dr. Metka Zorc

ustanoviteljica Mednarodnega centra za zdravljenje bolezni srca in ožilja MC Medicor

“Vsaka vrnitev bolnika v normalno življenje mi daje moč in smisel”

Področje zdravstva je v zadnjih tednih in mesecih zelo prisotna in pereča tematika v Sloveniji. Bolj ko smo priča napredku medicine in njenim dosežkom, bolj se pri nas ukvarjamo s čakalnimi vrstami, neučinkovitostjo in razpadom zdravstvenega sistema. O trenutni situaciji na zdravstvenem področju smo se pogovarjali z dr. Metko Zorc, ki uspešno vodi Medicinski center Medicor, ki je konec prejšnjega leta praznoval 20. obletnico delovanja. Z ekipo zdravnikov in drugega medicinskega osebja dokazuje, da se v zdravstvu da delati tudi uspešno in učinkovito zgodbo.

- Najin pogovor začenjava ravno dva dni po 11. februarju, ko ob prazniku Lurške Matere Božje obhajamo tudi svetovni dan bolnikov. Na kaj pomislite, ko slišite besedo bolnik oz. kaj vam ta beseda pomeni?
Bolnik je oseba, ki mu zdravnik mora pomagati. Čim prej in čim bolje. Seveda poznamo zelo veliko bolezenskih stanj, zato obstajajo tudi različni načini, kako lahko pomagamo. V medicini poznamo danes zelo veliko prijemov pomoči, in to na način, da se bolniku ob tem niti ni potrebno počutiti kot bolnik. Večina ljudi noče biti bolnih.
Poleg medicinskih prijemov se mi zdi zelo pomembno pri bolnikih opozarjati na pomoč v obliki vzpodbujanja pozitivne energije. S tem vplivamo tudi na njegovo usmerjenost in sposobnost samo-ozdravljenja. Veliko stvari, povezanih z boleznijo, je lahko tudi v glavi, v našem razmišljanju. Če je nekdo depresiven, v nenehnem stresu ali žalosti, svoje stanje občuti tudi kot pomanjkanje energije, kot da nima neke življenjske sile, ki bi ga gnala naprej. Pri ljudeh vidim, kako neurejena medosebna razmerja ali stanja doma vplivajo na potek zdravljenja. Vse to lahko zdravljenje podaljšuje ali celo onemogoča.
Zato se pred večjimi posegi pri svojih pacientih trudim, da bi na njih prenesla tudi nekaj pozitivnih pogledov in da vzpodbudim pozitivno energijo. In enako lahko trdim za ekipo zdravnikov in medicinskih sester v Medicorju; v naših ambulantah dajemo pomemben poudarek prav temu področju.

- Pri opisovanju svojega dela vedno poudarjate celostni pristop do človeka. To daje dobre rezultate zdravljenja, vendar pa vzame čas, če se želite res posvetiti bolniku; hkrati lahko beremo, kako je zaradi prevelikega števila pacientov na posameznega zdravnika obravnava omejena zgolj na nekaj minut za vsakega.
Celostna obravnava bolnika je ideja, ki jo je gojil že očetov stric prof. dr. Igor Tavčar, ko je postavljal temelje ljubljanske Medicinske fakultete. Ne moremo zdraviti posameznega organa brez celostne obravnave, saj je vsak organ vpet v celoto. Prof. dr. Tavčar je že pred desetletji opozarjal na nevarnost razkroja medicine na preveč majhnih sektorjev. Poudarjal je pomembnost integralnega zdravljenja in zdravniki, ki temu sledimo, imamo dovolj dokazov in izkušenj, da je to edini način za pravo zdravljenje. To je bila moja vizija, ko sem ustanavljala medicinski center Medicor. Z osebnim in celostnim pristopom do bolnika – pa tudi z desetim čutom do bolnika, ki mi je bil podarjen – sem v kardiološki ambulanti odkrila že marsikatero bolezen, tudi maligne procese, ki niso bili povezani s srcem. Zdraviti le srce in ne pogledati drugih organov je pravzaprav v nasprotju z etiko medicinske znanosti.
Seveda pa, kot omenjate, je to v današnji situaciji zelo težko. Problem je neorganiziranost zdravstvenega sistema, predvsem na primarni ravni družinskih zdravnikov. Še pred tridesetimi leti so obstajale bistveno boljše povezave med sistemom družinskih zdravnikov in specialisti. Za družinskega zdravnika si predstavljamo zdravnika, ki pozna družino, pozna določena bolezenska stanja. Zato bi več primerov različnih stanj lahko reševali že na primarni ravni in bi se na specialiste obračali samo v primerih, ko je to res nujno in je treba opraviti nadgradnjo preiskav. Iz izkušnje pacientov v naši kliniki Medicor, kjer seveda radi pomagamo vsakomur, je k nam skoraj polovica pacientov napotenih s stanji, ki bi se lahko zdravila v okviru primarne ravni.

- Z odgovorom ste že malce prešli na področje trenutne zdravniške stavke in vsesplošnega vtisa, da vsi vemo, da ne deluje, ni pa pri odločevalcih konkretnih predstavljenih rešitev, v katero smer in na kakšen način zdravstvo v Sloveniji reševati.
Mnogo stvari na splošno ni zapletenih, sploh za tiste, ki sistem poznamo že več desetletij. In nam je jasno, da je glavni problem, kot sem že izpostavila, v organizaciji. Zaradi neorganiziranosti zdravstvenega sistema trpimo vsi – pacienti, zdravniki, medicinske sestre, strežnice … vsi! Ne potrebujemo neke čarobne palice za rešitev problema, ampak ljudi z voljo in poštenim namenom, da s pravo strategijo vodenja zapeljejo voz v pravo smer. Prvi korak je torej vzpostavitev dobre organizacije dela na vseh nivojih in pregled obstoječega zdravstvenega sistema z vidika pacienta, kar bo pomagalo ugotoviti, kje stvari šepajo in kaj manjka na posameznih nivojih.
Drugi korak je uvajanje racionalnega zdravljenja. To pomeni, da dosegamo odlične rezultate zdravljenja s pravilnimi metodami, pri katerih bolnik manj trpi in tudi prej ozdravi. Na ta način prej poskrbimo za pacienta, skrajšamo čas zdravljenja, skrajšamo bolnišnični čas. Potrebujemo dobre in učinkovite postopke in samo to je pot, ki vodi do učinkovite medicine. Da to funkcionira, moramo imeti jasen sistem in veliko energije. En sam ali nekaj zdravnikov in medicinskih sester tega ne more spremeniti. Potrebujemo podporo družbe. Ob tem je žalostno, da se prek medijev v narod kapilarno predstavlja zdravnike in zdravstvo kot tisti del družbe, ki ga zanima samo denar. To ni res! Pripelje pa takšno prikazovanje do tega, da ljudje ne spoštujejo našega dela. In se ne zavedajo, da biti zdravnik za nas ni služba, ampak je del življenja, naše poslanstvo. Kolikokrat še ponoči razmišljaš o ukrepih, ki si jih izvedel tisti dan, razmišljaš o postopkih operacije, če si se odločil za pravilno strategijo in način zdravljenja itd. Pred seboj imaš obraze ljudi, ki so ti zaupali svoje življenje. To je velika odgovornost. Najlažje pa je metati sence dvoma in blatiti zdravnike in medicinsko osebje, brez katerega tudi ni dobrega zdravljenja.
Ko ste že na začetku omenjali 11. februar in svetovni dan bolnikov, lahko povem, da sem v nedeljo doživela, da se je škof Jamnik pri maši zahvalil zdravnikom, medicinskim sestram, strežnicam in vsem, ki delajo z ljudmi na področju zdravstva. In kot sem slišala, so se v pastirskem pismu škofje prek duhovnikov zahvalili v vseh cerkvah. Vsekakor je bilo to prijetno slišati, da nekdo čuti hvaležnost, da to izrazi.

- Omenjate širšo podporo družbe zdravniškemu poklicu in zdravstvenemu sistemu, vendar se mi zdi, da je ta sistem po svoje tako zapleten, da ga mnogi niti ne razumejo in vidijo predvsem samo vedno slabšo dostopnost do zdravniških storitev.
Mislim, da so stvari na področju zdravstva v Sloveniji dobro poznane. Da vemo, kaj je primarna, sekundarna in terciarna raven. Sem pa prepričana, da gotovo vsi ne vedo, kako to organizirati v celovit in delujoč sistem. Bilo je več poizkusov s strani različnih vlad urediti področje; z mojega stališča lahko rečem, da pravega pristopa ni bilo. Bile so razne ideje, kako kopirati ideje iz Švedske, Norveške, še najbližji nam je avstrijski sistem. Nekateri vemo in vedo, znamo in znajo, kako bi se bilo treba lotiti, ampak je težko prebiti površje in doseči, da bi se predlagana pot sprejela.

- Ob tem gledam na družbo v najširšem pomenu, kjer imam v mislih vse bolnike, paciente, ki na zdravstvo ne gledajo skozi sistemski vidik, ampak iz osebne izkušnje, ali so dobili pomoč in obravnavo, ko so jo potrebovali, ali ne. In ko je ne dobijo, so zdravniki tisti prvi priročen krivec, zakaj je tako.
V javnosti so gotovo problem dolge čakalne vrste in tudi to je posledica slabe organizacije. Hkrati je težko opravljati ambulantno delo in se oglašati vsako minuto na klice. Ob koncu dneva pa še pripraviti odgovore na vprašanja, prejeta v predal elektronske pošte. In seveda razumem, da če ne dobijo odgovora prvi hip, se razvije jeza na zdravnike. Mislim, da pri celotni zgodbi ni produktivno, če bomo iskali krivca. Treba je čim prej narediti korake v boljšo organiziranost in samo to bo lahko dalo sadove za prihodnost.

- Če se osredotočiva na vaše delo in področje srčno-žilnih bolezni v zadnjih 20 letih. Kako bi predstavili to področje in kakšen razvoj se je zgodil v tem času na tem področju?
Razvoj kardiologije v zadnjih dvajsetih letih je bil ogromen in zelo uspešen. Veliko je narejenega na preventivni dejavnosti, prišla so nova zdravila, priča smo novim tehnologijam pri zdravljenju bolezni srca – in ob tem ne mislim samo na transplantacije srca, ampak tudi na učinkovita zdravila proti srčnemu popuščanju. Poznamo nove tehnike operativnega zdravljenja, predvsem na področju vstavljanja zaklopk skozi žile. Ta način zdravljenja, torej brez kirurškega reza v prsni koš, je veliko bolj sprejemljiv pri starejših bolnikih, kjer klasična operativna zdravljenja ne pridejo v poštev oz. bi bila povezana z velikim tveganjem za bolnika in daljšim procesom okrevanja. V kardiologiji je bila to pred 20 leti velika prelomnica. Prof. dr. Alain Cribier, izumitelj metode TAVI, je bil decembra naš gost in predavatelj na mednarodnem simpoziju v Portorožu; povem zanimivost, da je med letošnjimi nominiranci za Nobelovo nagrado za medicino. Storjeni so bili ogromni koraki naprej pri vstavljanju srčnih zapiral, popravljamo prirojene srčne hibe itd. – vse to je velik doprinos k razvoju svetovne kardiologije.
V Sloveniji smo vse te metode zdravljenja že prenesli v prakso. Stroka deluje dobro in ima najsodobnejše znanje. Z uporabo novih operativnih poti so zdravljenja krajša in bolj učinkovita; ne morem pa mimo poudarka, da vsako operativno zdravljenje seveda predstavlja določeno tveganje. V Medicorju natančno spremljamo rezultate zdravljenja; smo zelo veseli, da lahko te rezultate delimo v svetu in kot mednarodni center smo jih tudi dolžni. Uspešnost naših operacij je 98-odstotna. Se pa tudi mi srečujemo s težavo neorganiziranega zdravstva in ne moremo mimo čakalnih vrst in težav z dostopnostjo do naših storitev.

- Kakšna je primerljivost prisotnosti bolezni srca in ožilja v Sloveniji z drugimi državami?
Spadamo v evropsko povprečje. Na tem mestu bi opozorila, kako v zadnjem desetletju nazaduje preventiva na tem področju. Vpeljali smo najnovejše metode in najmodernejše tehnike, manjka pa nam aktivnosti na področju preventive. Veliko boljše je preprečiti nastanek neke bolezni kot pa jo zdraviti. Preventivo bi na vseh področjih zdravstva morali okrepiti. Po zadnjem obdobju epidemije s covidom-19 pa se je to samo še bolj razrahljalo. Ni več časa za preventivne preglede, razen tistih, ki potekajo v okviru posameznih ustanov in področij. Več bi morali storiti na področju visokega krvnega pritiska, holesterola, sladkorne bolezni, debelosti itd. Prek sodobnih povezav je bil z nami na simpoziju tudi Roberto Favaloro, verjetno eden največjih živečih srčnih kirurgov na svetu, in na vprašanje, kje vidi prihodnost kardiologije, je odgovoril: »Preventiva, preventiva, in še enkrat preventiva!«

- Omenjali ste tudi epidemijo izpred dveh let. Kaj lahko poveste o tem virusu in če zaznavate kakšne dodatne spremembe ali posledice, ki jih je ta virus pustil na zdravju ljudi?
Posledice so vidne na več področjih. Izpostavim samo povečanje pojavnosti koronarne bolezni, motnje srčnega sistema in drugih bolezni srca in ožilja. Danes vemo, da je virus napadal žilno steno, kar vodi k obolenju kardiovaskularnega sistema. Zaradi tega je danes teh bolezni več kot pred epidemijo – spremembe se kažejo na pljučih, na srcu, malih krvnih žilah, posledično na možganih, kar se kaže tudi na psihičnem področju, koncentraciji, stresu ... Čakalne vrste so daljše, naše delo pa vedno bolj zapleteno in težko. Na to sem opozarjala že v času epidemije, saj sem kot histolog pregledovala srčno-mišični in žilni sistem in te spremembe zaznala. Poleg porasta bolezni je res, da se zdravniki, vsaj v naših ambulantah, z bolnikom zadržimo dlje, pacienti potrebujejo pogovor, kar zahteva čas. Zdravniki nismo stroji in v postavljanju diagnoze ne gledamo na uro.

- Ob koncu prejšnjega leta je Medicinski center Medicor praznoval dvajsetletnico delovanja. Nazadnje sva se pogovarjala pred dobrim desetletjem, ko ste o načrtih za prihodnost govorili predvsem o Rehabilitacijskem centru v Piranu, pa o povezovanju s tujino, prenosom znanja na mlajše generacije. Kako ste zadovoljni s prehojeno potjo tudi v luči želja in načrtov izpred desetih let?
V Medicorju smo se v prvem desetletju osredotočili predvsem na dobre rezultate dela na področju srčne kirurgije in kardiologije. To nam je dobro uspelo, v drugem desetletju pa smo precej okrepili sodelovanje s tujimi inštitucijami – k nam prihajajo različni strokovnjaki, nam pomagajo razvijati določene kirurške metode, nam svetujejo in nas učijo. Naše znanje smo prenesli na Kitajsko, kjer smo pomagali vzpostaviti dodatno kliniko in izšolali ekipo. Razvili smo rehabilitacijski center v Portorožu, ki deluje že petnajst let, šli smo v razvoj projekta za rehabilitacijo in preventivno kardiologijo v Piranu, kjer bomo lahko izvajali strategijo zmanjšanja staranja z novimi pristopi, da bi bila starost lepša in da bi ljudje živeli dobro. Seveda pa je pri nas problem s prostorom na področju bolnišnice Izola, zato imamo v načrtu razširitev tega sodelovanja z bolnico in dograditev dodatne kapacitete ter s tem nuditi bolnikom večje udobje.

- Ko se govori o zdravstvenem sistemu, ste zasebniki pogosto na udaru. Zakaj?
Mnogi mislijo, da je pri nas treba plačati storitve, kar seveda ni res. Imamo koncesijo, smo del javnega zdravstva. Sem proti plačevanju zdravstvenih posegov iz lastnega žepa, saj vsi plačujemo zavarovanje. Iz lastnega žepa naj se plačujejo lepotni kirurgi, ne pa posegi, ko gre za zdravje, za življenje.

- Vaš angažma na zdravstvenem področju je zelo razvejan – poleg ambulante in predavanj ste redno vključeni tudi v različne organizacije – ena od njih je tudi Svetovni slovenski kongres, ki je že 12-krat uspel sklicati in dobiti na kup veliko slovenskih zdravnikov iz sveta in domovine. Kaj lahko poveste o tem srečevanju slovenskih zdravnikov?
Svetovni slovenski kongres je izredno pomembna inštitucija in gotovo je premalo poudarjena v slovenskem prostoru. Pod vodstvom prof. dr. Borisa Pleskoviča se odvijajo konference na različnih področjih, in to je zelo pomembna dejavnost te organizacije. Kongres združuje slovenske strokovnjake, ki so izšolani pri nas ali v tujini, delujejo pri nas ali v tujini, med njimi so tudi taki, ki so se rodili v tujini staršem slovenskih korenin, mogoče niti ne govorijo dobro slovensko, ampak si vseeno želijo sodelovati.
Rada sodelujem pri organizaciji medicinskih konferenc. V zadnjih nekaj srečanjih smo podali zelo jasno, po točkah spisano vizijo organizacije zdravstva na Slovenskem, povabili smo številne slovenske zdravnike, odločevalce … Pa se ni nič zgodilo. Pridobili smo veliko vpogledov v organizacijo drugod, kolegi so nam iz tujine prinesli veliko znanja medicine kot tudi predstavitev organizacije zdravstva.
Želimo si, da bi naše ideje, smernice padle na plodna tla. Tukaj ne gre za politično angažiranje nas zdravnikov, ampak je prisotna želja, ne glede na svetovne nazore zdravnikov, da bi skupaj pomagali razviti boljši zdravstveni sistem. Za ljudi gre, za bolnike, ne za nas zdravnike.

- Ob prebiranju ugotovitev in predvsem smernic, ki ste jih tudi zapisali, je problematika organizacije zdravstva zelo natančno razdelana, po točkah in panogah so predstavljeni koraki, učinkovitost, odgovornost itd. – po vsem tem ostaja samo vprašanje, ali ne znamo tega rešiti in uresničiti ali …
… pa nočemo. Tudi ta vidik je treba vzeti v ozir. Vsa dobronamernost pade ob spoznanju, da se je očitno treba boriti z nekimi utrjenimi strukturami, ki ne dovolijo sprememb. Ob različnih priložnostih skozi več let odgovarjam na vprašanje problematike zdravstva vedno najprej z vidika organizacije. Pri pravilno postavljeni organizaciji bi bili vsi na boljšem. Bolniki, ker bi bilo zdravstvo bolj dosegljivo, zdravniki, ker bi lahko delali boljše in bolj učinkovito. Skozi tak način pristopa bi se naknadno pokazal napredek tudi pri finančnem okviru zdravstva in prisotnega bi bilo več optimizma in delovnega zagona.
Vsekakor pa trdim, da je, kar ste vprašali že na začetku, ta dolgotrajna stavka zdravnikov predstavljena na napačen način. Vztrajanje na različnih bregovih ni dobro in prinaša škodo vsem. K reševanju zdravstva je treba pristopiti načrtno, konkretno in z vidnimi rezultati. Eno je področje dela, drugo je zagotavljanje dobrih pogojev za bolnike in zdravnike – kako ne zmoremo desetletje rešiti kakšnih prostorskih stisk ali kakšne klinike, kjer pacienti ležijo na hodnikih?! S tem tudi kažemo, koliko so nam pomembni ljudje in njihova dobrobit. Gre za res veliko in žalostno zgodbo na celotnem področju in trenutna stavka je samo vrh ledene gore neurejenosti zdravstvenega področja.
Ker sem optimistična oseba, bi kljub težavam, ki sem jim pri svojem delu vsak dan priča, sklenila z upanjem in vero, da bomo uspeli opraviti potrebne korake in da bo šlo na bolje. Resnično upam in si želim, da bi bile sprejete tudi naše zapisane ideje, ki naj služijo odločevalcem pri načrtovanju organizacije zdravstvenega sistema.

- Že večkrat ste v pogovoru omenili razvoj in napredek na področju medicine, govorila sva o problemu organizacije zdravstva. Ob tem za konec pogovora malce širša misel, da je medicina seveda zelo napredovala, podaljšala ljudem življenje v visoko starost, hkrati pa podporni sistemi temu niso in ne uspejo slediti. V mislih imam celotno področje demografije, oskrbe starejših, kjer lahko beremo, kako je več tisoč postelj v domovih za starejše praznih, ker ni osebja, ki bi za starejše skrbelo …
S tem se gotovo strinjam in ta del predstavlja zelo žalostno zgodbo naše družbe in tega, kar se dogaja pri nas v Sloveniji. Tega je gotovo manj v tujini. Starejši ljudje potrebujejo prijazno in optimistično bivalno okolje, kjer je dobro poskrbljeno za prostore, prehrano, razvedrilo, prijaznost … Starejši se danes v mnogih primerih počutijo zelo zapostavljene in verjemite, velikokrat sem videla njihovo trpljenje, ker so bili prepuščeni samim sebi, v neprimernih bivalnih okoljih, brez moči, da bi poskrbeli za osnovne higienske potrebe, da bi si skuhali, ogrevali stanovanja itd. Rada bi poudarila ohranjanje dostojanstva človeka – to je izjemnega pomena.
Treba pa je razumeti, da je oskrbovanje starejših ljudi težavno in naporno delo. Izvajajo ga strežnice, medicinske sestre – to skupino ljudi, ki v teh okvirih pomagajo starejšim, bi morali tudi ustrezno ovrednotiti oz. nagraditi. Mogoče jim skrajšati delovni čas, da se v tistem času posvetijo starejšim. Prepričana sem, da se to da organizirati, a v ospredje je treba postaviti občo dobrobit starejših in stvari pravilno ovrednotiti. V mnogih domovih posamezniki plačujejo za visoke standarde oskrbe, ki pa je ne dobijo, ker je premajhno ali izčrpano osebje, ni zainteresiranosti za to delo, ker se ga ne ceni. In zato tudi ni pravega odnosa med osebjem in osebami, ki bivajo po domovih. To je generalna ocena, si pa zaslužijo pohvale in pozornost tiste svetle izjeme, kjer delajo dobro in so lahko za zgled drugim.

- Vaš pogled na evtanazijo?
Evtanazija je katastrofa za medicino, katastrofa za človeštvo. Nekdo, ki se odloči za tak odhod, ne razmišlja razsodno. Čudim se kolegom, ki se s tem strinjajo. Medicina je za to, da podaljšuje življenje, ne da ga zdravniki jemljemo. To je paradoks. Sploh danes, ko imamo v paliativni oskrbi dobra zdravila, da bolniku ni treba trpeti.

- Vaši sodelavci povedo, da večji del dneva preživite v ambulanti ali operacijski dvorani. Kje črpate moč?
Od očetovega strica dr. Tavčarja sem se naučila mnogih reči, recimo kot deklico me je vzel s seboj, ko je obiskal berača ob Ljubljanici, da ga je pregledal; pomagati vsem, brez izjeme, in to z vsem, kar premoremo in znamo – tega sem se naučila od njega in to me je pripeljalo v medicino. Nekaj tega sem se nalezla tudi od poštene drže staršev; védenje, da lahko dobro medicino delaš samo, če spoštuješ bolnika, pa sem nadgrajevala ob strokovnjakih v tujini. Veliko me je naučil pokojni nadškof Alojzij Šuštar; ko sem ga obiskovala, mi je predstavljal svojo vizijo, kako ob medicinski znanosti razvijati etične norme, jih spoštovati in z njimi živeti. Nasvete sem si pisala, tudi on mi jih je pisal v pismih. »Kvaliteta gre skozi prijateljstvo,« pa me je učil prof. Ninoslav Radovanović. Nihče ne sme sebe postavljati nad vse, kot da je bog in ve vse. Morda ve kdo drug več. Ego je kar problem v zdravniških vrstah in je velika škoda za bolnika. V Medicorju gradimo na zaupanju, poslušanju, izmenjavi znanja in mišljenj – vedno imamo pred seboj bolnika. Vsaka pravilno postavljena diagnoza, uspešna operacija, okrevanje, vrnitev človeka v normalno življenje … to me polni. To mi daje moč, pravzaprav je to smisel mojega dela in mojega življenja.

OSEBNA IZKAZNICA
prof. dr. Marjeta Zorc, dr. med.
je na Univerzi v Ljubljani ob medicini študirala še biologijo, ob klinični praksi se je v Švici učila medicinski menedžment. V svojem dolgoletnem delu na Inštitutu za histologijo in embriologijo Medicinske fakultete v Ljubljani je uspešno povezala pedagoško in znanstveno dejavnost s klinično prakso. Kot predstojnica Inštituta je sooblikovala ključna učna gradiva za študente medicine, dentalne medicine, farmakologije in laboratorijske prakse. V znanstveno raziskovalnem delu se je posvetila boleznim srca in ožilja.
S kardiologijo se je seznanila pri prof. Reneju Favaloru v Argentini, s transplantacijo srca in inovativnimi posegi na srcu na klinikah v ZDA. Z znanjem bazične medicine, povezano s klinično prakso na področju kardiologije, z izkušnjami in dragocenimi poznanstvi je leta 2004 ustanovila tretji slovenski center za zdravljenje bolezni srca in ožilja, Mednarodni center Medicor v Izoli, pred- in postoperacijski center Medicor v Ljubljani in Center za preventivno kardiologijo in rehabilitacijo v Portorožu, ki se bo še v letošnjem letu razširil s sodobno opremljenim kardiološkim centrom v Piranu. V 20 letih so v Ustanovi MC Medicor opravili blizu 50 tisoč posegov na srcu in ožilju, pregledali in zdravili so prek tristo tisoč bolnikov.

M. Erjavec, Gost meseca, v: Ognjišče 3, 2024, str. 6-11.