Dušan Jakomin

Bogu sem se več zahvaljeval kot ga prosil

– Poleg duhovništva ste se v življenju posvečali številnim službam in opravilom. Kaj v zadnjem času najraje počnete?

Zadnje čase sem se posvetil svoji knjigi spominov – in vesel sem, da sem se je končno rešil. To človeka muči in ni nikoli zadovoljen. Ko sem pisal svoje spomine, se je bilo treba določenim vsebinam odpovedati. Kaj naj črtam, koliko naj črtam, da ne bom prezahteven do bralca. Ni tako lahko pisati. Spomini so morda najtežja knjiga, ki jo človek napiše v svojem življenju. Hranil sem dokumente, svoje agende, tako da je bilo lažje. Kljub temu pa je pisanje spominov vzelo nekaj let.

Ob knjigi velja beseda – spomini – v starejših letih je človek veliko pri svojem otroštvu, pri svoji mladosti. Velikokrat si tam. Zato imam pred sabo čiste, jasne spomine. Tudi zato sem lahko opisoval dogodke, kot bi se zgodili danes. Ne z namenom, da mi bralec mora verjeti – verjemi, če hočeš. Poskušal sem biti dosleden, pošten do sebe in do bralca. Napisal sem resnico, to, kar se je zgodilo. Ničesar nisem olepševal.

– V knjigi zapišete, da ste "duhovnik brez meja". Kako to mislite?

Po svojem značaju, po svoji naravi, nimam mej do nobenega človeka. Zame ne obstaja delitev ta je naš, ta ni naš. Človek je človek. Z verskega vidika je človek Božje stvarstvo, zato vsakega še toliko bolj spoštujem, ne glede na to, kaj misli. Vse svoje življenje sem bil vedno blizu tistim bolj oddaljenim.

– Pravijo vam tudi tržaški Čedermac, ali se danes še vidite kot borec za slovenstvo?

Bog me je postavil temu narodu, v ta čas, pred te ljudi – jaz hočem biti temu dosleden.

– Kako se počutijo tržaški Slovenci danes?

To je zelo zapleteno vprašanje za nas Slovence, ki smo sedaj v zamejstvu. Če pomislim, kaj sem doživel in kakšni časi so sedaj ... Nekdaj so bili veliko boljši. Ko vidim zadeve v Sloveniji, česar del smo tudi mi, se vprašam: »V kakšen položaj smo prišli?« Istrskega človeka je zelo prizadela asimilacija, ki s seboj prinese različne probleme. Slovencem v zamejstvu je težko iz več razlogov. Pridemo vse do skrajnosti, ko je nekatere sram, da so Slovenci ali da so bili njihovi starši taki. Popolnoma so zapustili svoj jezik. A jezik je važen del naše zgodovine, identitete, naše zavesti ... V Škednju vedno govorim: »To je bilo slovensko. Tam je bila slovenska trgovina, tam je živela slovenska družina ...«

– Torej je danes duhovniku težje, kot mu je bilo v povojnih časih?

Ne moremo gledati človeka samo skozi uresničenje njegovega liturgičnega življenja. Človek je iz več razlogov tudi vernik, ki ne hodi v cerkev. Danes mora duhovnik popolnoma spremeniti svoj način dela. Moja izkušnja je taka: imel sem čudovite radijske oddaje z ljudmi, ki ne hodijo v cerkev. Današnji človek podzavestno išče. Ne verjame vsemu, kar se mu ponuja. Zelo negotov je.

Ljudje danes v Cerkvi opazijo neko trdnost, predvsem po zaslugi papeža Frančiška. Tudi ljudje, ki ne verujejo, ki ne hodijo v cerkev, pravijo: »To je človek, ki mu lahko verjameš, ki mu lahko zaupaš.« V Cerkvi se je z njim začelo razčiščevanje. V tem času vidimo velik dar papeža Frančiška, to se pravi, da Cerkev vodi Sv. Duh, Cerkev vodi Bog. V določenem trenutku da tudi nekatere posebne znake, posebna znamenja. Jezus pravi: »Pojdite, poskušajte dojeti znamenja teh časov.«

Jaz spadam v kameno dobo, v predkoncilsko dobo, vzgojen sem bil čisto napačno, napolnili so mi žepe z velikimi paragrafi – te paragrafe sem izgubil, nimam jih več. Človek hodi s časom – sloni na preteklosti in sedanjosti, a mora gledati v prihodnost. V tem duhu novih časov, novih znamenj mora potem pokazati Božjo besedo – ne sebe, ampak kar je Božjega, kar je trajnega. Vse, kar je našega, je samo začasno. Današnji človek hoče vse in hitro. Današnja mladina se izživlja v svojih mobitelih. Razumem mladino, a ko pride človek v bolj trezno dobo, postane razsodnejši. Če se takrat približaš, imaš odprta vrata ... vse je odvisno od tebe.

– To velja tako za duhovnika kot za laika ...

Tudi v zamejstvu velja: duhovnik naj bo v ospredju, a to ni res! Tu smo duhovniki in laiki. Laiki imajo posebno službo in nalogo, podeljeno že na koncilu. Čisto iz praktičnih razlogov. Ko nas duhovnikov ne bo več tu, bodo ostali laiki – v njihovih rokah bo tudi naša Cerkev. Zato je vloga duhovnikov, da z vsem zaupanjem predamo laikom mesto, ki jim gre.

– Pravite, da je mesto duhovnika pred vrati človeka ...

Srečanje človeka je zelo zanimiva stvar, saj sprejmeš vse njegove vrline. Jaz pravim, da bi duhovnik moral znati vse, saj ima okrog sebe raznolike prijatelje na vseh področjih – v literaturi, etnografiji, glasbi, vsi ti ljudje so ti v pomoč. V svojem prijateljstvu jih zajameš kot enciklopedija. Neka španska redovnica je rekla: »Berite iz knjig, ovitih v človeško kožo.« Če bereš iz človeka kot iz knjige, kakšno bogastvo dobiš! V vsakem človeku je nekaj velikega – naj bo izobražen ali preprost, lahko čisto navaden kmet.

Včasih sem za pokoro svojih grehov poskušal brati teologe – pa nisem nič razumel. Teologije sem se učil od ljudi, pri preprostih ljudeh sem dobil odgovore na teološka vprašanja. Srečal sem starejšo gospo, ki je rekla: »Hvala Bogu, danes sem lahko oprala posodo.« To je en sam stavek, ki veliko pove – človek v miru izrazi svoje stanje, svoje delo, pa tudi svoje razmerje do Boga. S tem tudi hvali Boga.

– Družabnost vam dosti pomeni, kaj pa čas zase, samota?

O samoti duhovnikov sem tudi v knjigi zapisal, da je zelo važna stvar. Duhovnik mora iskati samoto – Jezus se je večkrat umaknil in ostal sam. V samoti odpraviš negativno – da ne postane čudaštvo. V samoti napolniš svoje baterije – najprej v smislu duhovnosti, potem pa izobrazbe. Ko si v stiku s preprostim človekom ali z izobražencem, včasih od tebe pričakuje le eno besedo. Vprašam se: »Ali sem sposoben dati človeku eno modro besedo?« Zato potrebujem samoto – da lahko v stik s človekom stopim bogatejši.

– Če bi bili sedaj mladi, bi se tudi v teh časih odločili za duhovništvo?

Ja, zame ni druge poti!

– Imate skoraj 90 let, pa imate tudi iPad, Facebook profil, mobitel ... Kje je mesto teh naprav v življenju kristjana?

Tri telefone imam doma – italijanski mobitel, tistega s slovensko številko pa še stacionarnega – le enkrat se je zgodilo, da so zvonili vsi trije hkrati! Danes vidimo ogromen napredek tehnike. Kaj vse ima danes na razpolago študent! Človek danes uporablja te sodobne naprave – zato sem tudi dal naslov knjigi Od petrolejke do iPada. To so sredstva za naše delovanje, za posredovanje misli in besed. To so danes nujna sredstva! Kristjan se jih ne sme otepati, saj nam pomagajo. Človek mora biti vedno na tekočem, slediti mora vsemu, kar je posebnega. Treba je biti informiran. Na vasi me kar tako nek preprost človek vpraša: »Kaj mislite o tem?« Ta človek pričakuje odgovor! Treba je biti na tekočem z vsem, kar se dogaja.

– Kateri so ključni mejniki v vašem življenju?

Ključno je tisto, kar je človek prestal. Strah in nerazumevanje. V semeniški dobi in bogoslovju je bilo toliko trdih stvari. Pisal sem o tem, kako zelo so nas ponižali s svojo vzgojo. Res je bila vojna, a dobro hrano se je metalo v smeti, mi semeniščniki pa smo jedli slabo. Umivati smo se morali z mrzlo vodo. Slovenski fantje smo se zbrali in zapeli nekaj Marijinih pesmi, pa je prišel predstojnik: »Že četrt ure slišim kruliti te divje in kmetavzarske pesmi!« Odgovorili smo, da pojemo Marijine pesmi. Rekel je: »Me ne zanima!« Je to vzgoja? Če bi živel tristo let, tega ne bi mogel pozabiti. Slovensko sta lahko govorila le dva skupaj, več ne. Bilo je tudi nakazano, da je latinska molitev več vredna. Vojna se je končala maja 1945, nekaj mesecev zatem smo slovenski in hrvaški bogoslovci prosili za predmete v domačem jeziku. Zaradi te prošnje smo morali prositi odpuščanja. Udarjeni smo bili v najbolj osnovnih stvareh – je to prav?

– Kako je v tistih razmerah Dušan – mlad fant, še otrok – ohranil, celo utrdil svojo vero?

Odgovor je samo eden: »Niste vi mene izbrali, jaz sem izbral vas.«

– Kljub temu, da se z delom Cerkve niste vedno strinjali, ste vedno ostali ponižen duhovnik ...

Kdo je duhovnik? Sv. Frančišek pravi: »Prekáli svojo vero, če je potrebno tudi z zgledom.« Vsi ljudje morajo videti v tebi duhovnika, ki ima svoje navade, ki ga polomi, naredi napako ... Po drugi strani pa moraš pokazati to, kar si. Ljudje te ne smejo spoštovati samo zato, ker si duhovnik,ampak zato, ker si.

– Kaj pa odnos do Cerkve kot avtoritete, do njenih napak?

Kaj je to uvidevnost? Da vidiš in spoštuješ druge – tudi oni pogrešijo, kakor pogrešim jaz. Nenazadnje je Cerkev tista, ki mi je dala, ki daje. V uvidevnosti, z razsodnostjo in treznostjo pa spoznaš, da ne moreš obsojati. Naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha ...

– Kljub temu, da včasih pišete o težkih rečeh, so vaši zapisi polni življenja. V vaši knjigi ni jamranja. Ni bilo v vašem življenju nikoli samopomilovanja?

Nikoli, hvala Bogu! Vedno sem se zavedal vsega dobrega, kar sem imel. Veliko sem prestal, a sem se Bogu več zahvaljeval kot ga prosil. Pa sem doživel polno težkega: Ko sem bil še otrok, sem bil bolehen, mama mi je že pripravila pogreb. Kasneje po odločitvi partije ne bi smel več živeti, ne bi smel biti tukaj ... ampak sem.

– Vaši opisi otroštva so igrivi, svojo mamo pokažete kot žensko, predano delu, družini in Bogu. Ne izpostavljate njenega trpljenja, izpostavljate njeno trdnost!

V Istri je bilo tako: tam, kjer je bila ženska podjetna, ni bilo mižerije, ni bilo lakote v družini. Ljudje smo živeli od Trsta – istrski človek je hodil v Trst. Ženska je sproti reševala probleme družine, saj je oče z delom na njivah ni uspel preživeti. Prodal je malo olja, vina in sadja, ampak ženska je vsak drugi dan ali vsak teden šla v Trst in je tako s svojo požrtvovalnostjo skrbela za družine. Nosile so jajca, mleko, prale perilo kot moja mama, pekle kruh ...

– Kako pa je to vplivalo moškega, na moški ponos?

Ni bilo ponižanja, bilo je sožitje vodstva, nekakšno medsebojno sprejemanje. Moj nono je imel ključ od kantine – tam je bilo vino in olje –, a vedel je, da če žena se bo šla v Trst, ne bo imel tobaka. Takšen je bil razvoj človeštva, ki nam je prinesel nekaj dobrega.

– Bili ste določeni za likvidacijo, prepoznani kot sovražnik ljudstva, a ste namesto likvidacije istega leta (1949) peli novo mašo. Kako se je vse to zgodilo?

Mama je prišla v Gorico, povsem nepričakovano, in mi povedala, da sem določen za likvidacijo. Nova maša je bila prepovedana. Govorili so, da sem kvaril mladino. Novo mašo sem zato imel v Trstu, pri salezijancih. Bil sem reven kot cerkvena miš, a so sorodniki vse lepo pripravili. K salezijancem sem zahajal že kot otrok in so me dobro sprejeli. Pri novi maši sem lahko pridigal po slovensko, tudi peli smo v slovenskem jeziku, ostalo pa je v tistem času še poteklo v latinščini. Prva maša, ki sem jo imel pri Sv. Antonu, je bil pogreb mojega očeta. Takrat bi me lahko prijeli in odpravili, vendar so se zadeve že umirile in je šlo vse lepo.

– V vojnih in povojnih časih ste izgubili veliko prijateljev ...

... in dobil nove!

– Doživeli ste čas fašizma, nacizma in komunizma – kako so vas ti režimi zaznamovali?

Tragični dnevi te spremljajo, nosiš jih v sebi. Vsi smo otroci svojega časa. A v neki meri si tudi kovač samega sebe. Vsak čas ima različne dobe, kadar se učiš zgodovino, vzemi to, kar je pozitivnega. Tudi v današnjem času je veliko negativnosti, negotovosti in nezaupanja ... A v vsakem času imamo lepe ljudi – vsak dan jih srečujemo, se z njimi pogovarjamo; oni so podlaga naroda, ki ostaja. Bog ne daj, da tega ne bi bilo. Ljudem je treba povedati, da so lepi! Vsem, tudi tistim, ki ne hodijo v cerkev.

– Ste postulator za beatifikacijo Jakoba Ukmarja. Kdo je bil Jakob Ukmar?

Jakob Ukmar je bil odličen, izobražen duhovnik, preudaren, moder človek, h kateremu se je vsakdo zatekel. Bil je naš najbolj preganjan duhovnik. Svoboden človek, ki je trpel že za časa Avstrije, nato pod fašistično Italijo in najhuje pod komunisti. Leta 1915 je preživel pet tednov v zaporu v Ljubljani, češ da je oskrunil cesarsko veličanstvo. V zaporu je v miru pripravil tezo za doktorat. V času fašizma je bil pod neprestano kontrolo. Ob birmovanju v Istri so ga leta 1947 v Lanišću komunisti hudo ranili, njegovega sobrata duhovnika Miroslava Bulešića pa ubili. Na obletnico napada, 24. avgusta, je večkrat daroval sv. mašo za napadalce.

Bil je velik izobražen duhovnik, v čistosti je živel svoje zasebno življenje, posvečal se je študiju. Predvsem pa je bil klen, jasen in značajen. Ni bil naš lider, bil pa je naš vodja. Človeku je vedno znal pokazati pravo smer, zato so se k njemu zatekali duhovniki in laiki. Njegova beseda je nekaj veljala. 17 let sem bil z njim, opazil sem njegovo svetniško življenje. Poleg preizkušnje, ki se je zgodila v Istri leta 1947, tudi vsak njegov dan. Boris Pahor pravi, da bi bil Ukmar lahko zavetnik vseh manjšin.

- 50 let ste bil predan zborovodja, kulturnik, leta 1994 pa ste se odločili, da se posvetite časnikarstvu, novinarstvu. Zakaj?

Novinar sem bil že od leta 1959, delal sem na radiu. Leta 1994 sem čutil, da je moje glasbeno, zborovsko življenje po 50 letih končano, želel sem se posvetiti časnikarstvu. Takrat sem že urejal tiskani časopis Naš vestnik – glasilo slovenskih zamejskih duhovnikov. Danes ima Naš vestnik tudi 42.000 obiskov na spletu! Take številke dajejo odgovornost, zahtevajo, da se zares posvetim časnikarstvu. Moja pot je v tem – posvetiti se moram pisanju, saj želim pisati dobro besedo.

– Pogrešate glasbo?

Še vedno, a odločil sem se za to obliko dela, za časnikarstvo, za pisanje in to bom delal do konca. Na kakšnem drugem kraju bi verjetno počel kaj drugega. Ambient določa človeka.

– Torej boste napisali še kakšno knjigo?

Mislim, da spomini niso moja zadnja knjiga. Urednikoval in pisal bom, dokler bom mogel, in sledil vsem spremembam, ki jih prinesejo časi. Človek mora imeti načrte za naprej.

– Kaj pa si želite za svoj 90. rojstni dan?

Praznovanje s prijatelji in Božje potrdilo.

– Vedno ste radi praznovali s prijatelji, pa tudi z otroki – kako se počutite ob otrocih?

Pri otrocih vidim novo generacijo, ob njih se učim, kaj se poraja, kakšni postajamo ljudje.

PEZDIR KOFOL, Marjetka, (Gost meseca). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 12, str 10.