p. Branko Petauer, cistercijan

“Bolezen je bila neke vrste Božja roka, ki me je pripeljala do redovništva”

Petauer Branko1‘Beli menih’ p. Branko bo v februarju najprej praznoval na svečnico, ki je dan posvečenega življenja, ne bo mogel tudi mimo 11. februarja, dneva bolnikov. Sam namreč zatrjuje, da ga je prav bolezen pripeljala v redovništvo. Danes opravlja službo župnika v Stični. Ob redovnih obveznostih pa se posveča tudi fotografiji, ki je zanj neke vrste meditacija.

- Vsakega izmed nas oblikuje družina, v kateri je zrastel. Kako je oblikovala tebe? So mogoče že v njej ‘pognale’ prve kali duhovnega poklica?
Doma sem iz župnije Šmarje pri Jelšah. Jaz sem prvi otrok, za mano je sestra ter še deset let mlajši brat. S sestro sva se prepirala, pa ne iz hudobije, ampak je šlo za neko igrivost. Ko so naju ločili, pa sva komaj čakala, da bova spet skupaj. V mojem otroštvu smo živeli v vasi, ki je uro hoda oddaljena od župnijske cerkve. Živel sem v razumevajoči družini, ki je živela iz vere. Iti ob nedeljah k maši ni bilo nikoli vprašanje. Nedelj sem se veselil ne samo zaradi maše, ampak tudi zato, ker smo bili kot družina skupaj. Na poti v cerkev sem očeta marsikaj spraševal. Oče mi je pojasnjeval in meni se je zdelo, da ata vse ve. Je pa res ogromno bral. Ura hoje do cerkve tako sploh ni bila dolga.

- Šli ste v vsakem vremenu …
V dežju smo držali v eni roki dežnik, v drugi pa čevlje in hodili smo bosi. Ko smo prišli do potoka že blizu cerkve, smo si tam umili noge, obrisali in se obuli ter šli k maši. Nazaj domov pa spet bosi.

- Kako je zorel tvoj duhovni poklic?
Kolikor se spominjam, nisem premišljeval o duhovniškem poklicu, čeprav sem se vedno dobro počutil v duhovniški družbi. Ko je za žegnanje prišlo več duhovnikov, sem jaz ministriral in bilo mi je zelo lepo. V višjih razredih me je župnik povabil tudi na kosilo in sem se izredno dobro počutil, ko sem poslušal pogovore duhovnikov. Všeč mi je bila njihova duhovitost.

    Branko Petauer (1961)
    je doma iz župnije Šmarje pri Jelšah. Po gimnaziji, kjer se je prvič močneje pokazala bolezen, je vstopil v ljubljansko bogoslovje, a ga je moral zaradi bolezni zapustiti. Umaknil se je v Stično, kjer je spoznal življenje belih menihov in vstopil v njihov red. Leta 1990 je bil posvečen v duhovnika. Po posvečenju se mu je zdravstveno stanje izredno izboljšalo. Že tretje leto je župnik v Stični. Kot menih se posveča tudi fotografiji. Za svoje posnetke je prejel več nagrad. Med drugim je opremil tudi dva koledarja Ognjišča ter napisal več knjig.


Ko smo v šoli morali napisati, kaj bi radi postali, sem napisal geometer, pek in še en poklic. Zadnje leto šole pa sem nameraval iti v gimnazijo. Učitelji so začutili, da bi morda lahko postal duhovnik in so me poskušali malo ovirati. Nižali so mi ocene. Nekoč je šel na govorilne ure oče, čeprav je običajno hodila mama. Razrednik mu je začel dopovedovati, da nisem sposoben, da bi šel na gimnazijo in da tam ne bom uspel. Takrat je ata izrekel besede, na katere sem še danes ponosen: »Če imamo otroka radi, moramo biti pripravljeni tudi na njegove neuspehe in jih sprejeti. Ne smemo čakati samo uspehov.« Ob njih sem kar zrastel. Toda v šoli še vedno niso bili zadovoljni, ampak so me poslali še na posebno testiranje v Celje k psihiatru. Psihiatrinja, ki me je sprejela, je poznala očeta, ker je v hišo, od koder je bila doma, nosil pošto. Na vse mogoče načine me je testirala, na koncu mi je dejala: »Glede na to, da si invalid in da imaš epilepsijo, je zate najboljše, da greš v gimnazijo.« Zanimivo je, da mi v šoli niso nikoli povedali rezultatov tega testiranja.

- Lahko bralcem poveš, kako si postal invalid?
Ko mi je bilo enajst let, sem na slamoreznici pomagal pripravljali krmo za krave. Slamoreznica mi je odrezala štiri prste na desni roki.

- Osnovni šoli je sledila gimnazija.
Najprej sem imel namen iti v Celje. V sedmem razredu sem bil s svojim sošolcem na duhovnih vajah na Mirenskem Gradu. V osmem razredu pa še enkrat. Lazaristi so izbirali fante, ki v sebi čutijo kal duhovnega poklica, da bi ostali pri njih. Povabili so me, da bi stanoval pri njih, obiskoval pa poljansko gimnazijo. To bi bilo zame lažje kakor da bi se vozil iz Šmarja v Celje. Starši so se strinjali, vendar me v gimnazijo niso sprejeli, ker sem imel prenizke ocene. Iskal sem že, na katero drugo gimnazijo bi se vpisal. Zadnji teden so me lazaristi obvestili, da so dodatno vpisali še dva dijaka. Tako sem stanoval v Šentjakobu ob Savi in obiskoval prva dva letnika gimnazije.
Takrat pa se je spet pojavila epilepsija. Lazaristi so mi dejali: »Ti si zelo bolan. Ne boš mogel postati duhovnik. Pojdi domov in se poroči ter pomagaj očetu.« Zelo težko sem slišal te besede. Ata je prosil, če bi me vseeno obdržali in bi nadaljeval šolanje, pa se lazaristi niso strinjali. Šolanje sem nadaljeval na poljanski gimnaziji, stanoval pa sem privatno. Sodeloval sem v srednješolski veroučni skupini, ki jo je vodil p. Silvin Kranjc.

- Po končani gimnaziji si se vpisal v bogoslovje in na teološko fakulteto, kjer se je spet pojavila bolezen.
Prišel sem do tretjega letnika. Pred izpiti v tretjem letniku pa sem spet zbolel. Ravnatelj Vinko Vegelj mi je povedal, da sem imel kar sedemnajst epileptičnih napadov v enem dnevu. Šlo je za res hudo obliko. Bil sem popolnoma onemogel. Niti roke nisem mogel dvigniti. Tedaj mi je ravnatelj dejal, naj preneham študirati. Predlagal mi je, naj grem v Stično, kjer ustanavljajo verski muzej in v katerem bom lahko vodnik. Če bom bolj zdrav bi se pa lahko vključil v samostansko skupnost. Pa mi njegov predlog ni bil nič všeč. Nekajkrat sem že povedal, da bi takrat ravnatelja udaril, če bi ga mogel, pa ga nisem, ker nisem mogel niti roke dvigniti.
Vendar sem skušal tudi to sprejeti. Ker sem bil bogoslovec mariborske škofije, sem šel še na pogovor k škofu Krambergerju. Lepo me je sprejel in mi dejal. »Pojdi v Stično, Branko, in sprejmi ta križ. Kaj če ga nosiš zame?« Njegove besede so mi šle do srca in sem šel v Stično.

- Vendar ne, da bi postal menih.
Ne, takrat sem si mislil, da bom naprej študiral, če se mi bo zdravje izboljšalo. Vsakokrat ko je prišel škof Kramberger na srečanje slovenske mladine, sem ga vprašal, ali bom lahko nadaljeval študij. »Če ti bo zdravnik dal tako spričevalo, boš lahko,« je bil njegov odgovor. Tega spričevala pa ni hotelo biti …
Vključil sem se v tukajšnje življenje. Najprej sem delal v vrtu, v knjižnici. Bil sem vratar. Za tri leta sem popolnoma odložil študij. V tistem času je prišel v Stično na duhovne vaje pomožni škof Stanislav Lenič. Opat mi je dejal, naj mu jaz ministriram. Cel teden sem škofu pomagal. Vprašal me je, kdo sem. Povedal sem, da sem bogoslovec in da sedaj pavziram ter čakam, da se mi bo zdravje izboljšalo in bom lahko nadaljeval študij. Zgleda, da je govoril z opatom Antonom Nadrahom in mu predlagal, naj vstopim k njim, da ne bom izgubljal let. P. Anton mu je odgovoril, da me je že povabil, a da jaz ne želim vstopiti. Po škofovem odhodu me je opat spet poklical na pogovor in mi ponovno predlagal, naj vstopim k njim. Takrat mi ta misel ni bila več tako tuja in prosil sem še za dan premisleka. Drugi dan sem vabilo sprejel. Pustil sem odprto, ali bom pater (duhovnik) ali brat. Svoje duhovništvo sem položil na oltar in dejal: Jezus, če ti hočeš, bom postal duhovnik. Če ni tvoja volja, ne bom postal.

- Sledila je vzgoja za redovništvo.
Sledil je enoletni noviciat in uvajanje v samostansko življenje. V tistem času je stopil v noviciat še en novinec. Pravzaprav je on začel noviciat že pred mano. Ko sedaj gledam nazaj, se mi zdi, da ga je Bog poslal zato, da je ‘predramil’ tudi mene.

Petauer Branko3- In postal si duhovnik.
Po redovnih zaobljubah sem začel naprej študirati. Izpite sem delal veliko boljše kakor prej. Danes vem: če bi postal duhovnik, ko sem jaz želel, bi najbrž bil plitek duhovnik. Tu sem pa duhovno zorel. Leta 1990 sem bil posvečen v duhovnika.

- Zanimivo je, da se je potem tudi tvoje zdravje izboljšalo.
Po novi maši sem imel samo še en napad, potem pa nikoli več. Ta bolezen je bila neke vrste Božja roka, ki me je pripeljala do Stične. Sicer je bilo prej v meni preveč ponosa in napuha in moje želje, da hočem postati duhovnik. Bolezen me je vrgla na tla in ko sem bil na tleh, brez moči, sem lahko prosil: “Jezus, pomagaj mi. Naredi, kakor ti hočeš.”

- Lahko rečemo, da se ti nisi ‘odločil’ za redovništvo, ampak so te razmere pripeljale do redovnega poklica.
Zdi se mi, da takrat, ko sem bil še bogoslovec, nismo preveč prijazno gledali na redovnike. Tudi meni so se zdeli nekoliko manj vredni. Bog me je vodil, da sem postal tisto, ker sem prej malo cenil.

- Po posvečenju si v samostanu opravljal različne službe.
Že kot bogoslovec sem ob koncih tedna vodil obiskovalce po samostanu. Posebej ob sobotah. Včasih sem po osemkrat naredil krog po samostanu z obiskovalci. Kot duhovnik sem pomagal na župniji: p. Janeza sem nadomeščal pri verouku in mu pomagal pri obiskovanju bolnikov na prve petke. Bil sem samostanski blagajnik, čez nekaj let sem postal samostanski ekonom in prevzel skrb za gospodarsko plat samostana.

- Kar ni malo. Samo površino streh samostana je treba pogledati …
Saj sem opatu dejal, da nimam izkušenj z ekonomijo. Njegov odgovor je bil: “Saj ti bo Bog pomagal. Mi pa tudi.” In nekako sem se ujel tudi v tej službi. Ko so drugi prevzeli to službo, sem postal subprior, opatov drugi namestnik. Pozneje sem postal kaplan, ko je bil p. Maksimiljan izvoljen za opata, pa župnik.

Petauer Branko2- Vzporedno z redovnim življenjem pa poteka tvoje ukvarjanje s fotografijo. Med drugim si prispeval fotografije za koledarja Ognjišča leta 2019 in 2022. Večkrat na naše uredništvo pošlješ svoje fotografije. Kako se je začelo tvoje zanimanje za fotografijo?
Tudi fotografiranje ima korenine v domači družini, pri očetu. Oče je bil poštar in je v torbi imel vedno fotoaparat. Fotografiral je ljudi in jim potem prinesel slike. Tudi mene in sestro je velikokrat fotografiral. Kot otrok sem s spoštovanjem in občudovanjem gledal ta fotoaparat. Zato je v meni tlela želja, da bi tudi jaz fotografiral in morda imel celo svoj fotoaparat. Nisem pa nikoli nadlegoval očeta, naj mi ga pokaže. V šoli sem učitelju pomagal v temnici. V gimnaziji sem varčeval za aparat in potem sem si kupil rabljen fotoaparat in z njim fotografiral razred na primer na izletih. V bogoslovju sem uporabljal aparat fotokluba. Sem pa že takrat začel varčevati za boljši fotoaparat in z varčevanjem nadaljeval, ko sem prišel v Stično. S sestro sva šla v Avstrijo in kupila nov fotoaparat, ki je bil res zelo dober. Ko sem prišel domov in ga pokazal očetu, me je vprašal, koliko stane. Povedal sem mu in oče je samo dejal: »Kaj se ti je zmešalo? Pa saj to je več kot ena krava!«
V Stični sem nadaljeval s fotografiranjem in se vključil v fotoklub Kočevje. Nekajkrat na leto smo se člani dobivali in si ogledovali fotografije drug drugega in si svetovali, kaj bi lahko še izboljšali. Začel sem pošiljati fotografije tudi na razstave in v Ameriki sem dobil prvo nagrado. Do danes sem prejel veliko nagrad. Do 250 sem jih vpisoval, sedaj jih ne štejem več.

- Na Ognjišče si pošiljal fotografije tudi zato, ker se iz študentskih let poznaš z našim urednikom Markom Čukom.
Da, z njim sva se dobro razumela in ko imam kaj dobrih fotografij, mu jih pošljem.

- Zanimivo je, da si se lotil tudi novih tehnologij, saj fotografiraš tudi z dronom.
Duhovni pomočnik v Grosuplju je imel dron. Pripravljal sem reportažo o nastajanju naših jaslic in povabil sem ga, da bi nekajkrat posnel samostan iz zraka. Zdelo se mi je zanimivo, a si drona nisem upal niti prijeti v roke. Gospoda sem povabil, naj pride še spomladi in posname nekaj fotografij, ko je vse zeleno.
Ko je prišel, mi je dal v roko napravo, ki upravlja z dronom. Dokler je bil v zraku, sem kar fotografiral. Ko je naslednjič prišel, mi ga je pustil, da sem spet sam fotografiral. Postajalo mi je vse bolj všeč in potem mi ga je pustil tukaj, da sem ga uporabljal. Samostan se z zraka vidi čisto drugače. Nazadnje sem si sam nabavil dron in delal posnetke z njim. Najprej sem se doma držal, potem pa so me prijatelji povabili, da smo šli fotografirat tudi drugam.

- Naredil si tudi izpit za upravljanje z dronom.
Lani je bilo mogoče začeti usposabljanje za upravljanje z dronom preko spleta. Najprej moraš osvojiti snov, da lahko delaš izpit. Dobiš tudi natančna navodila, kje smeš in kje ne smeš snemati in na kaj je treba paziti.

Petauer Branko4- Lahko bi govorili o duhovnosti fotografije, saj je fotografija neke vrste meditacija. Če fotografiraš naravo, se zavedaš, da jo je Bog ustvaril in jo občuduješ …
Na ta svoj hobi sem skušal vedno gledati tudi z duhovnega vidika. Ni mi bila prva stvar zbiranje fotografij in nagrad, ampak sem zmeraj odkrival Božje stvarstvo. Če sem fotografiral kakšno ptico, sem šel raziskovat, kako ta ptica živi. In ko jo potem občuduješ na fotografiji, kako je čudovito ustvarjena, ti to lahko postane nekakšna meditacija, hvalnica Bogu, kako čudovito je vse ustvaril.

- Ko listam letošnji koledar, opazim tudi nekaj ptic in drugih živali. Za take fotografije je treba veliko potrpljenja.
Marsikdaj je treba dolgo čakati. Ko sem fotografiral ptice v bližnjem gozdu, sem marsikdaj po štiri ure sedel pri – 7 stopinjah in čakal. In lahko si tisti dan posnel vrhunsko fotografijo, lahko pa nobene dobre! V koledarju je tudi lisica. Najprej sem jo zaman čakal v enem gozdu, potem so mi prijatelji povedali, da imajo prežo in v njeno bližino prihaja lisica. In tam sem jo potem ujel v objektiv. Skobec, ki je tudi v koledarju, je nenadoma priletel. Uspel sem narediti nekaj posnetkov, potem pa je odletel in ga ni bilo več. Sedel je na bližnjem drevesu in opazoval, kako so hodili ptiči jest. Naenkrat je zavreščalo. Pravzaprav nisem videl nič, ko sem se pa približal, sem v snegu zagledal kaplje krvi. Izredno hitro je prišel, zgrabil ptiča in odletel. Komaj sem dojel, kaj se je zgodilo. S člani fotokluba sem tudi potoval po Evropi in tudi tam naredil precej posnetkov.

Petauer Branko6- Vrniva se k redovnemu življenju. Sam si dejal, da kot mlad nisi ravno najbolj prijazno gledal na redovnike. Samo predstavljaš si lahko, koliko predsodkov ima današnji človek do redovnikov, zlasti če ni bil versko vzgojen. Kako danes gledaš na pomen redovništva, ko že skoraj štiri desetletja bivaš v Stični?
Redovništvo se mi zdi privilegiran stan v Cerkvi, kjer imajo redovniki malo več časa, da se družijo z Bogom. Duhovniki na župnijah so zelo vpeti v pastoralno delo in imajo zelo malo časa, razen če se strogo držijo reda, za osebno molitev in premišljevanje. Medtem ko imajo redovniki več možnosti za to. Seveda imajo zato pred Bogom večjo odgovornost.
Skušal sem se poglabljati v duhovno življenje. Novince sem več let poučeval o redovni zgodovini. Tudi na ta način sem globlje spoznaval redovništvo in zato danes gledam na redovništvo popolnoma drugače. Danes sem vesel, da sem tukaj.

- Samostan Stična je imel v slovenski zgodovini pomembno vlogo, vendar ga najbrž večina ljudi pozna prav po lekarni, dediščini p. Simona Ašiča. Morda se komu zdi čudno, vendar so bili menihi skozi zgodovino odprti za stisko bližnjega tudi na ta način, da so zdravili in pomagali.
Da, to je bilo že od vsega začetka. Ko sem študiral redovno zgodovino, sem videl, da so bili tudi puščavniški očetje, na primer sv. Anton, odprti za stisko bližnjega. Ko je videl, da je suša, je z brati posejal pol več žita in ga potem z ladjami poslal nižje v Egipt, da so ga lahko škofje delili ljudem za hrano. Tudi sv. Bazilij je skrbel za bolnike in gradil sirotišnice. Hotel je stanovati med bolniki. Ubogi, bolni in zapostavljeni so bili vedno skrb redovnikom. Včasih je veljal predpis: kolikor je patrov v samostanu, toliko bolnikov morajo oskrbovati. Tudi tukaj v Stični so imeli neke vrste ubožnico, stavbo za bolnike in onemogle, čeprav danes ne vemo, kje je točno stala. Nekateri bratje so imeli več talenta za zdravilna zelišča in so jih nabirali in na ta način pomagali ljudem. Tako tudi naš p. Simon Ašič. Jaz sem ga še poznal in videl sem, kako je ljudem pomagal. Predvsem pa je bil človek poslušanja. Človeka je najprej poslušal, da je izpovedal svojo bolečino. Videlo se je, da so odhajali domov z lažjim srcem. Vedno je tudi molil za ljudi, ki so prihajali k njemu. Tudi ljudem je priporočal molitev, saj je recepte sklepal z nasvetom: “Pa Bogu se priporočite.”

Petauer Branko5- Cel zahod trpi zaradi pomanjkanja redovih poklicev. Kako je pri vas?
Tudi mi nismo nobena izjema. Tudi pri nas občutimo pomanjkanje. Pri mladih, ki prihajajo, opažam neke vrste nestanovitnost. Najprej se navdušijo v slogu: “To je edina pot zame. To sem spoznal prek interneta!” Ko živijo nekaj časa v samostanu, pa nekako uplahne prvotno navdušenje. Vsakdo prinese s seboj sebe, svoje probleme. Če beži pred tem, kar nosi s seboj, potem se v samostanu bolj na trdo sreča s seboj. Če teh stvari ne znaš sprejeti in z Božjo pomočjo predelati, pregnesti z milostjo, te odnese. V samostanu ne moreš biti iz svoje volje, ampak te tukaj lahko drži samo Božja milost. P. Antonu je neki mož dejal: “Tu ste samo možaki, kako da se ne pobijete med seboj?” Tukaj vidimo moč Božje milosti in človeškega sodelovanja z njo. Z njo je mogoče, da živimo skupaj!

RUSTJA. Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 6-10.

Zajemi vsak dan

Ko vera prevzame sleherni vidik kristjanovega življenja, postane kristjan resnično odprt za prenovitveno moč evangelija.

(papež Benedikt XVI.)
Sobota, 28. Maj 2022
Na vrh