Marjan Tršar

* 17. februar 1922, Dolenjske Toplice, † 18. oktober 2010, Ljubljana.

- Preživeli ste tri taborišča smrti: ustaško v Zagrebu, faistično v Gonarsu in komunistično v Teharjah. Ali lahko rečete, katero je bilo najhujše ?

Najhujše je bilo tam, kjer sta se srd in jeza skoncentrirala v maščevanje. Hudo je bilo v improviziranem ustaškem taborišču, a ker sem bil tam malo več kot dan, se mi ni posebej zapičilo v spomin. Tam je šlo predvsem za zavrelico tradicionalnega sovraštva med Srbi in Hrvati, a nam prostovljciem so očitali, da smo prišli reševat srbsko Jugoslavijo. Tudi pri Italijanih je šlo za stoletne zamere sosednih narodov, predvsem pa za zaničevanje, ki ga kaže zmagovalec do premaganca. Pri komunistih v Teharjah pa je bilo povrhu vsega še skrajno ideološko sovraštvo, ki je bilo organizirano, vodeno in podpihovano. Rdeči stražar, ki ni bil vsaj zadirčen do jetnika, če ga že ni žalil in pretepal, je postal sumljiv svojim nadrejenim. Zavoljo spodbujane krutosti in poniževanja je bilo to taborišče zagotovo najhujše.

- V Zagreb, kjer so vas potem ustaši zaprli, ste prišli kot prostovoljec.

Prostovoljci smo bili takrat največ študentje. Moja generacija je leta 1940 maturirala na klasični gimnaziji in mladostno navdušenje nas je pognalo, da smo šli branit domovino. Res pa med nami nisem srečal svojih "rdečih" sošolcev, ti so se takrat še držali pakta Stalina s Hitlerjem o nenapadanju. Tudi ko smo v Novem mestu zvedeli, da je padlo Skopje in nam je major, dr. Turk, naš profesor zgdovine, rekel, da je vojna zgubljena, smo hoteli iti naprej, pa čeravno bi se morali proti okupatorju boriti v gorah Bosne. V Zagrebu sem doživel nastanek ustaške države in prvič v življenju tudi taborišče.

- V taboriščih ste smrti gledali v oči. Ali je to spremenilo vaš odnos do smrti ? Se smrti manj bojite ali vam je misel nanjo še bolj zoprna ?

Še v svoji knjigi Otroštvo sem opisal doživetje smrtnega strahu, ko sva šla s sestro v zimski noči iskat očeta v sosedno vas skozi gozd, kjer naj bi se klatili tolovaji....Vsak smrtni strah, ki ga prestaneš, te zaznamuje. Gotovo pa je najhujši tisti strah, ko se ne bojiš samo smrti, ampak mučenja, trpečega umiranja in še česa okrutnega, povezanega z njo. In tak je bil naš strah v teharskem taborišču, zakaj slutili smo, da opiti vojaki ob pretepanju in vezanju z žico cejevce v resnici odpeljujejo v smrt, ne pa v drug lager, kot so nam lagali. Prav ta negotovost, up prekvašen s slutnjo najhujšega, je naš strah še potresala z žerjavico.Toda tudi strah ima svojo končno mero in lahko na svojem višku - ne bi verjel, če ne bi tega sam doživel - nenadoma uplahne. V knjigi Dotik smrti sem opisal tak primer iz Zagreba, ko so nas zjutraj ujeli ustaši. Ko je ustaš s puško meril vame, zleknjeniega v travi, sem se po smrtnem šoku zdajci sprijaznil, da bom umrl. In strah me je v hipu minil. Zdelo se mi je, kot da bi se po čudežu prelevil v neko drugo osebnost, boljšo in vrednejšo. ki bo vse hudo pretrpela, a se je zlo ne bo dotaknilo zares. Takšna doživeta stanja pa so gotovo mejne pozicije v življenju in mislim, da so tudi dosti bolj vplivala name, kot si priznam, še posebej pri mozganju o bivanjskih vprašanjih, ki odločajo o ciljih življenjske namerjenosti.

- Maloštevilni, ki so preživeli Teharje, niso o tem nikoli več govorili. Vi ste bili sposobni napisati knjigo. Zakaj ste o tem spregovorili ?

Že pred nedavnim je stopil v trgovini k meni dober znanec iz mladih let in mi zaupal :"Tudi jaz sem bil v Teharjah, ampak- pst !- tega nikomur povedati !" Tak strah so nam vcepili naši krvniki ! Vleče se kar naprej, ljudje se še vedno bojijo govoriti, kako je bilo takrat v resnici. Ne grejo na volišča ali pa celo volijo ne za tisto, kar vejo, da je prav, marveč za tisto, kar se jim zdi najbolj varno, če ne celo koristno. Nikoli nisem počel ničesar iz sovraštva, ničesar iz želje po maščevanju.Tudi te knjige ne. Veliko sem že prej pisal o doživetjih v Zagrebu in Gonarsu, Teharje pa nekako hranil za konec. Nisem jih še mogel preboleti, a dobro moreš pisati edino takrat, ko se obvladaš in si suveren. Sem si pa delal zapiske, a jih "zamaskiral", kakor da bi se stvari dogajale v ustaškem taborišču. Zavoljo varnosti ob eventualni preiskavi. A teharski pekel je ležal v meni kot nerojeno dete, že zaradi lastnega ozaveščenja sem ga moral spraviti na svetlo. Veliko pozneje me je preblisknilo, da bo najbolje vse tri taboriščne zgodbe združiti. In tudi to, da sem prvi dve pisal v prvi osebi, najbolj krvavo Teharje pa kot risar v tretji - toliko so me še pekli spomini nanje. Tudi s tem sem nekako izrazil svojo izkušnjo različnih stopenj zla, ki je bilo v Teharjah zagotovo najhujše.

- Ali so vam po odpustu iz Teharij ukazali, da ne smete govoriti o taborišču ?

"Pa da boš molčal!" smo slišali kar večkrat . Nič nismo podpisali, vem vsaj zase in za našo skupino , ki je bila takorekoč predzadnja, samo devet jih je še ostalo za nami tistega 28. avgusta 1945. Dobro smo vedeli, kaj zadene tiste, ki ne znajo molčati.

- Kako ste "pristali " v Teharjah, saj niste bili domobranec ? Ste pa knjigo Balantičevih pesmi opremili z ilustracijami. Ali je to pomenilo, da ste se opredelili proti revolucionarjem, ki so Franceta Balantiča ubili ?

Res je, nisem bil domobranec, a bil sem dobro obveščem, kaj se dogaja v Rusiji, saj sem bil že izmlada v katoliških organizacijah. Tudi ne drži, da se tedaj ni moglo zvedeti, kako je tam v resnici, bilo je kar nekaj literature, naj omenim samo knjigo Vrnitev iz URSS francoskega pisatelja André Gidea. Popravil bi rad tudi povsod ponavljano trditev, da so se naši ljudje uprli komunistični OF zavoljo ideoloških nasprotij, ne, uprli so se zaradi njihovih zločinov ! Orožje od okupatorja so vzeli šele potem, ko je rdeči teror okrutno pomoril že več sto nedolžnih ljudi, tudi cele družine z otroci vred ! To je bila od partije programirana in z nečloveškimi zločini izsiljena kolaboracija - le kdo bi mogel ravnati drugače, če je hotel zaščititi sebe in svoje družine pred rdečimi klavci ?

Ker nisem mogel v Zagreb na akademijo, sem želel študirati slikarstvo v Firencah, Balantič pa orientalske jezike v Neaplju. Nakazali so nama štipendijo, . a ker bi se morala vpisati v univerzitetno fašistično organizacijo, sva jo odklonila. No, v Italijo sva vseeno prišla, a kot interniranca v taborišče Gonars.

- Z Balantičem sta bila torej osebna prijatelja.

Odkar sva se spoznala. Njegov najintimnejši prijatelj pa je bil nedvomno France Kremžar. Midva sva se še posebej zbližala v Gonarsu. In potem, ko je kot domobranec iz postojanke v Grahovem dostikrat prihajal v Ljubljano, rad se je menil z menoj o umetnosti, med vojaki za to ni bilo prave prilike.

- Knjigo njegovih pesmi ste ilustrirali, ko še niste imeli akademije.

Sem pa od leta 1937 hodil v slikarsko šolo k Božidarju Jakcu. To res ni bila klasična slikarska šola, le svoje risbe in grafike sem mu prinašal. da jih je ocenil in mi svetoval, kako naprej. Nekajkrat sva tudi skupaj risala, ko je portretiral ali delal pastele v naravi. Ko je odšel v partizane, sem šel za kratek čas k Pavlovcu, potem pa v risarsko šolo k Francetu Goršetu. Tega sva prav midva s Tedom Kramolcem pregovorila, da jo je odprl za toliko mladih slikarjev "in spe".

Prve Balantičeve pesmi pa sem ilustriral še na gimnaziji, ko smo hoteli izdati dijaški almanah. ]al ni nikoli izšel, prehitela nas je vojna. Ko gledam nazaj, se zavem, kako sem bil na teh začetkih ob njegovih vrhunskih pesmih ilustrativno nebogljen, premalo likovno poetičen. Zakaj Balantič se je pesniško izražal predvsem v sugestivnih metaforah in tudi jaz bi si moral domisliti odgovarjajoče likovne prispodobe, da bi prav sozvenele s poezijo. Tega pa sembil zmožen šele po njegovi tragični smrti, ko sem z lesorezi kar ustrezno opremil njegov Sonetni venec.

- Po vojni so vas vrnili partizanom, ki so vas odpeljali v teharsko taborišče, kjer ste portretirali vojake in tudi oficirje. Ali vam je torej risanje rešilo življenje ?

Lahko bi rekel tako, vendar edino s pomočjo Mirana Tratnika. Ta udbovski oficie - niti ne vem, kakšen čin je imel - me je ob zaslišanju presenečeno pogledal : "A, ti si tisti, ki je v Gonarsu povsod risal?" se me je očitno spomnil. Namesto med cejevce na peščeni apelplac, odkoder so jih vsako noč odpeljavali kamioni, v smrt, me je poslal v B barako in me tako rešil najhujšega. Zares pa se ne morem spomniti, kako sem tam začel risati, sodim, da po nasvetu Mirana najprej kaj malega za stenčas in šele potem nadaljeval s portretiranjem vojakov. Zanimivo pa, da prav njega nisem nikoli narisal, najbrž sam ni hotel, da mu ne bi mogel kdo kaj očitati.

- Po vojni ste uspeli doštudirati, bili ste profesor na akademiji itd. Zdi se, da vam je življenje lepo teklo. Ste kdaj začutili zaznamovanost, da ste bili v Teharjah ?

Zaznamovan sem še danes, še vedno nisem enakovreden član te naše družbe, ki se v bistvu ni prida spremenila. Na vseh odločujočih mestih zadanete na ljudi, ki so "bivši", zdaj režimski, in torej sami čisto "demokratično", brez vsake "državne prisile", vedo, kako jim je ravnati, da bo "edino prav". Polena pod noge in zavijanje v publicistični "mrtvaški prt" doživljam še vedno. Ne poznam slikarja z Jakopičevo nagrado, ki bi mu v pol stoletja nobena pomembna državna galerija ne odkupila vsaj ene slike ! A za to, kar sem dosegel, lahko rečem, da se je zgodilo največ zaradi mojih posebnih znanj, ki jih drugi niso premogli. S francoskim tečajem kopiranja srednjeveških fresk sem bil prav za prav brez tekmeca pri nas. In tudi edini, ki je lahko prevzel na akademiji poučevanje kar štirih predmetov, akademija je z menoj prihranila denar za vsaj enega predavatelja."Pa še pisal bo za nas!", so postavili piko na i, ker so poznali moje obsežen likovno kritiški opus..©ele "v pomladi " sem zvedel, koliko so mi nasprotovali za hrbtom, ko sem pisal za "Naše razglede" - dva poznana intelektualca sta jih odpovedala, ker "ta belček piše vanje!" Kar nekajkrat se mi je prigodilo, da so mi naročene ilustracije najprej navdušeno sprejeli, potem "pa vse tiho je bilo" - nisem jih dobil nazaj, niti niso izšle, kaj šele da bi mi jih plačali. ]irija mi je že častitala za najboljšo otroško knjigo leta, a namesto moje je bila drugi dan v časopisu knjiga neke druge avtorice. In še in še bi lahko našteval.

- Ko sem se kot gimnazijec odločal za umetniški poklic, se mi je ta kazal kot zvišena, vseživljenjska služba lepoti", ste zapisali. Kako je potekala vaša odločitev za poklic slikarja, saj ste najprej študirali umetnostno zgodovino.

Ker nisem mogel po gimnaziji na akademijo v Zagreb, mi je Jakac svetoval, naj grem na umetnostno zgodovino, zraven pa hodim k njemu v uk.Od nekdaj je bila gonilo vseh mojih načrtov in dejanj nekakšna nenasitljiva radovednost. Nenehno iskanje, približevanje izsanjanim idealom, ki jih nikoli ne boš dosegel, so pač ideali. Toda nekje sem zapisal, da je že iskanje smisla lahko smisel življenja. Podobno v umetnosti : vsak želi postati največji, najbolj popolen in najbolj sugestiven umetnik, a je le malo možnosti. da bi to dosegel. Toda bistveno je, da se trudiš za ta vzvišeni cilj, za to nedosegljivo popolno lepoto. Ta je hkrati več kot zgolj estetska kategorija, saj v višku prehaja v etično, postane resnica. V prenekaterih pogovorih z ustvarjalci se mi je to potrdilo, strinjali smo se, da je vsako stvariteljstvo, torej tudi slikarstvo, prav za prav bogoiskateljstvo. »lovekovo bistvo nenehno hrepeni k najvišji popolnosti, pa naj jo menujemo Lepota ali Resnica.

- Sodobna likovna umetnost je danes poprečnemu človeku nerazumljiva. Kako vi gledate na ta problem ?

Za laike v umetnosti je bilo usodno rojstvo abstraktne umetnosti, ki ni več hotela upodabljati "realnih predmetov, kakor jih vidimo".Res je v sodobni umetnosti. ki želi biti presenetljiva, nova, avantgardna, nemalo povzpetniškega šarlatantstva, toda tudi v "showih","performansih" in različnih video prezentacijah je dosti resnih in odgovornih umetnikov pa zato dosti prave umetnosti. Temeljni problem je likovna nepoučenost širše publike, torej pomanjkljiva šolska likovna vzgoja, pa potem premalo časa, ki ga tak nepoučen gledalec posveča modernim umetninam. »e se bo večkrat srečaval z njimi, ga bodo - tiste zares umetniške - z močjo svojega žarčenja pritegnile, osvobodile predsodkov in se mu priljubile. Zato so pri širjenju razumevanja moderne toliko pomembne razstave in strokovna vodstva po njih. Ne smemo pa ustvarjalcem kratiti svobode ustvarjanja, zakaj samo taki bodo mogli rojevati resnične umetnine.

- Posebno se ta problem "zaostri" pri opremljanju cerkva, pri tako imenovani sakralni umetnosti. Kako vi gledate na današnjo opremljenost cerkva ?

Sam sem, že pred mnogimi leti, ob odprtju kiparske razstave v trnovski Finžgarjevi galeriji opozoril na to zanemarjeno potrebo, da bi Cerkev spet stopila v korak z modernnimi pogledi na umetnost. Rečem "spet", saj je bila ta vse do nastopa ekspresionizma in abstrakcije tudi božji hram najodličnejših umetnin. Res pa se je medtem močno spremenila vloga tega slikarstva, prej je poslikavalo cerkve z razlagami sv. pisma in življenja svetnikov, ker ljudje niso znali brati, sedaj je ta potreba odpadla. Moderna umetnost pa ne pripoveduje z zunanjo vsebino, marveč sugerira občutja z notranjo, rečemo, čisto likovno vsebino - razumeti to pa je problem, ki sem ga omenil že zgoraj. Z likovno vzgojo in večkratnim soočanjem s takšnim slikarstvom bi ljudje premagali svoj odpor do takšnih modernih slik in jih vzljubili.

- Slovenci imamo umetnika, ki spada v sam vrh svetovne sakralne umetnosti. - Marka Rupnika. Napisali ste strokovno oceno njegovega mozaika v grosupeljski cerkvi.

Slikarstvo patra Rupnika je zelo kompleksno, je pravcati večslogovni mozaik. Bil sem v odboru, ki je odločal o njegovi Prešernovi nagradi. Ne vem, kdo je zapisal neugodno oceno prve strokovne žirije in med drugim poudaril to, da je preveč epigonsko bizantinski, kar pa že na prvi pogled ne drži. Bizanc je tog, stiliziran v obrazih in postavah; Bizanc boluje od prenatrpanosti slikovnega polja - pater Rupnik pa ne pozna ne "horror vaccui" ne kakršnih koli geometriziranih stilizacij. Prej bi v njem odkrili prvine otroške risbe, tudi naive, zgodnje krščanske umetnosti in romanike, pravcato slogovno zmes torej, katero pa je njegova ustvarjalna moč znala zliti v spojino, v enovito in sugestivno žarečo umetnino. In to enakovredno v papeževi kapeli Karolini kot v grosupeljski cerkvi. Tu je za kompozicijsko jedro uporabil iz srednjeveških božjih hramov poznano mandorlo, ki pa ji je razsekljal obrise in jo spremenil na eni strani v odprto žrelo pošasti/predpekla, iz katerega iz groba vstali poveličani Krist rešuje Adama in Evo. Vse postave, tudi arhangela Mihaela in pozneje dodano Marijo, je sestavil iz barvnih porcelanskih ploščkov, prevladujoče ozadje pa iz koščkov različno barvnih kamnov, da monumentalna celota presbiterija zablesti kot mogočna belo okrasta kamnita hvalnica rodnemu Krasu. Zares uspela umetniška kreacija.

(gost meseca 11_2002)

pogovarjal se je Božo Rustja