Alenka Rebula Tuta

pesnica, pisateljica, predavateljica, psihologinja

“Človeku pripadajo življenje, razvoj in rast”

Intervju o resničnem praznovanju, ko si spočije vsa družina (tudi gospodinja). Intervju o prijateljstvu. O korakih iz drže žrtve, o dajanju svobode otroku, o odgovornosti za svojo rast. Pa tudi obujanje spominov na Alenkinega očeta Alojza Rebulo.

Alenka Rebula Tuta v svojih knjižnih delih, na seminarjih in predavanjih nagovarja tako mlade ženske kot tudi starejše generacije, tako izobražene kot preproste ženske. Ženske z majhnimi težavami, pa tudi tiste s hudimi zgodbami – v njenih besedah vse najdemo gradnike za rast, za (po)moč.

- Tu ob morju je pomlad že vsa v razcvetu. Alenka, kakšen čas je za vas pomlad?
Spomladi čutim, da se v meni prebujajo novi občutki, dvigajo se sokovi, moč življenja je neustavljiva. Spomladi posebno močno začutim svoje želje. Vse, kar bi še rada uresničila, in včasih tudi kaj, kar me boli, takrat še jasneje pride do izraza, ker bi rada, da bi vse cvetelo. Pomlad je mogočen klic v življenje in hoče, da odgovorimo. Zato se pri ljudeh lahko zaostrijo krize. A prav pomlad nam lahko daje zagon za nove korake, za premik v ljubeče življenje.

- Ste iskalka odgovorov v globinah, osvetljujete drobne delčke duhovnega sveta – kakšen je vaš poklic, vaše poslanstvo?
Dojela sem, da imam zelo razgiban, nenehno dejaven notranji svet. To me povezuje z mojim očetom, ki je čutil, da sta v njem pekel in nebo. Oboje včasih še močno občutim. Spraševala sem se, kakšen je smisel mojega značaja, ki opaža predvsem, kar boli ali ne gre, in sanja popolnost in odrešenost. Morda je moj smisel v daru besede, s katerim sem najprej tolažila sebe, zdaj pa podpiram druge. Po mami pa imam ljubezen do poučevanja. Bila je čudovita učiteljica.
Prijateljice so mi nekoč dejale, da mi uspe stvari, ki zelo bolijo, povedati tako, da manj bolijo. Da najdejo lepoto v hudem. Da jih moj glas pomirja. Še in še se vračam v navdih svoje duše in predajam naprej, kar pomaga meni.
Opisovanje tega, kar človek čuti, je gotovo moja moč. Moja nemoč pa je, da pogosto ne znam ven. Zato je zame zelo dragocena bližina z Josipo Prebeg, ki pa je posvetila življenje iskanju izhodov in lepote v duši. Tudi moja družina je moj pristan. Moj mož s svojo sončno podporo, moji otroci, tako polni življenja.

- Z Josipo Prebeg sta sodelavki, soavtorici. Sta tudi prijateljici?
Med nama je vez zelo globoka. V njej občudujem ne le znanje, ki mi ga že leta velikodušno predaja, da ga lahko nosim v svet. Blizu mi je njena ljubezen do ljudi, navdihuje me njena vera, da obstaja pot iz vsake, še tako nemogoče situacije. Pogosto pridem k njej z vprašanji, z vsem, kar je v meni in kar opažam okrog sebe, ona pa mi predlaga korake rešitve, ki jih potem napišem in razvijem še po svojem čutenju. V tem je moč najine dvojine. Njena metoda Vera vase je postala moj stil življenja in izvir moje ustvarjalnosti. O njeni metodi pišem, jo preverjam na lastni koži, predavam in sem ponosna, da me je izbrala za sodelavko.

- Kakšna so prijateljstva danes, v tem virtualnem svetu?
V družabnih omrežjih je beseda prijatelj zlorabljena. Pravi prijatelj je oseba, ki je izbrana v živo, odnos s prijateljem negujemo z osebnimi in resničnimi odzivi: z dejanji skrbimo, da ta prijatelj ve, da je cenjen, da je spoštovan, da obstajamo zanj. Ne kličem samo, ko nekaj potrebujem, iz koristoljubja, ali ker hočem družbo. V prijateljstvu naj bi bilo tudi veliko svobode. Prijatelj ni naša last.

- Zakaj ženske potrebujemo žensko družbo?
Nekatere stvari lažje deliš s kom, ki jih je doživel. Recimo vse stvari v zvezi s porodom, s telesom. Je pa tudi res, da sočuten moški pogosto lahko zelo drugače razume, in prav zato lahko prispeva, da ženske drugače dojamemo sebe. Zato eks­kluzivno ženski krogi niso dobri. Človek vedno potrebuje soočenje z drugačnim. Mlajše in starejše ženske, ženske v različnih okoljih, ženska in moški. Če svoje stvari vidimo iz veliko zornih kotov, zajamemo svet, kot je v resnici, drugače je nevarno, da ponavljamo vedno isto in iščemo ljudi, ki nas potrjujejo ter mislijo točno tako kot mi.

- Hitro smo v skušnjavi, da povemo kaj preveč, kakšno podrobnost iz zakona, o otrocih na glas govorimo kar pred njimi … Kakšen nasvet o postavljanju meja besedam?
Če govorim zato, da se drugi ukvarja z mojimi bremeni, sam pa ne dajem nič, ga spremenim v svojega terapevta, ki dela zastonj. V prijateljstvu naj bi me zanimalo, da si kaj izmenjava. Skupaj deliva zanimanja in veselje in si dajeva podporo. Vez naj bo obojestranska, dobrine si izmenjujeva. Jasno je treba ločiti, kaj pomeni posluh in podpora in spremljanje življenja, kaj pa pomeni terapija, svetovanje in iskanje pomoči. Vsak od nas naj bi prevzel odgovornost za stvari v življenju, ki mu ne grejo, in nekaj naredil za to. V metodi Vera vase veliko delamo na tem, da bi bili v odnosih podporni, a tudi samostojni in polno odgovorni. To je osnova vseh odnosov.

- Prijateljev imamo malo, znancev več. Že Prešeren je rekel: »Imam samo dva prijatelja in veliko znancev.«
Lahko imamo zelo kakovostno mrežo bežnih znanstev in odnosov do ljudi. Kakovostna mreža pomeni, da z vsakim človekom znam vzpostaviti odnos, kjer je drugi zame človek. Nekateri ljudje imajo polno znancev in so polni topline; vedo za ime čistilke, natakarja, poznajo njihove zgodbe, ljudje jim zaupajo. To ni slučajno. Nekateri imajo dar povezovanja, drugi lahko to negujemo. To je vrednost, humanost med nami. Ko se na vsakega človeka zares odzoveš, ne kot da je številka; ne zanima me, kdo si, pri tebi samo kupim mleko, bencin, čevlje, ti pa me ne zanimaš. Lahko si za človeka vzamemo pet minut resnične pozornosti, ko smo z njim. Gre za to, kako se odzivamo na svet, da nismo avtomati, brezčutni roboti, ki prihranijo svoja čustva za pet ljudi, vsi ostali so nič. To ni prav. Prijatelje pridobimo potem, na naslednji stopnji, ko smo znali biti človeški z vsemi.

- Postni čas pelje k praznikom. O praznovanju sta z Josipo Prebeg napisali knjižico. Pa vendar, prazniki ki prihajajo, niso bleščavi in pompozni. Božič je lažje praznovati kot veliko noč.
Kako bi praznovali zmago življenja, veselje, ljubezen, če bi bili notranje svobodni? Kako bi praznovali veselje, ljubezen, bližino? Globlji smisel velike noči je praznovanje tega, da smrti ni, da sovraštvo ne zmaguje, da je čisto veselje tu za nas. Veselili naj bi se! Praznik je prostor, ki ostaja prazen za mirno, prosto in nežno prazničnost. Vse duhovne tradicije prekinejo delo, zato da naredijo prostor za sveto. Nalagati si delo ob praznikih je nesporazum. Praznik je to, da ne delamo, da se prav nihče ne trudi, da vsi doživijo olajšanje, počitek, veselje, sproščenost, nasmeh. Ali da se umaknejo v mir, če so tega potrebni. In če tega ni, nismo praznovali. Po praznikih naj bi ljudje imeli občutek, da so se nahranili z bližino in z vsem tistim, kar manjka v vsakdanjem življenju. Če se običajno ne vidimo, nimamo časa drug za drugega in delamo kot zmešani … naj bi se za praznike dogajalo druženje ali poglabljanje po meri našega srca. V velikem miru in v spoštovanju drugačnosti, brez katere ni miru.

- Slovenci trpimo: čistimo, likamo, peremo, gremo do frizerja, loščimo čevlje otrokom ministrantom, pečemo potico … Vse to med službo in šolo. In ko odrežemo kos šunke na veliko noč zjutraj, je to odrešenje, končno je konec.
Koliko je v vsem tem prostora za duhovnost? Ko pride na obisk gost, sta dva načina, kako ga sprejmeš: O, kako sem te vesela in drugi: Ojoj, kako je videti moja hiša. To sta dva načina, da si v stiku z ljudmi, pri veliki noči je podobno. Lahko želim, da mi je lepo, da smo skupaj, da uživamo bližino drug drugega, nikogar nič ne skrbi. Ali pa je cilj, da je vse pospravljeno in popolno za ogled in ocenjevanje kritičnih oči. Glavno je torej narediti odličen vtis? Kako se potem počutimo? Če nam je jasno, kaj je cilj, bomo lažje sprejeli odločitve.

- Za gospodinjo, mamo je to res naporen čas …
Kdo je določil, kaj mora biti narejeno? Naša notranja avtoriteta. Ženska misli, da mora. Kako najti pogum in moč, da te zahteve do sebe zmanjšamo? Poskusimo letos odpraviti dve, tri stvari in poglejmo, kako je bilo. Se je podrl svet? Lahko ponudimo drugačna srečanja, manj naporna in zamudna. Saj smo lahko skupaj eno uro, in ne štiri. Kosilo lahko odpade in imamo samo velikonočni zajtrk. S prisilo, kaj naj bi vsak moral delati, zato da bo drugemu dobro, nam manjka spoštovanja drugega. Če bi se ženske podpirale med sabo, bi nam v življenje uspelo vnašati več svobode in s tem tudi več duhovnosti. Popolnoma sama pa je težko, počutiš se črna ovca.

- V nemoči se obnašamo kot žrtve, poveličujemo trpljenje …
Trpljenje samo na sebi ni vrednota. Vrednota je preseganje in iskanje izhoda, ker človeku pripadajo življenje, razvoj in rast. Poglejmo rastlino: je vloga rastline, da trpi? Ali pa ji bom pomagala, da polno živi? Torej ljubezen do človeka zahteva, da presegamo trpljenje pri sebi in drugih. V drži žrtve pa človek malikuje svoje trpljenje, časti svojo bolečino in z njo trguje, torej pridobiva prednosti ali usluge ali občudovanje ali popuščanja. Nekaj nepoštenega je v taki drži. Nihče ni žrtev z odprtim srcem in z ljubeznijo. Žrtve trpijo in se sprašujejo, zakaj morajo trpeti, če drugi ne trpijo. Ta zamera jih gloda, in zato jih zastruplja. Dobro bi bilo, da se izogibamo tej drži, saj v njej ni nič plemenitega.

- Kako se rešiti?
Izhod iz vloge žrtve je postopek, v katerem je treba narediti zaporedje korakov. Bistvena pa je ljubezen. Tega prehoda ne moreš narediti sam, nekdo ti morda pomagati in te pospremiti ven. Seveda je pomembno, da tisti, ki te spremlja na poti, zmore dati zelo veliko ljubezni. Kot žrtev se namreč obnašamo zato, ker smo izgubili zaupanje v ljubezen in podporo. Zagrenjenost rodi žrtev. Edini način, ki ji je ostal, da dobi ljubezen, je, da prebuja v drugih krivdo in zadolženost, saj drugega ne zna. Težko bo spoznala resnico: nisem tako uboga in dobra kot mislim, da sem, sem nepoštena do tistih, ki jih obsedam, zavistna, zagrenjena … Ko se tako vidiš, si res obupan. Nič ti ne ostane. V terapiji te drugi prime za roko, ti pokaže lepo in dobro v tebi in ti pomaga, da ga vidiš tudi ti. Potem pa gledata še grdo in iščeta način, da se preseže. Da počasi zlezeš ven in zapustiš to držo, to obupanost nad seboj. V ozadju je bolečina, zato tega ne moremo speljati sami, kot se nihče ne more operirati sam.

- Odločiti pa se moramo sami, kajne? Ne more se žena namesto moža, mož namesto žene …
Pomembno je, da ob žrtvi nismo tudi mi žrtev – vlogo žrtve pustimo njej. Lahko živim ob tem človeku in ga imam rada in ne pustim, da določa moje občutke. To speljati je umetnost, ki se je lahko naučimo. Navadno žrtev hoče, da drugi z njo ravnajo tako, da ostaja žrtev. Ona brani svojo vlogo, saj je to edina stvar, ki jo ima. In kadar ji odrekamo tisto, kar hoče, lahko zelo zameri, izsiljuje s trpljenjem. Vztrajati ob človeku, ki hoče biti žrtev, in nepoškodovan iti naprej, zahteva veliko jasnosti v sebi, močno osebno rast, spremstvo in učenje. Kajti sicer ne zdržiš in ne spelješ. Potegne te vase, te zagreni in zastrupi. V tem ni nobene ljubezni.

- Zdi se tudi, da je dedno ...
Vzorec se prenaša v družini. Razdreti ga je kar težko. Najprej je treba razdreti osebni vzorec, potem še rodbinskega/družinskega, ki je še globlji. Včasih je treba precej časa, ampak če imamo jasen cilj, prestopimo v nov načrt. Poudarila bi, da pogosto težav ne moremo rešiti v celoti, da bi bili popolnoma osvobojeni. Lahko pa dosežemo, da so veliko manj mučne kot prej in da dajo prostor lepemu in dobremu. Olajšanje je zelo veliko. Ko je le tu in tam težko, namesto da nenehno trpiš, je to lepa razlika. Nekaj rešimo popolnoma, drugo delno, tretje pa lahko omilimo. A vedno je mogoče narediti veliko.

- Ste mama morske deklice. Vaša hči, Jasna Tuta, je prejadrala oceane. Kako ste ji kot mama zmogli dati to brezmejno svobodo?
Ona sama si je skušala vzeti veliko svobode že kot deklica. Več let smo bili v konfliktu, želela je veliko svobode, mi pa nismo popuščali. Z leti smo razumeli, da je to tako močno v njej, da je njeni naravi treba dati prostor. Potem nismo več postavljali meja in ničesar kritizirali. Prišla sem do spoznanja, da nimam nobene oblasti nad njenim življenjem. Ne nad trajanjem ne nad potekom. Ko je bila na Pacifiku, je bilo povsem realno, da je morda ne bo nazaj. Zaprla sem vase svoje občutke, kot bi jih dala v oklepaj, skrbi so otrpnile in čakala sem na izid. Vedela sem, da nimam nobenega nadzora. Tega sem se naučila in sedaj tako ravnam. Ko bi me začelo kaj skrbeti, se zavem, da je za vsakega človeka pomembno, da živi življenje po svoji meri. Ona živi tako in to je njeno. Če jaz trpim, je to samo moja odločitev. In odločila sem se, da ne bom trpela. Namesto trpljenja izberem ljubezen in zaupanje v dobro, v smisel vsega. Pripravljena pa skušam biti vedno na vse. Sprejemam, da nihče ni moja last in mi ne pripada. To velja za vse ljudi, ki jih imam rada. Samo moje življenje mi pripada.

- Ste bili tako vzgojeni?
Ne, ne. 😊

- Kako sta vam duhovnost privzgajala vaša starša?
Nismo se veliko pogovarjali o duhovnosti, ob očetu sem jo kljub temu zelo močno doživljala. Vame je prešlo njegovo hrepenenje po odrešenosti. Ta želja je bila tako močno v njem, bila je presežna, razumela sem, da je nekje nekaj več od tega, kar se vidi. Več kot vsakdanje življenje, nekaj onkraj vsega, kar doživljamo. Duhovno ga je izjemno pritegnilo in zaposlilo, to je bil njegov svet. Ob njem je bila tretja dimenzija vedno prisotna. Čeprav ni veliko govoril, ker je verjetno mislil, da otrok tega ne razume. Večinoma se je pogovarjal s prijatelji. Kljub temu je bilo otipljivo.
So stvari, ki prehajajo na otroke, pa četudi starši o njih sploh ne govorijo. Vame je sedla ta njegova dimenzija. Dojemala sem, kakšne muke je prestajal; pekel, ki ga je moral nositi v sebi, je bil zame živa realnost. Veliko je molil in pisal, kako je treba upati in se znati veseliti, a obup ga je obiskoval še in še. Čutila sem, kako išče olajšanje, stik z nečim, kar nas odreši hudega. Bil je prežet s tem hrepenenjem. In kljub vsemu je bil včasih radoživo prisrčen in navdušen nad majhnimi stvarmi tega sveta.

- Kakšen pa je bil kot oče? Kakšna zgodba o njem?
Ko sem imela rosnih 16 let, smo zasedli šolo in smo protestirali proti profesorjem. Ko sem prišla domov, sem ognjevito pripovedovala očetu o tem dogodku. Spominjam se njegovega obraza, kako me je gledal z nekakšno prizanesljivo in prisrčno simpatijo. Kot da gleda žrebe, ki nori po travniku, kamor so ga pravkar izpustili; brez obsojanja, brez vsake kritike. Zdelo se mi je, da mu je všeč moja mladostniška zagnanost in prepričanje, da bomo obrnili svet. Doživeti sicer strogega očeta, ki me gleda na ta način, je bila zame izkušnja, ki je nikoli nisem pozabila.
Zelo rada sem imela tisti očetov del, ki ga je povezoval z otroštvom: moj tata pastir. Ko je bil majhen, je bil blažen tam v ogradah na Krasu. Ko je vstopil v tisto dimenzijo, je bil drug človek, bil je miren, srečen. Vse je bilo preprosto in vse je bilo dobro. Brez vsake stiske. Spominjam se, ko ga je obiskal znanec iz njegovega rodnega Šempolaja. Takrat je imel oče že 90 let, takoj sta se začela pogovarjati v narečju, udarila sta po šempolajsko. Neverjetno je bilo, kako je še obvladoval dialekt, spominjal se je vsake hiše, vsakega človeka, vseh zgodb. Kako je bil povezan s temi ljudmi, kako se je znal pogovarjati z vsakim človekom, ki mu je bil zanimiv. Ta pristni in prisrčni del njega je bil meni najljubši del njegove tako velike in raznolike osebnosti.

Alenka Rebula Tuta


Živi v Sesljanu, v bližini Trsta. Maturirala je na Klasičnem liceju Franceta Prešerna v Trstu, končala je študij filozofije na psihološki smeri leposlovne fakultete tržaške univerze. Poučevala psihologijo na slovenski gimnaziji v Trstu, družbene vede na Družboslovnem liceju Antona Martina Slomška.
Je hči Alojza Rebule in Zore Tavčar, žena publicista Igorja Tute, mama treh otrok in babica vnukinji. Njena hči Jasna je znana pustolovka in jadralka. Alenka ima rada poletje in večerni čas, čas zahajanja.
Med številnimi njenimi deli izpostavimo knjigo o otroštvu Globine, ki so nas rodile, dve pesniški zbirki ter priročnik za samovzgojo Blagor Ženskam. V soavtorstvu z Josipo Prebeg je napisala knjigo Vera vase, nagovarjajoča je tudi Obljubljena dežela, posvečena delu za dobro Slovenije. Ob veliki noči priporočamo v branje knjižico Pristno praznični. Veselimo se že novih vsebin, ki bodo prav kmalu na knjižnih policah.

M. Pezdir Kofol, Gost meseca, v: Ognjišče 4, 2023, str. 6-10.