s. Snežna Večko

strokovnjakinja za Sveto pismo in misijonarka na Salomonovih otokih

“Salomonovi otoki so me že prvič tako ‘posrkali vase’, da sem se tja še vračala.”

“Kako boste preživeli svojo upokojensko dobo?”To vprašanje si je najbrž zastavil že marsikateri Slovenec. Za s. Snežno Večko to ni bilo velika težava, saj si je že dolgo želela, da bi nekaj svojih moči posvetila ljudem v tretjem svetu. Tako je šla predavat Sveto pismo na Salomonove otoke, ki so jo kmalu ‘potegnili vase’. Strokovnjakinja za Sveto pismo (biblicistka) je o tej svoji izkušnji in o Knjigi knjig spregovorila za naše bralce.

- Misijonarili ste na Salomonovih otokih. Lahko rečemo, da ste bili misijonarka posebne vrste, ker ste predvsem predavali v bogoslovju. Kako ste se odločili za ta korak? Prej ste namreč predavali v Sloveniji?
Željo, da bi proti koncu svojega dela na teološki fakulteti ali ko bom upokojena, del svojega življenja posvetila deželam tretjega sveta in nekaj naredila zanje, sem že prej začutila. Stvar pa se je razpletla ne da bi jaz karkoli naredila v tej smeri. Profesor Drago Ocvirk, ki je prvi predaval na Salomonovih otokih, je kolegom napisal pismo, ko se je ves navdušen vrnil s prvega bivanja s Salomonov, v katerem nas je prosil za materialno podporo bogoslovcem in za to, če bi bil kdo pripravljen za dva ali tri mesece iti predavat tja. Ta prošnja me je zelo nagovorila, čeprav nisem mogla takoj tja, ker sem morala prej na fakulteti končati določene obveznosti. Tako sem leta 2012 prvič šla predavat na Salomone. Za drugič in tretjič ni bila več potrebna spodbuda, ampak so me tamkajšnji ljudje in tamkajšnja dežela tako ‘posrkali vase’, da sem šla ponovno tja predavat leta 2014. V akademskem letu 2015/16 sem bila tam celo leto.

- Bogoslovcem ste predavali Sveto pismo. Ali ste morali razlagati celotno Sveto pismo, ali samo nekatere predmete?
Ne, nisem predavala vseh predmetov o Svetem pismu, ampak samo nekatere. Imajo izdelan študijski program, podoben našemu, le da imajo manj ur predavanj kot pri nas. Poleg mene je predaval svetopisemske predmete še en Eritrejec.

- Torej je v tem bogoslovju profesorski zbor zelo raznolik.
Zelo. Ko sem bila prvič, je bila sestava res neverjetna: Argentinec, trije Indonezijci, Nigerijec … iz Evrope sem bila samo jaz. Ob drugem bivanju je predaval še Irec. Veliko profesorjev je bilo lazaristov, ki so iz raznih dežel hodili predavat in se po določenem času vračali nazaj. Pozneje so se pridružili še profesorji iz Amerike in dva Indijca. Skratka pisana druščina. Tam je delovala tudi slovenska laiška misijonarka Polona Berlec, ki je delala v tajništvu fakultete ter učila računalništvo.

- Ali se je v teh letih izšolalo tudi že kaj domačih profesorjev, ki predavajo?
Škofje se zelo trudijo, da bi pridobili kakšno štipendijo za domače duhovnike in bi jih potem poslali na podiplomski študij v tujino. Če ne dobijo štipendij, jih iz svojih sredstev ne morejo poslati na študij. Domačini že poučujejo cerkveno pravo, nekaj dogmatike, pastoralno teologijo … Tudi jaz sem lahko svoje delo odložila, ker je moj študent, ki sem mu predavala prvo leto, šel študirat Sveto pismo v Ameriko, njegov sošolec študira na Filipinih filozofijo … Tako bodo imeli že precej domačih profesorjev.

- Občudovali ste njihovo odprtost za Sveto pismo. Kaj se vam zdi, se je njim, pripadnikom mladih Cerkva, lažje ko nam približati Svetemu pismu? Njihova kultura je še vedno ustna (oralna), kakršna je bila kultura, v kateri je nastajalo Sveto pismo.
Nekatere stvari so jim bile lažje. Včasih sem jih naravnost vprašala: ali je tako podobno tudi pri vas. In so kdaj potrdili. Sicer pa jim ni bilo preveč lahko. Njihove domače zgodbe so drugačne. Sveto pismo ima drugačno metodo. Zaradi njihove pripovedne (narativne) kulture jim je bilo včasih težko, saj niso navajeni preveč delati s knjigami. Eksegeza (razlaganje Svetega pisma) zahteva, da se poglobiš v sveto knjigo. Treba je brati, študirati. V tisti vročini jim ni bilo najbolj lahko sedeti za knjigo. Njim bolj ustreza, da vzamejo v roko mačeto in gredo v pragozd sekat ali delat na vrt bogoslovja. Sama sem se zato morala izmisliti metode, da so študirali.

- Koliko pa je bogoslovcev v semenišču?
Okrog 40 za tri škofije. Salomončanov je približno pol milijona. Pred vstopom v bogoslovje imajo dva uvajalna letnika. Takrat stanujejo v posebni hiši. Zakaj dve leti? Navaditi jih morajo na nov ritem življenja, ki je drugačen od življenja v njihovih vaseh. Pridobiti si morajo tudi nekatera znanja, potrebna za študij teologije. Nekateri niso končali srednje šole, ali pa so končali samo prvo stopnjo. Pri njih imajo namreč več stopenj srednje šole. Sledi 7 let bogoslovja. V 4. letniku gredo za več kot pol leta na prakso v župnije. Ko se vrnejo, morajo svojo izkušnjo tudi kritično ‘obdelati’. Ko sem hodila na razne slovesnosti, sem opazila, da je med duhovniki sedaj že več domačinov kot tujih misijonarjev. Ker je vedno več kandidatov za duhovne poklice, so škofje ustanovili svoje semenišče, ker se to bolj splača kot da bi bogoslovce pošiljali na Papuo Novo Gvinejo ali kam drugam.

- Predavali ste tudi sestram Misijonarkam vnebovzetja. Gre za filipinsko redovno skupnost, ki pa že ima precej domačink v svojih vrstah.
Ja, gre za filipinsko redovno skupnost. Imajo že sestre domačinke, podobno pa tudi drugi redovi. Tako so dominikanke, ki so prišle iz Avstralije, dobile že toliko novih poklicev, da so te postale samostojna provinca. Tako je nastala tudi posebna domača redovna skupnost, ki je nastala iz misijonskega reda, posvečenega Mariji (marijanistke).

- Vrniva se k filipinskim sestram, ki ste jim predavali.
Na Salomonovih otokih je veliko Filipincev, ki tam delajo. Filipinci so se že toliko razvili, da vedo, kako se je treba lotiti službe in vztrajati vsak dan. Salomončani še niso navajeni, da je treba vsaki dan v službo. Kakšen dan bi kar opustili delo. Zlasti filipinska podjetja nastavljajo svoje ljudi (računovodje, delovodje …). Tako je filipinska skupnost tam zelo močna. Ena od filipinskih sester je učila psihologijo v bogoslovju. Ta me je prosila, da bi v filipinski skupnosti vodila biblično skupino. Poleg tega sem hodila predavat še njihovim novinkam o Svetem pismu. Novinkam sem poskušala predstaviti tudi različne načine pristopa k sveti knjigi. Za delavce sem imela srečanja samo enkrat na mesec in sem uporabila metodo, ki jo uporabljajo naše svetopisemske skupine. Žal nisem mogla doseči veliko pogovora, saj sem jim govorila v cerkvi pred mašo. Nismo sedeli v krogu in se pogovarjali. Njihove odgovore se mi je posrečilo dobiti tako, da sem jim dala liste in so jih napisali. Skušala sem povezati sporočilo Svetega pisma z življenjem in takrat so se kar odzvali. Še več sodelovanje je bilo pri bogoslovcih, ki so imeli enkrat na teden v bogoslovju – izven študijskega programa – biblično skupino.
Poleg teh srečanj sem imela še svetopisemska srečanja za animatorje, tako ženske kot moške. Imeli so svoje izobraževanje, kjer sem delno predavala, delno pa sem odgovarjala na vprašanja ali pa jim dala naloge, naj npr. določeno stvar poiščejo v Svetem pismu. Zanimivo je, da so žene animatorke same predlagale, naj organiziramo srečanja tudi za moške. Dejale so: lahko tukaj sklenemo marsikaj, kaj bomo spremenile v župniji, ampak v družini ne moremo nič spremeniti, če možje niso za to. In tako so pripravili srečanja še zanje. Na prvo srečanje je prišlo skoraj 500 mož.

- Na Salomonovih otokih ste doživeli slovesnost nove maše. Menda so pri posvečenju vključili prvine njihove kulture. Kako je to izgledalo? Kaj je bilo drugače kot pri nas?
Na tisti novi maši je bilo zelo močno sodelovanje. Marsikaj bi lahko tudi pri nas vpletli v mašo, seveda na naš način. Oni so na svoj način. Pokazali so, kaj je vloga duhovnika. Potem ko se je sprevod duhovnikov razvil po cerkvi, je prišel za njimi človek, ves zvezan in na nogah je imel verige. Pomikal se je po cerkvi. Pri oltarju ga je prišel razvezovat spon novomašnik. Obenem so komentirali, kaj se dogaja. Značilna je tudi procesija darov. To je res nekaj njihovega, ko nosijo tudi na glavah košare, polne darov, ki jih položijo pred oltar. Značilen je ples bojevnikov, ki plešejo v svojih oblačilih. Ta ples je lahko večkrat: za slavo, pred evangelijem, ko nesejo evangeljsko knjigo, pred darovanjem … Ne ob novi maši, ampak na veliko soboto so vse predmete, ki so potrebni za okrasitev oltarja, prinesli v procesiji. Ples imenujejo ‘ples bojevnikov’, ker imajo lesene sekire in z njimi izvajajo gibe. Na gležnjih imajo privezane zvončke. Za glasbo je skrbel tisti bogoslovec, ki je že bil v Sloveniji. Sicer je Salomončanom glasba prirojena, jim je ‘v krvi’, zlasti njemu.

- Na Salomonovih otokih je delovala sestra Metoda Fabčič s Primorske. Pogovor z njo, ki je bil objavljen v avgustovski številki naše revije leta 1978, je nosil naslov ‘Rokovala sem se z možem, ki je pojedel 47 ljudi’. Očitno je ona še srečala ljudožerce. Ste vi slišali zanje? Še govorijo o tem?
Ne samo slišala, celo kakšen bi še lahko bil. Agronom Tone Ivančič, ki prek univerzitetnih programov tam raziskuje, mi je pripovedoval, da je policija pri svojem obhodu našla neko ženo, ki je kuhala človeško meso. Danes je to seveda kaznivo. Še drug primer. Neki človek se je vračal s polja. Nanj so naleteli lovci, ki so šli verjetno lovit divje svinje, pa niso nič ujeli. Do danes se mož ni vrnil domov. Predvidevajo, da je šlo za kanibalizem. Drugih podobnih zgodb nisem slišala, sem pa veliko slišala o krvnem maščevanju.

- Ali je to med plemeni, če nekdo iz drugega plemena ubije pripadnika našega plemena in sedaj ga moramo mi maščevati?
Tako sem jaz razumela študente. Ko sem jim razlagala Sveto pismo, zgodbo o Kajnu in Abelu, sem želela vedeti, kako bodo oni to razumeli. Vprašala sem jih, če poznajo to, da se je treba maščevati bodisi za to, če kdo koga ubije ali pa naredi kakšno drugo krivico. In so prikimali. Očitno jim stvar ni bila tuja. Pobliže sem to doživela, ko so se fantje stepli ali sprli med sabo. Morda je bila vmes tudi pijača, saj sami izdelujejo pijačo kvaso, ki je še močnejša od našega žganja. In en fant je ubil drugega najstnika. Tisti, ki je ubil drugega, je sedaj v zaporu devet, skoraj že deset let. Dokler njegova družina ne bo plačala žrtvi ‘kompenzacijo’, kakor oni rečejo, je fant, ki bi ga izpustili iz zapora, v nevarnosti. Tako maščevanje je zaskrbljujoče. To ‘kompenzacijo’ zelo prakticirajo. Če se komu zgodi kakšna nesreča, sorodniki poiščejo nekoga, ki je kriv zanjo. Neka žena je v odsotnosti moža plezala na drevo, ki nima vej, da bi nabrala oreščke. Ker je drevo gladko, je padla na tla in na poti v bolnišnico umrla. Za družino je izguba žene in matere velika žalost sama po sebi. A kakor da to ni dovolj! Ženin oče je od moža zahteval še ‘kompenzacijo’!

- Tu ima veliko vlogo krščansko sporočilo o odpuščanju.
Misijonarji se trudijo oznanjati krščansko sporočilo. Ne vem, koliko jim uspeva privzgojiti pristne krščanske drže. Bilo bi pa potrebno, kajti izredno globoko je v teh ljudeh ta drža ‘kompenzacije’. Tradicionalna verovanja so močna in take navade se počasi izkoreninjajo. Pri omenjeni novi maši so razložili, kako je staro verovanje vključeno v krščansko verovanje. Novomašnik je namreč napisal diplomsko nalogo na to temo. Povečini pišejo diplomske naloge o teh starih navadah, ki zdaj izginjajo. Bodo ostale pa zapisane v teh nalogah in ohranjene za prihodnje rodove.

- Lahko kaj poveste o njihovem verovanju?
Po opisu tega duhovnika verujejo v najvišjega boga. Na neki način je ta bog precej podoben našemu krščanskemu Bogu. Ne poznajo pa učlovečenja. Poznajo praznovanja z obredi, ki so spet v več ozirih podobni krščanstvu. Edino, kar manjka, je milost. Ne poznajo, da bi bilo nekaj zastonj. Navajeni so, da vse plačaš. Tudi če kaj narobe narediš, moraš odplačati.

- Poročali ste o gostoljubnosti domačinov. Kaj so vam pa ponudili? Kaj jedo? Predvidevam, da na otokih veliko rib in drugih morskih sadežev.
Ja, rib in morskih sadežev je precej in lahko jih kupiš na tržnici. Izredno lepo raste ananas, kokosov oreh, banane, papaja … Pridelujejo kasavo, ki ima gomolje, podobne našemu krompirju, samo nekoliko bolj podolgovati so. Mene je tudi okus spominjal na krompir. Poznajo zelje, ki pa ne raste kakor naše v glavah, ampak ima odprte liste. Večinoma hrano kuhajo. Meni je bilo brez okusa, ker so skuhali riž brez dodatkov. Podobno druge stvari. Sestra, ki je skrbela za kuhinjo je npr. piščančje perutničke skuhala, potem malo dušila s čebulo … Ko sem živela z dvema sestrama, sem opazila, da za kosilo nič ne kuhata, ampak, kakor sta rekli, opoldne samo “nekaj data v usta”. Zvečer sta kaj skuhali. Velikokrat kakšno ribo in zraven riž ali kasavo. Jaz sem tudi kuhala in tako sem pripravila enolončnico. Seveda sem morala testenine kupiti. Tako sem jaz v hiši tistih sester skuhala prva kosila. Sestri sta bili domačinki in nista bili vajeni kuhanja. Imeli smo vrt pri hiši, kjer je rastla kasava, zelje, paradižnik … Poznajo tudi neko vrsto solate, ki pa je tako trda, da jo je bolje skuhati. Seveda se da veliko hrane kupiti. Kupujejo jo pa večinoma tujci, ki tam živijo. Domačini ribe predvsem kuhajo. Nato v tisto vodo dodajo kokosovo mleko. To tekočino potem popijejo. Ponekod iz ribe, kokosovega oreha in manga naredijo kuhano okusno jed. Ta ne sme – pri določenih plemenih – manjkati na nobeni slovesnosti sicer pravijo, da so bili lačni.

- To so tihomorski otoki. Ali se na njih pozna segrevanje okolja? Se viša gladina vode, kar pa bi tudi pomenilo izguba življenjskega prostora?
Da, gladina vode se viša. Eno od deklet je pisala nalogo na to temo. Videla sem njene fotografije, ki prikazujejo drevesa. Včasih so rastla ob vodi, sedaj pa so zaradi višanja gladine, že čisto nagnjena in bodo vsak čas padla v vodo. Ponekod, kjer jim je voda že odžrla zemljo, postavijo na kolih sredi vode korito z zemljo in tam gojijo rastline. Zemlje je malo in zato si nekateri ljudje, ki ne želijo živeti v gneči, nanosijo na obalo kamenje in si zgradijo nekakšen umeten otoček ter na njem postavijo hiško, čisto blizu obale.

- Je to nekakšna nikogaršnja zemlja, da to lahko naredijo?
Ja, to je nikogaršnja zemlja, sicer so glede zemlje zelo občutljivi. Kako se viša gladina morja, kaže tudi to, da se je morala kakšna družina – konkretno družina nekega duhovnika – zaradi vode odseliti in si poiskati nov dom. Na Rdeči obali, kjer so potekali težki boji v drugi svetovni vojni, stoji misijon. Sedaj nekaj prezidavajo, a zdi se mi, da bodo morali zgraditi novo hišo, saj je sedanja že tako blizu morja, da bo morje kmalu zapljuskalo do zidov.

- V pogovoru sva veliko govorila o Svetem pismu, da se kar samo postavlja vprašanje, kakšna pa je bila vaša pot do Svetega pisma in študij te Svete knjige? Študirali ste teologijo. Zakaj ste se odločili, da specializirate prav Sveto pismo, saj bil lahko izbrali kaj drugega?
Sveto pismo me je od začetka pritegnilo. Pred študijem na teološki fakulteti sem študirala v Zagrebu na Pastoralnem inštitutu. Tam so študirale naše sestre – takrat je bila še ena provinca z noviciatom v Varaždinu – in pripovedovale, kako jim profesor razlaga Sveto pismo. Ta razlaga se mi je zdela zanimiva, ker je temeljila na realni osnovi – tisto, kar se je res zgodilo – in kako lahko izluščimo iz zgodb, kaj je resnično jedro in kaj kot poučna pripoved hoče na podlagi dejstev, ki so se zgodila, postati nauk za bralca ali poslušalca. Na teološki fakulteti smo imeli tudi eksegetske predmete, ki so podobno razlagali Sveto pismo.
Po končani teološki fakulteti so mi predstojniki rekli, naj bi nadaljevala študij z namenom, da bi pomagala predavati na Katehetsko pastoralni šoli. Našteli so mi tudi nekatera področja študija, jaz pa sem rekla, da bi najraje študirala Sveto pismo. In tako sem pristala na tem študiju. In rada sem to študirala.

- Manj znano je vaše sodelovanje z Ognjiščem. Leta 1980 so izhajale v vsaki številki vaše Biblične slike, nekakšne literarizirane predstavitve svetopisemskih osebnosti. Ste takrat že študirali Sveto pismo ali je to odraz velike želje po raziskovanju Svetega pisma?
Takrat sem že študirala Sveto pismo. Na duhovnih vajah za dekleta jih je bilo treba uvesti v svetopisemske zgodbe, Jezusova srečanja z bolniki, z grešniki … Že tam sem se trudila, da bi pripravila uvod v zgodbo, ki je izhajal iz življenja, nadaljeval pa z opisom srečanja določenega človeka in Jezusa in kakšno spremembo je doživel v življenju. Druga spodbuda za zgodbe pa je bil obisk Svete dežele in doživetje njenega utripa, kar je bilo tudi velika kulturna sprememba, podobno kot na Salomonovih otokih. Doživeti ljudi in se zavedati, da so se tam zgodili dogodki, o katerih beremo v Svetem pismu! Velikokrat smo brali o določenem dogodku, sedaj pa stojimo na tistem kraju, na katerem se je dogodek zgodil. To je na vse romarje naredilo močan vtis. Jaz pa sem začutila, da bi sedaj lahko nekaj napisala, ker sem se lahko vživela v tiste dogodke in v utrip tistega življenja. Obe stvari sta pripomogli k nastanku teh zgodb.

- Niste pa nadaljevali s pisanjem v tem slogu.
Potem res nisem, ker mi je študij vzel večino časa in energije. Pozneje sem se s Svetim pismom ukvarjala bolj študijsko. Poleg tega sem prevajala Sveto pismo. Za Standardni prevod Svetega pisma sem prevedla Prvo in Drugo Samuelovo knjigo ter Esterino in Rutino knjigo. Za Jeruzalemsko Sveto pismo pa Četrto Mojzesovo knjigo, Prvo in Drugo Samuelovo knjigo in knjigo preroka Izaija.

- Dokaj zgodaj ste stopili v samostan.
Doma sem iz župnije Kotlje, srednjo šolo sem obiskovala v Ravnah na Koroškem. Potem sem vstopila v samostan. Študij sem začela v Zagrebu. Večina naših sester je študirala katehetsko šolo. Ko so me predstojnice prvič vprašale, ali bi študirala jezike ali teologijo, sem odgovorila, da bi veliko raje teologijo.

- Pa ste se potem pri specialističnem študiju morali veliko ukvarjati z jeziki.
Je bilo treba, ampak jeziki so me tudi zelo veselili. Ob vstopu v samostan si sploh nisem predstavljala, da bom kaj študirala. Tako sem pristala na teologiji. Zaradi tega sem bila zelo srečna, čeprav me v začetku študij ni pritegnil, ker je bilo v prvih dveh letnikih največ filozofije. V ‘tolažbo’ je bilo nekaj Svetega pisma tudi v prvih letnikih. V Ljubljani sem končala študij teologije, potem pa nadaljevala študij Svetega pisma tudi z namenom, da bi predavala na Katehetskem tečaju.

- Čeprav ste potem predavali tudi na teološki fakulteti.
Sem, a na začetku sem mislila predvsem na Katehetski tečaj. Prof. Krašovec je videl, da bo moral poiskati nekoga, ki bo prevzel kakšen svetopisemski predmet. V uvidu je bilo, da bi v Mariboru okrepili oddelek teološke fakultete. Tako smo uršulinke ustanovile v Mariboru svojo skupnost; v njej sem preživela 22 let ter predavala na mariborskem oddelku.

S. Snežna Večko (1947) je doma iz Kotelj na Koroškem. Po srednji šoli v Ravnah na Koroškem je stopila k uršulinkam. Teologijo je študirala na teološki fakulteti v Zagrebu in Ljubljani. Diplomirala je leta 1976, magistrirala 1979 v Ljubljani. Med doktorskim študijem se je izpopolnjevala na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu in Ameriškem inštitutu za študij Svete dežele v Jeruzalemu. Doktorirala je leta 1986 pod mentorstvom dr. Jožeta Krašovca na temo ‘Božja in človeška zvestoba v hebrejski Bibliji’. Leta 1991 je postala predavateljica na Teološki fakulteti. Predavala je na enopredmetnem in dvopredmetnem univerzitetnem študijskem programu ter na Visokošolskem strokovnem programu predmete, povezane s Svetim pismom. Sodelovala je pri prevajanju Svetega pisma v slovenščino.

B. Rustja, s. Snežna Večko, misijonarka na Salomonovih otokih: Gost meseca, v: Ognjišče 8, 2017, str. 8-13.