa sem imel na moj god, 7. julija, ko je bil pokojni apostolski administrator dr. Mihael Toroš že zelo bolan. Njegov delegat je bil prelat Andrej Simčič, župnik v Solkanu, kateremu sem bil dodeljen v pomoč kot kaplan.

– Čeprav je bila tvoja želja drugačna, na župniji nisi bil prav veliko?
Najprej sem bil kaplan v Solkanu samo eno šolsko leto. Župnik, ki je bil delegat pokojnega Toroša, je hodil na birme, tako da sem bil na župniji kar precej samostojen, moral sem se kar potruditi, imel sem ves verouk, pripravo zaročencev, v nedeljo pa po dve ali tri maše.

– Potem si postal škofov tajnik?Pirih Metod 85 4
Leta 1964 je prišel dr. Janez Jenko za apostolskega administratorja Slovenskega Primorja, jeseni istega leta sem se preselil k njemu na Kapelo (Kostanjevico) v Novi Gorici, njemu za tajnika. V tej službi sem bil deset let. V tem času sem z njim vsaj dvakrat obiskal čisto vse primorske župnije.

– To je nedvomno prednost, ki jo boš v svojem škofovskem delovanju verjetno s pridom izkoristil? Škof te je potem poslal v Rim, da si se pripravljal na novo službo, ki te je čakala?
Najprej nisem vedel, da bom postal duhovni voditelj bogoslovcev v Ljubljani. Škof je želel, da bi šel študirat cerkveno pravo. To sem odklanjal, ker se je govorilo, da se pripravlja nov kodeks, bolj pa mi je tudi odgovarjala duhovnost. Vpisal sem se na Teresianum v Rimu, kjer je teološka fakulteta in poseben institut prav za duhovno teologijo. Moj študij je bilo poglabljanje v duhovno teologijo, podroben pregled, sistematičen pregled duhovnosti, zgodovina, cerkveni očetje...

– Kdaj sl zvedel, da boš duhovni voditelj ali kot pravimo spiritual v semenišču?
Škof me je zelo spodbujal, naj pohitim, da čim prej naredim magisterij, češ da je potreba. Ko so prihajali v Rim obiski iz domovine, zlasti ljubljanski, so mi govorili, da bom prišel v Ljubljano. Nisem jim verjel. Kmalu po vrnitvi pa mi je škof rekel, da so se škofje dogovorili, da grem v Ljubljano.

– Letos je leto duhovnih poklicev. Osem let si bil duhovni voditelj bogoslovcev. Bogoslovcem si se posvetil, poznal tudi njihove domače, jih obiskal ...Pirih Metod 85 2
Vsak začetek je težak. V Ljubljano sem šel s strahom. Prve dni je šlo samo od sebe, naslanjal sem se na delo svojega prednika Jožeta Vesenjaka. Ko pa sem malo videl, kakšne možnosti imam, sem se trudil, da bi fantje še bolj spoznali svoj poklic in bi se navzeli res pristne in prijateljske povezanosti s Kristusom. Bogoslovje mora mladega fanta oblikovati tako, da Kristus postane zanj nekdo, ki ga bo vse življenje podpiral, ohranjal, navduševal, ki bo skupaj z njim delal, se zanj boril, ga dvigal, spodbujal. Trudil sem se, da bi bil tudi sam iskreno povezan z njim. Mislim, da je tako tudi bilo, predstojniki smo bili zelo enotni, delo smo programirali, se sestajali, si zaupali probleme, držali smo skupaj. Da bi bogoslovce bolje spoznal, sem moral poznati razmere, iz katerih so izšli, njihove starše, sorodnike, zato sem jih med počitnicami obiskoval na domovih. Potrudil sem se, da nisem nikogar izpustil, vsaj po enkrat sem bil na domu vsakega, v glavnem v poletnih počitnicah na Štajerskem in Primorskem, ljubljanske pa sem obiskoval ob različnih priložnostih že med študijskim letom

– Marsikdo ne ve, kaj je to duhovni voditelj ali spiritual.
To je domači duhovnik v semenišču, ki skrbi za duhovno vzgojo.

– Kakšno je bilo tvoje delo čez dan?
Skupaj z bogoslovci (po razporedu) sem se v začetku tedna dogovoril za pripravo maše v tistem tednu, skupaj smo imeli tudi latinsko mašo. Za vsak večer sem moral pripraviti nekaj misli ali točk za premišljevanje, drugi dan zjutraj pa je bilo na vrsti osebno premišljevanje. Redno sem bogoslovcem tudi maševal, vendar smo se vrstili vsi predstojniki, navadno pa sem jaz imel mašo štirikrat na teden. Prav zdaj pogrešam pestro bogoslužje, ki je bilo v semenišču, čez dan sem bil pa v svoji sobi, kot sem že rekel, na razpolago, da se je lahko vsak pogovoril o svoji poti.

– Lansko leto si prišel ponovno v koprsko škofijo kot generalni vikar, ki je prvi za škofom; že to je bilo znamenje, da si med »resnimi« kandidati za škofa. Včasih je bilo prepričanje, da si mnogi duhovniki želijo postati škofje. Morda je tako bilo, danes prav gotovo ni. Škofovska služba Je naporna in odgovorna. Radi bi vedeli, kakšne načrte imaš. Zdaj boš pomočnik škofu Jenku; to ni isto kot pomožni škof, kajti brž ko bo Rim sprejel odpoved dosedanjega škofa, boš postal rezidencialni koprski škof.
Na začetku se bom seveda učil, tako kot je povsod, kjer človek začne. Zaenkrat še nimam kakšnih posebnih načrtov. Bogu sem hvaležen, hkrati pa ga tudi prosim, da bi škofu Jenku še dolgo stal ob strani. Še veliko bolj kot do sedaj se bom zanimal za življenje škofije, za razmere, za potrebe, za pastoralne probleme. Deset let sem bil odsoten iz škofije, kljub povezavi, ki sem jo ohranil, zdaj spoznavam, da so se razmere v tem času precej spremenile. Naša škofija je najmanjša, versko je slabša od drugih dveh slovenskih škofij. Po drugi strani pa so naši duhovniki požrtvovalni, dobri, delavni, iščejo nova pota, se veliko trudijo in prizadevajo in to mi je v veliko spodbudo in oporo. Hočem jim prisluhniti, di bi skupaj iskali, kaj bi se dalo še narediti, kaj bi bilo v našem času in razmerah najbolj potrebno in najbolj primerno, katerim pastoralnim nalogam bi bilo treba dati prednost. Zdi se mi, da bo predvsem treba oživiti sodelovanje laikov. Velik problem vidim tudi v tem, da imamo veliko majhnih župnij, duhovnikov pa ni dovolj, da bi lahko bilo vsako nedeljo bogoslužje po vseh teh majhnih župnijah.

– To sedaj tudi sam doživljaš, ko hodiš ob nedeljah na majhno župnijo.
Od lanskega avgusta hodim na majhno župnijo Podgorje, ki je oddaljena od Kopra 30 km, je pa tako razkosana, da jo upravljamo kar trije duhovniki. Ljudje bi radi videli, da bi tudi podružnice imele nedeljske maše. Tam mašujem 25 ljudem, je pa lepo sodelovanje, počutimo se kot ena družina.

– Kaj pa je glavno delo škofa?
To, kar ljudje vidijo, je birmovanje, ko dela tudi pregled po župnijah (vizitacija). Mora pa tudi vedeti, katere stvari so dušnopastirsko važnejše, povezan je s svojimi sodelavci, z dekani, z duhovniškim svetom. Vsi škofu pomagajo pri vodstvu škofije. V naši cerkveni pokrajini (metropoliji) imamo tudi Slovensko pokrajinsko škofovsko konferenco, tudi tja je škof vključen. Prav tako je škof povezan z Jugoslovansko škofovsko konferenco, ima razne obveznosti, svete, tajništvo, potem pa ima tudi redne stike z Rimom, vsakih pet let se mora srečati s svetim očetom) in dati poročilo o svoji škofiji. Zdi se mi, da je važna škofova naloga, da ne dela vsega sam, ampak da skupaj s svojimi sodelavci in sveti vse delo načrtuje, da se z mnogimi posvetuje, da ima veliko osebnih stikov z duhovniki pa tudi z ljudmi. Zlasti ko pride v župnijo, bi bilo dobro, če bi se srečal z mladino, zakonci, odraslimi, bolnimi ...Pirih Metod 85 0

– Med dolžnostmi je tudi spodbujanje verskega tiska. Mi imamo v Kopru uredništvo Ognjišča, izdamo tudi precej knjig, tako naša škofija veliko prispeva na tem področju za vso Slovenijo. Škof Jenko je redno pri birmah priporočal Ognjišče. Upamo, da boš tudi ti to naše delo podpiral.
Po svojih močeh se bom trudil. Ognjišče je že pojem. V takih razmerah in v takem času, ko drugim časopisom naklada pada, se čudimo, kako ljudje, mladi in manj mladi. Ognjišče radi vzamejo v roke. Tebi in tvojim sodelavcem je treba res čestitati, kako imate čut, da je Ognjišče privlačno, da je sprejemljivo. Morda se sami niti ne zavedamo, kakšno vlogo ima danes verski tisk, ki ga izdajate, pri oblikovanju mišljenja, delovanja in ravnanja našega človeka, zlasti mladega, in kristjana v današnji družbi. Ognjišče to pove na tak način, da je sprejemljivo, da je razumljivo, da je simpatično. V poročilu, ki ga morajo dati župnije na škofijo, je tudi verski tisk. Trudil se bom, da ga bom vedno priporočal, ko bom hodil po birmah.

– Vem, da mora škofova skrb presegati posamezna področja, toda novega koprskega škofa pomočnika sem sl upal »speljati« na področje verskega tiska, ker vem, kako ga ceni. In sam prepričan, da bo v svojih načrtih Imel mesto, ki mu pripada, saj verski tisk pride tudi tja, kjer morda ne seže niti župnikova niti škofova beseda. Vem, da ml ne bo zameril te samozavesti, saj delamo In bomo delali za Iste cilje. Zato novemu primorskemu škofu Iskreno obljubljamo, da mu bomo pomagali pri njegovi veliki in težki nalogi, tako kot vsi drugi duhovniki in verniki naše škofije. Prepričan sem, da s svojim geslom »Vate zaupam« gotovo ne bo razočaran pri Bogu, in trdno upam, da s svojim »Vate zaupam« tudi pri primorskih duhovnikih in vernikih ne bo doživel razočaranja.

BOLE, Franc. (Gost meseca) Ognjišče, 1985, leto 21, št. 5 str. 6-10.


Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh