s. Emanuela Žerdin

Umirajočimi me učijo resnice o življenju. Ob njih spoznaš, kaj je v življenju res pomembno.

s. Emanuela Žerdin

Prvi novembrski dnevi nas sami po sebi silijo v razmišljanje o smrti in o slovesu s tega sveta. S. Emanuela, ki dela v Hospicu, se vsak dan srečuje s smrtjo, a zaradi tega ni zagrenjena, ampak zatrjuje da so umirajoči ljudje učitelji življenja. Svoje bogate izkušnje delili tudi z bralci Ognjišča, časopisa, ki ji je, po njenih besedah, tako ljub. 

Ali lahko našim bralcem predstavite Hospic?

Gibanje je nastalo v Angliji konec šestdesetih let. Neka zdravnica je bila pretresena, kako delajo z umirajočimi bolniki. Začela je gibanje, da bi tudi z umirajočimi delali kot z osebami, ki imajo človeško dostojanstvo in ne bi nanje gledali kot na tiste, ki se jih je treba samo še znebiti. Gibanje se je širilo najprej po Evropi, sedaj pa je razširjeno tudi po Ameriki. Pred dvajsetimi leti je prišlo tudi v Slovenijo, kjer je bila začetnica tega gibanja dr. Metka Klevišar. Hiša Hospic je nekakšna 'posledica' tega gibanja. V njej delamo tisto, česar ne moremo z umirajočimi delati doma. Ena ekipa hodi pomagat tudi po domovih, kjer imajo težko bolne in umirajoče ljudi in ne vedo, kako bi jim pomagali. Pomagamo tudi v procesu žalovanja, tudi pri procesu žalovanja otrok, ko izgubijo starše ali pa svoje vrstnike.

... 

Več si preberite v novembrski številki Ognjišča