Silvester Čuk, dolgoletni urednik Ognjišča

“Oče urednik me je naučil, kako je treba pisati, da bralce nagovoriš in obogatiš”

Druga priča dogodkov ob rojstvu Ognjišča je Silvester Čuk. Ob izidu prve številke je bil kaplan v Postojni, kjer je bil župnik Franc Bole. Pri prvih številkah Ognjišča je skrbel za »ilustriranje« člankov, potem pa za njihovo lektoriranje. Predvsem pa je ostal zvest reviji in vsem njenim izdajam celih šestdeset let. Postal je »desna roka« očeta urednika in mu je »pomagali pripravljati material za časopis in knjižice«, kakor mu je zapisal v imenovanje takratni škof Jenko. V šestih desetletjih je napisal ogromno člankov, zlasti prilog. Še danes izbira modre misli in življenjske izreke, ki bralcem polepšajo dan, predstavlja zaslužne može in žene iz naše zgodovine. Njegova ljubezen pa so svetniki. Veliko je o njih pisal v reviji. Krona tega dela pa tudi skrbi uredniškega kolega Marka Čuka sta dve veliki knjigi Svetnik za vsak dan.

- Lahko odstrneš prve spomine na očeta urednika Franca Boleta?
Franca Boleta, očeta urednika, sem prvič srečal deset let pred rojstvom Ognjišča, 9. maja 1954, v Črnem Vrhu ob novi maši Gašperja Rudolfa, našega soseda. Na novomašno slavje so bili povabljeni tudi bogoslovci, med njimi Franc Bole, ki je bil takrat študent drugega letnika. Radovednost me je gnala k Rudolfovim. Ogledoval sem težek motor sosednjega župnika. Eden od bogoslovcev me je vprašal, kakšno je vzvratno zrcalo na krmilu motorja: konkavno ali konveksno. Ko sem pravilno odgovoril, ga je zanimalo, v kateri razred hodim. »V četrti razred nižje gimnazije,« sem mu odgovoril. »Radovedni« bogoslovec me je pohvalil. Takrat sem imel štirinajst let in sem se že odločil, da grem na višjo gimnazijo in potem v bogoslovje. Ta »radovednež« je bil Franc Bole.
Drugič sem ga srečal oktobra 1958 na velikem hodniku bogoslovnega semenišča v Ljubljani, ko sem začel študij bogoslovja. Franc Bole je edini od primorskih novomašnikov leta 1958 nadaljeval študij v šestem letniku za doktorat. Že po nekaj tednih pa je dobil od tedanjega predstojnika, apostolskega administratorja dr. Mihaela Toroša, dekret za župnika v »domači« župniji Postojna, ki se je nepričakovano izpraznila. Ko je kasneje gledal nazaj, je zapisal: »Čeprav sem končal (teološko) fakulteto, je bila prava fakulteta Postojna in mladina v Postojni in vse tisto delo, ki smo ga skupaj opravili, težavam navkljub.«

- Bojan Ravbar je dejal, da sta imela z očetom urednikom nekaj skupnega: »Pritegnila naju je ljubezen do mladih.« Postala sta ustanovitelja Ognjišča.
Franc Bole je pel novo mašo 6. julija 1958 v Postojni. Njegov ceremonier (drug) je bil Bojan Ravbar, takrat bogoslovec drugega letnika. Bil je sin Krasa, doma ob meji z Italijo. Pri slovenskih skavtih na Tržaškem se je učil dela z mladimi. S štiri leta starejšim Boletom sta hitro našla skupen jezik. Bole je kot bogoslovec med počitnicami »štopal« po Franciji in nabiral izkušnje in gradivo za delo z mladimi. Bojan je leta 1962 po novi maši postal kaplan v »rdečem« Kopru. Pogumno se je posvetil mladim. Niso ga ustavile grožnje in zaukazani »protesti« dijakov. Postojnski župnik Bole je bil njegov zaveznik. Bojan se ob njegovem odhodu v večnost spominja nepozabnih večerov, ko je s svojo »vespo priropotal v Koper« in sta dolgo v noč razpravljala, »kaj storiti, da bi prenesli svežino, ki jo je prav tisti čas obetavno sprožil koncil ... Vzbudila se je želja, da bi nekaj storili za vidljivost Cerkve. Ideja se je oblekla v skromno (Farno) Ognjišče. Vsi, ki smo se strnili okrog nastajajočega jedra, smo imeli občutek, da se rojeva nekaj novega.«Dokler sta bila člana uredništva le dva (Franc Bole in Silvester Čuk) sta kovala načrte kar na ‘štiri oči’. - Na srečanju časnikarjev v Gradcu 1999. - Na enem od hišnih silvestrovanj pri očetu uredniku.
- Bil si kaplan v Postojni, ko je izšla prva številka Farnega ognjišča. Kako si bil udeležen pri prvi številki?
Na svojo novo mašo leta 1964 v Črnem Vrhu sem povabil tudi postojnskega župnika Franca Boleta, ker je bil med njegovimi mladimi v Postojni tudi moj brat. Po novi maši smo za vikende hodili pomagat na župnije. Mene je škof Janez Jenko poslal v Šempeter, kjer sem ob nedeljah maševal in spovedoval, ob sobotah in ponedeljkih pa imel nekaj verouka. Konec januarja 1965 sem prejel škofov dekret za Postojno, ki je dobila v upravo župnijo Hrenovice, ker se je tamkajšnji župnik ponesrečil. V Postojni sem bil samo sedem mesecev, a prav v tistem času so se prižgali plameni Farnega ognjišča, glasila župnij Koper in Postojna, ki so prav kmalu preskočili farne meje in zajeli vso Slovenijo. Bil sem zraven od vsega začetka, ustanovitelja pa sta bila Bole in Ravbar, zase bi rekel, da sem bil uresničevalec njunih zamisli. Za prvo številko sem pripravil večino besedil, ki pa niso bila podpisana. Molitve sem prevedel iz francoščine, iz študentskega lističa Foyer Notre Dame (Ognjišče Naše Gospe), ki ga je urejal Fernand Lelotte, Boletov znanec iz njegovih počitniških »potepov«. Na krhke ciklostilne matrice sem narisal naslove besedil in začetne črke. V naslednjih številkah so bile moje »ilustracije« že malo boljše. Besedila so na matrice tipkale Boletove tajnice v Postojni, udarniško pa so listič (zvezek, ki je imel 24 strani) na ciklostil razmnoževali Bojanovi navdušenci v Kopru.

- Kako se spominjaš izida prve številke? Kakšen je bil odziv ljudi?
Farno ognjišče je nastajalo »na skrivnem«. Proti koncu postnega časa je bilo oznanjeno, da list izide na cvetno nedeljo, 11. aprila, in da bo nekaj posebnega. Ljudje so ga nestrpno pričakovali, toda zaradi »tehničnih težav« so ga dobili v roke teden dni kasneje, 18. aprila 1965. Verniki v Kopru in Postojni so to velikonočno darilo z veseljem in hvaležnostjo sprejeli. Izšel je v nakladi 1.300 izvodov – 500 za Koper, 800 za Postojno. Ob jutranji aleluji je postojnski župnik Franc Bole oznanil: »Danes smo prvič obiskali vaš dom s pisano besedo ... Povezati hočemo našo faro v eno družino, zato tudi naslov Farno ognjišče ... List bo skušal modernim ljudem naše župnije dajati odgovor na pereča vprašanja, ki jih mučijo. Predvsem se bo oziral na potrebe mladih, ker je njihova vera in njihovo življenje v največji preizkušnji.«
Leta 1965 je izšlo samo šest številk Farnega ognjišča, ki je bilo pri ljudeh toplo sprejeto. Že v prvi številki je bila nakazana njegova vsebinska usmeritev. Na prvi strani je bilo voščilo ob velikonočni sveči, sledilo je Pismo meseca, za njim daljše praznično razmišljanje, molitev, pričevanje (Božji trubadur), povest v nadaljevanjih (Marcelino) ... zadnje strani: župnijska oznanila, posebej za Koper in posebej za Postojno. Mnogo tega je ostalo »pri življenju« tudi v poznejših letnikih, ko je Ognjišče postopoma spreminjalo svojo podobo. Kasneje se je »stalnim« rubrikam pridružilo nekaj novih, povezanih z vsakdanjim življenjem. Nekatere tudi po zaslugi novih sodelavcev, ki jih je bil Franc Bole, legendarni »oče urednik«, iskreno vesel.

- Iz Postojne si odšel v Brkine, kjer si bil upravitelj župnij Slivje in Brezovica. Od tam pa …
Tudi Franc Bole je avgusta 1965 odšel iz Postojne za upravitelja župnije Bertoki pri Kopru. Z njim je »odšlo« tudi Farno ognjišče, ki je že postajalo vedno bolj »slovensko«. Prvo številko novega letnika revije (1966) so tiskali v nakladi 5.000 izvodov (tiskarna Primorski tisk v Kopru). V njej ni bilo več župnijskih oznanil, preimenovala se je v Ognjišče in je tudi »uradno« namenjena vsej slovenski mladini. Jaz sem takrat čakal na potni list, da bi odšel v Rim nadaljevat študije. Prošnjo so »iz razlogov javne varnosti«, kot so rekli, zavrnili in namesto v Rim sem v začetku oktobra 1965 šel v Brkine, kjer sem duhovno oskrboval vernike župnij Slivje in Brezovica. Od ene do druge sem se prevažal s kolesom. Ko sem se 15. maja 1966 zvečer vračal iz Brezovice v Slivje, sem doživel hudo prometno nesrečo. Zaradi zloma stegnenice in vnetja kostnega mozga sem bil v stari bolnišnici v Izoli devet mesecev priklenjen na posteljo. Ko se je moje zdravstveno stanje nekoliko izboljšalo, mi je oče urednik prinašal svoje spise, da sem jih popravljal. Večkrat je prišel zvečer, ko so sestre pogasile luči in nam zaželele lahko noč. Ležal sem pri oknu nad teraso, zato mi je lahko izročil svoje pisne izdelke, da sem jih ob luči na nočni omarici popravil. To se je dogajalo tudi pozneje, ko sem kot rekonvalescent bival v izolskem župnišču.
Naveza Silvester Čuk – Franc Bole je tudi pri delu založbe nepogrešljiva. - Silvestrove čestitke za odlikovanje (red za zasluge), s katerim je Franca Boleta odlikoval predsednik republike Borut Pahor (2014). - Silvester Čuk somašuje z zlatomašnikom Francem Boletom (2008).
- Kdaj pa si prišel v Koper in na uredništvo Ognjišča?
Bole je mojo prometno nesrečo, ki je prekrižala načrte ne le meni, ampak tudi škofu, imenoval na-srečo. Ko sem se spet postavil na noge, me je avgusta 1968 škof Janez Jenko prestavil iz Izole v Koper. Med nalogami, ki mi jih je »naprtil« v dekretu, je bila na drugem mestu tale: »Uredniku Ognjišča boste desna roka in mu pomagali pripravljati material za časopis in knjižice.« Od vsega začetka sem opravljal nalogo lektorja. Boletova besedila so bila sprva polna rdečih popravkov in rekel je, da so »njegova pisma vsa krvava«. To je razumljivo, saj v osnovni in srednji šoli ni imel niti ene ure slovenščine. Iz napak se je lepo učil in jih je bilo vedno manj. Jaz pa sem se od njega učil, saj je bila vsebina njegovih pogovorov z bralci življenjska. Želel si je živega stika z bralci, zato je bilo v Ognjišču namesto mrtvega uvodnika na prvem mestu življenjsko Pismo meseca. Hvaležen sem mu, da me je poučeval, kako je treba pisati, da bralce nagovoriš in obogatiš.

 B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 5, 2025, str. 9-11.