Marko Lotrič

“Država ni podjetje. Kar pa ne pomeni, da pri vodenju ne razmišljamo podjetniško”

V Državnem svetu 40 državnim svetnikom predseduje 60-letni Marko Lotrič, ki je bil na to mesto izvoljen pred slabim letom. Do vstopa na politični parket ga je večina poznala predvsem kot direktorja in ustanovitelja zelo uspešnega družinskega podjetja LOTRIČ Meroslovje, ki je v tridesetih letih zrasla iz domače garaže v podjetje, ki zaposluje več kot 180 ljudi in ima osem hčerinskih podjetij v šestih različnih državah.
Našega sogovornika smo tokrat povprašali o njegovi življenjski poti, predvsem v drugem delu pa tudi o njegovih pogledih na gospodarsko stanje pri nas in delu Državnega sveta, ki ga je sedaj v enem letu že dobro spoznal.

- Že vaša zgodnja otroška leta so vas v določeni meri določila in oblikovala, da ste potem stopali po delovni, podjetniški poti. Predstavite nam za začetek kakšne utrinke iz svojih otroških let, šolanja, prvih odločitev v tistih letih …
Za odgovor se moram prestaviti za petdeset let nazaj, v sedemdeseta leta, ko sem vstopal v osnovno šolo. Prihajam iz kraja Selce, kjer je osnovna šola že od nekdaj imela svoje mesto. Tudi duh in želja po izobraževanju sta bila zelo močna, starši so nas vzgajali v zavedanju, kako velika vrednota je znanje in šola. Seveda priznam, da mi je bila šola všeč predvsem zaradi druženja s sošolci. Iz izkušenj naših staršev, ki vsi niso mogli obiskovati šole, pa smo tudi vedeli, da moramo to ceniti.
Osnovnošolsko obdobje imam v zelo lepem spominu. To je bil čas, ko nas je večina sošolcev imela poleg šole še zelo veliko popoldanskega dela in opravil, ki smo jih otroci morali opravljati na kmetiji. Odraščal sem z bratom in sestro in vsi trije smo bili kar vpeti v delo.
Če pa povežem duh časa in pot izobraževanja, lahko povem, da je to bil tudi čas kakšnih težav ali neljubih dogodkov; ko je recimo sestra napisala prosti spis z naslovom Zakaj je morala pasti lipa; potem so bila kakšna čudna poizvedovanja, kje smo kupili avto in podobne zgodbe, ki še dodatno osvetljujejo takratni čas.

- Se vam je zdelo, da ste se morali ukvarjati z vprašanjem, če se splača delati, pa zakaj je treba nekaj delati, pa zakaj ne bi raje lenarili? Povzemam nekako duh časa današnjih otrok … Danes se pri mlajših lahko zdi, da jih je težko navdušiti za kakšno reč, da je delo nekaj negativnega – kako je bilo to v času vašega odraščanja?
Spomnim se obdobja med petim in osmim razredom OŠ, ko sem še pred poukom občasno hodil v Železnike, kjer sem v zbiralnici prevzemal mleko od kmetov. In po opravljenem delu spet na moped in v šolo. Vse to dogajanje je bilo vezano na izziv, na pomoč staršem; se mi je zdelo najbolj normalno, da sem že pred šolo opravil ali delo doma v hlevu ali kako drugo delo in šele nato šel v šolo. In popoldne enako. Ne vem, če smo se kdaj spraševali, ali se to splača ali zakaj bi to naredili. Enostavno si naredil, ker si vedel, da je tako prav, da je to del življenja, del odraščanja. Nismo se spraševali, ali bomo delo dobili izplačano v denarju. Se je pa opravljeno delo povrnilo na kakšen drug način – že takrat smo s starši poleti redno hodili na morje.
Četudi nismo vedeli, zakaj naj bi nekaj naredili, je bilo dovolj, da smo imeli jasno navodilo staršev, kaj je treba narediti in smo to pač naredili. Ker je bilo tako prav. Marsikatero delo si opravil z veseljem, ker si lahko ob tem upravljal s kakšnim orodjem, strojem, sploh ko se je šlo v gozd napravljat drva. Delo doma lahko danes primerjam s čisto pravim kariernim razvojem, pridobivanjem veščin in znanj. Oče je imel doma kopico strojev in smo se učili delati z njimi, navsezadnje si komaj čakal, da boš dovolj star, da boš lahko šel na traktor.

- Dejali ste, da ste se podali v tehnično smer šolanja, smer elektroinštalater, prvo delo ste opravljali kot orodjar, ki je bilo konkretno, vajeniško zastavljeno. Zadnjih 20 ali 30 let živimo v prepričanju, kako moramo imeti večino mladih z univerzitetno izobrazbo, vse več pa je klicev obupa s strani gospodarstva, da je veliko pomanjkanje strokovnih in usposobljenih delavcev. Kako vidite to situacijo?
Vprašanje ima vsaj dva vidika. Kot prvo bi izpostavil, da je napredek tehnike v teh desetletjih bil zelo velik. Ta pogojuje večje poznavanje teorije in tehnologije, tudi tujih jezikov. Poudariti hočem veliko preobrazbo, ki sta jo doživela industrija in gospodarstvo. In s tem se od nas zahteva več znanja, kar pomeni tudi višjo izobrazbo. Torej več ciljne, usmerjene izobrazbe z uporabnim znanjem.
Zaskrbljujoče samo po sebi je, da imamo na tej ravni izobraževanja zasnovan sistem tako, da na univerzitetne ravni izobraževanja lahko sprejmemo večino generacije. Lepo je sicer videti, da si jih večina želi doseči univerzitetno izobrazbo, že po Gaussovi krivulji pa vemo, da je to nemogoče. Eni so to sposobni opraviti, drugi niso. In zdi se mi, da smo trenutno v situaciji, ko je kvantiteta bolj pomembna kot kvaliteta. Da se popušča pri kakovosti šolanja. To me zelo skrbi.
Marsikaj bi lahko dosegli s predlogom kariernih načrtov, kjer bi bilo opredeljeno delo, študij ob delu in nato pridobivanje kompetenc ter veščin po tem dvotirnem kariernem načrtu. Sedaj pa pogled na razporejenost študentov po študijskih programih daje vtis, da ni v ospredju, kaj doštudirati, važno je samo (do)študirati. Umanjka povezovanje posameznikovih realnih sposobnosti in njegovih želja, kaj sploh želi doseči.

- Gotovo je določen del znanja treba pridobiti, je pa ravno to pomanjkanje znanja in s tem povezanega mojstrstva v pomanjkanju pri obrtniških delih.
Obrtni poklici nasploh primanjkujejo. Vsi, ki so bili vešči dela, so ravno v času po osamosvojitvi in še kasneje odprli svoje s. p.-je, podjetja. Sedaj se ti srečujejo s svojo upokojitvijo in predajo obrti naprej. In treba se je zavedati, da se obrtniškega dela ne da tako zlahka predati naprej. Gre za konkretno, fizično delo, treba je imeti znanje, poznati tehnologijo, mnoga taka dela so vezana na vremenske vplive, kar delo še oteži. In pomanjkanje teh poklicev se nam zdaj kaže v tem, da lahko res dobri, mladi mojstri, četudi samo s triletno izobrazbo, dosežejo precej višje dohodke kot marsikateri visoko izobražen posameznik.

- Vrniva se k vašim korakom na poslovni poti in predstaviva področje, ki vas je skoraj celo življenje zelo zaposlovalo – meroslovje. Ko ste prejeli povabilo za delo v podjetju Tehtnica Železniki, ste vedeli, za kaj gre in kaj boste počeli?
Na to delovno mesto in v to podjetje me je povabil sosed, ki je bil v tem podjetju inženir. Pojem inženirja je bil takrat vreden današnjega pojma doktorja znanosti. Povabil me je in mi tudi zelo nazorno orisal, kakšni potenciali so v tej panogi. V tem sem se prepoznal in šel. Mislim, da se takrat sploh nismo pogovarjali o plači, ampak je bilo delo tisto, ki me je pritegnilo, saj je bilo povezano z elektrotehniko.

- Je bil to z vaše strani tudi ujet ravno pravi trenutek, saj ste s svojim znanjem elektrotehnike vstopili v začetek neke digitalne dobe?
Da, dobra ugotovitev. To je bil čas, ko je Jugoslavija s Kubo podpisala dogovor o dobavi medicinske opreme. Podjetje Tehtnica Železniki je v sodelovanju s podjetjem EIMV – Elektroinštitut Milan Vidmar razvilo prvo natančno tehtnico za lekarne in lahko bi rekel, da je že šlo za digitalizacijo, saj prikaz ni bil več analogen. Kmalu po tem so nastali že prvi komunikatorji. To je bil velik preboj in podjetje je še zmeraj proizvajalo mehanske tehtnice, za nov tip elektronskih tehtnic pa je potem na novo zaposlovalo ljudi in v to zgodbo sem vstopil tudi jaz. In zanimivo, da te tehtnice delujejo še danes.
Naravna rast zanimanja za področje dela je pripeljala do obiskovanja tujine, kar človeku da še več priložnosti za nove poglede in razmisleke. V letu 1990 sem pristal v Tehtnici Kranj; v tem podjetju so se ukvarjali z vzdrževanjem merilnih naprav. To je bila ena prvih pomembnih prelomnic, saj sem skozi to delo lahko videl, kje so potrebe trga.
Želja po samostojni poti je bila ves čas prisotna, mogoče sem jo videl celo v kakšni drugi smeri. Leta 1991 je ideja dozorela, da sem odprl s. p. in se najprej ukvarjal s tehtnicami, utežmi in pipetami. Družinska fotografija Lotričevih. - Ob prejemu nagrade Zlata nit za najboljšega zaposlovalca leta 2016 v kategoriji malih podjetij, ko je izborna komisija LOTRIČ Meroslovje izbrala na podlagi vključenosti zaposlenih v načrtovanje strategije, avtonomije pri delu ob hkratni odgovornosti, visoki stopnji zaupanja in ob tem skrbi za zdrav način življenja
- Kako se je potem podjetniška pot nadaljevala do današnje visoke ravni razvitosti in tehnološke sposobnosti?
Okoli leta 2003 sem spoznal žal že pokojnega Jožeta Nograška. On je meni in naši družini ogromno pomagal na tej podjetniški poti. Svojo dejavnost nam je tudi prodal za zelo sprejemljivo ceno. Z njegovim znanjem smo kot podjetje nato lahko tudi naredili korak naprej, zaposlili prve ljudi.
Omenil bi še prve akreditacije laboratorija, potem je veliko prelomnico predstavljala selitev v nove prostore leta 2004. Ob dvajseti obletnici nam je uspel preboj, da smo vstopili tudi v sodelovanje z večjimi konzorciji – s takimi partnerstvi dobiš potem še več znanja in izkušenj, neposredno iz izkušenj teh podjetij.
V zadnjih desetih letih je pomemben preboj v storitveno dejavnost, saj smo po letu 2015 začeli sami izdelovati prve senzorje, sisteme za merjenje pogojev okolja in drugo merilno opremo. V zadnjih letih pa spet širitev poslovnih prostorov in uvajanje storitev na področju elektrike.

- Verjetno si običajen človek težko predstavlja, kaj vse se meri in kje vse so meritve potrebne?
Naše življenje je obkroženo z meritvami. Od zjutraj, ko stopimo na tehtnico, se nato peljemo z avtom in točimo gorivo, ko obiščemo zdravnika, imamo kar nekaj meritev – naštevam samo tisto, kar družba kot celota prepoznava za najbolj pomembne. Pomislimo samo na tehnični pregled vozila – tam je čez dvajset meritev.
Poleg tega obstaja zelo široko področje tehnološkega merjenja, ki je nujno, da proizvodnje delujejo. Svoje področje je farmacija, področje elektrike, kjer je treba vsako napravo dobro umeriti, da ne seva na druge naprave, marsikaj je treba uskladiti z zakonsko določenimi standardi, kar pa izvajajo laboratoriji, kot je naše podjetje. Če povzamem – meritev, od katerih smo kot družba odvisni, je zelo veliko.

- Ker imate toliko let izkušenj z različnimi meritvami, umerjanji in imate tudi smisel za humor, si upam zastaviti tudi tako, malce šaljivo, a vseeno vsebinsko vprašanje. Če bi vas najel sam sv. Peter, da naj pomagate pripraviti neko merilno napravo za merjenje primernosti za nebesa. Kakšna bi torej bila naprava, ki bi nam pomagala nas umeriti za nebesa?
Kot predpogoj bi verjetno rekel, da bi morali najprej pripraviti dobro merilno napravo, ki bi zmogla izmeriti poštenost. S tem bi prišli že zelo daleč.
Sicer bi pa dejal, da je tehtnica zelo dober pokazatelj, če namreč vse naložimo samo na eno stran, potem zmanjka na drugi strani. Se pravi, da moramo v življenju iskati ravnovesje. Zmernost.
Zraven bi postavil še pomembnost empatije. Da se poskušamo vživeti v drugega, v situacijo drugega, da ga lahko tudi bolje razumemo. Težava nekoga drugega – kot npr. mozolj najstnice ob jutranjem pogledu v ogledalu, ko se ji podira svet, – je lahko za nas povsem smešna, trivialna težava. Toda z empatijo poskušamo razumeti drugega. S takimi situacijami, seveda na precej bolj resni ravni zagotavljanja preživetja, razvoja, premoščanja težav, iskanja poti – se srečujemo ljudje med sabo in samo z dovolj empatije se lahko tudi razumemo vsak v svoji situaciji in gradimo pošten odnos.

- Danes se veliko poudarka daje pojmu kapitala. Ta je lahko različnih vrst – po vseh izkušnjah in vidikih dela in dejavnosti na različnih področjih: kaj za vas pomeni kapital?
Najprej pomislim na ljudi v podjetju, na ljudi v Državnem svetu. Kaj je kapital podjetja, neke državne inštitucije? To so ljudje.
V gospodarstvu je kapital tudi v zgradbah, strojih, osnovnih proizvodnih sredstvih. Samo en majhen del kapitala je na koncu izražen v denarju. Tudi dobiček je del kapitala. Ob tem pa navedem številke: slovensko gospodarstvo je v lanskem letu ustvarilo za šest milijard dobička, ampak nazaj v podjetja, v znanje ljudi, v stroje, zgradbe, opremo pa je investiralo več kot sedem milijard. Slovenski lastniki smo po teh podatkih torej žlahtni lastniki, ki veliko namenjamo za rast podjetij. In v takšnem gospodarstvu je prihodnost. Družina Lotrič pri podpisu družinske ustave, ki so jo skozi pogovore intenzivno pripravljali skoraj leto dni in z njo določili dogovor družinskih članov o načinih urejanja odnosov med njimi in družinskim podjetjem. Gre torej za vrednote in smernice, ki jim je zavezana družina pri skrbi za svoje družinske člane za upravljanje podjetja.
- Če bi bili pred izzivom, kako razložiti pojem in koncept kapitala recimo maturantom, ki se podajajo na nadaljnji študij ali na svoja prva delovna mesta?
Kapital je znanje in življenjske izkušnje, ki so si jih nabrali. Lahko to znanje še oplemenitimo, se izučimo še v različnih veščinah, ampak osnova je znanje. Pomembno se mi zdi, da izpopolnjujejo tista področja, ki jih dodatno motivirajo. Da širijo svoj pogled iz osnovne smeri. Da si odpirajo dodatna vrata pri iskanju tega znanja. Da znanje nadgrajujejo in ga povezujejo.

- Kot človek gospodarstva, in to panoge, ki se ukvarja z najvišjo možno natančnostjo, ste vstopili na področje politike, ki ne slovi ravno po natančnosti. Ste imeli kaj težav privaditi se na to ohlapnost, razteznost, celo praznost politike v nekaterih primerih?
Na prvem mestu se zavedam, da država ni podjetje. Kar pa ne pomeni, da mi ne razmišljamo podjetniško. Tudi v javni in državni upravi bi zagotovo pričakoval več podjetniškega razmišljanja. Kaj pa to predstavlja? Kot prvo, da se ne sprejema odločitev, ki so neizvedljive in lahko v naslednjem trenutku po sprejetju povzročajo kopico težav, ali ki niso v skladu z zakoni. Take vrste politike se je treba ogniti v največjem možnem loku.
Potem bi podal primer drobnega tiska. V podjetništvu se zelo hitro naučiš, da je treba brati tudi drobni tisk, ker te sicer to zelo drago stane. Pričakoval bi, da bi tudi v državnih inštitucijah bili pozorni na ta drobni tisk. In ta drobni tisk predstavlja vprašanje, kot je: Kaj pa pomeni uvedba tega ali onega? Smo dobro premislili, kaj pomeni uvedba enega zakona v najrazličnejših situacijah? Kakšen vpliv ima tak zakon na ljudi, na inštitucije, gospodarstvo, socialno državo?
In kot tretje bi morali imeti v zavesti, da z vsako nepremišljeno potezo naredimo nepopravljivo škodo do svojega poslovnega partnerja. Zaupanje partnerjev je gotovo tista tema, ki bi jo morali nasloviti tudi v politiki.
To so trije vidiki podjetniškega razmišljanja, ki bi ga rad videl tudi pri upravljanju države.

- Bi lahko izzval in dodal še četrti vidik, ki se mi zdi, da potrebuje ubeseditev, in to je odgovornost. V podjetju nekdo, ki sprejema odločitve, sprejema tudi odgovornost. V vodenju države pa to mnogim ni jasno in se daje vtis, da je dovoljeno vsakršno igračkanje kot v peskovniku, saj odgovornosti tako ali tako ni treba prevzemati.
Iskreno in direktno je vsakemu jasno, da če bi podjetniki vodili podjetja na način, kot marsikdo vodi državo, bi ta podjetja bila že v stečaju. Ne bi posploševal na celoto, vendar so pogosto sprejeti ukrepi in predlogi zakonov, ki bi podjetje spravili v propad.

- Državni svet sestavljajo strokovnjaki posameznih področij in kot pravite, tudi podjetniško, strokovno preučujete te predloge, ukrepe. Tudi sami ste predstavnik gospodarstva v Državnem svetu nek most med realnim sektorjem in politiko. Kako težko vam je pri vodenju dialoga sprejemati nesmisle, ki so všečni za pred kamero, hkrati pa veste, da so neučinkoviti, celo nevarni ali nesmiselni, vas se pa v vaših argumentih ne posluša?
Že prej sem omenjal pojem empatije, da se znamo vživeti v situacijo drugega.

OSEBNA IZKAZNICA
Marko Lotrič
je 60-letni podjetnik in ustanovitelj podjetja LOTRIČ Meroslovje iz Selc v občini Železniki, kjer je podjetniško pot začel leta 1991. Z ženo sta v 30 letih zgradila uspešno zgodbo, ki odmeva tako doma kot v tujini. Vzgojila sta tri otroke, ki so prav tako vključeni v domače podjetje.
Marko Lotrič je bil imenovan v Državni svet kot predstavnik delodajalcev. Je član Kluba slovenskih podjetnikov ter vodi Združenje delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije.

M. Erjavec, Gost meseca, v: Ognjišče 11, 2023, str. 6-11.