Jure Franko

“To so bili evforični časi za smučarijo”

(ob obletnici medalje) Spominjamo se posebnega športnega dogodka, olimpijskih iger v Sarajevu - 1984. Takratnemu jugoslovanskemu in svetovnemu dogodku so poseben pečat dodali tudi slovenski športniki, prav posebej Jure Franko, ki je prvi osvojil zimsko olimpijsko medaljo za Slovenijo in takratno Jugoslavijo.
Ob pripravi na intervju je jasno, da je v vseh teh letih bilo že veliko povedanega o samem dogodku, veleslalomski vožnji, proslavljanju medalje in vsem vplivu, ki ga je osvojena medalja imela na Jureta Franka. Tokrat zato nekaj več o pogledu na smučarski šport, medije in predvsem o današnji glasbeno-produkcijski poti, kjer z ženo Simono prav tako žanje zelo lepe uspehe.

- Tale pogovor opravljava na daljavo; ste na smučarskem oddihu, kar torej pomeni, da se vam smučanje ni zamerilo. Koliko danes spremljate šport, predvsem tudi smučanje?
Vsaka generacija gotovo drugače doživlja zimski smučarski šport. V času mojega odraščanja je bil en televizor z nekaj programi v hiši in vsi smo gledali tisti program, ki je prenašal smučanje. Še kot majhen se spomnim, kako smo v Avstriji enkrat prekinili trening in odšli na ogled tekme svetovnega pokala. In tam je bila koča nabasana do konca ob eni črno-beli televiziji. Življenje na smučišču se je takrat ustavilo. In tudi kasneje, v času mojega aktivnega smučanja v svetovnem pokalu, je bilo še zelo podobno temu. Ko so bile tekme, se je vse ustavilo – vem celo, da so marsikje ustavili proizvodnjo in pouk, da so lahko gledali smučanje. To je bilo specifično za Slovenijo znotraj Jugoslavije, ker je bil to naš nacionalni šport.
Če se prestavim cca. trideset let naprej, se spomnim, kako sva z ženo Simono neko soboto bila v Big Bangu, kjer je bilo razstavljenih zelo veliko televizorjev in vsi so bili nastavljeni na drugi tek smučanja iz mariborske Zlate lisice. Tina Maze je zmagovala in sva bila edina, ki sva se ob teh ekranih ustavila in gledala oz. spremljala razplet drugega teka. To me je potem povsem šokiralo; čudil sem se spremembi, kako malo zanimanja je bilo za smučanje, navkljub zmagovalnemu trendu Tine Maze nasproti časom, ko sem še sam smučal.

- Ali se je interes gledalcev in navijačev za zimske športe izgubil?
Interes za zimske športe se ni toliko izgubil, kot se je bolj razpršil na veliko število različnih panog. Hkrati pa nas gledalce v množičnem smislu zanimajo mogoče samo še olimpijske igre ali kakšni posebni dogodki.
Nekaj k temu prispeva naša razvajenost nad dobrimi uspehi. Težko spremljamo in navijamo za nekoga ali nekaj, kjer se dosega dobre ali povprečne rezultate. Kot bi želeli navijati samo za serijske zmagovalce.
Nadalje se je treba zavedati, da je šport postal zelo profesionalen in do neke mere odmaknjen od ljudi – če samo primerjam, smo bili mi za navijače veliko bolj dostopni, skupaj smo se vozili po avtobusih in vlečnicah, zato so nas navijači in obiskovalci tekem vzeli bolj »za svoje«.

- Bi lahko k temu prištela tudi neatraktivnost nekaterih disciplin? Zdi se, da je mnogo zimskih disciplin znalo najti neke oblike, ki pritegnejo gledalce – smučarski skoki, biatlon … Za alpsko smučanje pa se zdi, da razen odmevnih smukov stopica v neki zasnovi, ki ni več toliko privlačna. Mnogi pogledajo polovico prve jakostne skupine in potem ugasnejo televizijo.
Drži, vendar je kljub vsemu bil narejen vsaj kak korak v smeri sprememb formata pred leti, da se v drugem teku tekmovalci razvrstijo od 30 proti prvemu. Strokovnost in tehnična usposobljenost pripravljavcev prog je pripeljala do tega, da so razmere za vse dovolj primerljive. In to je bil gotovo korak k temu, da so drugi teki postali bolj zanimivi za celotno finalno vožnjo.
Format pa sicer ostaja enak. Omenim lahko še dodajanje superveleslalomske discipline, ki je bila vpeljana z razlogom, da se poveča možnost smučarjem v hitrih disciplinah. S tem se je povečala možnost, da se potegujejo za osvojitev velikega kristalnega globusa za skupno razvrstitev v zimski sezoni. Vse od Stenmarka so se druge smučarske nacije trudile razviti sistem, kako prav njemu preprečiti serijsko zmagovanje. Iz tega razloga je potem bila dodatno osnovana disciplina superveleslalom.
Sicer pa je upad zanimanja za spremljanje alpskega smučanja lahko zaznati mogoče bolj pri nas kot v drugih državah. V Avstriji ali drugih državah se osip zanimanja za te smučarske športe ni zgodil v tolikšni meri, kot sem opisal pri nas. Navsezadnje so te nacije bolj odvisne od zimskega turizma in z njim povezanim športom, kar prispeva k večjemu zanimanju za te športe.
In hkrati te nacije tudi krojijo zasnovo športa. Svetovni pokal po svoje tudi služi promociji njihovih turističnih krajev in skrbi za popularizacijo smučanja. V teh državah ti dogodki predstavljajo osrednji državni športni dogodek – sploh če pomislimo na Wengen v Švici, pa Kitzbühel v Avstriji; posebno veljavo tem dogodkom dajejo tako na nacionalni kot na lokalni ravni.

- Če se ozreva sedaj na olimpijske igre in prihajajoči jubilej ob 40-letnici iger v Sarajevu, me najprej zanima, kako ste sploh spremljali to kandidaturo in kje vas je ujela novica o tem, da olimpijske igre v Sarajevu res bodo? Razglasitev Sarajeva za gostitelja iger je bila že leta 1978, ko ste bili stari 16 let.
Točno se ne spomnim, kdaj in kje, se pa spomnim, kako smo v tistem času z rahlim začudenjem gledali vso dogajanje, da je Jugoslavija s Sarajevom kandidirala za organizacijo olimpijskih iger. Zdelo se nam je Slovencem čudno, da bodo vse športne prireditve v Sarajevu, saj so bili zimski športi vendarle »slovenska domena«; seveda so potem kasneje postali razlogi bolj jasni, ampak v tistem času je bilo to vsaj za nekatere od nas presenečenje.
Ob tem smo se mogoče bolj ukvarjali z dejstvom, da slovenski smučarji ne bomo imeli nikakršne prednosti domačega terena. V Sarajevu nismo ne trenirali niti imeli kakšnih tekem – razen dveh tekem pred olimpijado, ko so se proge šele urejevale. V športnem pogledu smo bili povsem na istem z drugimi športniki in nismo imeli neke prednosti, ki bi jo lahko izkoristili.

- Še pred Sarajevom ste se udeležili olimpijskih iger leta 1980 v ZDA, kjer ste nastopili prav tako v veleslalomu. Ste se že takrat poigravali z mislijo nastopa na OI v Sarajevu ali je to bilo takrat še predaleč?
Ukvarjanje s športom je takrat potekalo bolj vezano na posamezno športno sezono, ne toliko z mislijo štiri leta naprej, kaj in kako bomo. Ko je prišlo do sezone, v kateri so bile tudi olimpijske igre, enako je bilo za Sarajevo, se je odločilo, da bodo potnike določile notranje kvalifikacije in rezultati v tisti sezoni. In pred sezono še niso bili določeni nobeni udeleženci, rezultati prejšnjih sezon pa niso bili pomembni.
Res pa je, da se mi je uspelo uvrstiti v ekipo za OI v ZDA, vendar samo v veleslalomski ekipi, ker se v slalomsko ekipo nisem uvrstil glede na to, da za vsako državo lahko nastopijo le štirje tekmovalci.

- Kako pomembne so bile OI v ZDA za vas z vidika izkušenj za dojemanje in razumevanje OI čez štiri leta v Sarajevu?
Olimpijada v ZDA je meni služila kot dobra priprava, kjer sem lahko prvič doživel olimpijsko vzdušje in začutil, kaj olimpijada pomeni. Zato je to bila gotovo pomembna izkušnja za Sarajevo. Po tekmovalni plati pa, kot rečeno, nisem imel zaradi tega zagotovljenega mesta na naslednji olimpijadi.
Kar se uvrstitve v ekipo za Sarajevo tiče, sem vedel, da sem imel v tisti sezoni zelo dobre veleslalomske rezultate in se redno uvrščal med prvih pet najboljših v svetovnem pokalu. Tako sem na olimpijado prišel tudi kot tihi favorit za osvojitev kolajne.
Poleg veleslaloma sem vozil potem v Sarajevu še slalom, ampak sem bil po uspehu v veleslalomu tako vzhičen, da mi je za dober slalom zmanjkalo energije in osredotočenosti.

- Kakšni spomini vas nasploh vežejo na vaše odraščanje in kako je prišlo do tega, da ste kot Primorec pristali v smučarskem športu? V intervjuju za Radio Ognjišče ste pred dvema letoma že dejali, kako angažiran je bil vaš oče in je tudi zaradi njegove vneme prišlo do posredno teh velikih športnih uspehov …
Otroštvo samo je bilo zelo pestro. Oče je bil res predan temu in nas je vzpodbujal k športu, preživljanju časa zunaj, v naravi. Veliko časa in energije je vložil tudi v to, da nas je vozil naokoli, samo da bi nam omogočil stik s športom, predvsem smučanjem. V tem oziru je gotovo bil moderen, sicer pa, kar se konkretno tiče ukvarjanja s športom, je bil samouk, brez kakšnih trenerskih predznanj.
Iz spominov pa lahko povem, da smo veliko smučali na lokalnih smučiščih na Primorskem, potem smo pridno nabirali gobe, jih prodajali Italijanom in zaslužili toliko, da smo lahko kupili svojo prenosno vlečnico – no, 200 metrov vrvi, za katero si se prijel in te je vlekla navkreber. Nato je oče prepričal še dva druga prijatelja, ki sta prav tako pristopila k tej stvari in tako smo naenkrat imeli 300 metrov dolgo vlečnico in smo lahko bili pri svojem treningu precej neodvisni. Nato je za nas postal pomemben trening center Soriška planina, kjer smo imeli v snegu zakopano to žičnico in še preden se je smučišče odprlo, smo mi že opravili s treningom. Lepi spomini, lepi časi, ki smo jih uspeli zelo aktivno preživeti na tak način.

- Ali je bilo takrat že čutiti usmeritev v profesionalni šport ali ste to jemali bolj kot zabavo in rekreacijo?
Najbolj točna opredelitev bi bila, da smo temu športu in vsemu početju okrog tega bili zelo predani. Če bi v tistem času govorili o profesionalnem ukvarjanju s smučanjem, bi to lahko opisal samo s količino časa, ki smo ga vložili v delo in trening, ne pa o profesionalni opremi ali kakšnih zaslužkih in podobno. Smo bili pa resno predani. Kar nam je manjkalo pri strokovnem znanju, smo želeli nadoknaditi s še več treninga in čim več odpeljanimi smučarskimi vratci. Je pa oče imel dober vpogled v to, kaj delajo drugi klubi, druge nacije in tako smo na hitro kakšne stvari prilagajali in se učili od drugih.
Gotovo pa to ni bilo zelo načrtno usmerjanje v profesionalni šport. Mojemu očetu se je zdelo zelo fino, če se je vedno nekaj dogajalo in posledica tega navdušenja nad vsem tem sva potem midva z bratom, ki sva bila toliko povezana s športom.
Njegov stavek že po osvojeni kolajni v Sarajevu je tudi bil, da se mi sploh nismo ukvarjali s športom, vsaj ne v prvih korakih zato, da bi osvojili medaljo. Naš smučarski napredek je bil posledica dobrega dela. Ne glede na to, da smo iz Severne Primorske, smo v klubu in regiji v nekem obdobju imeli kopico državnih prvakov. V moji skupini lahko navedem Snežano Ostrež, ki je bila državna prvakinja, jaz sem bil državni prvak, Vojko Flajs je bil prav tako najboljši v eni kategoriji nižje in moj brat je bil prav tako v vrhu. Vse to je bil rezultat dobrega dela in očetove predanosti temu športu. Nikoli se ni pritoževal, če je bilo treba kam peljati, kaj pripraviti, postaviti. Lahko smo se peljali 500 kilometrov daleč v Avstrijo ali kam drugam. Njemu je bilo to v veselje, biti na poti v fičkotu, polnem otrok in slišati vso to čebljanje in dobro voljo otrok. Zato pa tudi pravim, da sva midva z bratom bila pozitiven rezultat tega njegovega aktivizma in energije, ki jo je vlagal v to.

- Bi se vam zdelo, da je danes mladim težje uspeti v zimskem športu? Na prvi pogled je vaša pot v profesionalni šport precej naravna, kot da je izšla iz neke skoraj romantične igre in rekreacije, dočim je danes za uspeh v profesionalnem športu treba veliko usmerjenosti že od mladih let.
V mojem času je bilo smučanje v razvoju in tudi zaradi statusa, ki ga je smučanje imelo, je bila baza smučarjev velika. Izjemno pomembno je bilo uspešno obdobje tudi Bojana Križaja in drugih; jasno se je videlo, da smo lahko konkurenčni večjim nacijam ali smo jih celo premagovali. To so bili prav evforični časi za smučarijo.
Zaradi tega je zelo veliko staršev usmerjalo otroke v smučanje in z otroki se je res delalo zelo na široko. Klubi so bili podpora temu in so bili tudi finančno podprti; ob tem smo imeli tudi tovarno Elan, ki nas je že od pionirskih vrst zalagala s smučmi. Treniranje smučanja je bilo v tistih časih relativno poceni. Vse se je delalo z veliko mero entuziazma, navdušenja in občutka, da zmoremo. In iz zelo širokega nabora smučarjev se je potem v posamezne pionirske in mladinske selekcije uvrščala res najboljša selekcija smučarjev.
Če pogledamo na današnji čas, se je to zelo spremenilo. Elana, ki bi tako široko podpiral mlade smučarje, ni več, oprema je zelo napredovala, je tehnično zelo specifična, draga in si jo mora vsak priskrbeti sam. To prispeva k temu, da je teh, ki bi smučanje treniralo, manj, posledično je manjši nabor tekmovalcev. V vseh selekcijah je breme vseh stroškov za opremo, poti, treninge, karte na plečih staršev, razen višjih nivojev reprezentance, pa še tam slišimo kdaj, kako je kaj prepuščeno tekmovalcem. Hkrati je prisotno zelo veliko tveganje za poškodbe in je pot v sam svetovni smučarski vrh danes res težja in riskantna. To seveda ne pomeni, da ni možno poseči po samem vrhu, vendar je pot veliko bolj individualna, kjer se nek mladostnik s posebno podporo staršev, trenerja, tehnične podpore, kondicijskih in drugih strokovnjakov zares tega resno loti. Splošne smučarije, ki bi bila usmerjena v tekmovalnost, pa je precej malo. V mojih časih smo smučali, ker smo želeli biti dobri tekmovalci, ne zato, da bi se samo uživaško malce spuščali po hribu. Mi smo res hoteli postati Stenmarki in Križaji.

- Del športne kariere pomeni tudi ukvarjanje z mediji in novinarji. Tekom športne kariere ste tako ali drugače spoznali svet medijev, pojavnosti, nastopanja – kako ste sami doživljali ta del športne poti?
Mi smo bili na področju komuniciranja z novinarji popolnoma neuki in prepuščeni na milost in nemilost posameznemu trenutku. Bili smo res zelo skromni in smo mogoče že zaradi neke ljudske dostopnosti bili ljudem všeč, če pa je kdo že povedal kaj, kar nekomu ni bilo všeč, je pa hitro bil ogenj v strehi in so že poskrbeli, da nisi več drugače razmišljal, kot bi naj večina.
Medijsko področje je gotovo danes popolnoma drugačno in bolj razvejano kot takrat. V mojih časih smo mogoče poznali dva časopisa, en televizijski kanal, en radijski program in to je bilo to. Danes obstaja čuda nekih platform in medijev, kjer se vse objavlja, snema, posreduje itd. Imamo resne novinarje, imamo novodobne influencerje, imamo mnoge anonimneže, ki se oglašajo pod različnimi športnimi novicami – slednje se mi mimogrede zdi grozno in bi tukaj morali imeti neko regulacijo.

- Pri pogovorih novinarjev s športniki je vedno v ospredju želja, kako naj nas športniki popeljejo v nek analitično razvejan prikaz njihovega doživljanja in čustev. Nekaj tega nam je v letu 2023 prikazal Matej Mohorič v svojem zelo prepoznavnem govoru po etapni zmagi na Dirki po Franciji. In če do tega ne pride, je javnost kar hitro kritična, kako kdo odgovarja. Zadnji takšen primer je povezan z Niko Prevc po seriji odličnih nastopov in zmag …
Glede občutkov in izjav športnikov se moramo vsi zavedati, da je njihova primarna dejavnost doseganje čim boljših rezultatov v njihovi panogi. Za doseganje najboljših rezultatov se trudijo od malih nog, tudi takrat, ko drugi hodijo v šolo, študirajo ali se zabavajo. In zato so nekateri tudi med najboljšimi športniki na svetu. In med njimi imamo take, ki so bolj, drugi manj zgovorni. Bolj prisrčni, bolj strokovni, bolj analitični, spet drugi ne. Nikina iskrena izjava, ko je dejala, da je vse povedala že s tem, ko je skočila in dosegla najboljši rezultat, je gotovo njena iskrena misel o njenem delu. Njej ni treba, da je sedaj še ne vem kakšen retorik, zabavljač, psiholog in novinar, da bo razpredala celotno analizo in občutja in tehniko skoka. Njeno delo je čim bolje skočiti. In ga opravlja vrhunsko. In to ni nekaj novega – tudi Stenmarka niso uspeli pripraviti do tega, da bi povedal kaj več kot dva stavka. Zato ne od športnika pričakovati in zahtevati, da bo ravnal na način, kot to želi novinar ali celotna javnost. Sploh v mladih letih, ko se športnik še razvija. Zato sem mnenja, da dajmo prostor in čas vsakemu športniku – tudi Nika bo lahko razvila skozi leta neko retoriko in našla način, kako naj odgovori, ko jo sprašujejo o njenih občutkih.
Mi danes na šport gledamo bistveno bolj z vidika zabave in razvedrila, pozabljamo pa na to, kakšne nevarnosti, pasti in kakšne travme so na poti profesionalnega športnika. In o tem je govoril tudi Matej Mohorič, ko se je v tistem govoru po etapni zmagi poklonil vsem kolesarjem ter podal vpogled v to, kaj vse se dogaja v kolesarski karavani. Tudi skozi take izjave lahko vidimo, kako krut je lahko šport in kako se slavi vedno samo tiste zmagovalce.
Če želimo biti pravični do športnikov, sploh tistih, za katere navijamo, je naša naloga, da jih podpiramo in jih presojamo predvsem po športnih dosežkih in vrhunskosti, ki jo dosegajo, ne pa po tem, kaj povedo nekaj trenutkov po kakšnem od doseženih vrhunskih rezultatov.
To pa ne pomeni, da sodelovanje z mediji ni nujno potrebno. Seveda je, tako z vidika televizije, sponzorjev, navijačev, in to spada k današnjemu profesionalizmu – četudi je to za športnike lahko odveč ali v breme. Od športnika se danes to do neke mere tudi pričakuje. Pametno pa bi bilo, da se bi športnike, ki prihajajo v sam svetovni vrh, opremilo z nekaterimi medijskimi znanji, da se jim te stvari komuniciranja z javnostjo malce predstavi, jih nekoliko poduči, pripravi in potem bo gotovo tudi za njih lažje.

- V veliko pogovorih ste dejali, kako ste se želeli odmakniti iz tukajšnjega prostora, potovali ste od vzhoda do zahoda, se preizkusili v več vlogah.
Zdaj ste v Sloveniji trenutno najbolj vpeti v glasbeno produkcijo muzikalov. Če greva na začetek – ste na to pot stopili zavestno, načrtno ali se vam je zgodila? Od kod torej ideja za to, da se poizkusite s pripravo in postavitvijo glasbenih dogodkov na odre?
Glasba je bila vedno moja spremljevalka, še v času smučanja sem igral kitaro, tudi na tako imenovanih belih koncertih, kjer se je zbiral denar za smučarijo. Po enem koncertu se prav spomnim, so me glasbeni kritiki raztrgali in mi svetovali, naj se raje držim smuči. 😊
Sicer pa je pot v svet muzikalov vodila prek žene Simone, ki je v Radovljici odprla glasbeno šolo in želela nadgraditi učni proces. Želela je omogočiti čim večjemu številu svojih učencev nastope. V ZDA in Angliji že dolgo obstaja tradicija muzikalov, ki jih otroci skupaj izvajajo v okviru šolskih programov in nastopov. To mi je bilo zaradi mojega bivanja v ZDA tudi poznano in od tam sem že poznal, da je za praznike zelo priljubljen muzikal Moje pesmi, moje sanje.
In ko sva se s Simono pogovarjala o teh stvareh, sem dal idejo o pripravi prej omenjenega muzikala. Ker so v tistem času začeli z njegovo produkcijo v Londonu, sva si ga šla ogledat in bilo nama je zelo všeč. Simona me je pri tem prosila za pomoč – čeprav sem bil takrat pri povsem drugih stvareh. Hkrati sem vedel, da mi bo to vzelo precej časa, zato sem bil najprej zadržan. Vedel sem tudi, da če se bom tega lotil, se bom lotil zelo zavzeto. Nato sem vseeno pristal in seveda sem takoj razmišljal, kako se tega lotiti čim bolj na veliko (v slovenskih okvirih). Tako nisem imel pred sabo samo ideje, kako postaviti muzikal na oder ene šole, ampak ga postaviti na oder, kjer si ga bodo prišli pogledat vsi zainteresirani ljudje.
Moje pesmi, moje sanje je bil tako najin prvi projekt, ki smo ga pripravili v koprodukciji s Prešernovim gledališčem v Kranju. Nastopali so otroci iz glasbene šole, naredili smo po tri skupine s sedmimi otroki in sestavili ekipo, ki se je odlično izkazala.

- In izkazalo se je, da so te stvari zelo dobro sprejete, saj je bil že prvi muzikal uspešnica.
Drži, po več ponovitvah sva videla, da je to ljudem všeč, dobivali smo zelo pozitivne povratne informacije. To je bilo v letih 2007 in 2008. Po tistem smo se lotili in pripravili nekaj manjših stvari, največja prelomnica pa je gotovo bil muzikal Mamma Mia! Pri pripravi tega muzikala smo naredili zelo velik kvalitativen preskok v produkciji. Smo zelo zadovoljni, da se po vseh letih še igra in ga ljudje pridejo zelo radi pogledat. Vsi nastopajoči tudi radi sodelujejo pri projektu in tudi sedaj, ko smo ta muzikal oživljali po epidemiji, ko se nam je zdelo, da smo z muzikalom dosegli že vse in še več, se je spet pokazalo, da je interes med ljudmi zanj. Zato nam je bilo v veliko zadoščenje spet videti polne sedeže na predstavah.

- Kako izbirate scenarije za pripravo muzikalov in koliko pri tem preučujete tudi zanimanje in okus slovenskega obiskovalca takšnih predstav?
Kot prvo nama s Simono mora določen scenarij in predstava biti všeč. To je gotovo prvo izhodišče. Nato se pogovoriva in vidiva, če nama je to blizu, meni produkcijsko in njej izvajalsko. Če si na te stvari odgovoriva pritrdilno, se začne proces priprave. Ne delamo pa nekih marketinških raziskav, ampak je res merilo, da vidimo potencial predstave. V vsem tem času smo pripravili že zelo znane in obiskane predstave, pa tudi zelo majhne projekte, ki so prav tako imeli zelo lepo obiskanost, tako da smo veseli vseh ljudi, ki pridejo in si predstave ogledajo. Do sedaj se je ta način izbire pokazal za uspešnega in so ga očitno sprejeli tudi vsi mnogoštevilni obiskovalci predstav.

- Poleg omenjenega muzikala Mama Mia je trenutno aktualen in na sporedu tudi muzikal Nune v akciji. Kaj lahko poveste o tem projektu?
Gre za krasno predstavo, ki postavi redovnice v neko novo luč in situacijo, kjer prihaja potem do zanimivih zapletov. Gre za glasbeno komedijo, ki je bila premierno uprizorjena leta 1985 in smo jo uspeli pripraviti za slovenske odre. To je domiselna zgodba o petih redovnicah, ki se znajdejo v denarnih težavah in so prisiljene pripraviti dobrodelni šov, v katerem pa hoče biti vsaka od njih prva zvezda.
Pri pripravi muzikala smo bili seveda tudi zelo pozorni na to, da nismo šli v nek cenen humor ali v kakšne nespoštljive kadre, tako da smo želeli držati nivo tako humorja kot tudi izkazati spoštovanje do delovanja redovnic. Gre za zelo zabavno predstavo, ki pa prinaša tudi zelo močna sporočila.

OSEBNA IZKAZNICA
Jure Franko
je rojen v Solkanu, in čeprav je Primorec, je osvojil prvo olimpijsko medaljo v zimskih športih za takratno Jugoslavijo oziroma Slovenijo. V času svojega nastopanja v svetovnem pokalu je zabeležil tri tretja mesta in še 23 uvrstitev med najboljših 10. Smučarsko kariero je po nastopanju v svetovnem pokalu nadaljeval med takrat profesionalnimi smučarji v ZDA. Po koncu smučarske kariere je svojo priložnost in nove izzive našel na Japonskem, se naučil japonskega jezika in bil zelo vpleten v gradnjo japonskih smučarskih središč. Za vse opravljeno delo na Japonskem so mu podelili nagrado za utrjevanje prijateljstva in prispevek k razvoju smučanja na Japonskem. Jure Franko danes z družino živi v Sloveniji. Z ženo Simono imata dva otroka.

M. Erjavec, Gost meseca, v: Ognjišče 2, 2024, str. 6-11.