Bojan Ravbar, eden od ustanoviteljev Ognjišča

“Sodnica, ki me je obsodila, je namesto mene plačala kazen”

Malo je revij, ki ob svojem visokem jubileju lahko obišče kar dva od treh svojih »ustanoviteljev«. Poleg tega sta oba v častitljivih letih še vedno dejavna. Ob 60-letnici izida prve številke revije Ognjišče smo poiskali dve živi priči rojstva takrat še Farnega ognjišča.
Prvi je Bojan Ravbar, takratni kaplan v Kopru, ki velja skupaj s Francem Boletom za ustanovitelja Ognjišča. Danes je v 90. letu ne samo najstarejši duhovnik koprske škofije, ampak tudi najstarejši delujoč župnik v tej škofiji. Upravlja strunjansko božjepotno svetišče in istoimensko župnijo. Kljub temu da je pozneje opravljal veliko odgovornih služb, se zelo rad spominja svojega sodelovanja pri ustanavljanju Ognjišča. Njegovi spomini so živi in zanimivi, polni presenetljivih dogodkov. Branje spominov pa naj ne bo samo obujanje preteklosti, ampak spodbuda današnjim generacijam, kako bi v sedanjem svetu iskali novih načinov za oznanjevanje evangelija.

- Od kod ideja za revijo?
Do izida prve številke ni prišlo naključno. V bogoslovju sem spoznal Franca Boleta. Čeprav je bil nekaj let starejši od mene, sva se hitro ujela, saj sva imela kar nekaj skupnih zanimanj. Med njimi veliko željo: rada bi nekaj naredila za mlade. Zelo naju je zbližalo zanimanje za Francijo. On se je namreč odpravljal tja in jaz sem mu dal nekaj »inštrukcij« o avtoštopu. Vajen sem bil štopanja v Italiji. Doma sem namreč blizu meje s to državo. Bil sem povezan s slovenskimi skavti v Italiji. Z njimi sem šel tudi na taborjenje. Obmejni prebivalci smo imeli prepustnico. Z njo smo lahko prečkali takrat zaprto mejo. Če si si v Italiji pridobil potrdilo, da si zbolel, si lahko ostal tam tudi kakšen teden. Tako sem lahko taboril s skavti. Videl sem, kako so tam duhovniki delali z mladimi. To je zanimalo tudi Boleta in jaz sem mu prenašal te izkušnje. On je veliko bral. Tudi tuje stvari. Zlasti francoske. Takrat je že bilo dovoljeno, da so prihajale k nam kakšne revije iz tujine. V njem je vedno bolj vrela ideja: narediti nekaj za mlade.
Po posvečenju je šel službovat v župnijo Postojna. Jaz sem bil njegov ceremonier na novi maši. Bil je mlad duhovnik, poln zagnanosti. Omenil sem že, da sem bil s skavti na taborjenjih. Franc je prvo taborjenje organiziral s postojnskimi mladimi na otoku Krku. Z nekaj očeti in nekaterimi malo zrelejšimi mladimi smo šli prej na otok in postavili tabor. Nekako pod mojim vodstvom. Tabor smo pripravili v majhnem, neobljudenem zalivu. Speljali smo tisto prvo taborjenje, ki je bilo za mlade nekaj izrednega. Franc je bil poln idej in poln ognja ter je znal prenesti takega duha na ta tabor.
Drugo leto sem se udeležil taborjenja samo za kakšen dan. S sabo sem pripeljal skavta iz Francije. Prednike je imel iz moje vasi. Na tabor je prinesel nekaj skavtskega duha in nekaj širine. Franc je kot župnik v Postojni imel vedno okrog sebe veliko mladih. V njem je ves čas rastla misel, kaj narediti zanje. Jaz sem pa takrat začel svojo kaplansko službo v Kopru. Imel je motor in je z njim prihajal na obisk k meni. Čez dan je delal, zvečer pa je občasno »priropotal«, kakor smo rekli, v Koper. Dolgo v noč sva se pogovarjala in vedno bolj se je izjasnjevala ideja, da bi začeli izdajati neki časopis, list za mlade. Malo prej so goriški duhovniki začeli izdajati list Veslajmo. Zanimivo, da sem Vinku Kobalu, ki je delal z mladimi, jaz našel kraj za taborjenja – Stržišče v Baški grapi.

- Takrat je bil tam za župnika tvoj sošolec Drago Klemenčič.
Tako je. In on je prišel v Koper ter me nadomeščal, jaz pa sem šel z mladino taborit v Stržišče. Frančiškani iz Ljubljane pa so prišli z ministranti v Koper. Na voljo sem jim dal veroučne prostore. Nadomeščali pa so naše ministrante, ki so šli z menoj taborit.
Da se vrnem k reviji Veslajmo. To je takratna oblast ukinila. Navedli so razlog, da so hoteli izdajati list za širše območje. To je bil za nas poduk, da smo začeli izdajati list samo za dve župniji. Tudi v naslov smo dali Farno ognjišče, da bi to poudarili.
Tako je dozorelo nekaj stvari: da bi izšla prva številka za veliko noč, drugo pa, da mora biti to župnijski list. Tiskali pa ga bomo v Kopru. Okrog sebe sem namreč imel skupino ljudi, med njimi tudi kakšnega že z izkušnjami pri tiskanju. Eden takih je bil Jože Cerkvenik, ki pa je moral skrivati svoje delo pri Ognjišču, sicer bi imel težave v službi. Je pa v tistem času v službi vrnil partijsko knjižico in s tem povzročil velik bes med partijci.

- Kje ste dobili »tiskarski stroj«, pravzaprav ciklostil? Za mlajše bralce naj povemo, da je to stroj, pri katerem delavec vrti valj. Vsak list mora posamično skozi tisti valj. Torej je delo dokaj počasno.
Apostolski administrator za slo­venski del tržaške škofije je bil Albin Kjuder. Malo pred koncem svoje službe leta 1964 mi je podaril ciklostil. Videl je, da se jaz precej ukvarjam s temi stvarmi. Že v ljubljanskem bogoslovju smo izdali nekaj knjižic, namenjenih duhovni rasti in vzgoji mladih. Mladi so se hitro naučili dela s strojem.
Silvester Čuk je ilustriral, risal na matrice. Ko je šel on po nesreči v bolnišnico, je nekaj časa to delal poznejši duhovnik Milan Nemac. Silvester pa je pregledoval članke še v bolnišnici.

- Začeli ste razmnoževati na ciklostil. Zakaj niste revije dali komu tiskati?
Saj smo jo hoteli dati. Šel sem na pogovor v tiskarno. Spominjam se, kako so me naslavljali s »tovariš Bojan«. A to tovarištvo ni nič pomagalo, saj so mi rekli, da nimajo papirja, na katerem bi lahko tiskali. Omenjeni Jože pa je dobro vedel, da to ni res. Papir so imeli na zalogi in tudi dela ni bilo prav veliko. Kljub temu nam je nekdo uspel natisniti ovitke za nov list. In če pogledate na tiste izvode, opazite, da je na njih številka revije napisana na roko! Želeli smo prihraniti stroške in smo naenkrat natisnili ovitke za več številk.
Sodelavci imajo lepe spomine na razmnoževanje, na tiskanje prvih številk Ognjišča. Pri tiskanju so se družili …
V njih je bilo navdušenje, da naredijo nekaj dobrega za skupnost in za mladino. Naj omenim zelo pomenljiv dogodek. Pri tem delu sta se srečali dve ženski. Ivanka je bila paznica v zaporu. Takrat še članica partije. Druga je bila zapornica, žena omenjenega Jožeta. Zanju je bilo srečanje veliko presenečenje. Pa tudi za druge. Najprej si bivša zapornica ni upala več priti. Toda počasi sta postali prijateljici.
Stari učitelj v Kopru je imel stroj za obrezovanje. Toda to je bil izredno težak stroj. Prevoz tistega nadvse težkega starega stroja je bil dogodek! Neki najstnik je vrtel kolo obrezovalnega stroja. V nekem trenutku mu je škrknilo v roki. Zlomila se mu je nadlahtnica. K sreči je bila zraven zdravnica Munihova, ki je tudi prihajala tiskat Ognjišče. Nemudoma ga je odpeljala v bolnišnico Valdoltra. Tam so ugotovili, da je imel na tej kosti že prej neko napako. Prej ali slej bi se to zgodilo. Dogodek nas je vse malo pretresel, a se je dobro končal.

- Prva številka revije je izšla za veliko noč. Kakšen spomin na tisti dan?
Iz Postojne je prišlo pomagat nekaj mladincev, da smo zlagali in spenjali prvo številko. Te izvode so potem tudi odpeljali s seboj. Vendar jih ni bilo dovolj. Zato je ponoči, nekje ob treh ali štirih, zdravnica Munihova naložila v svoj skromni fičko še druge izvode revije in jih odpeljala v Postojno, da so dobili število naročenih izvodov za Postojno in so jih imeli dovolj na samo veliko noč.
Takrat je bil škof v Kopru Janez Jenko. Bil pa je nekakšen »novinec«, saj je bila leta 1965 njegova prva velika noč v Kopru. V Koper je prišel naravnost z zasedanja drugega vatikanskega koncila v Rimu.

- Kako je gledal na nemir, ki ste ga povzročali s tiskanjem v isti hiši, kjer je on stanoval?
Samo ena anekdota. Škof se je naselil v stanovanje, kjer sem prej stanoval jaz. Mladi so me bili vajeni obiskovati. Nekateri so kar brez trkanja »vdrli« vanj, zagledali njega in začudeno vprašali: »Kje je oče Bojan?«
Imel je veliko razumevanje in širino za mlade. Znal je ceniti delo za verski tisk. Posebej zato, ker je v Beogradu tudi on urejal list Blagovest. Zavedal se je, kako je to pomembno sredstvo za oznanjevanje.

- Kako sta vaše delo spremljali takratna oblast in policija?
Budno so spremljali to dogajanje, to življenje, ki se je budilo v Kopru. Prvo leto (leta 1962) sem delal sam jaslice v cerkvi. Drugo leto mi je prišel pomagat oče, z njim pa je prišel njegov sin, poznejši zdravnik v Valdoltri. Pozneje pa mi je pomagala delati jaslice že vrsta mladih. Krščenih in nekrščenih. Podobno je bilo pri tiskanju Ognjišča. »Budno oko« je vse to spremljalo z napetimi živci. Posebno pozornost je dosegla »nočna akcija«. O njej več pozneje.
Ognjišče smo takrat že tiskali v tiskarni. Pred koncem leta 1966, ko smo še izdali šesto številko na ciklostilu, je prišel k nam Jože Cerkvenik. Poslalo ga je vodstvo tiskarne. Bili so v stiski. Niso imeli dela in posledično ne denarja za plače. Posredoval je predlog, če smo pripravljeni, da bi tiskali pri njih. Seveda smo vabilo sprejeli. Bili pa smo neizkušeni, kako poteka postavljanje tiskovin itd. Za vsako številko sem bil nekaj dni v tiskarni, da smo postavljali revijo.
Oče urednik ‘odlikuje’ Bojana Ravbarja. - Deseta svečka na torti, ob njej (z leve) Bojan Ravbar, Nadja Miklavčič Sluga, Vida Bratina, Franc Bole, Ivanka Cerar, Elizabeta Kolenko, Silvester Čuk.
- Zanimiva je »plakatarska« ali »nočna akcija«. Jo lahko opišeš?
Prav v času, ko smo začeli tiskati Ognjišče v tiskarni, smo naslovnico revije natisnili tudi kot plakat. Zvečer in ponoči so mladinci iz Kopra nalepili plakate na oglasne deske in drugod po mestu in okolici. Zjutraj je bil Koper poln plakatov Ognjišča. Seveda je bila na nogah tudi »državna varnost«. Sledila so zaslišanja. Ničkolikokrat sem bil na Gortanovem trgu, kjer je imela sedež Udba. Zasliševali so me in mi pretili. Enkrat tudi z nožem v hrbet. Potem so mi rekli: »Pa zakaj ne pridete k nam, saj imamo službo, ki lepi plakate?« Odgovoril sem, da sem to že prosil, a so mi prošnjo zavrnili in zato smo sami lepili plakate. Udbaš mi je rekel, naj tokrat nesemo plakate službi. In smo jih. Nalepili so jih, a še isto noč so bili počečkani ali raztrgani.

- Najmanj dvakrat si bil na sodišču. Enkrat zaradi članka, molitve …
Zasliševala me je sodnica in mi zagotavljala, da bo vse v redu. Vendar sem potem vseeno dobil kazen, in sicer dva tedna zapora ali visoko denarno globo. Škof Jenko je bil odločno za to, da plačamo kazen. Utemeljeval je s tem, da pride zapor zabeležen v vsakem življenjepisu. No, če bi izbral zapor, bi se danes lahko z njim pohvalil (smeh). Dejal je še, da bomo že zbrali denar za kazen. Jaz ga takrat namreč nisem imel, saj je bilo tudi veliko stroškov s tiskanjem Ognjišča. Ko sem na sodišče nesel denar, da bi plačal kazen, so mi rekli: »Pa saj je kazen že plačana.« Pozneje sem izvedel, da je sodnica sama plačala kazen.
Zahvala za trideset let Ognjišča – somaševanje s škofom Metodom Pirihom v Truškah leta 1995. - Oče Bojan se ob grobu očeta Franca zahvaljuje Bogu za vse, kar se je “rojevalo iz ljubezni do mladih na njivi prijatelj­stva”.
- Si še kdaj pozneje srečal to sodnico?
Da, imel sem še eno zelo zanimivo srečanje z njo. Kot župnik sem veliko obiskoval bolnišnico. Ko sem nekega dne hodil po sobah, sem jo srečal. Reče mi: »Mi se pa poznamo.« Prvi trenutek je nisem prepoznal. »Sodnica sem,« je dejala. Pokazal sem veselje nad srečanjem in ji obljubil, da bom molil zanjo. Srečanje je dragoceno, ker sem ji dal tudi odvezo …
Naj omenim še drugo srečanje, in sicer s človekom, ki me je zasliševal na Udbi. Do njega je prišlo pred kratkim, ko sem tudi sam starček pristal tukaj v Strunjanu. Še vedno sem hodil v dom ostarelih na Markovcu. Tam sem ga srečal že onemoglega. Takoj se me je spomnil in obujal je spomine. Opravičeval se je, govoril, da on ni hotel tega delati, ampak da so ga v to prisilili. Raje bi mi pomagal, kot pa zasliševal. In to je ponavljal pri vsakem obisku. Takrat sem izkusil, da je v vsakem človeku nekje v globini jedro dobrega.

- Kaj je bila obtožba, zakaj so te tožili?
Napisal sem, da so v tovarni slabi odnosi. Eno od delavk pa so vprašali, kako to, da je ona tako dobra in odgovorila je, da hodi v cerkev. Očitali so mi, da sem napisal, da so v Tomosu (takratni tovarni v Kopru) slabi odnosi. Jaz sem jih vprašal, kje to piše. Njihov odgovor je bil, da vsi vedo, da je to tovarna Tomos. To sem vztrajno zanikal, oni pa so trdili svoje. Da ni bilo res, priča podatek, da sem besedilo priredil iz italijanščine. Toda vse ni nič pomagalo in so me obsodili.

 B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 5, 2025, str. 6-9.