dr. Tadej Strehovec

strokovnjak za bioetiko

“Preživele so družbe, ki so spoštovale življenje, družino in vero v Boga”

Novembrski dnevi nas spominjajo na minevanje in smrt. V vseh kulturah so spoštovali umiranje, smrt, pokojne ... V zadnjem času pa se pri nas veliko govori o “umetni prekinitvi življenja”, o evtanaziji. Priče smo tudi drugim “napadom” na človeško življenje in na družino. Slovenski parlament je pred kratkim sprejel nov zakon, ki izenačuje heterospolne in istospolne zakonske zveze. Nekateri trdijo, da je ta zakon šele začetek nevarnega procesa. Zato smo povabili dr. Tadej Strehovca, poznavalca tovrstne tematike, da spregovori za Ognjišče.

- Ali je znano, če so kdaj tudi v drugih civilizacijah “odstranjevali” stare in bolne ljudi, ko ti niso bili več koristni? Poleg Hitlerja, seveda.
Evtanazija oziroma, bolje rečeno, “medicinska zastrupitev bolnika”, je skušnjava nekaterih ljudi. V zgodovini so se vedno pojavljali posamezniki, ki so trdili, da bi bilo treba stare, bolne in družbeno nekoristne izločiti iz družbe (Platon, Francis Bacon …). Vrh takšne miselnosti predstavlja nacizem, ki je v taboriščih, v imenu domnevnega usmiljenja in prepričanj o manjvrednosti nekaterih ljudi, pobijal nemočne in ranljive. To je v popolnem nasprotju z vsemi verskimi in kulturnimi izročili ter v popolnem nasprotju z Božjo zapovedjo Ne ubijaj. Temelj vsake družbe je spoštovanje svetosti človekovega življenja ne glede na njegovo zdravstveno in socialno stanje. Papež Frančišek poudarja, da v družbi, kjer se starejših ne spoštuje, mladi nimajo prihodnosti. Kvaliteta družbe in civilizacije se presoja po tem, kako se skrbi za starejše in bolne ter kakšno mesto imajo v družbi.

- Evtanazija v dobesednem prevodu pomeni dobra smrt. To se lepo sliši. Gre res za “lepo smrt”, pozitivno dejanje, dejanje iz usmiljenja?
Zagovorniki evtanazije manipulirajo z uporabo takšnih izrazov. Že sam pojem evtanazije je maskirna beseda, s katero zagovorniki prikrivajo pravo naravo evtanazije. Pri njej gre za v resnici za konkreten in hoten medicinski uboj človeka, ki hudo trpi. Namesto da bi mu pomagali, ga pod pretvezo usmiljenja odstranijo, zato da prihranijo denar, se rešijo skrbi in lažje pridejo do morebitnega premoženja. Normalizacija medicinske zastrupitve predstavlja napad na človekove pravice in ustvarja družbo strahu. V takšni družbi se starejši in bolni ne počutijo več dobrodošli. Namesto da bi jim družba priskočila na pomoč, postajajo deležni zunanjih in notranjih pritiskov o nekoristnosti in nesmiselnosti svojega življenja. Zato se je treba zavzeti za starejše in bolne ter jih zaščititi pred t.i. smrtonosnim usmiljenjem.

- Danes marsičesa ne imenujemo s pravim imenom. Tudi evtanazije. Za lepo ime skrijemo nelepo vsebino.
Res je. Zagovorniki evtanazije se, tako kot zagovorniki splava in ideologije spola, zavedajo moči jezika. Svoja protiživljenjska stališča namenoma prikrivajo z besedami, kot so dialog, strpnost, spoštovanje, človekove pravice … Navzven zagovorniki te ideologije kažejo, kot da se zavzemajo za nekaj dobrega, dejansko pa za seboj puščajo trupla in onesrečene ljudi. Še več. Vsem tem skupinam se lahko zoperstavimo tako, da najprej zavestno uporabljamo pravilne besede – namesto o evtanaziji vedno govorimo o “medicinski zastrupitvi bolnika”; namesto o splavu govorimo o “medicinskem uboju nerojenega otroka” … Ko ljudje slišijo, za kaj v resnici gre, se oddaljujejo od takšnih kontroverznih gibanj in njihovih radikalnih ideologij. Zato vsa sporna družbena in politična gibanja usmerjajo izredno pozornost na jezik in na to, da se v javnosti kažejo kot dobra in vedno naklonjena človeku, čeprav to v samem bistvu niso.

- Če sva do sedaj govorila o smrti, spregovoriva sedaj še o drugi strani človekovega življenja, o rojstvu in otroštvu. Nekateri  pravilno ugotavljajo, da današnja družba postavlja pod vprašanj prav začetek in konec življenja (rojstvo in smrt) in da se človek “igra” Stvarnika. Življenje hoče ustvariti in, ker meni, da ga je sam ustvaril, meni, da ga lahko tudi sam konča … Mar niso to zelo nevarne igre – igre, ki lahko zamajejo civilizacijo in človeštvo samo?
Zgodovina človeštva nas uči, da samo družbe, ki spoštujejo življenje, družino in Boga, dolgoročno preživijo. Danes so lahko določene ideje popularne, vendar bo njihovo uspešnost pokazal šele čas. Pred stotimi leti so bile totalitarne ideje moderne in napredne, pa so se z drugo svetovno vojno in padcem Berlinskega zidu razblinile. Podobno velja za ideologije, ki človeškemu življenju odrekajo svetost in ga uničujejo preko splava, vojn in s širjenjem protiverskih in protidružinskih stališč. Vse te ideologije so na dolgi rok mrtve. Kristjani imamo v tem svetu nalogo in poslanstvo, da smo luč na gori, se zakoreninimo v Bogu, se skupaj z Njim upiramo zlu in svetu prinašamo resnico, bodisi glede idej zoper človeško življenje, družino ali glede spreminjanja spolne identitete človeka. Osebno sem globoko prepričan, da kristjani prav s tem zdravim uporom v današnji družbi in promoviranjem vrednot življenja najbolje spolnjujemo Božjo voljo. Na ta način kličemo Njegov blagoslov in družinam ter narodu zagotavljamo prihodnost.

- V Sloveniji odmeva  sprejetje zakona, s katerim je zakonska zveza med možem in ženo izenačena z zvezo dveh istospolnih oseb. Tudi tukaj gre za “svojevrstno novost”, saj je doslej veljalo, da družino sestavljajo oče, mati in otroci …
Težko je govoriti o novosti. Bolje je rečeno, da gre za nedemokratični napad na vrednoto družine in zakonske zveze v naši državi. Večina sodnikov je na Ustavnem sodišču povozila voljo državljanov, ki so jo izrazili na treh referendumih (2001, 2012 in 2015). V ozadju je želja nekaterih organizacij in posameznikov, da se nedemokratično dodajajo pravice in odpravljajo domnevne diskriminacije z namenom, da se v družbi odpravi judovsko-krščanski naravni vrednostni sistem in se vzpostavlja zakonodajna podlaga za spremembo šolskih programov. Ideologi omenjene izenačitve se zavedajo, da smo odrasli ljudje zanje v nekem smislu “izgubljeni”, njihova prihodnost je odvisna od tega, ali bodo lahko v otrocih omajali naravno razumevanje razlike med moškim in ženske ter jih navdušili za t.i. fluidno razumevanje spolnih identitet. To pomeni, da človek, v skladu z osebnimi željami, nenehno spreminja svoj spol, spolni izraz, spolno identiteto in usmerjenost. Te osebne želje pa bodo produkt manipulacij s pomočjo popkulture, medijev in prevladujočih ideologij. Kristjani se moramo temu odločno upreti in se organizirati. Od tega je odvisna prihodnost ljudi, naših družin in našega naroda. V prihodnje izbira in potrjevanje ustavnih sodnikov v Državnem zboru ne sme biti domena majhne skupine ljudi, temveč stvar široke razprave, soglasja in načrtnega dela. V demokraciji je izrednega pomena, kakšnega svetovnega nazora so ustavni sodniki in ali se aktivno zavzemajo za spoštovanje ustave, vladavine prava in spoštovanja človekovih pravic. Pomembno je, da na ustavnem sodišču niso pravni aktivisti, ki bi poljubno in nedemokratično spreminjali ustavo.

- Tudi v tem primeru, ko gre za izenačitev različnih zvez, se nekateri sklicujejo na človekove pravice. Če istospolnim parom ne bi omogočili sklepanja poroke in posvojitve otrok, bi jim kršili človekove pravice.
To je seveda mit. V Deklaraciji človekovih pravic Združenih narodov, Konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščin Sveta Evrope ter slovenski ustavi nista nikjer z besedo omenjeni ti dve “pravici”. To so pravni konstrukti tistih, ki zmotno trdijo, da je pravo dinamično in da ga ustavni pravniki lahko poljubno interpretirajo in spreminjajo. Edini pravi kraj za spremembo ustave je Državni zbor in ne Ustavno sodišče. V omenjenem primeru ne gre za kršenje človekovih pravic, temveč za nedemokratično in nesprejemljivo spreminjaje zakonodaje. Prepričan sem, da je samo vprašanje nekaj let, ko bo Ustavno sodišče v drugi zasedbi odpravilo omenjeno odločbo, s katero so sedanji ustavni sodniki odpravili družbeni konsenz o zakonski zvezi, družini, očetovstvi in materinstvu. Nedavna odločba ameriškega Vrhovnega sodišča o pristojnosti zveznih držav glede izvajanja splava je dokaz, da je odprava napačnih ustavnih sodb mogoča.
Pri poudarjanju “pravic” odraslih, pa se pozablja na pravice otrok, ki naj bi jih po novem zakonu lahko posvojili tudi istospolni partnerji. Otroci pa imajo res pravico do matere in očeta, kar omogoča njihovo normalno rast.
Tako je. Najslabše pri omenjeni odločitvi Ustavnega sodišča in spremembi Družinskega zakonika je, da bodo nastale žrtve in to bodo otroci, posvojeni v takšne skupnosti. Vsak dan lahko beremo v medijih, kako posvojeni otroci iščejo svoje biološke očete in matere, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov niso živeli z njimi. V takšnih skupnostih bo otrokom z zakonom odvzeta možnost, da bi poznali in živeli z mamo in očetom. Zavedanje kdo je oče in kdo je mati, je za vsakega človeka sestavni del osebne identitete.

- Ali imamo kakšne primere otrok, danes že odraslih ljudi, ki so rastli v takšnih zvezah? Kako oni gledajo na posvajanje v te zveze? Ali obstajajo strokovne raziskave, ki govorijo o posvojitvah v te zveze?
Zagovorniki ideologije spola z namenom manipulacije idealizirajo posvojitve otrok v takšne skupnosti, čeprav so sociološki podatki nedvoumni. Danes je na voljo vedno več raziskav, ki govorijo o pomenu odraščanja otrok v skupnosti biološkega očeta in matere, in tveganjih, ki so jim izpostavljeni otroci v istospolnih skupnostih. V znanstveni reviji Marriage & Familly review je dr. Walter R. Schumm primerjal lezbične skupnosti z družinami očeta in matere. Ugotovil je, da so lezbične skupnosti z otroki v ZDA dosti manj stabilne in se pogosteje soočajo z razpadom skupnosti kot heteroseksualne družine otrok, očeta in matere. 13 % lezbičnih skupnosti je po petih letih od posvojitve otroka že ločenih. Po dobrih devetih letih jih je ločenih 42,9 %; po 15 letih pa jih je ločenih že dobrih 75 %. Pri heteroseksualnih družinah je stopnja ločitve dosti manjša: 15,5 % po 13 letih oz. 31 % pri 25 letih skupnega bivanja. Podobno ugotavlja dr. Douglas W. Allen, vrhunski sociolog in ekonomist, iz Simon Fraser University v ZDA, ki je že leta 2013 analiziral podatke o otrocih, ki živijo v različnih oblikah skupnega bivanja. V svoji raziskavi, objavljeni v mednarodni reviji Demography, je ponovno potrdil, da obstaja velika razlika med otroki, ki živijo v heteroseksualni družini in otroki, ki živijo v homoseksualnih skupnostih. Slednji so bili v vseh pogledih najbolj prikrajšani. Po omenjeni raziskavi imajo otroci v družini očeta in mame 35 % večjo verjetnost, da v šoli ne bodo imeli problemov, kot otroci v homoseksualnih skupnostih. Sociolog Mark Regnerus je v svojih študijah ponovno potrdil znano dejstvo, da se otroci razlikujejo glede na okolje, v katerem odraščajo. Otroci v homoseksualni skupnosti v primerjavi z otroki, ki živijo z očetom in mamo, pogosteje prejemajo socialno podporo; imajo nižji šolski uspeh; čutijo manjšo varnost; pogosteje trpijo za depresijo; pogosteje razvijejo asocialno vedenje in imajo probleme s policijo ... Otroci niso nikoli krivi za okolje, v katerem odraščajo. Nerazumljivo pa je dejstvo, da je večina slovenskih ustavnih sodnikov zavrnila številne znanstvene študije in argumente ter podlegla pritiskom radikalnih političnih aktivistov. Ceno za njihovo odločitev bodo plačali otroci in za to bo večina sedanjih ustavnih sodnikov ne samo strokovno, temveč tudi dolgoročno osebno odgovorna.

- Nekateri se bojijo, da bo posledica zakona dejstvo, da bo ta ideologija začela prodirati v šole. Ali torej grozi nevarnost, da bodo začeli indoktrinirati otroke v šolah?
Analiza dogajanj v ZDA, Veliki Britaniji ter Skandinaviji kaže, da se z odpravo zakonske zveze v družinskem zakoniku aktivisti ne bodo ustavili. Njihov cilj je sprememba šolskih programov in vnašanje t.i. LGBTQ ideologije v šole brez vednosti in soglasja staršev. Ustavni sodniki so dali tem aktivistom zakonodajno podlago, da bodo kmalu v šolske programe uvedli vsebine za destabilizacijo spolne identitete, spremembo spola in usmerjenosti, omejevanje svobode izražanja in preganjanju učiteljev in staršev, ki se s to ideologijo ne strinjajo. V imenu domnevne diskriminacije, bodo ukinjali ločena stranišča in garderobe za moške in ženske, v sistem jezika uvajali nove zaimke in še naprej predstavljali materinstvo in družino kot prostor zatiranja žensk. To je v popolnem nasprotju z ideološko nevtralno šolo, našo vero in našo slovensko kulturo. Pomembno je, da se učitelji in starši organizirajo in zaščitijo otroke pred to ideologijo.

- Omenjeni zakon je bil sprejet z nastopom nove vlade. Nekateri trdijo, da sedanja vlada uresničuje obljube, ki jih je dala pred volitvami in odplačuje “dolgove” nevladnim organizacijam. Toda dejstvo je, da so tudi stranke koalicije izvolili nekateri kristjani in so posredno sokrivi za tako proti krščanski zakon. 
Nedavno sta mi zakonca, ki podpirata sedanjo vladajočo koalicijo, vzdihovala nad ideologijo spola in da gre za “propad civilizacije”. Ob tem sta priznala svojo soodgovornost za omenjeno stanje, saj sta volila za politike in stranke, ki imajo odkrito protidružinsko ideologijo in ki delajo vse za to, da se našim otrokom vzame vera, se naš narod razkristjani in se zmanjša število slovenskega prebivalstva. Vsem tem kristjanom polagam na srce, da naj v času lokalnih in državnih volitev vedno presojajo kandidate glede na njihov odnos do družine in spoštovanja življenja, pomembni sta tudi solidarnost z ubogimi ter verska svoboda. Našo podporo si zaslužijo samo tisti, ki se zavzemajo za dostojanstvo človeka od spočetja do naravne smrti, aktivno podpirajo skrb za ostarele in bolne ter se zavzemajo za pravico staršev, da se njihove otroke v javnih šolah izobražuje zgolj v vrednotah, ki jih sami živijo in podpirajo. 

- Po sprejetju tega zakona so nekatere civilne organizacije, ki si prizadevajo za pravice otrok, dejale, da bodo zbirale podpise za nov referendum, čeprav smo imeli že dva na to temo in volivci so na obeh zavrnili prav posvojitve. Drugi oporekajo in trdijo, da je nemogoče imeti referendum na temo, ki jo je odločilo ustavno sodišče.
V nasprotju z uveljavljenim javnim mnenjem, odločitve Ustavnega sodišča niso vedno strokovne, temveč pogostokrat izrazito političnega značaja. Zato je mogoče, da Ustavno sodišče zavrne referendumsko pobudo oz. jo dovoli. Leta 2015 je Ustavno sodišče, ob enaki ustavni ureditvi, dovolilo izvedbo referenduma in sam ne vidim nobenega pravnega razloga, da bi ga sedanje Ustavno sodišče prepovedalo. Če ga bo prepovedalo, bo to dokaz zavedanja, da večina ljudi te ideologije in teh sprememb ne podpira in so v našo družino ideološko vsiljene.

- Pred kratkim sem zasledil novico, da se na Kitajskem že soočajo z demografsko krizo in z njo povezano gospodarsko stagnacijo. Družine imajo samo po enega otroka in primanjkuje delovne sile. Tudi pri nas se soočamo z “demografsko zimo”, ko je vse manj otrok in mladih ljudi, vse več pa starih. Ti, kot vsak trezen človek, poudarjaš, da bodo preživeli tisti, ki spoštujejo življenje.
Človekov poseg v naravo se vedno vrne nazaj kot bumerang. Kitajska je pred 40 leti uvedla politiko enega otroka in se danes sooča s staranjem ter s tem povezanimi ekonomskimi in socialnimi problemi. Z nejevero opazujejo obseg izgube smisla za očetovstvo in materinstvo med mladimi na Kitajskem. Odprava te politike ni prinesla pričakovanega dviga rodnosti. Podobno velja tudi za Slovenijo. Vprašati se moramo, ali želimo kot narod in kot katoliška skupnost preživeti na dolgi rok. V demokraciji je možno, da se nekatere družbene skupine in družine predajo in odločijo, da ne bodo preživele. Za kristjane pa velja, da so preživele številne družbe, države in civilizacije prav zaradi spoštovanja življenja, družine in vere v Boga ter pogumnega odpora proti radikalnim ideologijam. Zato je pomembno, da smo kristjani verni, povezani, družbeno dejavni, vztrajni in da podpremo vse tiste, ki se zavzemajo za temeljne vrednote. Ob tem je pomembno, da vrednote vere in življenja odločno prenesemo na otroke. Vzgoja otrok za življenje danes ni več samoumevna. Zato imajo vsi starši dolžnost, da se izobrazijo in otrokom pomagajo pri razvoju t.i. prolife življenjskega sloga. Osebno sem globoko prepričan, da bomo slovenski kristjani, skupaj z drugimi podobno mislečimi, prav zaradi tega dolgoročno preživeli. In to je najpomembnejše.

Tadej Strehovec (1973)
je doma je iz župnije Bežigrad in je po srednji šoli v Ljubljani nadaljeval študij na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1999 diplomiral, 2001 magistriral in leta 2005 doktoriral iz teologije. Leta 2005 je v okviru podoktorskega študija magistriral iz aplikativne etike na Katoliški univerzi v Leuvenu (Belgija). Od leta 2007 je bil član Komisije Pravičnost in mir pri SŠK, član Skupine za bioetiko pri COMECE (Belgija) (2010) ter član Skupine evalvatorjev in strokovnjakov za etiko pri Evropski komisiji (2006). Od leta 2006 je asistent pri Katedri za cerkveno pravo in moralno teologijo, od leta 2013 pa docent za področje moralne in duhovne teologije. Slovenski škofje so ga spomladi 2013 imenovali za generalnega tajnika Slovenske škofovske konference (SŠK). Je član Reda manjših bratov (frančiškanov), kjer je leta 1994 naredil prve zaobljube, leta 2000 pa slovesne. Leta 2001 je bil posvečen v duhovnika.

B. Rustja, dr. Tadej Strehovec, strokovnjak za bioetiko. "Preživele so družbe, ki so spoštovale življenje, družino in vero v Boga": Gost meseca, v: Ognjišče 11, 2022, str. 6-10.