Marijan Smolik

 liturgik in knjižničar

Še v predavalnico sem nosil kup knjig

V dolgih jesenskih in zimskih večerih so naši predniki radi vzeli v roke knjigo, zlasti tako z versko vsebino, da so plemenitili svojo srčno kulturo in poglabljali svojo vero. Knjižničar dr. Marjan Smolik je eden značilnih predstavnikov te kulture. Svoje življenje je zapisal knjigam. Med njimi zavzemajo posebno mesto tiste, ki jih uporabljamo pri bogoslužju, saj je dejavno sodeloval pri njihovem prevajanju. V svojih osemdesetih letih si je nabral veliko znanja in tega rad posreduje drugim. Nekaj ga je podelil tudi z bralci Ognjišča.

- Zanimiva je vaša odločitev za duhovništvo. Preden ste šli na teologijo, ste »morali« študirati matematiko....
To ni bila moja odločitev, ampak OZNA (komunistična tajna policija) ni hotela, da grem v bogoslovje. Jaz pa sem vztrajal, zato sem bil leta 1949 zaprt, ker sem bil prijavljen za bogoslovje. Iz zapora v Kamniku so me poslali v Beograd k vojakom. Hotel sem pokazati »dobro voljo« in sem eno leto študiral matematiko. No, matematiki nisem bil nasproten, vendar to ni bila moja svobodna odločitev.

- Po enem letu pa ste šli na teologijo.
Da, pokazalo se je, da niso več tako zelo »strupeni«. Iz istega gimnazijskega razreda klasične gimnazije smo šli štirje v bogoslovje: pokojni nadškof Franc Perko, pokojni duhovnik Miro Bonča, ter Anton Masnik. Bil je še eden sošolec, ki pa je pustil bogoslovje.

- Vaša doktorska disertacija Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi, kaže na to, da se niste omejili samo na teologijo, ampak tudi na druga področja (glasba, pesništvo ...).
V disertaciji nisem nič govoril o glasbi. Šlo je za disertacijo iz dogmatike, kjer so važna besedila, ne pa glasba. Hotel sem poiskati vse pesmi, od srednjeveških naprej, ki jih je sicer obravnaval že Ivan Grafenauer, tudi Zmaga Kumer je takrat že napisala disertacijo. K študiju me je spodbujal dr. Janez Oražem. On je bil znanec, še prej pa gimnazijski učenec dr. Rupla, ravnatelja NUK-a. Tako mi je bilo omogočeno, da sem hodil tja stare pesmarice prepisovat. Takrat fotokopiranja še ni bilo. To sem delal teden za tednom. Dodatno me je spodbujal profesor, duhovnik Jakob Šolar. Kot slavist je bil potem on tudi uradni recenzent te disertacije. Takrat drugih slavistov ni moglo biti. Teh pretipkanih pesmi je veliko in so shranjene. Pretipkal sem vse, uporabil v disertaciji pa seveda ne vseh. Vse sem pa hotel prepisati, da sem jih evidentiral.

- Pravijo, da je ta disertacija še danes dragocena.
To evidantiranje vseh pesmi in pesmaric daje neko trajno vrednost tej disertaciji, da jo slavisti še danes iščejo. Obžalujejo, da ni bila natisnjena. Takrat sem jo namreč sam na matrice natipkal in jo potem tudi sam razmnožil na ciklostil. Nekateri pravijo, naj jo sedaj, tako kot je nastala, natisnem. Jaz pa menim, da bi jo za natis moral dopolniti... Za slaviste je dragocen seznam vseh pesmaric od srednjega veka naprej.

- Med številnimi vašimi dejavnostmi posebno mesto zavzema ukvarjanje s knjigami. V vseh pogledih. Med drugim ste bili dolgo dejavni pri Mohorjevi družbi, saj ste bili njen tajnik in odbornik. Spominjam se vas, kako ste s svojim fičkom prevažali knjige na knjižni sejem in to v času, ko je bila verska knjiga zapostavljena. Ali ste bili navzoči, ko se je Mohorjeva, kot prva verska založba, pojavila na knjižnem sejmu?
Ne spominjam se, da bi bil takrat na sejmu. Spominjam pa se, kako sem s fičkom vozil knjige iz Celja v Ljubljano, kjer je imela Mohorjeva prodajalno. Včasih sem tako naložil avto, da me je celo policist ustavil in dejal, da preveč peljem.

- Drugo področje vašega ukvarjanja s knjigami je vaša skrb za knjižnice, zlasti semeniško. To so še v komunističnem času obiskovali tudi šole in nekateri neverni. Kakšna so bila ta srečevanja v semenišču?
V tistem času neverni in šole niso obiskovali naše knjižnice, saj ni noben učitelj tvegal, da bi pripeljal svoj razred v semenišče. Študentje umetnosti so vedeli, kakšno bogastvo se skriva za debelimi zidovi semenišča. Toliko obiskov, kot jih imamo sedaj – naštejem jih okoli 4000 na leto-, seveda takrat ni bilo. Zgodi se, da imam kakšen dan, dve, tri skupine pa še nekaj tujcev, ki zasledijo knjižnico v vodnikih po Ljubljani.

- So pa knjižnico obiskovali znanstveniki, tudi v prejšnjem sistemu, ki so si ogledovali bogat knjižni fond.
Da prihajali so, a so bile to bolj izjeme. Danes je del knjižničnega gradiva, ne sicer najstarejšega dela, dostopnega v elektronski obliki na COBISS-u. Pri vsaki katalogizirani knjigi pa je tudi napisano, da je to samo informacija in da se knjigo lahko tukaj študira, odnesti s seboj pa je ni mogoče. Naj še poudarim, da je mogoče nekatere knjige dobiti res samo pri nas.

- Naj poveva, da je semeniška knjižnica res stara in znamenita...
Tri stoletja je že mimo od ustanovitve. Opremili so jo pozneje. Leta 1721 je slikar Giulio Quaglio poslikal strop. Nekateri pridejo v knjižnico samo zaradi te poslikave. Poslikava je še originalna ni še ni bila restavrirana, saj se v prostoru ni kurilo in se v njem ni študiralo s svečami. V nasprotju s stolnico, v knjižnici ni bilo nikoli velikih množic, ki tudi vplivajo na stare umetnine. Pozneje, leta 1725 so knjižnico opremili z omarami iz hrastovega lesa. S takratnim orodjem to ni bila šala! Kot tudi zgraditi stolnico in semenišče. Otrokom, ki obiskujejo knjižnico, skušam dopovedati, da je bil takrat čas, ko so hiše zidali za zmeraj, jih opremljali za zmeraj in da so knjige tiskali za zmeraj, saj so po pet sto letih še vedno take kot bi bile nove. Kar se pa danes tiska, je samo za nekaj časa.

- Znani ste kot »knjižni molj«. Ali uporabljate računalnik in internet?
Dela na računalniku sem se nekaj navadil, saj sem že prej znal tipkati na pisalni stroj. Članke, ki jih sedaj objavljam, sem sam natipkal na računalnik. Če se mi pa kaj zatakne, si sam ne znam pomagati. Kolikor let mi je Bog še namenil, nameravam uporabiti za to, da bom še kaj napisal, ne pa, da se bom naučil neke čisto nove stvari, to je delati na računalnik. Jaz še vedno vse najprej napišem z roko na papir, na kolenih, ker drugega prostora v moji sobi ni. Potem pa to sedaj »prepišem« na računalnik, seveda pri tem »prepisovanju« marsikaj spremenim in izboljšam.

- Skrbite tudi za druge knjižnice, ne samo za znamenito baročno knjižnico.
Poleg omenjene knjižnice skrbim še za knjižnico v semenišču, ki ima desetkrat več knjig kot baročna. Dolgo sem skrbel tudi za knjižnico Teološke fakultete, sedaj pa »uradno« skrbim še za Škofijsko pastoralno knjižnico.

- Skrbite pa tudi za »brlog«, to je soba, kjer zbirate verski tisk na Slovenskem.
Pravzaprav je uradni izraz za to zbirko Arhivska zbirka slovenskega verskega tiska. Ta je bil že tudi predstavljen v javnosti. Del, ki obsega gradivo do leta 1930, je že tudi katalogiziran na COBISS-u. Ugotovili so namreč, da NUK marsičesa, kar ima Arhiv slovenskega verskega tiska, nima, čeprav bi moral imeti.

- Ne moreva mimo posebnega področja vašega dela ukvarjanja z liturgiko, to je vedo, ki obravnava bogoslužje Cerkve. To je doživelo korenito spremembo, mislim na liturgično reformo drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki je med drugim uvedel tudi živ jezik v bogoslužje. Vi ste začeli maševati še v latinščini...
Kar nekaj let sem še maševal v latinščini. Pa tudi prehod iz latinščine v slovenščino je bil postopen. To so načrtno naredili, da so se ljudje privajali. Odlok drugega vatikanskega koncila o bogoslužju je izšel leta 1963. Takrat sem se že izpopolnjeval v Parizu na Katoliškem institutu prav iz liturgike. Profesorji, ki so nam predavali, so bili sodelavci na koncilu in so nam sproti na predavanjih pripovedovali, kakšne bodo novosti. Ko je izšla koncilska konstitucija o bogoslužju, sem jo prevedel v slovenščino in jo tudi komentiral. To je bilo moje prvo delo na liturgičnem področju.

- Na neki način ste se z liturgiko srečali že kot otrok. Med vojno so Nemci z Gorenjskega pregnali duhovnike in ljudje sto morali sami skrbeti za bogoslužje.
Bil sem še premajhen, da bi dejavno sodeloval, se pa spominjam, da smo ob nedeljah hodili k bogoslužju božje besede. Če se je le dalo, smo šli pa k maši, čeprav smo morali kar dolgo pešačiti do cerkve, kjer je bila maša. Nemci namreč nekaterih bolnih in ostarelih duhovnikov niso izgnali. Vedeli smo, da je zakramentalna maša nekaj drugega, kot če v cerkvi samo molimo. V cerkvah smo smeli peti slovensko, duhovnik pa ni smel govoriti slovensko. Vendar so tudi nemški duhovniki, ki so prišli, maševali po latinsko in tako maša za nas ni bila nič drugačna. Pridige pa ni bilo, ker nemški duhovniki niso smeli slovensko, nemško pa niso hoteli. Zato je mežnar ali kakšno odraslo dekle prebralo berilo in evangelij, slovensko petje pa je »prekrivalo« mašo, kakor je to bilo do koncilske prenove.

- Prenova bogoslužja drugega vatikanskega cerkvenega zbora se je dolgo pripravljala. Vi ste bili že kot bogoslovec dejavni v tako imenovanem liturgičnem gibanju, ki je naznanjalo neko spremembo na področju bogoslužja.
Ljubljanska teološka fakulteta je imela profesorje, ki so predavali – v okviru pastoralke ali pa samostojno – liturgiko že pred koncilom. Taka zahteva koncila za fakulteto ni bila novost. Profesor Janez Oražem, ki je tudi predaval liturgiko, je že v svojih bogoslovskih časih doživljal mladinsko gibanje in poskuse približevanja liturgije ljudem. V naših molitvenikih je bila že dolgo prevedena cela maša. Cel misal (mašna knjiga) pa je bil v slovenščino preveden med vojno. Za Slovence tako koncilska reforma ni bil popolna novost, razen tega, da je duhovnik maševal po slovensko. Druge zakramente smo podeljevali v slovenščini, razen birme, ki so jo škofje še dolgo delili v latinščini. Obredniki (knjige, v katerih so besedila za podeljevanje zakramentov: krst, poroka ...) so bili v slovenščini. Koncil je sicer prenovil tudi obrednike, nekoliko spremenil način podeljevanja zakramentov. Tudi te nove obrednike je bilo potrebno po koncilu prevesti.

- Liturgiko ste študirali v Parizu. Kako pa ste tam doživljali liturgično prenovo?
V župnijah so tudi tam peli v »domačem« jeziku, vendar so imeli pesmi v glavnem le za praznike. V tistem času pa so na podlagi psalmov »prepesnili« nove pesmi, ki so bile liturgično bolj primerne. Veliko psalmov je prepesnil pater Gelineau, ki je predaval tudi nam. Potem so jih uglasbili, ene za zbor, druge pa tako, da so jih je pel sam solist, drugi pa odpevali. Tudi pri nas smo poskušali prirediti nekatera psalmska besedila. Naše slovenske pesmi niso bile vedno vsebinsko na višku – to sem obravnaval tudi v disertaciji -, a vendar besedila niso bila slaba. Tako smo bili tudi po koncilu prepričani, da praktično vse naše pesmi lahko postanejo »liturgične pesmi«, ki jih pojemo pri maši in ne samo pri ljudskih pobožnostih.

- Vi ste bili dejavni pri prevajanju bogoslužnih knjig (misal, brevir, obredniki ...), ki so izšle prenovljene po drugem vatikanskem koncilu.
Najprej so izšli nekateri obredniki (krst, poroka, pogreb). Izhajali so v snopičih. Po želji takratnega nadškofa Jožefa Pogačnika smo jih sproti prevajali. To je bilo laže, kakor da bi prevajali vse naenkrat. To bi bila tudi prevelika zahteva za duhovnike, da bi se morali prilagoditi kar naenkrat v vsem. Tako pa so se postopoma. Za obredniki je prišel na vrsto misal (mašna knjiga), čisto na koncu pa smo se odločili, da bomo prevedli še molitveno bogoslužje (brevir). Ugotovili smo, da mlajši duhovniki ne znajo več toliko latinsko, da bi brevir molili v latinščini. Takrat je namreč že izšel prenovljen bogoslužni molitvenik v latinščini (Liturgia horarum). Najprej so bili »poskusni« prevodi brevirja, ki so izhajali v nekakšnih zveščičih. Brevir, ki smo ga mi prevedli, je praktično v uporabi še danes.

- Prevajala pa je posebna skupina ljudi. Kdo je bil v njej poleg vas?
Skupaj smo bili v semenišču trije, ki smo opravljali to delo: dr. Janez Oražem, profesor liturgike in ravnatelj bogoslovja; Jože Vesenjak spiritual, navdušen nad liturgično prenovo. Z nami je delal tudi pomožni škof Stanko Lenič. Bil je nekdanji dijak šentviške gimnazije z dobrim znanjem latinščine in slovenščine. V tistem času je prišel iz tujine Zdravko Reven, ki je skrbel bolj za tehnične stvari. Ne pozabimo, da je bilo takrat treba vse pretipkovati in to celo večkrat! Veliko dela je bilo vloženega v to. Računalnikov še ni bilo. Pozneje se nam je pridružil France Oražem, tudi profesor na Teološki fakulteti. Pridružili so se nam tudi nekateri zunanji sodelavci, npr. p. Edi Bohm. Vsak dan smo se zbirali na škofiji in tudi premlevali, kaj so drugi narodi naredili. Jaz sem imel možnost dobiti francoske izdaje, drugi nemške. Spominjam se, da smo nemški misal dobili še v ciklostirani obliki. Pripeljal sem ga iz Avstrije in imel sem na carini še težave, saj niso vedeli, za kakšno »šifrirano« literaturo naj bi šlo.

- Morali ste pripraviti tudi lekcionarje, to je knjige, kjer so berila in evangeliji, ki jih beremo pri nedeljskih, prazničnih ter delavniških mašah.
Seveda. Koncil je zelo poudaril pomen božje besede, tudi v bogoslužju. Na razpolago smo imeli samo »mariborsko izdajo« Svetega pisma. Šlo je za celotno Sveto pismo, ki jo je izdala mariborska škofija v štirih knjigah. K sreči se mi je ponudila znanka, ki je izgubila moža, da bi pretipkovala berila in evangelije iz tega Svetega pisma za lekcionarje. V knjigah Svetega pisma sem označil, kateri odlomek pride za kakšen praznik, priredil sem začetek in konec odlomka, pa spremenili smo kakšno besedo. Imam pa ohranjen tisti izvod Svetega pisma in če bi kdo hotel, bi lahko »preštudiral«, ali smo mi Božjo besedo pokvarili ali jo približali današnjemu človeku. Svetopisemskih strokovnjakov (biblicistov) mlajše generacije, takrat še ni bilo. Prof. Jakob Aleksič, ki je tudi pripravljal »mariborsko izdajo« Svetega pisma, mi je samo dejal: »Jaz sem svoje naredil...«.

- To prevajalsko delo je zelo pomembno, saj bogoslužna besedila (maša, pogrebni obred, poroke, krsti) nekako ustvarjajo tudi jezikovno normo med ljudmi, ker se ljudje pogosto srečujejo z njimi. Je kdo tudi jezikovno pregledal vse te obrednike?
Vsi, ki sem jih naštel, smo imeli toliko jezikovne izobrazbe, da smo to delali. Pa tudi je bilo v tistem času skoraj nemogoče, da bi dobili kakšnega laika, da bi jezikovno pregledal tiskovine. Seveda je bilo treba besedila psalmov, zlasti spevov z odpevi, tudi tako prilagoditi, da so bila primerna za petje. K sreči smo imeli tudi toliko znanja glasbe, da smo to lahko storili. Skladatelj prof. Matija Tomc pa je bil pripravljen nekatere psalme tudi uglasbiti. Pozneje so se mu pridružili še drugi glasbeniki. Iz »prve generacije« naj omenim še mariborskega glasbenika Gregorja Zafošnika. Kot zanimivost naj še povem, da nam je na vprašanje glede petja psalmov, odgovoril neki duhovnik zelo kratko in ostro: »Slovenci psalmov nikoli ne bodo peli!« Pa poglejte danes, ne samo, da pojemo psalme, tudi priredbe, vse do modernih popevk, imamo ogromno!

- Pa smo Slovenci v zgodovini kdaj prepevali psalme? Razen protestantov, seveda?
Protestanti so imeli v svojih pesmaricah prepesnjene psalme (psalmične pesmi). Te je prirejal že Luter. Prevajal jih je Trubar, pa tudi drugi. Zanimalo me je, če so kaj takega prevzeli tudi katoličani, v katero izmed svojih pesmaric. Pa samo v 17. stoletju je prevzel nekatere protestantske pesmi avtor priročnika za duhovnika, ki moli ob umirajočem. Vendar so te prepesnitve postale molitve pri umirajočem, ne pa pesmi za petje.

- Udejstvovali ste se na veliko področjih. Ali imate kakšen poseben red, disciplino, da ste toliko naredili?
Različna področja mojega delovanja niso potekala sočasno, ampak sem stvari delal eno za drugo... Ko sem predaval liturgiko, sem se lotil tudi raziskovanja, povezanega z liturgijo. To sem seveda tudi objavljal.

- Pri raziskovanju ste vi imeli prednost, saj ste imeli veliko literature kar v hiši.
Pri sodelovanju pri raznih simpozijih, pri delu za Enciklopedijo Slovenije ali pri Slovenskem biografskem leksikonu sem bil povsod dejaven, ker so uredniki vedeli, da morajo drugi iskati po svetu tisto, za kar jaz samo stopim do druge sobe in najdem. Se je pa nabralo precej »drobižastega gradiva« o raznih ljudeh, ki so v preteklosti veliko naredili, pa je bilo njihovo delo po krivici pozabljeno. Tako so več let izhajali v Družini zapisi o teh ljudeh v rubriki Vredni spomina. Glede reda pa tako. Že od doma se nisem navadil »pohajkovanja«. Nikoli nisem hodil v kakšne družbe, zato me nekateri imajo mogoče za pustega človeka. Mi pa zato ostane veliko časa. Tudi iz časopisa, ki ga vsako jutro prelistam, kaj preberem, nikakor pa ne preberem vsega! Profesor Trstenjak je dejal, da ko dobiš novo knjigo, jo moraš takoj pogledati, kajti čez nekaj časa »ponikne«. Takrat pa jo moraš pogledati, vsaj toliko, da veš, kaj je v njej. No, mene pa včasih kakšne stvari, zlasti zgodovinske, »zanesejo«, da jih začnem kar brati. Sedaj imam v branju čudovito knjigo o primorskem krščanskem politiku Janku Kralju. Vsak bi jo moral prebrati, saj jo je hčerka napisala z veliko ljubeznijo in pa izredno natančno.

RUSTJA, Božo. dr. Marjan Smolik liturgik in knjižničar. Še v predavalnico sem nosil kup knjig (Gost meseca). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 11, str. 8-12.