s. Bogdana Kavčič, misijonarka v Burundiju

“Sprašujejo me, koliko milijonov ljudi ima Slovenija, da zbere toliko pomoči”

Sestra Bogdana je misijonarska »pionirka«, saj je že več kot pred pol stoletja med prvimi usmiljenkami prišla v osrčje Afrike, kjer deluje še danes. Zanimivo je bilo poslušati njene duhovite pripovedi, kako je spati v hiši, ki še nima strehe. Tako so namreč prenočevale prve sestre ob prihodu. Ko so gradile redovne hiše, so pomagale graditi hiše tudi ljudem v okolici in oznanjale evangelij. Nekaj o svojem bogatem misijonskem poslanstvu je odstrnila tudi za Ognjišče.

- V misijone ste šli že pred 53 leti. Kako se je rodil vaš misijonski poklic?
Rojeval se je korak za korakom. Najprej sem morala začutiti, da sem nekam poklicana. Takrat nismo vedeli, kaj so redovnice. Ni bilo verskih časopisov, da bi lahko kaj o tem prebrali, a Bog me je vodil do njih. Doma smo imeli, najbrž po očetovi zaslugi, Mohorjeve knjige in list Katoliški misijoni ter misijonsko revijo za otroke Zamorček. Seveda stare številke. Otroci smo zelo radi brali ta list, ker je bilo v njem veliko pripovedi o delu misijonarjev. Še sedaj je v cerkvi v Ledinah – tudi po prenovi – kip z zamorčkom. Ko si v nabiralnik vrgel kovanec, se je zamorček priklonil. Tam sem že kot otrok uzrla obraze zamorčkov. Gotovo je bilo to seme, iz katerega je potem zrasla ljubezen do črnčkov.

- Stopili ste k usmiljenkam.
Lahko rečem, da sem k usmiljenkam prišla po Božji previdnosti, saj je to misijonska družba. Slovenke so hodile kot misijonarke v tuje države. Vrhovna predstojnica je poslala pismo provincam po vsem svetu. Takrat je bilo zelo veliko sester. Po vsem svetu kar 44.000. Napisala je, da veliko afriških pa tudi latinskoameriških škofov prosi za sestre, ki bi prišle pomagat tamkajšnjim ljudem. Jaz sem izrazila željo, da bi šla in predstojnica je rekla, naj takoj po zaobljubah grem. Šla sem v generalno hišo v Pariz. Tam sem se učila francoščine. V Beogradu sem se učila ruščino.

- V Beogradu ste hodili v srednjo šolo?
Da, tam sem končala srednjo medicinsko šolo. Nekaj let sem delala tudi v bolnišnici na Dedinju. Pismo vrhovne predstojnice me je doletelo prav v tistem času.

- Koliko časa ste ostali v Parizu?
Eno leto sem se učila francoščine. Ko sem pa izvedela, da bom šla med Pigmejce, sem se začela učiti tudi lončarstva. Pigmejske žene se namreč ukvarjajo s keramiko. Možje pa so pletli predvsem tepihe. Tepihi so zanje vse: postelja, saj ležejo nanj, zvijejo ga, nesejo ven, ga razgrnejo, sedejo nanj in se pogovarjajo … Stolov ne poznajo.

- Potem ste odpotovali v Afriko.
Prva afriška postaja je bil Burundi. To je bilo ob koncu leta 1971. Tja sem se šla spet učit jezika, da bi mogla imeti stike z ljudmi, ko bomo sestre začele zidati hišo. Druge sestre so prišle šest mesecev za mano. Prišle pa so v najtežjem trenutku, ko je začela divjati vojna. Žrtve so bili izobraženci, kar pomeni duhovniki, redovnice, katehisti, ki so imeli vendarle nekaj izobrazbe. Takrat je samo 15 odstotkov otrok hodilo v šolo. Med takratnimi intelektualci je bilo veliko žrtev, nekateri pa so zbežali v sosednjo Ruando.
Na tamkajšnjem območju je primanjkovalo zdravstvenih delavcev. Italijanske sestre misijonarke, katerih karizma ni bilo delo v zdravstvu, so poklicale laiške misijonarke na pomoč. Vendar so italijanske oblasti poklicale te misijonarke, naj se vrnejo domov. Podobno so storile tudi druge države. Bilo je prenevarno.
Me pa smo ravnokar prišle tja in bi bilo čudno, da bi se umaknile. Komaj sta se mi pridružili še dve sestri, so nam dejali: »V vaši skupnosti sta dve medicinski sestri. Ena naj gre na sever v misijon, druga pa v Rokavo.« Tam smo potem začele delovati. Takrat je bilo namreč veliko ranjencev in bolnikov, medicinskih sester pa ni bilo. In vsaka je po svojih močeh pomagala zdraviti na svojem mestu.

- Ali ste potem šli med Pigmejce?
To je zanimiva zgodba. Neki duhovnik, misijonar iz družbe belih očetov, nas je prek škofa povabil, da bi delale samo s Pigmejci. Da bi živele v njihovi bližini in delale skupaj z njimi. Potem pa je drugi duhovnik rekel: »Pri nas imamo podružnico, kjer je župnijska zemlja in kjer lahko delate, vendar ne delajte samo s Pigmejci, ampak s pripadniki vseh plemen. Sedaj po vojni je tako stanje, da bi ne bilo dobro, če bi delale samo s pripadniki enega plemena. Ubogi so tudi med drugimi plemeni.« Tako smo se preselile na tisti predlagani hrib. Na drugem hribu pa so živeli Pigmejci.
Začele smo zidati hišo. Zidake smo delali sami iz zemlje, jih posušili in z njimi zidali. K delu smo povabile okoliške prebivalce, tudi Pigmejce. Vsi so nam prišli pomagat. Takrat še nismo imele rezervoarja za vodo. Ljudem smo pripravili sod vode, da so jo zajemali od tam in pili. Tudi Pigmejci. Toda kaj se je zgodilo! Pripadniki drugih plemen niso več hoteli piti vode iz tistega soda, od koder so pili Pigmejci!

- Pigmejce obravnavajo pripadniki drugih plemen, kot so pri nas včasih obravnavali Cigane?
Ja, tako. Zanimivo pa je, da so samo Pigmejci delali keramiko in tepihe. Nihče drug tega ni delal. Za praznike so tamkajšnji prebivalci po slamici pili iz ene posode. Kozarcev niso imeli. To je bil za njih kot nekakšen obred. Vendar nikoli ne bi pili iz iste posode s Pigmejci. Mentaliteto lahko počasi spreminjaš. Ko smo odprle šolo, so vanjo prihajali vsi, Tuciji, Hutiji in Pigmejci. Otroci so se pomešali med sabo in se skupaj igrali. Upale smo, da bodo živeli tudi v miru med seboj, ko bodo odrasli. Mlada dekleta so prihajala k nam, da so se učile šivanja in drugih gospodinjskih stvari. Prav tako so se fantje učili zidanja hiš. In spet so k pouku prihajali pripadniki vseh plemen. Bilo mi je v veselje gledati fante, ko so skupaj zidali.
Po osmih letih smo v bližini odkrili studenec vode. To je bil velik Božji dar. Naredili smo veliko cisterno in iz nje speljali vodo še na drugi hrib. Blizu cisterne smo namestili tudi pipo, kjer so si ljudje lahko točili vodo. Mnogo ljudi je točilo vodo iz tiste pipe in seveda se je pokvarila. Ljudje so za to okrivili Pigmejce. A fantje, ki so zidali, pa niso bili Pigmejci, so se postavil zanje. Sestre smo bile tega vesele, da niso podlegli vplivu množice.
Glede onega zavračanja Pigmejcev. Takratni župnik je ostro nastopil, ko Pigmejcem niso dovolili piti vode: »Kakšni kristjani ste, da ne pustite Pigmejcem!« Toda zaradi te ostre reakcije se je moral umakniti najprej na škofijo, potem pa je moral zapustiti državo! Morda je preveč trdo prijel ljudi in jim očital njihovo nepravilno ravnanje. Sestre smo ravnale drugače. Imele smo šolo za vse otroke in jih vzgajale v sožitju. Učile smo vsa dekleta, vsi fantje so delali skupaj … Upamo, da bo tisto sožitje raslo z mladimi naprej.

AKCIJA KUPIM KOZO
S. Bogdani je pri srcu tudi akcija Kupim kozo. Slovenska karitas zato vabi, da z nakupom koze pomagate revnim družinam v Afriki in Albaniji, da se trajnostno lahko preživijo. Lahko kupite kozo družini v Afriki (v Centralnoafriški republiki, Ruandi, Burundiju, Madagaskarju, Senegalu, Keniji) ali v Albaniji. Koze jim v prvi vrsti koristijo za gnojenje zemlje in s tem lahko pridelajo več zelenjave. Koze dajejo tudi mleko, meso, prirast kozic pa po nekem obdobju lahko prodajo na trgu in s tem nekaj zaslužijo za potrebe družine. S tem bodo imeli trajno več hrane in družinski člani ne bodo lačni. Otrokom lahko z denarjem, ki ga zaslužijo od prodaje prirasta koz, plačajo tudi šolnino ali pa kupijo kaj drugega za potrebe družine, popravijo hišo … Družina v Afriki lahko s pomočjo ene same koze, ki jo dobi, zelo napreduje. Za kozo v Afriki družina potrebuje povprečno 20 EUR, v Albaniji pa 65 EUR.
Sestra Bogdana dodaja, da kupec lahko da kozi tudi ime. »Te koze veliko pomenijo družinam, ki nimajo nič. Že v Evropi vidim, kako se ljudje navežejo na domačo žival, na psičke in muce. V Afriki pa materi in otrokom ena sama koza rešuje življenje. Že kozji gnoj na vrtu izboljša standard družine. Veliko veselje je, če koza dobi mladička. Koliko si ljudje opomorejo s tem! Kako so veseli, če ima dva! Gre za afriške koze, ki manj pojedo, ne dajejo pa mleka. Ta akcija je nadgradnja akcije Za srce Afrike in Z delom do dostojnega življenja. Prvega mladiča, ki ga ima ta koza, morajo darovati drugemu, ki potrebuje pomoč.« Zanimiv je primer iz Albanije. Nekemu možu so pomagali kupiti kravo. Ko je dobila telička, ga je prinesel sestram za drugo družino, ki potrebuje pomoč. Lep primer vzgoje za solidarnost.

- Ali Pigmejci govorijo isti jezik kot drugi?
Govorijo isti jezik, imajo pa drugačen naglas. Pravzaprav vsi Pigmejci, Hutujci in Tuciji govorijo isti jezik v Ruandi in Burundiju. Razlika med govorom v Burundiju in Ruandi je podobna razliki, kot je med srbščino in hrvaščino.

- Vaša skupnost je bila mednarodna? Vi ste bili v začetku edina Slovenka?
Da, v začetku sem bila edina. Prvo skupnost so poleg mene sestavljale še dve Španki in ena Francozinja. Vse skupnosti so bile mednarodne. V nekem času smo bile sestre pripadnice štirinajstih različnih narodov!

- Koliko je sedaj še Evropejk in koliko že Afričank v sestrski skupnosti?
Vseh sester je 106, od tega je 86 domačink, 20 pa še misijonark od drugod. Afričanke so iz Burundija, Ruande in iz Konga. V našo provinco spada še Centralnoafriška republika.
Prisrčno sprejeta med domačini. - Že kot otroku so se ji vtisnili v spomin obrazi »črnčkov«.

- Vi ste doživeli še »pionirske« čase misijonarjenja. Kje ste sestre spale in kje ste jedle?
Ko smo prišle, nismo imele svoje hiše. Bile smo gostje pri sestrah domačinkah, ki jih je ustanovil tamkajšnji škof. Ko se je vojna umirila in smo začele zidati novo hišo, smo še stanovale pri teh sestrah in hodile vsak dan na gradbišče.

- Potem so začele prihajati tudi druge Slovenke?
Prva je prišla s. Vida Gerkman. Leta 1984 pa s. Anka. Po odprtju hiš v Burundiju smo odprle hišo še v Ruandi. Takrat je bilo veliko misijonark in smo v Burundiju imele že tri hiše. Leta 1974 smo odprle prvo hišo v Ruandi in prav te dni praznujemo petdesetletnico prihoda v kraj Mukungu. Kraj leži zelo visoko, na več kot 2300 metrih nadmorske višine, a je zaradi bližine ekvatorja tam prijetno podnebje. Tudi sicer je v Ruandi ugodno podnebje in pravijo, da je tudi zato tako gosto naseljena. Pa še zemlja je rodovitna. Vsak košček je obdelan. Ko sem prišla, je prebivalstvo obeh držav štelo pet milijonov, sedaj jih šteje trinajst. V petdesetih letih se je prebivalstvo tako namnožilo! Pa še genocid je bil v Ruandi. V njem je umrlo skoraj milijon ljudi. Družine imajo veliko otrok.

- Kako pa se je v pol stoletja spremenil standard v Afriki? Kako je bilo, ko ste prišli in kako je danes?
Prvotna hiša je bila zidana iz opeke, ki smo jo naredili iz zemlje in posušili na soncu. Hiša še sedaj stoji in v njej je skupnost sester, ki skrbijo za sirote, ki so mame izgubile na porodu ali kaj podobnega. Pri sestrah ostanejo nekje do tretjega leta. Ta hiša je bila podobna hišam ljudi. Nismo namreč želele v ničemer izstopati. Nismo živele na župniji, ampak na enem hribu. V misijonih je običajno tako: ob cerkvi je župnišče, ob njem pa še sestrska hiša. Bile smo prva skupnost, ki je živela tako, sredi ničesar … Pa je bilo to Božja previdnost, saj smo tako delale s pripadniki vseh plemen.

- Ste usmiljenka. Največ usmiljenk je delalo v zdravstvu in tudi vi ste medicinska sestra.
Vse naše sestre Slovenke smo medicinske sestre. Spet je bila to Božja previdnost, saj smo takrat kot medicinske sestre lahko največ pomagale. Bila je državljanska vojna. Oskrbovale smo lahko rane, pomagale pri bolezni malarje in pri drugih boleznih.

- Postopoma ste odpirale ambulante?
Pri nas smo oskrbovale predvsem rane. V Mukungu (Ruanda) je župnik pripravil manjši dispanzer, zdravstveni center, kamor so prišle sestre in takoj začele delati. Počasi so se ta center pa tudi drugi začeli razvijati. Dobivale smo pomoč. Najprej od našega reda. Ko pa je v Sloveniji nastopila demokracija, smo začele dobivati pomoč od doma (Misijonsko središče, Slovenska karitas, naša provinca). Počasi so rastli zdravstveni centri. Pravzaprav bi morali to videti od blizu. Kaj vse je bilo narejeno! Odprli smo nekaj zobnih ambulant in drugih specialističnih ambulant. Imamo ultrazvok, porodnišnice … Kdo si je ob prihodu v Burundi mislil, da bomo gradili take specialistične ambulante!
Porodnišnice so v več krajih. Veliko je bilo zgrajenega iz sredstev, ki so se nabrala v okviru akcije Za srce Afrike. V Ruzu je bila prva porodnišnica, ki smo jo zgradili s pomočjo Slovenske karitas, zadnja pa v kraju Kiguhu. Zadnja gradnja iz »slovenske pomoči« je hiša v Gitengi. Hiša je namenjena vzgoji, tudi vzgoji mladih redovnic. Zaradi kovida pa tudi zaradi političnih razmer so bile meje zaprte in nujno je bilo zgraditi hišo za vzgojo. Gitenga je glavno administrativno mesto, gospodarsko je glavno mesto Bujumbura.

- V Afriki vlada optimistično vzdušje. Raste število zdravstvenih centrov, ambulant. Raste število sester. Skratka, Cerkev raste. Veliko je krstov.
Krsti so kar naprej. Že zaradi velikega števila rojstev. Poleg tega je na veliko soboto več krstov odraslih. Tisti dan katehumeni prejmejo kar pet zakramentov (krst, birma, obhajilo, prej spoved in mnogi se še cerkveno poročijo, ko postanejo kristjani). To je mlada Cerkev, ki ima tudi veliko duhovnih poklicev. Tudi pri nas imamo poklice, a smo previdne pri sprejemanju v našo redovno skupnost. Treba je preveriti, ali kandidatke prihajajo s pravim namenom, z željo posvetiti svoje življenje Bogu. Zato ne hitimo, ampak čakamo, da se poklic izčisti.

»AFRIŠKI« OČE FRANC BOLE
V centru Akamuri v Bujumburi v Burundiju, ki je namenjen delu z otroki in mladimi s posebnimi potrebami, je tudi dvorana »očeta Franca Boleta«. Trenutno skrbijo v centru za 160 otrok in mladih. V centru deluje sestra Vesna Hiti, ki je skrbela tudi za vsa obnovitvena dela centra, za kar smo prispevali tudi večjo vsoto sredstev iz akcije Za srce Afrike. Slovenska karitas je skupaj z Misijonskim središčem Slovenije in radiem Ognjišče v letu 2020 organizirala skupno Pustno sobotno iskrico za pomoč pri dokončanju gradnje centra Akamuri. Toda ravno takrat, ko bi morala biti sobotna iskrica z maškarado, je umrl Franc Bole. Kljub temu da ni bilo običajne pustne sobotne iskrice, se je nabralo precej sredstev. Novozgrajena večnamenska dvorana za otroke s posebnimi potrebami služi za različna skupna srečanja, dogodke in rekreacijo otrok in mladih ter njihovih staršev. Bila je zgrajena tudi s slovenskimi sredstvi, zato jo je sestra Vesna Hiti posvetila ustanovitelju Ognjišča Francu Boletu, da bo trajen spomin nanj in na dobrotnike iz Slovenije. In še ena zanimivost. Izvirno sliko očeta Boleta je narisal Jože Bartolj. Pri Slovenski karitas so jo posredovali v Afriko in po njej je lokalni umetnik, ki deluje v sklopu Akamurija, naslikal »afriški portret« Franca Boleta.

- Omenili ste že pomoč iz Slovenije. Zadnji projekt so tako imenovani vodnjaki. Ga lahko opišete?
Tako v Burundiju kot Ruandi je pokrajina hribovita. Med hribi je močvirje. To se napaja iz izvirov. Ljudje so zajemali vodo, kjerkoli je bila. Toda ta je bila zelo umazana! Vsa umazanija s hribov, iztrebki od ovc, krav in drugih živali, vse se je stekalo tja. Zaradi tega so ljudje, ki so pili tako vodo, zbolevali. In sami ljudje so predlagali, da bi začeli delati vodnjake.
Te pa delamo tako, da zajezimo izvir, nato pa naredimo filtre iz oglja, kamnov, peska …, da se voda prečisti. Prostor nad tem izvirom je treba ograditi, da živina ne prihaja nad zajezeno območje. Sedaj prihajajo ljudje v ta zajetja po vodo. Spomnim se, kako daleč so hodile žene po vodo, ko smo zidale hišo! Na glavi so v strmino nosile posode z dvajsetimi ali več litri vode! V dveh letih in pol smo zajezile čez 40 studencev. Gre za pokrajino, kjer je veliko hribov in veliko studencev in je to mogoče. Vem, da smo s tem veliko dale ljudem, a res je tudi, da so se ljudje tudi sami potrudili, saj so veliko sami delali. Sami so kopali, sami prinesli ilovico, kamenje … So pa vse to obljubili že takrat, ko smo se pogovarjali o gradnji vodnjakov. Me plačamo material, na primer cement, kar pa se tam dobi, priskrbijo ljudje (kamni, ilovica).
Med veselimi domačini ob enem od novih vodnjakov. - Sestra z Jano Lampe, odgovorno za mednarodno sodelovanje pri Slovenski karitas.

- Vi ste na poseben način vključeni v akcijo Z delom do dostojnega življenja. Ta akcija vam je na poseben način ljuba.
Mi je, ker vidim, koliko dobrega je bilo narejenega s to akcijo. Pri nas pomagamo šestnajstim družinam. Večinoma žene, včasih tudi kakšen mož, pridejo delat k nam. Mi jim to delo plačamo in potem se lahko s to plačo preživljajo. Pomagamo jim, da si popravijo hišo ali pa da jo zgradijo. Vesela sem, ko vidim, kako so solidarni med sabo. Kako si pomagajo! Pomagale smo zgraditi dve hiši in v eno so prišli tatovi in napadli ženo. Mislili smo, da bo zaradi poškodb izgubila oko. In žene, ki prejemajo pomoč, so se menjavale, da so bile pri njej in ji pomagale. Na srečo so ji v bolnišnici pomagali, da ne bo izgubila očesa.

- Kakšno delo opravljajo žene?
Imamo vrt in na njem nam te žene pomagajo delati. Vzele smo v najem zemljo in tudi na njej delajo. Pomagajo pri čiščenju, urejanju ... Z zaslužkom naredijo veliko: popravijo si hiše, otroke pošiljajo v šolo … Prej niso hodili, ker niso mogle plačevati šolnine. Nekega otroka so čebele celega opikale. Moral je v bolnišnico in mama ga je morala spremljati. Pomagale smo ji pri tem.
Vsak mesec imajo žene, udeležene v tej akciji, posebna srečanja s predavanji. Na njih jim razlagajo pomen zakonskega in družinskega življenja pa tudi praktične, gospodinjske nasvete. Po nekaj letih jim ne dajemo več pomoči, ker jo namenimo drugim. Oni pa se morajo postaviti na lastne noge.

- Saj vedno novi prosijo za pomoč?
Da, vedno novi prosijo za pomoč. Sedaj imam šest družin, ki so me prosile za pomoč. Tudi tem bi rada pomagala, da se postavijo na noge, zato upam, da bodo ljudje v Sloveniji velikodušni.

- Pa saj smo velikodušni. Največ pomoči namenjamo zlasti v akciji Za srce Afrike in Z delom do dostojnega življenja. Kljub potrebam doma imamo odprto srce in precej darujemo. Včasih vas v Afriki vprašajo, kako velika je Slovenija, ker toliko pomaga.
To pa res. Predvsem duhovniki in odgovorni to sprašujejo. Ko povemo, da nas je dva milijona, v Ruandi in Burundiju skupaj pa 13, se čudijo, koliko darujemo za različna področja: za družine, za bolnišnice, za dispanzerje, za porodnišnico, za šolo … Mnogi darujejo, morda malo, ampak ker da veliko ljudi, se skupaj veliko nabere. Afričanom velikokrat povem pregovor: Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača.
Podobno je pri akciji MIVA, pri kateri se zbira sredstva za vozila misijonarjev. Tudi tu sem jim razložila: Mnogi ljudje darujejo, morda malo, a se vendar precej nabere. Tukajšnji duhovniki me prosijo za pomoč. Lani je več duhovnikov dobilo pomoč, da so si lahko kupili motorje, ki jih nujno potrebujejo za svoje delo. Z njimi lahko gredo tudi do naselij, kjer ni cest. Z avtom tja ne bi mogli, z motorjem pa lahko.

OSEBNA IZKAZNICA
s. Bogdana Kavčič (1945)
Je doma iz vasi Koprivnik nad Žirmi. Ta vas je po prvi svetovni vojni pripadla Jugoslaviji in spadala v župnijo Žiri. Ko se je po drugi svetovni vojni meja spremenila, pa so spet šli pod župnijo Ledine. »S tem smo tudi spremenili škofijo: iz ljubljanske smo prešli v koprsko,« razloži sestra. Vstopila je k usmiljenkam in obiskovala srednjo medicinsko šolo ter leta 1970 naredila zaobljube. Dala se je na razpolago vrhovni predstojnici, da jo pošlje v misijone tja, kjer so največje potrebe. Po enem letu učenja jezika v Parizu je 1971 odšla v Burundi. Bila je v prvi skupini usmiljenk, ki so prišle v osrčje Afrike. Morala je premagovati začetniške težave pri misijonskem delu in orati prve brazde na misijonski njivi na tem območju. V več kot polstoletnem delovanju v misijonih se je selila iz postojanke na postojanko in povsod pomagala blažiti stiske. V zadnjih letih je zelo vključena v akcijo Za srce Afrike in Z delom do dostojnega življenja.

B. Rustja, Gostja meseca, v: Ognjišče 8, 2024, str. 6-11.