Primož Ramovš

* 20. marec 1921, Ljubljana, † 10. januar 1999, Ljubljana

Skladbe, ki jih pišem, slišim v sebi.

Prešernovega nagrajenca smo zaprosili, če bi našim bralcem kaj povedal o svojem delu in o sebi. Z izredno prijaznostjo, ki mu je lastna, je povabilo brž sprejel in tako sva kmalu po Prešernovem dnevu posnela tale pogovor.

- Profesor Ramovš, pred kratkim ste za svoje skladateljsko delo prejeli Prešernovo nagrado. Ob tem visokem priznanju bi vas radi predstavili našim bralcem. Slišal sem, da glasbo ne samo pišete, ampak jo tudi izvajate, ker radi sedete za orgle v stolnici in pri uršulinkah v Ljubljani. Tako ste prek cerkvene glasbe nekako povezani z našim delom. Vaša stroka je kompozicija, ustvarjanje-pisanje skladb.

Da, v tem sem se izšolal in iz te stroke sem tudi diplomiral. Tudi Prešernovo nagrado sem dobil za življenjsko delo na tem področju, za kompozicijski opus. Najprej pa bi vam rad povedal tole: veliko orglam in se veliko udejstvujem po cerkvenih korih, in sicer že dolga desetletja, saj sem začel orglati še kot študent leta 1939 pri šolskih mašah v Križankah. Od takrat skoraj ni bilo premora, praktično ves čas orglam. Za orglami v ljubljanski stolnici sem že od leta 1945, pri uršulinkah v Ljubljani od leta 1948, razen tega sem pomagal, nastopal povsod, kjer so me potrebovali ali kamor so me vabili, kajti vsi vedo, da ne znam reči ne. Dejansko nisem še niti enega povabila odklonil.

- Rad verjamem, da vam potem to zaseže ves prosti čas.

Zares ves prosti čas. Za uvod sem hotel povedati, da se vsa ta moja dejavnost po naših korih ne odraža v mojem strokovnem glasbenem delu, v kompoziciji. Nekoč mi je pokojni skladatelj Stanko Premrl rekel, če kdo od komponistov, bi bil gotovo jaz poklican, da ustvarjam cerkveno glasbo. Tudi drugi so me večkrat prosili, tukaj pa je bil moj odgovor odklonilen. Na to področje se ne podajam enostavno zato, ker mi to ne leži. Hočem poudariti svoje prepričanje, da mora biti tudi skladatelj pri svojem ustvarjanju iskren, v smislu Prešernovih verzov iz pesmi o orglarju: „Pusti peti moj'ga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril ..." Iskreno sem prepričan, da moje pero ni ustvarjeno za cerkveno glasbo. Sicer pa tudi drugače nimam vokalnih del, sem izrazito instrumentalni skladatelj. Za orgle sem napisal nekaj skladb, ki pa so čisto koncertantnega značaja. Ves čas mi teče glasbeno življenje po dveh tirih: na enem sem komponist orkestralne glasbe, na drugem pa organist po naših cerkvah.

- Gotovo delate z veseljem eno in drugo.

Da, oboje zelo rad delam in me navdušuje in čutim, da sem pač za to poklican in da je tako eno kot drugo moj poklic, na katerega sem navezan in tudi moralno se čutim dolžan do enega in drugega dela. Zdi se mi prav, da človek svoje talente uporablja tam, kjer se čuti sposobnega. Tam bo najbolje uspel in največ dosegel.

- Pišete torej samo instrumentalno glasbo. Za kakšne kompozicije gre, so to obsežna, dolga dela?

Leta 1941 sem končal Glasbeno akademijo v Ljubljani, ki je bila malo poprej (1939) ustanovljena in bil sem eden njenih prvih diplomantov, potem pa sem se izpopolnjeval še dve leti v Italiji. Najprej sem končal poletni tečaj, izpopolnjevalni tečaj za tujce, potem pa sem šel za dve leti na privatni tečaj v Rim h komponistu Alfredu Caselli, s katerim sem se seznanil in pri njem skušal izpopolniti svoje znanje. Upam, da mi je to kolikor toliko uspelo. Če je zasedba manjša, je skladba krajša, če je zasedba večja, je skladba daljša. V sodobni glasbi se radi izogibamo„kilometrskih" skladb. Stvar je pač taka: sprejemanje sodobne glasbe zahteva tudi od poslušalca veliko zbranost in zavzetost, tako da nekako sodeluje pri izvedbah. Ni tako kot pri, denimo, baročni glasbi, da se poslušalci prepustijo v neko nirvano, se zapirajo v neki blažen opoj, so kot na valovih. Ta glasba človeku lahko služi kot oddih. Naše skladbe pa niso oddih, ampak poslušalca prisilijo k sodelovanju, če ga pa zasvojijo, je to za poslušalca tudi naporno, zato morajo biti skladbe nekoliko krajše kot so bile tiste iz prejšnjih stoletjih, da poslušalec še more to dojemati in da ni še pred koncem skladbe popolnoma utrujen.

- Oblike vašega glasbenega izražanja so precej nenavadne, že ritem.

Sodobna glasba je v glavnem pretrgala s tradicijo, vsaj v prejšnjih desetletjih je bila poudarjena namera, da se s tradicijo popolnoma prekine, čeprav so se včasih pokazale tudi nekatere slabe posledica Danes, ko smo se iz tega eksperimentiranja, iz hlastanja po nečem novem, izkopali, včasih spet vržemo pogled nazaj na tradicijo, seveda v tem smislu: tradicija so samo korenine, kar pa iz teh korenin požene, mora biti današnje, sodobno. Živimo v letu 1983 in moramo misliti kot ljudje leta 1983, ne pa kot ljudje leta 1920. Smo pač otroci svoje dobe in umetnik mora skozi prizmo svoje umetnosti izražati svojo dobo in sebe kot otroka te dobe in temu posvetiti tudi svojo umetniško ustvarjalno silo.

- Gospod profesor, v Ameriki ste pridobili doktorat iz glasbene filozofije.

Ta visoki akademski naslov mi je bil podeljen v Tusconu (zvezna država Arizona), kjer je svetovno znana univerza s fakultetami vseh strok.

- Ste tam nastopali?

Ne, samo na temelju mojih del je bil na tej univerzi dan predlog za to podelitev in predlog je bil ugodno rešen.

- Ali skladbe, ki jih ustvarite, tudi natisnete?

Precej se natisne, še bolj praktično pa je, da glasbo snemamo na plošče in trakove. Plošče so sicer zelo draga stvar in človek ne more vsega izdati na ploščah, kot ne morete vsega izdati v tisku, ker so to predrage stvari. Vsa naša dela pa se posnamejo arhivno ali pri radiu (komorna) ali pri filharmoniji (orkestralna) in potem te trakove izmenjavajo s podobnimi hišami. Tako pride naša glasba v svet in njihova k nam. Ta izmenjava danes lepo teče in nas širi po vsem svetu. Lahko rečem — in tukaj ne govorim samo za sebe, ampak za vse slovenske glasbenike, da smo po svetu zelo cenjeni, tako skladatelji kakor tudi poustvarjalci. Povsod nas vedno znova vabijo in uvrščajo v sporede naša dela in naše izvajalce. Lahko smo ponosni, da naš mali narod po svetu doživlja taka priznanja. Če ne bi bilo kvalitete, ne bi bilo priznanj.

- Kdaj to glasbo snemate?

Ponavadi takrat, ko so prireditve, ali tik pred koncertom ali po koncertu, dostikrat pa se snema tudi koncert sam ali pa se snema brez koncerta, ker so koncertantne možnosti tudi omejene in so koncertni odri zelo zasedeni, vsega ni mogoče uvrstiti v sporede. Glasbena dela se snemajo za radio ali televizijo. Skladatelji imamo srečo, da se danes vsa dela, če že ne koncertno izvajajo, pa vsaj posnamejo.

- Poleg komponiranja, tega svojega glavnega poklica, ki ste se mu posvetili, ste zaposleni v knjižnici Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Sem upravnik knjižnice Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Tu sem v službi že od leta 1945. Skladatelj mora biti zaposlen, ker od samega ustvarjanja skladb, resnih mislim, ne morete živeti. Sicer se nekaj dobi, ampak nikdar ne morete vedeti, koliko boste zaslužili, ker je to odvisno od neštetih dejavnikov. Zaradi tega si vsak skladatelj poišče neko službo: jaz sem pristal tukaj v tej knjižnici in mislim, da bom tukaj preživel še teh nekaj let, ki mi manjkajo do upokojitve. Ta moj dvotirni" sistem je dober zaradi tega, ker vnaša v moje življenje različnost in se zato ne „preobjem" ene same stroke.

- Kako komponirate? Ob klavirju?

Ne, pri pisalni mizi, brez instrumenta, kajti zdi se mi nekako potrebno, da to, kar komponist napiše, tudi sam v sebi sliši. Saj tudi vi, ko napišete neko stvar, že slutite, kako bo to živelo. Nekateri skladatelji pa res pišejo glasbo ob instrumentu, največkrat ob klavirju. Jaz sem zmeraj skladal brez klavirja. Melodijo imam v glavi in potem jo samo „vržem" na papir. Potrebujem samo troje: notni papir, svinčnik in radirko.

- Ko pišete skladbo, morate pisati melodije za nešteto instrumentov. Kako gre to?

To nastaja vse sproti, ker morate v sebi pač imeti popolno sliko skladbe, kakršna bo takrat, ko bo izvajana. Za to pa je potrebno imeti kar precej veliko glavo, da tako rečem, tenek posluh in tudi ustvarjalno domišljijo. Ta pa je potrebna v vsaki umetnosti.

- Rekli ste, da ste začeli igrati na orgle že pred vojno. Gotovo ste poznali in poznate tudi cerkvene skladatelje.

Našo cerkveno glasbo dobro poznam, ker imam pač stalno stike z njo že zato, ker jo na orglah izvajam. Cerkvenih skladb je ogromno. Dobro se mi zdi, da je pokoncilska obnova bogoslužja zdaj že tako dobro stekla. Sprva je kazalo, da je s to obnovo vse postavljeno na glavo, da dosedanja cerkvena glasba ne bo nič več vredna. Tako gledanje se je izkazalo za zgrešeno, zdaj vidimo, da lahko še uporabljamo stare skladbe. Prenovljeno bogoslužje spodbuja skladatelje, da ustvarjajo nove, nalašč za to bogoslužje.

- V Sloveniji smo imeli in še imamo precej glasbenikov, ki ustvarjajo cerkveno glasbo.

Da, z orglarsko šolo se stvar še širi, še večje možnosti so, da zajame večji krog in mislim, da lahko zelo optimistično gledamo v prihodnost naše cerkvene glasbe.

- Stanje dobro poznate, ker veliko nastopate po naših korih.

Prav čutim, kako to lepo teče. Slovenci smo že od nekdaj zelo gojili zborovsko petje. Če bi spremljali samo razna tekmovanja, razne revije zborov, bi opazili, da so ti zbori dobri, predvsem pa je razveseljivo dejstvo, da ljudje radi prihajajo pet. Vedeti moramo, da so cerkveni zbori amaterski in pri takih je potrebno veliko več truda, da se nekaj napravi, kot če bi bili to profesionalni zbori. Ampak že od zmeraj so cerkveni zbori sloneli na navdušenju. Prav to se mi zdi zelo pomembno, kajti če nekaj sloni na navdušenju, uspeva. Če gledate samo skozi denar, bo vse šlo bolj slabo.

- Zdaj pa še nekaj osebnih vprašanj. Ste doma iz Ljubljane?

Da, po rodu sem Ljubljančan in tudi vsa naša družina. Zmeraj sem tudi tu živel, razen tistih dveh let, ko sem študiral v Rimu.

- Imate še kakšnega brata ali sestro?

Ne, sam sem, kajti sestra, ki se je rodila pred menoj, je umrla še pred mojim rojstvom. Imam pa svojo družino: tri otroke, in sicer dva sinova, ki sta oba tudi glasbenika, ter hčerko, ki je bolj glasbeni amater, po poklicu je namreč medicinska sestra.

- Ali se tudi vaša žena kaj ukvarja z glasbo?

Ne, čeprav lahko kot zanimivost povem, da je daljna sorodnica znamenitega avstrijskega skladatelja Franza Schuberta, izvira iz te rodbine.

- Torej ni čudno, da sta se ujela in da so tudi vajini otroci glasbeno nadarjeni. Gotovo spremlja vaše delo.

To prav gotovo! Že zaradi tega, ker smo družina in ker se zelo dobro razumemo in v naših pogovorih pride tudi to področje zelo pogosto na vrsto.

- Ali ste tudi vi glasbeno nadarjenost podedovali od svojih staršev?

Moj oče Fran je bil slavist, vendar je imel precej posluha za glasbo. Dokaz, da je bilo res tako, je dejstvo, da je na novo preučil vsa slovenska narečja. Ko ne bi imel dobrega posluha, tega ne bi mogel narediti. Saj si lahko mislite, kakšna so naša slovenska narečja, kakšne razlike so v-vokalih, poltonih! Če za to ne bi imel tankega posluha, takega dela res ne bi mogel nikdar izvršiti. Pač pa je bila zelo glasbeno nadarjena družina moje matere. Že njena stara mama je bila cerkvena pevka na koru pri Šempetru v Ljubljani, tudi vsi mamini bratje in sestre so igrali kakšen instrument in bili pevci na cerkvenem koru. Morebiti so se v meni srečno križale prvine glasbe, ki jih je prinesla s seboj mama, in tiste, ki sem jih prejel od očeta.

- Iskreno smo veseli, da se tudi v tem oziru Slovenija uveljavlja, precej tudi po vaši zaslugi.

Sam zase sem lahko samo vesel, če svojemu narodu nisem bil v sramoto!

- Kakšne načrte pa imate še za naprej? Veliko ste že ustvarili in še ustvarjate. Umetniško ustvarjanje se ne konča s službenimi leti.

Še ustvarjam in Bog daj, da bi lahko še ustvarjal. Gotovo pa je, da je glavnina mojega opusa že zapisana, ker imam pač za sabo že 62 let. Upam pa, da bom lahko še kaj dodal. Želel bi tako, kot je želel slavni skladatelj Franz Joseph Haydn, ki si je dal za svojo 60-letnico tiskati vizitko, na katero je na eni strani dal zapisati svoje ime, na drugi pa melodijo in pod melodijo napis, ki se v slovenskem prevodu glasi: „Konec je mojih moči, star in slaboten sem." Toda po tem je ustvaril svoja največja dela, torej je nekako sam sebe prevaril. Ne rečem, da sem ravno Haydn, upam pa, da bom lahko še kaj ustvaril.

- Kot organist ste precej blizu našemu religioznemu čustvovanju!

To spada zraven, je eno z drugim povezano. Nisem samo na koru, tudi živim s korom.

- Rad bi vas vprašal še nekaj, kar bi bilo za nas verski časopis zanimivo. Katera so bila skozi vaše življenje taka odločilna leta za oblikovanje verskega prepričanja oziroma nazora?

Mislim, da sem imel zelo ugodno ozračje v mladosti. Oče in mati sta bila v službi, zato smo imeli dobro varuško. Pride pa seveda v življenju marsikatero doživetje, lepo ali hudo, in če se takrat človek pravilno odloča, bo zmeraj ostal na nogah, ali da se izrazim v govorici vere: z božjo pomočjo se vse napravi.

- Se morda spomnite, če so na vas kaj posebej vplivali tudi vaši profesorji, posebej kateheti?

Ne, tisto ni bilo tako bistveno, pač pa je tisto, kar sem imel iz domače hiše, lastno prepričanje bilo močnejše kot vpliv okolice.

- Ali poznate Ognjišče že dalj časa?

Spoznal sem ga prek svojih otrok. Mislim, da je Ognjišče zelo dobro. To sklepam po tem, ko vidim, da moji otroci radi segajo po njem. Tudi sam ga vzamem v roke in zdi se mi, da je to res časopis, ki ima svoje mesto in ki naredi veliko dobrega za mlade. Mislim, da je Ognjišče postalo nepogrešljiv del naše verske literature. Zajema zelo široko področje in zdi se mi, da se je vaš list zelo približal mladim. Berejo ga tudi starejši, katerim pomaga, da se lažje vživijo v sedanji mladi rod. Imate srečno roko in ušesa odprta za želje bralcev.

- Prejemamo veliko pisem in drugih sestavkov, v katerih se razodevajo problemi, ki jih skušamo obravnavati. Izražajo jih tisti, ki jih na svoji koži doživljajo, zato so pristni, čutimo, da moramo biti hvaležni bralcem, ki se nam odzivajo, ko posredujejo svoje probleme, da na te probleme navežemo svoja razmišljanja, odgovore.«

Problematika, obravnavana v Ognjišču, je res vsestranska, pestra. Mislim, da je v njem nekaj za vsakega.

- Upamo, da bo tudi ta pogovor z vami pripomogel k pestrosti našega Ognjišča. Hvaležni smo vam, da ste sprejeli naše povabilo in spregovorili za naše bralce.

Že na začetku tega pogovora sem dejal, da se vabilu vedno rad odzovem, če pa bo ob tem kdo imel še kakšno dobro misel, še toliko bolje! Za vsa področja človekovega udejstvovanja velja, kar sem vedno poudarjal pri svojem glasbenem ustvarjanju: zmeraj naprej in nikdar nazaj!

gost meseca 04_1983

pogovarjal se je Franc Bole