Julka Nežič in Iva Nežič Glavica, teologinji

“Skregan človek in skregana družina težko moli”

Advent je najbrž res najbolj »ugoden« čas za družinsko molitev, toda sodobne družine se soočajo z mnogimi težavami pri molitvi. Te nam bosta skušali v pogovoru rešiti mama in hči, ki sta pripravili »družinski molitvenik« Družina slavi Boga. Hčerka poudarja, da ta molitvenik ni teoretični priročnik, saj ga je sama preizkusila v svoji družini.

- Pogovarjamo se pred začetkom adventnega časa, ki se nadaljuje v božičnega. To je morda najlepši in najprimernejši čas za družinsko molitev. Adventni venec, jaslice, blagoslov doma nekako kar vabijo k družinski molitvi …
Iva: Menim, da tako otroci kot odrasli pričakujemo adventni čas z veliko naklonjenostjo. To je čas, poln pričakovanja, obdarovanja, upanja. Kristjani ga obhajamo z mislijo na Jezusov prihod in pričakujemo tudi njegov prihod ob koncu časov. Obenem tudi izkušamo, kako nas pri tem moti zunanji blišč, kič, reklamni katalogi in različne proslave, ki nimajo skoraj nič opraviti s sporočilom božiča. Ker nas takrat »bombardirajo« z vseh strani, lahko izgubimo bistvo adventa. Zato je pomembno, da se družina zna ustaviti in poiskati globlje načine, kako osmisliti adventni čas. To je priložnost, da pogledamo v naše odnose in se vprašamo, kako vstopamo skozi vrata našega doma, kaj prinašamo v naš dom: je to jeza, žalost, krivda, ali je to veselje, dobre misli, spodbude? Če krepimo medsebojne odnose, počasi nastaja prijetno vzdušje in prijeten prostor za družinsko molitev. Skregan človek in skregana družina težko moli.

- Skregana družina težko moli. Pravijo, da je danes družinam že težko najti čas, da sedejo skupaj k obedu … Nimajo časa za pogovor. Torej je treba najprej najti čas za pogovor in šele potem za molitev?
Iva: Najprej moramo v družini delati na odnosih, na dobrem vzdušju v družini. Naloga nas staršev je, da se zavestno odmaknemo od zunanjega dogajanja, da izstopimo iz vrveža veselega decembra in se »preselimo« v družino ter pogledamo, kje smo in kaj delamo. Po pogovoru se na naravni način odpre pot, da se zahvalimo in se zavemo, kaj vse imamo. Takšni kot smo – nihče med nami ni idealen – lahko odpremo vrata svojega srca Jezusu.
Julka: Med tednom je to težko narediti, zlasti v družinah, kjer so starši zaposleni. Nedelja pa je dan, ko se lahko zbere družina po kosilu ali zvečer.
Iva: Večere velikokrat »zapolni« televizija. Veliko časa lahko zapravimo na različne načine. Ne trdim, da smo mi idealna družina. Največkrat se ne zavedamo, kako je dober in prijeten tisti čas, ko se lahko srečamo kot družina. Večerna molitev je lahko neki premislek o tem, kaj se nam je čez dan dogajalo, za kaj se lahko zahvalimo Bogu.

- Pripravili sta knjigo Družina slavi Boga. V njej so družinska bogoslužja za cerkveno leto. Ni pa to prva knjiga družinskih bogoslužij, ki ste jo pripravili.
Julka: Prva izdaja knjige Družina slavi Boga je izšla leta 2007. Ker je pošel ta »družinski molitvenik«, sem dobila več klicev pa tudi elektronske pošte, kjer so me starši spraševali, kje bi lahko dobili še kakšen izvod. Tudi nekateri duhovniki so spraševali po njej. Ker jih ni bilo na zalogi, smo se odločili, da pripravimo drugo izdajo.

- Bogoslužja pa ste pripravljali že prej?
Julka: Pred knjigo Družina slavi Boga smo na pastoralni službi v Mariboru izdali tri drobne knjižice. Prva je imela naslov Advent in božič pri nas doma, druga Post in velika noč pri nas doma … Na njiju so se zelo dobro odzvali starši, kateheti pa tudi duhovniki. Tako sem dobila idejo, da bi vsa dosedanja bogoslužja združili in pripravili molitvenik za celotno cerkveno leto. Vem, da so jih naročali tudi na Koroškem in da smo tistih knjižic izdali nekaj čez dvajset tisoč.
Začeli smo s prepognjenimi listi A4-formata. Na njih smo natisnili zahvalno bogoslužje na silvestrovo v cerkvi. Takratni mariborski stolni župnik Stanko Lipovšek je bil navdušen nad njimi. Ljudje pa so liste odnesli tudi domov. Razdelil jih je tudi med starše veroučencev. Taki so bili prvi začetki. Prej se dejansko ni smelo kaj dosti izdajati.

JULKA NEŽIČ – ENA PRVIH LAIŠKIH TEOLOGINJ V SLOVENIJI

- Vi ste se že pred desetletji odločili za študij teologije. V času preganjanja vere in Cerkve. Od kod taka vaša odločitev? Kdo je vplival na to odločitev?
To je bil pokoncilski čas. Jaz sem ga doživljala kot čas, ko je v naših župnijah in škofijah vrelo. V naši župniji Beltinci smo imeli župnika, ki je vsako nedeljo popoldan imel pred večernicami govor, v katerem je poročal, kaj se je dogajalo na koncilu. Kaj so škofje razpravljali in odločali. Name je zato najbolj vplival domači župnik Janko Škraban. Imeli smo mladinski verouk in pri njem predelovali dogajanja na koncilu. Po koncilu smo začeli maše z ljudstvom. Če sem pozneje na fakulteti rekla, da to poznam, mi je profesor odgovoril: »Ja, saj vem, to je Škraban že imel …« In res je želel ljudem zelo približati koncil in njegovo sporočilo.
Kot študentka teologije sem stanovala v župniji Sv. Rešnjega telesa. Tam je bil župnik Drago Oberžan, tudi zagret za koncilske liturgične spremembe. Že kot študentka sem začela obiskovati katehetski tečaj na Mirenskem Gradu. Povsod so zelo poudarjali soodgovornost laikov. Danes govorimo o sinodi, a na neki način je že takrat bila navzoča podobna misel.

- V vašem času je kar nekaj deklet iz vašega okolja študiralo teologijo, pozneje pa prevzelo kar odgovorna mesta v pastorali.
Tri dekleta smo iz istega gimnazijskega razreda šle študirat teologijo: Marija Sraka, Ema Sobočan, ki je vstopila v samostan, in jaz. Na teologiji smo imele tudi primorsko sošolko. Za nami sta obiskovali fakulteto sestri uršulinki. Zadnja tri leta sem študirala v Mariboru, kjer sem imela srečo, da sem prišla v stik z duhovnikom Dragom Oberžanom. Bil je pet let izseljenski duhovnik na Nizozemskem. Takrat je tudi tam »vrelo« od koncilskih idej. Pomislimo samo na Holandski katekizem! Bil pa je tudi pet let v zaporu samo zato, ker je pripravil v župniji ljudski misijon brez vednosti takratne oblasti. Drago Oberžan, Tone Smerkolj in Albert Metlikovec so bili duhovniki, ki so zelo sodelovali. Nekako je šel vsak v svojo smer. Metlikovec v katehetsko, Oberžan bolj v liturgično, Smerkolj pa bolj v pastoralno. Z vsemi sem prišla v stik.

-Študijsko ste se izpopolnjevali tudi v tujini.
Tri leta sem študirala na liturgičnem inštitutu v nemškem mestu Trier. Med drugim je bil moj profesor Blathasar Fisher. Pri njem sem delala magistrsko nalogo. Njegovo knjigo Od lupine k jedru imamo tudi v slovenščini. V letniku nas je bilo osem iz različnih kultur in okolij: Indijec, dva Poljaka, Američanka, Afričan in Švicar. Prvič sem izkusila, kaj pomeni delovati v komunistični državi in kaj v svobodi.

- Sodelovali ste na različnih področjih, zlasti liturgičnem.
Začela sem sodelovati v Medškofijskem katehetskem svetu. Pripravila sem učbenik za pripravo na prvo sveto obhajilo in spoved Jezus nas vabi na praznovanje. Pripravila sem tudi priročnik za katehete Uvajanje otrok v bogoslužje.
Moje delovanje na liturgičnem področju pa se je rodilo na katehetskih tečajih na Mirenskem Gradu. Tja so hodili predavat tudi Avstrijci. Poudarjali so pomembnost uvajanja otrok v bogoslužje. To me je nagovorilo. V liturgični komisiji so mi dajali naloge z razlago, da imam več časa kot duhovniki za to delo. Bila sem zaposlena na Pastoralni službi v Mariboru in delodajalec ni bil ravno najbolj vesel, da sem toliko delala za liturgično komisijo. Več mesecev sem pripravljala obrednik Blagoslovi. Praktično sem tisto knjigo skoraj v celoti pripravila, razen začetnega dela, ki ga je pripravil pokojni Ivan Likar. Pripravila sem tudi pogrebni obrednik in mali pogrebni obrednik, poročni obrednik in obrednik za procesijo Sv. Rešnjega telesa. Pri prvih treh sem naredila redakcijo. No, nikjer niso napisali mojega imena. Za starše sem pripravila knjižico Krst vašega otroka ter dva molitvenika: za otroke in za starejše.

- Kje ste se navdihovali za taka bogoslužja? Ste uporabljali kakšne predloge?
Julka: Štiri stvari so botrovale moji odločitvi. Starši veroučencev so tarnali, da otroci ne želijo skupaj moliti. Pri molitvi se dolgočasijo in podobno. Prosili so za kaj drugega, kar bo bolj zanimivo za otroke in najstnike. Podobne želje so izražali duhovniki na raznih srečanjih. Z vzorci takega bogoslužja sem se srečala v Nemčiji, kjer sem študirala. Tam sem opazila, da obhajajo neke vrste družinsko bogoslužje in tam sem se tudi srečala z veliko priročniki. Šlo je za drobne knjižice, ki so me navdušile. Na pastoralni službi v Mariboru sem bila zadolžena za družine in za uvajanje otrok v bogoslužje. To je bila moja tema. S pokojnim župnikom Oberžanom in takratnim stolnim župnikom Lipovškom – oba sta bila zelo navdušena za to – smo se lotili izdaje teh knjižic.

- Kako ste si zamislili knjigo?
Julka: Kdor živi z bogoslužjem Cerkve, mu je zgradba knjige kar domača. Uvod v sveti čas (adventni, božični) ali v praznik je običajno zgodba. Napisana je z namenom, da bi se družina ob njej pogovarjala. Če se ne zmorejo pogovarjati, lahko zgodbo otrokom samo preberejo. Za tem so premišljevalne molitve. Te govorijo o določenem znamenju, ki je za tisti čas značilen (na primer adventni venec, božično drevo, križ …). To sem napisala v obliki molitve. Zdelo se mi je dobro, da se ljudje ob takih znamenjih naučijo moliti in ob tem spoznavati, kaj to pomeni za njihovo življenje. Je pa napisano tako, da to lahko uporabi družina pri večerni molitvi ali v sklopu bogoslužja. Tudi če kdo živi sam, lahko to vzame za osebno molitev ali premišljevanje. Za praznike so predvidene molitve pred jedjo in po njej. Duhovniki so me spodbudili, naj to uvrstim v knjigo, kajti večina ljudi, ki moli, običajno na kratko reče: »Bog, blagoslovi nas in te darove …« Menili so, da bi bilo dobro, če bi bilo vsaj za praznike kaj več. Zato smo vključili psalme in kratko prošnjo za blagoslov.
Naslednja stvar so večerne molitve ali družinsko bogoslužje. Za praznike so bogoslužja, drugače pa so krajše večerne molitve. Molimo jih lahko skupaj kot družina ali kot posamezniki. Bogoslužje je sestavljeno po vzoru prvega dela maše: odlomek iz Svetega pisma, premišljevanje ali pogovor o tem, nekaj o prazniku, skupne prošnje za vse potrebe in blagoslovna molitev.

- Ta bogoslužja so skupna molitev, obenem pa so nekakšna vzgoja za bogoslužje, uvajanje v bogoslužje, torej se učimo sodelovanja pri maši. Zlasti otroci.
Malo je knjig, ki sta jih uredili mama in hči. Kako sta si pri knjigi razdelili delo?
Iva: Ko je izšla prva izdaja knjige, smo jo preizkusili v naši družini. Čez čas sem začela mamo nagovarjati, naj pripravimo še več podobnih stvari. V zakonski skupini je bilo še nekaj družin z otroki podobne starosti kot naši. Tudi oni so iskali podobne »pripomočke«. Iskali so po spletu družinske molitve, a celostnih molitev ni bilo. Mamo sem vztrajno nagovarjala in je pripravila nekaj. Čez nekaj časa sem si že jaz pridobila nekaj izkušenj. V prvi vrsti kot mama s svojimi otroki. Tudi moja profesionalna pot me je vodila v to smer in sem o tem govorila tudi na fakulteti. Zato sem mami predlagala, da bi naredili nekaj skupaj. Ona to, kar je naučila mene, jaz bom dodala, kar so mene naučili otroci. Tudi tukaj nisem mogla iz kože geštalt krščanske pedagogike: Kako celostno, z vsem, kar sem, slavim Boga. Kako lahko otrok s srcem, z rokami, z glavo ... slavi Boga. Potem sem začela s svojimi otroki v molitve vključevati kreativne pristope. Opazovala sem jih pri igri. Koliko časa se lahko igrajo in koliko časa so lahko zbrani in fokusirani na te stvari. In sem dalje razmišljala. Zakaj ne bi to kreativno noto prestavili, ko z otroki razmišljamo o verskih vsebinah? Ali bi jim lahko dali nekaj takega, da poustvarjajo ob teh stvareh, razmišljajo in se poglabljajo? Kreativna nota jim omogoča, da lahko dosti bolj razmišljajo in se poglabljajo ter potem drugače doživljajo praznike in hkrati doživijo, da tudi oni lahko nekaj doprinesejo k praznovanju.
Razmišljali sva, da so prazniki povezani z vonji. Mora »dišati« po praznikih. Pri pripravi velikonočnih jedil se vidi, kako se z vsemi čutili pripravljamo na praznike. Menila sem, da bi v knjigo vključili tudi kakšne recepte. Vendar se je knjiga samo debelila.
Julka: Jaz sem bila proti receptom, ker teh lahko najdejo veliko drugod. Pred leti so me povabili na radio, da bi govorila o pripravi na božič. Ko sem prišla, me je novinarka vprašala, katere recepte bom predstavila pa katero pecivo priporočila in opisala. Jaz pa sem samo odgovorila: »Pa saj to ni priprava na božič! Jaz o tem ne znam nič povedati.« In nisva nič posneli. Menila sem, da bodo recepte našli drugje, v knjigo pa dajmo to, česar drugje ni ali je tega bolj malo.

ROŽNI VENEC V DRUŽINI

Iva: Kako približati rožni venec otrokom? Lahko naredimo Marijin oltarček. Molimo in pri vsaki zdravamariji položimo kamenček. Z vsako zdravamarijo smo ji bližje. Prav tako lahko vsako zdravamarijo namenimo za koga (babico, dedka, prijatelja, sorodnika …) in otrokom bo desetka še prekratka! Lahko otroci sami naredijo rožni venček.
Julka: V knjigo sem večkrat vključila tudi desetko rožnega venca. Nisem predlagala celega rožnega venca, desetko pa sem.

- V knjigi je več družinskih bogoslužij. Je pa tudi nekaj idej, kako izdelati kakšen okrasek za stanovanje, aranžma … Zakaj sta to vključili v knjigo?
Iva: Ko praznujemo, radi hišo očistimo, jo pospravimo, okrasimo. Verski prazniki niso izjema. S prazniki je povezanih veliko simbolov. Tako jaslice niso samo zato, da so v kotu, ampak že ko jih pripravljamo, je to uvajanje v praznike. Ko jih delamo, se lahko z otroki pogovarjamo, kje je živel Jezus, kakšno je bilo takrat življenje, kdo je prihajal k Jezusu. V katerih osebah se mi najdemo?
Jaslice niso samo okras, ker se bodo otroci kaj kmalu začeli z njimi igrati. Radi dajo v jaslice tudi igrače. Spominjam se, da je sin eno leto pripravil sodobne jaslice. Spodaj je bila avtopralnica, zgoraj pa je živela sveta družina. Zdelo se mi je zanimivo, kako je on našel prostor za sveto družino v sodobnem času. Jaslice so čudovit pripomoček za molitev. Lahko tudi z njihovo pomočjo premislimo svoj dan. Kako sem se jaz počutil? Spominjam se, da je mož nekoč rekel: »Počutim se kot vol. Utrujen sem in skoraj ležim od utrujenosti.« Otroci so rekli: »Vesel sem skakal zunaj. Bilo je lepo. Bil sem kot kakšen pastir.« Najmlajši je prinesel Jezuščka in dejal: »Počutim se kot Jezušček. Vsi so se z mano ukvarjali. Prihajali so ljudje.« Tako lahko molimo z jaslicami. Otrok se ob taki molitvi počuti čisto drugače. Vzame stvar v roke in se je lahko dotakne in na tak način se lahko globlje približa tem vsebinam.
Julka: Zaradi tega sva v knjigo vključili tudi »velikonočne jaslice«. Tudi tam so figurice, ki jih lahko otroci premikajo.
Iva: Ti simboli nam pomagajo posamezne stvari vizualizirati, da si jih predočimo. Na družinski oltar lahko to damo in pripravimo, da otroci vedo, kaj bodo potem imeli pri večerni molitvi. Opažam, da si pri postavljanju teh »figuric« otroci postavljajo različna vprašanja: Kako se je počutila Marija ob Jezusovem trpljenju? Otrokom se ob teh kipcih postavljajo vprašanja o trpljenju, smrti, vstajenju itd. Prek omenjenega kreativnega otroškega ustvarjanja otroci bolj razmišljajo o teh stvareh.

- Kaj pa petje pri družinskem bogoslužju? Najbrž je to odvisno od družine, koliko je glasbeno nadarjena.
Iva: Velikokrat mislimo, da pri večerni molitvi lahko uporabljamo samo obrazce. Lahko pa molimo tudi s petjem. Včasih otroci ne morejo sedeti pri miru. Lahko uporabimo tudi ples ali geste. Tudi družine, v katerih niso najboljši pevci, so lahko čisto sproščene, saj jih nihče ne posluša. Lahko tudi zavrtijo kakšne dobre posnetke in pojejo zraven. Ne pozabimo, kdor poje, dvakrat moli.
V naši družini smo glasbeno »pismeni«. V družini smo si razdelili naloge. Najmlajši pripravijo prostor. Takrat smo imeli mobilni oltarček. Molili smo v različnih sobah. Tisti, v čigar sobi smo molili, je pripravil prostor. Drugi je pripravil glasbo in izbral to, kar mu je bilo všeč. Včasih so tudi sami odigrali kaj na inštrumente. Ta glasba je tudi nekakšen način umirjanja za molitev. Hčerka, ki rada bere, je brala molitve. Pomembno je, da je to dogajanje, kjer oni niso izvzeti, ampak so dejavni. To je njihova molitev.
Julka: Nekaj pesmi sem vključila tudi v knjigo. Tako sem želela ljudi spodbuditi, da bi se naučili vsaj tistih pesmi, ki so značilne za določen praznik. Družina pa bo lahko izbrala: če ima najstnike, potem bodo najbrž raje peli duhovno ritmične pesmi.

- Družina ne sme biti »suženj« knjige, da bi samo prebrala besedila iz nje, ampak, da je ustvarjalna.
Julka: V knjigi je napisan predlog, da ob njem dobiš idejo. Naj navedem samo en primer. Izdali smo prvo zahvalno bogoslužje na staro leto. Ko sem za silvestrovo prišla v domačo župnijo, je kaplan imel lepo zahvalno bogoslužje. Po koncu sem stopila k njemu in ga vprašala, od kod je vzel tako lepo bogoslužje. »Od tistega, kar si ti napasla,« mi je odgovoril. Toda on je tisto predlogo pripravil za našo župnijo. Dodal je to in ono in tako pripravil zelo lepo bogoslužje. Podobno velja tudi za knjigo družinskih bogoslužij. Vsaka družina kaj doda ali sprejme tisto, kar ji najbolj leži.
Iva: Družina naj si dovoli biti pred Bogom to, kar je. Treba se je tudi zavedati, da imamo že starši različne verske izkušnje. Nekateri jih sploh nimajo. Knjiga je opora družinam, da same oblikujejo družinsko molitev in na različne načine slavijo Boga.

- Mnoge družine se bojijo družinske molitve. Ne vedo, kako naj se jo lotijo. Ustrašijo se, da bo knjiga zanje prezahtevna …
Iva: Strah je odveč, ker je knjiga preizkušena v praksi. Naša družina je »premolila«, kar je v njej. Moramo pa starši imeti občutek, kaj otrok zmore v določenem obdobju. Nekateri starši bi radi otroka peljali na Triglav, takoj ko je shodil. Starši moramo imeti občutek za otroka, da bo versko izkustvo globoko začutil in si nabiral »kondicijo« za molitev. Omenjeni ustvarjalni pristopi so lahko dobra pot.
Julka: Treba bi bilo tudi družine naučiti, kako uporabljati take molitvenike. To je delo katehistinj, katehetov in duhovnikov. Dobro je, če jim pokažemo različne možnosti, da se jih ne bi bali. Morda za to lahko izkoristimo srečanja za starše. Lahko katehet s starši na srečanju pripravi tako bogoslužje.
Eden naših duhovnikov mi je dejal, da bo naročil večjo količino teh knjig in jih delil že ob pripravi na krst. Kakšna stara mama je rekla, da jih bo kupila več in jih razdelila med svoje otroke. Druga pa, da jih bo dala kot darilo za božič.

- Ali načrtujete še kakšno podobno knjigo?
Julka: Če Bog da, potem bi pripravili drugo knjigo. V njej bi bila bogoslužja za praznovanja zakramentov v družini. Soboška škofija je pred leti izdala knjižico bogoslužij kot pripravo na krst. Dodali bi bogoslužje ob rojstnem dnevu, v pripravi na prvo sveto obhajilo in samo praznovanje obhajila, pa za birmo … Sami ljudje so prosili za tako knjigo. Ta bi bila nadgradnja te prve. Družine so mi izrazile hvaležnost za te knjige.
Iva: Družine se spreminjajo in medve sva v tej knjigi to upoštevali. Nisva zavrnili tradicije, dodali pa sva nove stvari. Knjiga pokaže, kako lahko v družini na različne načine slavimo Boga.

OSEBNA IZKAZNICA:

Julka Nežič (1947)
je rojena v župniji Beltinci. Po gimnaziji je študirala teologijo v Ljubljani in Mariboru, pozneje pa se je izpopolnjevala na liturgičnem inštitutu v nemškem Trierju. Dvajset let je bila zaposlena v Pastoralni službi v Mariboru, po letu 1991 pa je delala kot asistentka in tajnica ter referentka za študentske zadeve na mariborski enoti teološke fakultete. Po svoji želji je predavala bolj praktične stvari s področja liturgike. Bila je tudi voditeljica Katehetsko pastoralne šole za mariborsko nadškofijo. Po odhodu v pokoj pa je ohranila vodenje katehetsko pastoralne šole za murskosoboško škofijo. Dejavna je bila pri organizaciji tečajev za zakon v današnji mariborski metropoliji. Napisala je več knjig, zlasti liturgične vsebine.



Iva Nežič Glavica (1975)
Ko je bila stara tri leta in pol, jo je posvojila Julka Nežič. Na koncu gimnazije so jo spodbujali, naj se vpiše na igralsko akademijo. Toda v njej je prevladala »družinska tradicija«: stric duhovnik, mama teologinja. Tako se je vpisala na Pedagoško fakulteto v Mariboru, smer nemščina in teologija. Leta 2012 je magistrirala in leta 2017 doktorirala pri prof. Stanku Gerjolu. Sedaj na katedri za oznanjevalno in pastoralno teologijo kot docentka predava pedagoške predmete. Je poročena in mama treh otrok. V svoji družini je »preverjala« molitvenik Družina slavi Boga.

B. Rustja, Gostja meseca, v: Ognjišče 12, 2024, str. 6-11.