Janez Zupet

Sveto pismo naj nam postane vir novih spoznanj in navdihov za življenje

Konec leta 2006 smo Slovenci dobili prevod Kumranskih rokopisov, ki ga je opravil Janez Zupet, katoliški duhovnik in znani prevajalec ter profesor latinščine na Škofijski gimnaziji v Vipavi. V letu Sv. pisma nas je zanimalo, kaj prevajalec in poznavalec teh spisov meni o njih.

- V zadnjih letih se je v javnosti precej govorilo o Tomaževem evangeliju, Evangeliju po Judu, pa tudi o Kumranskih rokopisih. Nekateri so govorili, da naj bi ta "odkritja" postavila na laž svetopisemsko sporočilo in naj bi jih Cerkev skrivala. Kakšen je odnos Cerkve do teh nesvetopisemskih spisov?

Tomažev evangelij in Evangelij po Judu spadata med t. i. apokrife. To so spisi, do katerih se je Cerkev distancirala in jim nikoli ni priznala pristnosti, navdihnjenosti in kanoničnosti. Večina jih je nastala v gnostičnih krogih, ki so se širili zlasti v prvih treh stoletjih krščanstva. Lahko bi jim rekli tudi krivoverski, čeprav vsebujejo tudi kakšno zdravo zrno. Predvsem so hoteli tešiti človekovo radovednost. Tako so npr. »dopolnili« Jezusovo mladost z najrazličnejšimi podatki in zgodbami.

Ta odkritja seveda ne morejo postaviti na laž svetopisemskega oznanila, kakor laž ne more postaviti na laž resnice. Cerkev jih tudi ni skrivala, saj se jih ne boji. Ve namreč: Resnica osvobaja.

- Ali apokrife priporočate v branje katoličanom?

Med novozaveznimi apokrifi so najbolj znani: Nauk dvanajsterih apostolov, Tomažev, Petrov in Jakobov evangelij, Petrovo, Pavlovo in Tomaževo razodetje. Pri branju apokrifov je treba biti kritičen. Treznim in dobro podkovanim v veri branje ne bo škodilo, površni pa utegnejo imeti od tega več škode kot koristi.

- Apokrifnih knjig je torej precej. V Vašem prevodu kumranskih rokopisov je le nekaj krajših odlomkov. Je v načrtu, da boste prevedli še druge apokrife?

Glavni starozavezni apokrifi so: Knjiga jubilejev, Henohove knjige, Mojzesovo vnebovzetje in Oporoka dvanajsterih očakov. Kolikor mi je znano, obstaja načrt za prevod apokrifov, vendar ne v bližnji prihodnosti. Je pač veliko drugih prednostnih stvari.

- Zakaj pa ste se lotili prevajanja kumranskih rokopisov?

Naš biblicist prof. Jože Krašovec je dolga leta sistematično zbiral literaturo o kumranskih rokopisih, ker jih je nameraval sam prevesti. Končno pa je zaradi obilice drugega dela prosil mene, naj jih prevedem. Na voljo mi je dal vso svojo bogato knjižnico. In tako sem se pred tremi leti lotil tega zahtevnega dela.

- Kumranski ali mrtvomorski rokopisi so dokaj nova stvar, če jih primerjamo s Svetim pismom, seveda. Odkrivali so jih v letih 1947–1956. Prve so odkrili pastirji, po naključju ...

Prvih sedem zvitkov – med njimi celoten prepis Izaijeve knjige – je v neki votlini blizu Kumrana odkril arabski pastir, ko je iskal izgubljeno ovco. Ko so za odkritje zvedeli strokovnjaki, so načrtno preiskali tisto območje in našli rokopise še v desetih votlinah. Največ fragmentov, čez tisoč, so odkrili v t. i. četrti votlini, med drugim slovit komentar k preroku Nahumu, v katerem sta omenjeni dve zgodovinski osebnosti: sirska selevkidska kralja Antioh in Demetrij. To je toliko pomembnejše, ker sicer v kumranskih spisih nastopajo le psevdonimi, recimo »učitelj pravičnosti«, »brezbožni duhovnik«, »jezni mladi lev« ipd. Ne vemo pa, na koga se dejansko nanašajo.

- Kako to, da so se ohranili, poprečno so stari dva tisoč let?

K temu je pripomoglo predvsem ugodno, suho podnebje. Rokopisi so bili skriti v lončenih vrčih po votlinah okoli Kumrana, kamor so jih skrili Kumranci, tik preden so jih napadli in iztrebili Rimljani (leta 68 po Kr.).

- Veljalo je, da so rokopisi delo esenov, posebne ločine v judovstvu. Ker so se ne tako dolgo pojavile govorice, da je bil Jezus pod vplivom esenov, če že ne kar njihov član, najprej razloživa, kdo so bili eseni?

O esenih pišejo trije antični avtorji. Poleg Filona Aleksandrijskega, ki je veljal za najbolj učenega Juda svojega časa, tudi rimski pisec Plinij Starejši, ki piše, da so eseni živeli severozahodno od Mrtvega morja. Največ pa je o esenih napisal judovski zgodovinar Jožef Flavij v svojem delu Judovske vojne. Poleg farizejev in saducejev, ki jih poznamo iz evangelijev, so bili eseni tretja judovska verska »stranka«. Živeli so odmaknjeno, strogo asketsko, tako rekoč redovno življenje. Zavzeto so preučevali Mojzesovo postavo in bili prepričani, da živijo v poslednjih časih. Pričakovali so kar dva Mesija, kraljevskega in duhovniškega, in se pripravljali na sveto vojno s »sinovi teme«, sami pa so se imeli za »sinove luči«. Verovali so v enega Boga, bili pa so pod močnim vplivom perzijskega dualizma: kozmičnega boja med počelom dobrega in počelom zla. Ta boj se zrcali tudi v človekovem življenju. Bog je nekatere ljudi predestiniral za zveličanje, druge pa za pogubljenje. Eseni so se imeli za Božje izvoljence in so se trudili, da bi se izkazali Bogu zveste. Jezus esenov nikoli ne omenja – verjetno zato, ker so mu bili duhovno bližji kakor hinavski farizeji in podkupljivi saduceji.

- So torej avtorji kumranskih rokopisov eseni?

Mnenje večine kumranologov je, da so Kumranci istovetni z eseni. Ta razlaga velja za klasično in standardno. Predvsem v zadnjem času pa skušajo nekateri na podlagi določenih fragmentov iz četrte votline, ki so bili šele pred kratkim objavljeni, dokazati, da so Kumranci nekaj posebnega. Vendar zaenkrat o tem ni trdnih dokazov.

- Kumranskih rokopisov je več. Nekaj gre za prepise že znanih svetopisemskih knjig, nekaj apokrifnih knjig, nekaj neznanih spisov. Kaj so ti rokopisi prinesli novega?

Novost prinašajo spisi, ki so izvirno delo kumranskih avtorjev. Med njimi je najpomembnejše Pravilo skupnosti, ki podrobno govori o življenju ljudi, ki so pripadali temu gibanju: našteva določbe, ki zadevajo uvajanje v ločino, ki je trajalo dve leti, navaja izvlečke iz bogoslužnih obredov, določa organizacijo življenja v skupnosti, kazenski zakonik, na koncu pa se prelije v pesniško razpravo o temeljnih verskih dolžnostih duhovnega učitelja in njegovih učencev ter o praznikih, značilnih za skupnost. Damaščanski dokument je pregled izraelske zgodovine, osredotočen na Božjo milostno rešitev svetega »ostanka« ljudstva, drugi del pa vsebuje obdelavo svetopisemske Postave. Vojni zvitek opisuje poslednjo bitko med sinovi luči in sinovi teme, v katero odločilno poseže Bog in ki se konča z Božjim zmagoslavjem. Zvitek Hvalnic priča, da je bilo življenje kumranske skupnosti prežeto s slavljenjem Boga. Tempeljski zvitek pa govori o novem templju, njegovi zgradbi in opremi ter o tempeljskem bogoslužju, zlasti o sobotnih daritvah in mnogih praznikih. Vsi kumranski spisi so izrazito verske vsebine.

- Med rokopisi so tudi prepisi vseh svetopisemskih knjig, razen Esterine. Gre za najstarejše ohranjene rokopise Svetega pisma. Prej znani rokopisi so tisoč let mlajši od kumranskih. V čem so obogatili ali celo preobrnili dosedanja spoznanja o nastanku Svetega pisma?

Kumranski prepisi svetih knjig so dokazali, da se Sveto pismo v tisoč letih praktično ni v ničemer spremenilo. V Izaijevi knjigi so razlike minimalne, podobno tudi drugod, le v knjigi Psalmov je zadnjih 50 psalmov razvrščenih precej drugače, kar priča o tem, da ta knjiga tedaj še ni imela dokončne redakcije. Ne smemo pozabiti, da je bil kánon Stare zaveze določen šele okoli leta 100 po Kr. Kumran torej potrjuje, da je besedilo Svetega pisma, ki je prišlo do nas, povsem verodostojno in zanesljivo.

- Kje se v Novi zavezi pozna vpliv kumranskih rokopisov?

Odnos Kumrana do krščanstva je kompleksen. Od kod dozdevne in dejanske podobnosti med njima? Iz očitnega dejstva, da imajo kumranski in novozavezni spisi skupno korenino v judovski Stari zavezi. Eni kot drugi so cepljeni na isto trto – Mojzesovo postavo, preroke in psalme. Še najmanj podobnosti je v samih evangelijih, nekaj več jih je v Janezovih in Pavlovih spisih, kjer je govor o nasprotju med lučjo in temo, resnico in lažjo, grehom in milostjo, kar vse najdemo tudi v Kumranu. Vendar so to tako splošni pojmi, da so praktično skupni vsem religijam. Zakaj bi jih torej krščanstvo prevzelo prav iz Kumrana?

Bistvena razlika med kumranskim gibanjem in krščanstvom je, nenazadnje, pogojena z osebnostjo njunih ustanoviteljev. Medtem ko se je Jezus iz Nazareta razodel kot »Kristus, Sin živega Boga«, pa je ustanovitelj Kumrana Učitelj pravičnosti nedvomno verski genij, a vendar zgolj človek. Tako pa se tudi verska razsežnost Kumrana, zaprta v ozko izvoljenost, ne more meriti z univerzalno duhovno razsežnostjo krščanstva.

- Zanimiva je pisava rokopisov. Brez ločil, od desne proti levi, jezik ...

Nekateri rokopisi so zelo poškodovani. Ponekod so poškodbe tolikšne, da je besedilo že nerazumljivo. Tudi kumranski svetopisemski rokopisi so brez ločil in znakov za vokale. V nekaterih primerih ni niti presledka med besedami. Pisali so v stolpcih, ki sledijo drug drugemu.

- Iz katerega jezika ste jih prevajali?

Iz hebrejščine, pomagal pa sem si z angleškim prevodom. Nekaj fragmentov je tudi v aramejščini, vendar tega jezika ne obvladam.

- Iz hebrejščine ste prevajali tudi Sveto pismo. Za standardni prevod ste prevedli obe Knjigi kraljev, obe Kroniški knjigi, knjigi prerokov Jeremija in Ezekiela ter Visoko pesem. Visoka pesem je izšla v posebni knjigi pri Ognjišču z Vašo spremno besedo in opombami. Hebrejščine ne zna prav veliko ljudi. Kje ste se je učili?

Z osnovami hebrejskega jezika sem se seznanil na Teološki fakulteti. Leta 1981 sem obiskoval poseben tečaj biblične hebrejščine v Jeruzalemu. V pomoč mi je bilo tudi znanje arabščine, ki sem ga pridobil ob dveletnem študiju na Filozofski fakulteti.

- Danes se veliko ukvarjate s Svetim pismom. Prevajali ste ga, prevedli in uredili več knjig o Knjigi knjig. Kdaj in kako se je začelo vaše zanimanje zanj?

Začetki segajo v leto 1979, ko me je prof. Krašovec naprosil za sodelovanje pri prevodu obširnega Uvoda v Sveto pismo stare zaveze. Ker sem se »obnesel«, so me prosili še za sodelovanje pri prevodu Uvoda v Sveto pismo nove zaveze. Ko so se leta 1980 začele priprave na jubilejni prevod Nove zaveze (ob 400-letnici Dalmatinovega prevoda), so me takoj pritegnili in mi naložili prevod opomb iz francoske ekumenske izdaje Svetega pisma. Pomagal sem tudi pri prevodu evangelijev. Istočasno sem za vašo založbo vodil projekt prevoda Svetopisemskega vodnika (izšel 1984). Takoj po izidu Nove zaveze smo se začeli pripravljati na prevod Stare zaveze, kjer sem prevzel že omenjeni delež.

- Za Ognjišče ste tudi uredili in lektorirali Ilustrirano enciklopedijo Svetega pisma, ki je samo ena od knjig o Svetem pismu, ki je šla skozi vaše roke. Zanima me, kako sedaj berete svetopisemske odlomke kot duhovnik pri brevirju ali poslušate v cerkvi, odkar se toliko posvečate Svetemu pismu. Vam to pomaga k boljšemu razumevanju Božjega sporočila?

Zelo sem hvaležen Bogu za milost, da sem lahko prevajal svetopisemsko Božjo besedo in se tako globlje vživljal v njeno oznanilo. Čim bolj se poglabljaš v Božjo besedo, tem več uvidov in povezav odkriješ. Božja beseda je neizmerno bogata in v njej lahko odkrivaš vedno nove vidike. Če se iskreno trudiš, da bi svetopisemsko razodetje prevajal v svoje življenje, se to nujno pozna v vsem tvojem mišljenju in ravnanju. Čedalje bolj postajaš »Božji mož«, ki je svojo duhovno stavbo postavil na skalo.

gost meseca 02_2007

pogovarjal se je Božo Rustja