Jožko Kragelj

* 4. februar 1919, Modrejce; umrl 27. november 2010, Vipava (pokopan na Marijinem Celju v Ligu)

Osem mesecev sem čakal na smrtno kazen

V začetku februarja se na Slovenskem precej govori o kulturi. Najbrž pa se premalo zavedamo, da so jo ohranjali mnogi ljudje, ki so se zanjo žrtvovali iz ljubezni do naroda, pa njihovo delo, tudi zaradi krivičnosti komunističnega režima ni bilo priznano. Mnogi med njimi so bili duhovniki. Te z veliko vnemo odkriva današnjim rodovom Jožko Kragelj, ki pravzaprav spada mednje, saj je tudi sam napisal že več knjig. Njegova neuničljiva volja je toliko bolj vredna občudovanja, ker ga je povojni režim obsodil na smrt in je skoraj deset let preživel v zaporih.

- Znan ste kot duhovnik, ki je prvi v Sloveniji opisal svoja doživetja v zaporu. Vaše literarno ustvarjanje se je začelo že prej, čeprav zaradi fašizma niste obiskovali slovenske šole.

Imel sem srečo, ker sem obiskoval škofijsko gimnazijo. To je bila to privatna šola, zato smo se slovenščino učili kot tujega jezika. Sicer pa sem samo prvi razred osnovne šole naredil v slovenskem jeziku. Ko smo prišli v drugi razred, smo tam dobili italijansko učiteljico, ki ni znala niti ene slovenske besedice, mi pa niti ene italijanske. Druga sreča je bila, da je bil v slovenskem jeziku verouk. Kajti primorski duhovniki so skupaj z nadškofom Sedejem sklenili, da ne gredo v šole. Tam bi morali učiti v italijanskem jeziku. Čeprav jim je bilo za to obljubljeno lepo plačilo, so raje učili verouk v cerkvah. Te so postale učilnice slovenskega jezika. Spominjam se našega župnika Jožeta Abrama, kako je na koncu popoldanskih večernic imel spraševanje. Tako smo za njim npr. ponavljali: Zadnjič sem bil pri spovedi pred enim tednom, pred dvema tednoma, pred tremi tedni.... Danes vem, da nas je s tem učil tudi sklanjatve. Eno leto je poleti priredil tekmovanje v verouku, v slovenščini, seveda. Najboljšim je dal tudi nagrade.

- In kdaj ste začeli objavljati?

Najprej sem napisal in v Goriški pratiki objavil članek Šege in navade na Tolminskem. Pobudo za to je dal profesor Bednaržik in (skoraj) naš sošolec Milko Ukmar (Matičetov) Zbiral je narodno blago in tudi nas navduševal za to. Takrat sem bil še gimnazijec. Drugo pravljico z naslovom Paljčnik sem napisal za Vrtec, ki je izhajal v Ljubljani. Ob kongresu Kristusa kralja, leta 1939 sem obiskal Ljubljano. Povezal sem se z Jožo Lovrenčičem, urednikom Mentorja. Tudi njemu sem poslal črtico Iskra veselja. V njej opisujem, kako sem po maturi naučil otroke slovenske igrice. Karabinerji so me zato poklicali. Ker so takrat Italijani zasedli Slovenijo, se je ni upal objaviti. Izšla je pozneje.

- Za Slovence je bilo pod italijanskim fašizmom težko. Zato so primorski ljudje videli v Jugoslaviji odrešiteljico, v partizanih pa bojevnike za osvoboditev izpod tujega jarma. Kdaj ste vi prvič zaslutili, da ni vse tako čisto.

Ker je bilo na Primorskem zatirano vse, kar je bilo slovenskega, smo upali, da bo takratna Jugoslavija prišla na pomoč. Od tam so na skrit način prihajale knjige in revije in so jih potem razni zaupniki delili ljudem. Ko pa je leta 1941 Italija zasedla Ljubljano, smo bili zelo razočarani, ker smo v tem videli grožnjo, da bodo še tam začeli s potujčevanjem. Ko smo slišali o prvih partizanih, takrat smo jih imenovali četniki, smo bili vsi navdušeni. V njih smo videli bojevnike za svobodo. Kmalu pa so začele prihajati novice, ki so govorile o tem, da izginjajo zavedni Slovenci. Tako so v Dornberku junija 1943 odpeljali Iva Brica, očeta sedmih otrok in ga vpričo dveh otrok ubili, pozneje pa očrnili za izdajalca, čeprav so ga imeli Italijani dvakrat v internaciji. Še bolj pa me je prizadelo, ko so partizani v Cerknem februarja 1944 ubili rojaka in sošolca Ludvika Slugo in prijatelja Lada Piščanca. Oba sta bila duhovnika. To je pripomoglo, da smo za partizanskim gibanjem zaslutili nekaj drugega.

- Med vojno ste bili župnik na Livku. Tam ste se srečali tudi s partizani. Ste se z njimi razumeli?

Od začetka je bilo lepo razumevanje. Skupini, ki se je skrivala v Matajurju, sem posodil pisalni stroj, ki so mi ga pošteno vrnili. Po kapitulaciji Italije sem začel s slovensko šolo. Z mežnarjem sva šla peš v Tolmin in v nahrbtnikih prinesla slovenske učbenike. Otroke sem želel naučiti brati in računati po slovensko, da bi ob koncu vojne imeli dobro podlago za šolanje. In ker v šoli ni bilo politike, sta prišla k meni »tovarišica" in »tovariš". Slednji je bil iz moje župnije in je do zadnjega dneva Italije bil fašist. Prinesla sta mi odlok, da ne smem imeti več šole, ker nimam v njej zastave z zvezdo in ne Titove slike. Ob tem mi je postalo jasno, kam vse to gre.

- Decembra leta 1948 so vas zaprli. Česa so vas obtožili? Kaj je bilo, po vašem, v ozadju preganjanj?

Leta 1944 je v Tolminu in Kobaridu nastalo domobranstvo. Tam je bil tudi moj brat, ki pa ni šel v nobeno akcijo, ker je imel prestreljene prste. Delal je v skladišču. Jasno je, da sem ob obisku Kobarida šel tudi k njemu. To je bilo dovolj za obtožbo, da imam zveze z domobranci. Ko se je bližala priključitev Primorske, so se mnogi duhovniki umaknili v Gorico (Italija). Ko so me 30. decembra 1948 pobrali na cesti in nato zasliševali od desete zvečer do devete zjutraj, se je neprestano ponavljalo vprašanje: Zakaj sem jaz, najmlajši ostal in se nisem umaknil v Gorico. Prepričani so bili, da zato, ker je nastala meja in da bom imel zveze z goriškim nadškofom Margottijem in Vatikanom. To vprašanje se je ponavljalo tudi na tolminskem procesu, na katerem so obsodili še druge duhovnike.

- Ste bili kaj povezani s tem procesom?

Že dobri dve leti sem bil v zaporu v Novem mestu, od koder smo hodili delat v kamnolom. Nekega dne nas poberejo in odpeljejo v Ljubljano, mene naravnost na UDBO. Prvo vprašanje je bilo: Poznate Klinkona, Kobala, Marca, Zadnika, Hlada? Takoj sem razumel, da so te duhovnike zaprli. Najbolj jih je zanimalo, če poznam Šturma? Najprej sem mislil, da gre za nekega zdravnika z Livka. Pa so hoteli vedeti za drugega, za onega v Kobaridu. Poznal sem ga, ker sem ga videval med študijem v Gorici in ker sem ga kot organista v Kobaridu nekajkrat obiskal in sva se pogovarjala o cerkveni glasbi. Predvsem jih je zanimalo, kakšne zveze sva imela. Mož je bil poročen in je imel družino. Razumem, da se je moral rešiti, zato predvidevam, da so mu rekli, naj izjavi, da je meni dajal obveščevalne podatke o stanju vojaščine v Kobaridu in sem jaz to pošiljal čez mejo. Toliko časa so me držali v zaporu, da je prišlo celo do soočenja. Takrat je Šturm rekel, da se spominja, da mi je dal vsaj dve taki pismi. Jaz sem odgovoril: »Glejte, bil sem obsojen na smrt in toliko časa v smrtni celici in toliko časa sem že na delu, da sem veliko pozabil. Če pa on ve, da je bilo tako..." Pristal sem na to, da bi ga pustili pri miru. Peljali so me na tolminski proces, da sem bil tam kakor priča, da mi je dajal sporočila. V primeru, da tega ne priznam, so mi grozili, da me bodo obtožili kot prvoobtoženega na procesu in da mi drugič smrtna obsodba ne uide. Čeprav so bile vse obtožbe izmišljene, je duhovnik Kobal dobil osemnajst, Hlad šestnajst, Marc pa deset let zapora.

- Proces proti vam je bil na predvečer praznika sv. Petra in Pavla.

Nalašč so izbirali take dneve. Aretirali so me tik pred novim letom, pred prazniki, da so ostali ljudje brez duhovnika.

- Na procesu, če ga smemo tako imenovati, so vas obsodili na smrt. Pozneje so vas kazen znižali, a vam tega dolgo niso povedali.

Osem mesecev po pomilostitvi mi niso povedali, da smrtna obsodba ne velja več! Tako sem bil v tem času v smrtni celici včasih z več ali manj sojetniki. Videl sem, kako so nekatere vodili v smrt... Vrh tega pa je pršel k meni prvi zasliševalec in me vprašal, kako je. Odgovoril sem mu, če si lahko predstavlja, kako je v smrtni celici. Potem vzame iz žepa papir in reče: »Bo kmalu bolje. Tu imate potrdilo, da je vrhovno sodišče potrdilo vašo smrtno obsodbo. Imate možnost, da naredite prošnjo za pomilostitev na prezidij v Beograd. Ampak, Kragelj, saj ni upanja. Primorske ne boste več videli! Zdravo." Ko sem prišel v celico, so jetniki planili name z vprašanji. Ko sem jim povedal, so rekli: »Sadist! Kaj je imel od tega, da ti je to povedal!" Pa je že dobro vedel, da sem pomiloščen. Po osmih mesecih so mi povedali, da so kazen zmanjšali na dvajset let prisilnega dela. Potem so jo znižali na petnajst. In polovico od teh sem »odslužil".

- Režim v zaporih ni bil vedno enak. Se je od skrajno trdega v začetku veliko spremenil?

Ko so prišli obsojenci s tolminskega procesa, smo rekli, da so prišli že v hotel. Naj povem samo en primer v začetku: poleti nas je bilo v celici, ki je bila za enega, sedem. Tako imenovana slamnjača je bila samo ena. Ta je bila bolj prah kot slama. Bolh je bilo toliko, da sem jih vsak dan pobil nad 300, ponoči vse polno stenic ...

- Kako je bilo z opravljanjem duhovniškega poklica (brevir, maševanje)? Nekaj let ste bili duhovniki skupaj. Gradili ste bloke.

Dokler sem bil v samici, nisem imel nič. Za izobraženca je najhujše, da mu vzamejo knjigo. Vzeli so mi brevir, nisem dobival časopisov, knjig, nisem imel nobenega stika z domom... Ko so me po 14 mesecih prvič peljali na kopanje in prvič na sprehod, sem v kopalnici dobil kos časopisa, ga skril pod srajco in ga nato v celici prebral od prve do zadnje črke. Bil sem lačen besede. Spomnil sem se Dostojevskega. Vračal se je iz zapora in je na neki železniški postaji dobil kos revije in je bral in bral, dokler je sveča gorela. Po enem letu so mi dali brevir.

Potem sem šel na Žale. Taborišče je bilo v bližini današnjega rehabilitacijskega zavoda Soča. Imelo je dva stolpa, stražarje... Podobno je bilo nacističnim koncentracijskim taboriščem. Tam so nas stražili, na gradbišču pa ne. Rekli so: »Naučili bomo farje delati!" Mi pa smo bili srečni, da smo lahko šli ven. Večinoma smo bili kmečki fantje, vajeni dela. V eni baraki nas je bilo nad šestdeset. Spali smo na pogradih v treh nadstropjih. Tam smo se znašli primorski, štajerski, ljubljanski duhovniki, redovniki... Dovolili so, da je ob nedeljah eden maševal. Drugi smo bili pri maši. Morali smo vstajati eno uro pred drugimi, da jih ne bi »pohujševali".

- So na duhovnike močno pritiskali, da bi dali kakšno izjavo proti škofu, papežu, da bi ovajali svoje brate v duhovništvu?

Velikokrat so pritiskali na duhovnike, da bi obsodili škofa Rožmana. Če je bil zanje kdo manj zanesljiv, so ga odstranili. Tako so poznejšega škofa Leniča večkrat odpeljali proč. Takoj smo vedeli, da je prišel kakšen zasliševalec. Neprestano smo bili pod pritiskom.

- Omenili ste škofa Leniča. Je bil z vami tudi nadškof Pogačnik?

Pogačnik je bil zaprt, a izoliran na Miklošičevi. Je pa enkrat prišel med nas. Z nami pa je bival Lenič. Napisal je uvod v knjigo moje Moje celice. Ker je bil sam zaprt, je doživljal podobne stvari, zato je potrdil to, kar sem napisal.

- Se je Vam ali drugim zaprtim duhovnikom naša država opravičila, poravnala škodo ali razglasila, da ste bili nedolžni?

Šele ko je nastala nova država so si nekateri poiskali odvetnika, da je izbrskal dokumente. Seveda so ga morali plačati. Tako so dobili oprostilno sodbo in nekaj odškodnine. Več duhovnikov pa je prej umrlo, kot so se lahko sploh pritožili. Imam občutek, da čakajo, da bomo vsi pomrli.... Nobenemu duhovniku niso sami nič povrnili. Tudi meni ne. Nasprotno, ko sem delal prošnjo za pokojnino, so poslali potrdilo moje smrtne obsodbe. Potem so mi črtali sedem let delovne dobe, za katere sem plačeval. Odbili so mi še dve leti in pol. Tako sem zgubil skoraj deset let... Sedaj sem dobil odvetnika, ki je svojemu tudi na smrt obsojenemu očetu izbojeval oprostilno sodbo, da bi isto naredil še meni.

- V knjigi Moje celice opisujete, da ste se enkrat srečali s svojim nekdanjim sodnikom. Ste se srečali s svojimi zasliševalci? Je kod od njih danes kakšna znana osebnost? Vas je kdo tepel ali mučil?

Kot sem iskreno napisal, me fizično ni nihče mučil. So me pa moralno. Bila so izredno huda poniževanja človeka. In to zna izredno boleti. Med znanimi ljudmi je gotovo Zdenko Roter. On me je zasliševal, a ni poniževal, z menoj je bil korekten. Že iz takratnih zasliševanj sem videl, da se ukvarja s cerkvenimi zadevami. Bil sem popolnoma brez informacij in on mi je povedal, da je umrl nadškof Margotti. Poznal je Zakonik cerkvenega prava... Pozneje sem videl, da se še ukvarja s pojavom Cerkve in tudi danes slišim, da ima še vedno odločilno besedo, ko gre za cerkvene stvari. Srečal sem samo omenjenega sodnika in nekega miličnika, ki se je opravičeval, če smo bili kdaj jezni nanj. Po pravici sem mu odgovoril, da smo bili nanj najbolj jezni, ker je namerno iskal napake in nagajal.

- Presenečen sem bil, ko sem prebral, da ste del zapiskov naredili že v zaporu. Kako ste jih pretihotapili ven?

To je sicer napisal Klemenčič v uvodu v knjigo. Vendar zapiskov nisem delal. Beležil sem si samo številke celic. Potem sem se dobro spomnil, kaj se je tam dogajalo. Listek s številkami sem pozneje, ko smo smeli imeti knjige, skril v hrbet nekega slovarja.

- Nekaj problemov je nastalo, ko ste želeli objaviti svoje zaporniške spomine. Kolikor vem, so jih ljudje navdušeno sprejeli? Vam je kdo grozil?

Z nobene strani ni bilo nobenega grozilnega pisma. Tudi ni tega nihče grajal. Prejel pa sem veliko pisem, ki sem jih objavil v knjigi Od postaje do postaje. Ljudje so čutili olajšanje, da se je vendar nekdo lotil pisanja o vsem tem.

- V svojih knjigah pokažete precej zanimanja za književnost. Precej pisateljev ste poznali.

Najprej sem jih spoznaval v šoli. Mene je posebej prevzel Ivan Pregelj. Najbrž kot rojak. Kajti stvari, ki jih opisuje, so mi bile znane. V liceju so nas spodbujali, da bi pripravili tudi kakšno predavanje. Izbral sem si Meška in njegov roman Na poljani. Ko je bil v Ljubljani kongres Kristusa kralja, sem obiskal Preglja pa tudi druge, mlajše pisatelje. Bevka pa sem poznal že iz Gorice. Obiskal sem ga ravno ko je pisal Kaplana Martina Čedrmaca. Zaupal mi je, da mu je bilo najtežje napisati tisto poglavje, ko gre Čedrmac k škofu.

- Tudi vi se zanimate za Beneško Slovenijo. Napisali ste knjigo o Trinku in več let ste urejali Trinkov koledar... Kako se je začelo to vaše zanimanje?

Po maturi sva s sošolcem potovala v Beneško Slovenijo. Peš. Obredla sva skoraj vse slovenske vasice. Takrat sem spoznal mnoge Čedrmace. Občudoval sem jih, da so takrat, ko je bilo že vse prepovedano, na skrivaj ohranjali v cerkvi slovenščino. Takrat sem se prvič srečal s Trinkom. Pozneje sem ga še sam obiskal v Vidmu. Takrat mi je poklonil knjigo Zgodovina Jugoslavije. V njej je italijanskim bralcem predstavil politično, umetnostno in zlasti literarni zgodovino Jugoslavije.

- Oblast vam je nagajala še dolgo po zaporu.

Kdor je bil zaprt, je bil zaznamovan. Na Ligu (Marijino Celje), so me mladi prosili, da bi jih naučil kakšno igro. Lotili smo se, a je prišla prepoved: »Ne sme, ker je bil zaprt!". V Novi Gorici naj bi imel predavanje o Trinku. Na dan predavanja je prišel človek, ki me je povabil, in rekel: »Čez plakat za predavanje sem moral dati pas: »Predavanje odpovedano", ko so videli, kdo bo predaval. Pa še dogodek iz leta 1987. V Batujah smo postavljali ploščo Lojzetu Bratužu. Ko so zvedeli, da naj bi nastopal z mladinskim zborom, je organizator moral nesti na občino program pesmi! Sprva so sploh rekli, da ne smem niti nastopati. Ta mož pa je vztrajal, naj povedo, zakaj ne bi smel.

- Veliko raziskujete in pišete o primorski polpreteklosti, zlasti o duhovnikih pod fašizmom. Se Vam ne zdi, da je v naši zgodovini to obdobje zanemarjeno, ker ni v interesu uradne zgodovine, da bi pokazala na neprecenljivo delo duhovnikov?

V povojni dobi se je prikazovalo, da se je zgodovina Slovencev začela leta 1941. Odpisani so bili tigrovci, ki so se prvi borili proti fašizmu, odpisani duhovniki, ki so ogromno storili za slovenstvo.... Sedaj so se ovedli, da je bilo tako ravnanje napačno.

- Kmalu (4. februarja) boste praznovali 80 let, pa ste še vedno tako dejavni. Pred leti je pri Ognjišču izšla vaša knjiga o Ivanu Trinku, pred kratkim pa o skladatelju Vinku Vodopivcu. Od kje taka želja po dejavnosti, po pisanju?

Ko proučujem življenje velikih mož, ga opisujem in vidim, kaj vse so ti ljudje naredili, mi to daje moč in spodbudo za pisanje. Pa niso delali iz koristoljubja, za denar, ampak iz ljubezni do naroda. Tako držo še vedno opažam v zamejstvu, močno pa jo pogrešam pri nas. Zato manjka pri nas narodna zavest in pripravljenost za žrtvovanje.

- Svoje življenje ste opisali v treh knjigah. Ko so kot podlistek izhajale Moje celice, so nekateri nasprotovali. Vi pa ste jim odgovarjali: »Ali naj ostane vse pozabljeno? Ali ni to del zgodovine slovenske Cerkve? To ne sme iti v pozabo!" Sicer danes mnogi pravijo: Pozabimo preteklost!

Če bi se tega držali, potem lahko odpišemo od Trubarja naprej vse pisatelje in vse druge, ki so kaj naredili za narod. Mi lahko gradimo na tem, kar so drugi ustvarjali. Gradiš lahko samo na podlago. Če te ni, se vse zruši.

- Vedno ste bili tudi dušnopastirsko dejavni, zlasti kot ljudski misijonar, o čemur pišete v svoji novi knjigi Od postaje do postaje.

Ni moja zasluga, da znam pisati in nastopati. Bogu moram biti hvaležen za ta dar. Morda je moja zasluga v tem, da sem v gimnazijskih letih bral tako, kakor je priporočal slovničar Anton Breznik: »Beri s svinčnikom v roki." Bral sem in si izpisoval lepe izraze. Zato nisem nikoli imel težave pri govorih. Beseda mi je tekla. Ko danes poslušam razne govornike, kako mencajo, me boli. Kdor hoče nastopati pred ljudmi, mora imeti bogat besedni zaklad. Ta pa ne pride sam od sebe. Vabili so me na vse strani, bodisi za predavanja, bodisi za misijone. Nikoli nisem niti sanjal, da bom šel čez lužo in govoril našim ljudem v Severni Ameriki in Argentini. Vesel sem, da sem lahko srečal te ljudi. Tudi oni so bili veseli, da so me srečali, ker so brali moje knjige. Poznali so, kaj vse sem »prestal in da sem obstal".

- Menda je vaš skriti vzornik Jože Abram, prevajalec, trentarski župnik in planinec, nekakšen »primorski Aljaž", ki vas je tudi napotil v šole.

Abram se je na pobudo Janeza Evangelista Kreka naučil ukrajinščine. Pred devetdesetimi leti je prevajal največjega pesnika Ševčenka. Ukrajinci ga izredno cenijo. Pred leti je prišel iz Kijeva profesor Vilj Grimič. Iskal je kraj Abramovega rojstva, a je v Štanjelu dobil le podrtijo hiše. Iskal je naprej. Na Mostu na Soči, kjer je bil Abram dolgo župnik, so mu povedali, da neki duhovnik Kragelj zbira Abramove rokopise. Prišel je k meni. Ko je zagledal rokopise, je rekel pisatelju Ingoliču, ki ga je pripeljal: »Lahko greš. Jaz ostanem tukaj." Celo noč jih je prebiral. Tako nam tujci odkrivajo naše može.

- V Ukrajini menijo, da je najboljši prevajalec iz ukrajinščine.

Strokovne študije o velikem pesniku Ševčenku govorijo o najbolj zvestem, najboljšem prevajalcu. Vilj Grimič se ne more začuditi, kako se je v uvodu knjige Kobzar (Izbrane pesmi T. Ševčenka), kjer je Abram napisal zgodovino Ukrajine in življenjepis Ševčenka, ta katoliški duhovnik tako poglobil in vživel v Ukrajino, ko je ni nikdar videl. Upam, da bom o Abramu, tudi velikem planincu in prijatelju Julisa Kugyja, napisal knjigo.

gost meseca 02_1999

pogovarjal se je Božo Rustja