Ivan Skalivskyi

Prejšnji teden je grkokatoliški škof iz Križevcev vladika Milan Stipić grkokatoliškega duhovnika v Metliki Ivana Skalivskega imenoval za škofovega vikarja za ukrajinske begunce v Sloveniji. Ivan Skalivsky že vse od začetka vojne z vso gorečnostjo skrbi za ukrajinske begunce. Ker pa je po rodu tudi sam Ukrajinec, bo službo škofovega vikarja zanje še lažje opravljal.

pogovor z njim smo objavili v božični številki Ognjišča

“Prihajam iz Ukrajine in nosim v srcu bolečino svojega naroda”

Mir ljudem na zemlji, so peli angeli ob Jezusovem rojstvu. Teden dni po božiču obhajamo svetovni dan miru. Po svetu pa divjajo vojne … Tudi v času praznikov. Tudi zato smo povabili za gosta grkokatoliškega duhovnika iz Ukrajine, ki pa deluje v Sloveniji, da nam spregovori o svoji izkušnji vojne, saj jo kot pripadnik napadenega naroda doživlja prek stika z najbližjimi.

- »Odkar sem duhovnik, še nisem objel svojih staršev,« si zapisal kmalu po začetku vojne v Ukrajini. Ali to danes še drži?
To sedaj drži samo delno, saj me je mama že nekajkrat obiskala v Sloveniji. Z njo so bile tudi nekatere sorodnice.

- Oče pa te še ni obiskal?
Ne, ker moški ne smejo iz države. Od 18. do 60. leta so vojaški obvezniki.

- Že nekaj časa živiš v Sloveniji. Kako si prišel k nam?
Zanimiva je pot, po kateri sem prišel v Slovenijo. Na neki način sem prišel sem prek Medžugorja. Ko sem obiskoval drugi letnik študija teologije v Ukrajini (Ivano-Frankivsk), smo šli na romanje in duhovne vaje v Medžugorje. Tam sem spoznal tri duhovnike iz Slovenije, med njimi tudi Martina Goloba. Bili so iz različnih škofij. Takrat smo govorili angleško, saj slovensko nisem znal. Povabili so me v Slovenijo. Tako sem do četrtega letnika teologije večkrat turistično obiskal vašo državo. Ko sem študiral na Poljskem, sem odgovoril na vabilo novomeškega škofa Andreja Glavana, da pridem študirat v Slovenijo. Skoraj leto in pol sem študiral v Ljubljani kot kandidat novomeške škofije. Na ljubljanski fakulteti sem študiral psihologijo, kanonsko pravo in seveda slovenščino. Vsak dan sem hodil k pouku slovenščine. V Ljubljani sem naredil dva semestra teologije.

- Kako je potekala tvoja pot do duhovništva in odločitev za duhovni poklic?
Rojen sem že v samostojni Ukrajini. Pot do duhovništva je bila zanimiva. Odločitev za duhovništvo ni dokončno dejanje, ampak se vsak dan, ko se zbudim, znova odločam za to. Mislim, da enako velja za vsakega duhovnika. V duhovnem življenju ni kalkulacij, tudi ni garancij, da bo vedno tako. Gre za stalen boj … Odločitev za duhovništvo ni za zmeraj, v smislu, da bo vse potekalo brez sprememb, ampak se za duhovništvo odločam vsak dan.

- Kaj pa tvoja konkretna odločitev?
Začelo se je nekje v mojem šestem letu. Kot družina smo redno hodili v cerkev in bili povezani z njo. Pomagal sem domačemu župniku. Z dvanajstimi leti sem začel peti v cerkvenem zboru.

- Omenjaš družino. Tvoja starša imata visoko izobrazbo.
Mama je profesorica zgodovine. Trenutno je ravnateljica šole v naši vasi. Oče je geolog, zaposlen na področju črpanja nafte. Je strokovnjak za naftne vrtine, zlasti če se kaj ponesreči med vrtanjem pri iskanju nafte. Jaz sem edini sin in sedaj sta oče in mama sama v Ukrajini.

- V Sloveniji opravljaš službo grkokatoliškega duhovnika.
Sem duhovnik grkokatoliške križevske škofije, čeprav delam tudi na ozemlju rimokatoliške novomeške škofije.

- Grkokatoliški verniki v Sloveniji spadajo pod križevsko škofijo.
Pod to škofijo spadajo verniki v Sloveniji, Hrvaški ter Bosni in Hercegovini. Naš škof je Milan Stipić. Škofija ima sedež v Križevcih na Hrvaškem. Jaz sem župnik v Metliki, Dragah in še v vasici Radatovići, ki leži čez mejo na Hrvaškem.

- Najbrž je v Sloveniji malo grkokatoliških vernikov.
Da, relativno malo. Grkokatoliški verniki so univerzalni, pripadajo namreč različnim narodom, ne samo enemu. So pa nekateri zelo organizirani in želijo imeti bogoslužje. Tako imamo v Ljubljani bogoslužja v cerkvi sv. Jerneja v Šiški. Tam mašuje moj predhodnik, duhovnik Mihajlo Hardi. Sedaj redno mašujem tudi v Celju za grkokatoliške vernike, begunce iz Ukrajine. V cerkvi Svetega Duha so nas zelo lepo sprejeli.

- Omenil si begunce iz Ukrajine, ki so v Sloveniji. Med temi so gotovo tudi grkokatoliški verniki. Koliko se srečuješ z njimi? Najbrž tebi lažje zaupajo, znaš ukrajinščino …
Vprašati se moramo, na kakšen način bomo najbolj na voljo tem ljudem. Ko imam mašo, pridejo k njej tudi pravoslavni in rimskokatoliški verniki. Celo protestanti. Tudi pripadniki kakšne druge veroizpovedi protestantskega izvora. V tem trenutku ni tako pomembno, kateri veri kdo pripada, ampak kaj bomo ponudili tem ljudem. Ponudimo jim Božjo besedo, svojo bližino, razumevanje, sočutje … Pokažemo, da trpimo skupaj z njimi. Jaz, ki prihajam iz Ukrajine, trpim s celim narodom in nosim v srcu njegovo bolečino.
Naj povem še, da hodi sedaj k spovedi veliko grkokatoliških vernikov. Že večkrat sem bil presenečen, koliko ljudi čaka na spoved. Če pridem v Celje in se tam zbere trideset ali dvajset ljudi, jih bo dobra polovica zaprosilo za spoved.

- Ko se je začela vojna v Ukrajini, je veliko ljudi pri nas in tudi po Evropi dejalo, da si niso nikoli misli, da bo v Evropi leta 2022 prišlo do vojne. Si bil tudi ti presenečen?
Vojna se ni začela sedaj. Sedaj se je začela smo aktivna faza te vojne, ki jo lahko vidi cel svet. Prej je potekala na drugačen način, zdaj je prešla v vojaško fazo. Nikoli nismo gojili sovraštva do Rusov. Vzgojen sem v krščanski družini in nikoli nam niso govorili: »Oni so naši sovražniki.« Nikoli! So nam pa govorili, da smo vsi bratje in sestre v Kristusu. Zgodovinsko dejstvo pa je, da so v zgodovini preganjali grkokatoliško Cerkev.

- Slovenski duhovnik, ki je deloval v Ukrajini, je pripovedoval, kako so se ljudje v Ukrajini pogovarjali v dveh jezikih. Nekdo je na primer govoril rusko, drugi mu je odgovarjal ukrajinsko in ni bilo sporov.
Da. Tako je bilo. Mislim, da ni bil v Ukrajini nihče diskriminiran zaradi uporabe jezika ali zaradi narodne pripadnosti ali verskega prepričanja. Veliko mojih prijateljev v Belorusiji in Rusiji naglaša, da si v Ukrajini lahko musliman, katoličan, pravoslaven … in te nihče ne preganja. Za Belorusijo in Rusijo tega ne moremo trditi.
Najbrž po tej vojni ne bo več tako. Slišal sem, da nekateri Rusi govorijo, da jih je sram, da so Rusi, zaradi grozodejstev, ki jih je ruska vojska zagrešila v Ukrajini.
Res, tako govorijo, da jih je sram. Toda jaz mislim, da ni treba, da jih je sram, da so Rusi, sramotno pa je to, kar dela rusko vodstvo. Tudi meni ne bi bilo vseeno ob takem početju, če bi bil Rus.
Verjetno res med tema narodoma odnos ne bo nikoli več takšen, kakor je bil doslej. Pa ne samo, kar se tiče odnosov med ljudmi, ampak tudi odnosov med Cerkvami, med kulturami … Mislim tudi, da ne bo več tako veliko ljudi hodilo delat iz Rusije v Ukrajino in iz Ukrajine v Rusijo …

- Si duhovnik grškokatoliške Cerkve. Kako bi povprečnemu Slovencu razložil, katere so značilnosti te Cerkve? Morda začniva pri imenu: ne gre za »grško« Cerkev?
Gre za katoliško Cerkev bizantinskega obreda. V našem primeru slovansko-bizantinskega obreda. Katoliška pomeni, da smo v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo in je naš vrhovni predstojnik rimski škof, papež. Poznamo 23 različnih grkokatoliških Cerkva. Naša Cerkev ima svoj posebni obred, poseben način življenja in svojo tradicijo. Ukrajinska Cerkev je največja med grkokatoliškimi, križevska eparhija, v kateri sedaj delam, pa je najmanjša.

- Ukrajinska grkokatoliška Cerkev je v zgodovini ogromno pretrpela. To je mučeniška Cerkev.
Da, tako je. Od leta 1596, od unije (združitve s katoliško Cerkvijo) do danes naša Cerkev trpi. Trpi s svojim narodom. Večkrat je bila preganjana. Tudi v komunizmu so jo zelo preganjali.

- Bila je tudi ukinjena.
Leta 1946 jo je ukinil sovjetski voditelj Stalin na tako imenovani psevdo sinodi v Lvivu (tako Ukrajinci imenujejo mesto Lvov). V stolnici so bil njihovi agentje in grkokatoliško Cerkev so pridružili ruski pravoslavni Cerkvi.

- Tudi metropolita Slipyja, voditelja grkokatoliške Cerkve, so pregnali v Sibirijo.
Kardinal Josip Slipy, redovnik, pozneje metropolit, je več let preživel v sibirskem taborišču. Po posredovanju svetega papeža Janeza XXIII. in najbrž tudi nekaterih zahodnih politikov so ga izpustili iz taborišča. Odšel je v Rim in se udeležil drugega vatikanskega cerkvenega zbora. V Rimu je tudi umrl. Ta preganjani kardinal je služil kot navdih za film Ribičevi čevlji. V filmu in v knjigi, po kateri je film posnet, celo postane papež.

- Niso pa preganjali samo njega, ampak tudi številne druge.
Na to preganjanje se je ohranilo veliko spominov, saj so še žive priče. Veliko duhovnikov in njihovih žena je bilo preganjanih. Mnogi, ki so bili v taboriščih, se niso vrnili. Njihovega natančnega števila ne vemo. Mnogi so bili tudi likvidirani. Tudi v sedanji vojni sta trenutno dva grkokatoliška duhovnika na okupiranem ozemlju ujeta. Torej preganjanje naše Cerkve ni nič novega in se še nadaljuje.

- Ali so ti starši pripovedovali kaj o preganjanju, ki so ga sami doživeli?
Moja stara mama je bila dve leti v zaporu, ker ni hotela dati ključa cerkve komunistu, ki je prišel, da bi tisto cerkev likvidiral. Iz nje bi naredili muzej ali jo celo porušili. Stara mama mu je dejala: »Nimate kaj delati v naši cerkvi. Če želite, pa lahko pridete v nedeljo k bogoslužju.« Seveda njemu niti malo ni bilo do bogoslužja, zaradi teh besed pa je bila stara mama dve leti v zaporu.

- Vendar se je vera kljub preganjanju ohranila.
V času preganjanja, ko je Cerkev delovala v podzemlju, se je prečistila in postala še močnejša. Zahvala gre duhovnikom, pa tudi staršem, ki so vzgajali otroke v veri.

- Cerkev se je v preganjanju prekalila. To se je pokazalo po padcu komunizma, ko je ta Cerkev zacvetela.
Na žalost komunizem še ni propadel, ampak se še danes širi kot infekcija. Živ je tudi še v Rusiji in njegov vpliv občutimo v Ukrajini, kjer se dogajajo strašne stvari. Cerkev pa je preživela, ker je Kristusova, ni od ljudi. Ni človeška ustanova. Zato prejema svojo imunost od Boga, in zaradi tega je preživela.
Ko je Ukrajina postala neodvisna, so postale vse veroizpovedi svobodne, tudi grkokatoliška Cerkev.

- In semenišča so bila naenkrat polna.
Tudi danes so semenišča v Ukrajini polna v obeh Cerkvah: grkokatoliški in pravoslavni. Vsa zgodovina je pripomogla, da so ljudje vzeli Cerkev za temelj, na katerem lahko gradijo svoje življenje.

- Grkokatoliška Cerkev je bila v zgodovini tudi nekakšna ohranjevalka ukrajinske narodne zavesti in celo njena spodbujevalka. Znan je metropolit …
… Andrej Šepticki je bil metropolit od leta 1900 do 1944. Nekateri v Sloveniji pravijo, da bi ga lahko primerjali s škofom Antonom Martinom Slomškom ali Antonom Jegličem. Grkokatoliška Cerkev je v zgodovini imela več vlog. Ni skrbela le za dušni blagor ljudi, ampak tudi za narodno kulturo. Pomislimo samo na književnost. Tudi pisanje zgodovine je povezano z grkokatoliško Cerkvijo, pa tudi s pravoslavno. Duhovniki in njihovi otroci (grkokatoliški duhovniki se lahko poročijo) so spadali med intelektualce. Pisali so knjige, bili so profesorji, umetniki … To je ljudem veliko pomenilo. V vasi, kjer je večina ljudi obdelovala zemljo, so imeli izobraženi duhovniki poseben status.

- Omenil si pravoslavno Cerkev. V Ukrajini je nastala ukrajinska pravoslavna Cerkev, obstaja pa tudi ruska pravoslavna Cerkev. Tako imamo dve pravoslavni Cerkvi.
Na področju Ukrajine imamo več pravoslavnih Cerkva, ne samo omenjenih. Tudi manjšine imajo svoje pravoslavne Cerkve. Imamo ukrajinsko pravoslavno Cerkev, ki pravno spada pod ekumenskega patriarha v Carigradu.
Zanimivo, da je carigrajski patriarh, ki med pravoslavnimi Cerkvami zavzema posebno mesto, priznal to Cerkev.
Mislim, da je to, da jo je priznal, zgodovinska pravičnost. Krščanstvo je v Ukrajino prišlo iz Carigrada.

- Odpira se vprašanje, kaj bo z rusko pravoslavno Cerkvijo v Ukrajini, ki spada pod moskovski patriarhat. Nekateri duhovniki te Cerkve so dejali, da ne morejo več moliti za ruskega patriarha Kirila, ki se je tako očitno postavil na stran ruskega predsednika Putina.
Ruski politični aparat izkorišča rusko pravoslavno Cerkev. Precej duhovnikov in škofov pri liturgiji ne bo več javno molilo za moskovskega patriarha, ki popolnoma podpira sedanji politični režim v Rusiji. Imajo pa še drugo možnost, da gredo pod carigrajski patriarhat. To bi pomenilo, da se vrnejo tja, od koder izhajajo.

- Kaj meniš o izjavi, da po tej vojni v Ukrajini ne bo nihče več želel pripadati ruski pravoslavni Cerkvi moskovskega patriarhata?
Menim, da ne bo držalo, da ji prav nihče ne bo želel pripadati, kajti še so ljudje, ki ne poznajo vseh razsežnosti vojne in trpljenja ljudi. Vedno se bodo našli ljudje, ki bi radi sodelovali v takšnih strukturah. O tem nam govori tudi zgodovina. Pomislimo na področje Balkana.

- Pred kratkim si imel mašo za padlega ukrajinskega vojaka. Njegovi sorodniki so sedaj v Sloveniji. Najbrž je zdaj takih izgub v Ukrajini kar precej? Ali imaš stike z ljudmi, ki so izgubili najbližje?
Večina ljudi, ki jih tukaj srečujem, so ženske in otroci. Med njimi jih je veliko, ki so doma pustili starejše sorodnike pa tudi svoje može, očete in sinove. Ti so ostali doma in branijo svojo domovino. Ljudje, katerih svojci so padli v vojni, zelo trpijo. Molijo za svoje pokojne. Čakajo na dan, ko bo nastopil mir.

- Ali imaš tudi ti med sošolci in prijatelji koga, ki je padel v vojni?
Štiri sem poznal in so živeli v moji okolici. Večinoma gre za mlade fante, stare od 20 do 35 let.
Kot duhovnik želim ljudem povedati, naj sorodniki in bližnji v svojem srcu ne gojijo sovraštva proti ruskemu narodu. Kdor v srcu kopiči sovraštvo, trpi. Zato govorim, da moramo moliti za svoje sovražnike in jim odpustiti. Obenem pa poudarjam, da se ne smemo predati, odvreči orožja in reči napadalcem: »Pridite v našo domovino in ubijte nas.« Ljudje so pogumni, vojaki branijo svojo zemljo, s krščanskega vidika pa se trudimo ne gojiti sovraštva.

- V pogovoru si že omenil otroke duhovnikov v grkokatoliški Cerkvi. To kaže, da se duhovniki v vaši Cerkvi lahko poročijo. Ti pa si se odločil za neporočeno obliko duhovništva. Kako to?
V naši Cerkvi lahko izbiramo med tremi oblikami: redovniško življenje, kjer so neporočeni menihi, duhovniki pa so lahko poročeni ali neporočeni. Tako je grkokatoliška Cerkev nekakšna povezava med rimokatoliško in pravoslavno Cerkvijo. Jaz sem si izbral obliko, ki je doma v rimokatoliški Cerkvi.

- Zakaj?
V drugem letniku fakultete sem spoznal, da je to način, na katerega bi rad uresničil duhovniški poklic in svoje življenje, ter sem se odločil zanj. Ko bom končal svoje služenje Cerkvi, pa se bom verjetno pridružil kaki redovni skupnosti. Rad opravljam svoje poslanstvo, rad služim Cerkvi in ljudem. Ni običaj, da bi se vsi pridružili kaki skupnosti, ampak jaz se nameravam, saj menim, da ni dobro, da je starejši človek sam ali osamljen.

- Imaš kakšno sporočilo za Slovence, med katerimi sedaj živiš?
Slovenskemu narodu bi se zahvalil za podpro, pomoč in molitve. Hvala za sprejem beguncev iz Ukrajine. Prosim jih, naj še naprej molijo za nas in naj ohranijo naš narod v svojem srcu. Prav tako naj molijo in mislijo na vse kristjane na svetu, ki trpijo, še posebej za ukrajinski narod, ki tako trpi v tej vojni.

Ivan Skalivskyi

je bil rojen leta 1996 v zahodnoukrajinskem mestu Ivano-Frankivsku. Tam je obiskoval osnovno in srednjo šolo. Ivano-Frankivsk je tudi sedež grkokatoliške metropolije. Ta ima približno sedemsto duhovnikov in svoje semenišče, katerega gojenec je bil tudi Ivan. Potem je študij teologije nadaljeval na Poljskem, na Hrvaškem in v Sloveniji. Študiral je na rimokatoliških teoloških fakultetah in poudarja, da Ivano-Frankivska metropolija rada izmenjuje študente ter jih pošilja na druge fakultete, da se tam izšolajo in se izobraženi vrnejo domov.
Leta 2021 je bil v Križevcih na Hrvaškem posvečen v duhovnika. Po posvečenju je nastopil služno grkokatoliškega duhovnika v Metliki.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 1, 2023, str. 6-10.