p. Roman Tominec

* 12. januar 1900, Ljubljana; † 23. februar 1991, Ljubljana

Pogovor s frančiškanskim biseromašnikom v letu sv. Frančiška

Življenje v službi Lepote, Dobrote in Resnice

Pater dr. Roman Tominec, profesor cerkvene umetnosti na teološki fakulteti v Ljubljani, letošnji biseromašnik, je pri svojih 82 letih še mladeniško živahen in delaven. Ko sem ga po telefonu iskal za pogovor, so mi rekli, da je šel obhajat bolnike — bil je prvi petek v mesecu — in da se vrne opoldne. Popoldne je bil zopet pri bolnikih. Ko sem proti večeru prišel v župnišče, so mi rekli, da je šel v Stožice, kjer ima mašo in postni govor. Pozneje mi je povedal, da je ta dan bil pri šestnajstih bolnikih.

„Gospod profesor,' sem začel pogovor. "Reci mi kar pater Roman," me je prekinil. "Prav, vem, da vas vsi poznajo pod tem imenom, ki označuje tudi frančiškansko skromnost. Torej, pater Roman, letos boste obhajali velik jubilej, 60-letnico mašništva oziroma biserno maša Ste zelo znana osebnost, ne samo v Ljubljani, ampak tudi v Sloveniji, posebej med duhovniki, saj ste ,dali skoz' skoraj vso povojno generacijo duhovnikov. Ravno letos teče trideseto leto vašega pedagoškega dela na teološki fakulteti. Zaradi tega vas še toliko raje prosimo za ta pogovor. Na fakulteti ste nas poučevali zgodovino sakralne umetnosti in v nas gojili čut za lepoto v službi svetega.

Vedno se mi je zdelo pomembno, da se duhovnik zaveda, da je "verum, pulchrum, bonum" (resnica, lepota, dobrota) metafizična trojica. Nekateri so za to stvar zelo dovzetni, tankočutni, neverjetno močno čutijo to lepoto in pa sladkost urejenosti, drugi manj, nekateri pa so docela brez tega daru.

- Zdi se mi pa, da je zanimanje za lepoto bogoslužnega prostora pri duhovnikih po vojni neverjetno poraslo.

Sam sem se za to zelo trudil, da bi bilo vse, kar je ob duhovniku, lepo, urejeno, čisto in naj dejansko služi naj višjemu Gospodu, „Komu drugemu, če ne tebi, Gospod." To mi je bilo vedno pred očmi.

- Vaša velika zasluga je, da ste v duhovnikih vzgojili čut tudi za lepoto cerkva in cerkvene opreme.

Okolje cerkve je duhovnikov domači svet, ta svet pa nujno spada k lepoti celote, če hočete imeti veselje z njo. Mimogrede naj povem, kaj se mi je zgodilo, ko sem nekje imel duhovne vaje. Na pokopališču sem našel spomenik pokojnega slovečega župnika, prvega pisatelja šmarnic, v koprivah. Z župnikom sva dvignila spomenik in zdaj ima dostojno mesto v cerkvi, v času šmarnic pa ob njem gori svečka.

- Kot strokovnjaka bi vas rad vprašal, kaj menite o današnjih modernih cerkvah, ki rastejo tu in tam v Sloveniji. Nekaterim, zlasti starejšim ljudem, te cerkve niso všeč.

Ljudje negodujejo, ker so dosedanje cerkve sad baročnega obdobja, barok pa je pri nas zacvetel bolj kot katerikoli drug slog, bolj kot renesansa ali gotika. Saj imamo nekaj krasnih stvari v gotskem stilu, pa vendar je baroka največ. Ljudje so tudi navajeni na visoko postavljen zvonik, ki se dviga nad vse ostalo, drugo pa se zbira okoli njega kot okrog pastirja. Danes pa je vse to prešlo, ker so tudi okoliščine takšne, ko se da zvonik nadomestiti z modernimi sredstvi, denar zanj pa se porabi za druge potrebnejše prostore, kot so učilnice, dvorane. Tudi za župnišča je danes bolj prav, da so manjša.

- Verniki se bodo morali počasi privaditi temu novemu slogu.

Veliko je najprej odvisno od investitorja, ki zastopa določen koncept, pa od arhitekta, ki se morata med seboj dobro pogovoriti in pravzaprav postati eno. Pri nas imamo nekaj arhitektov, ki imajo čut za to in znajo spoštovati bodisi zakonitost estetike kakor tudi zakonitost, da mora investitor imeti uporabno božjo hišo, ki je božja hiša za vernike in zanj osebno, ne pa priložnost, da se arhitekt izživi ali se pokaže nekaj 'ekstra'.

- Sami ste bili investitor pri gradnji cerkve za Bežigradom oziroma zvonika. Koliko časa živite v tej župniji?

Dvaindvajset let. Bežigrajska cerkev je stala na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča, načrt zanjo je naredil Plečnik. Cerkev so potem prenesli na sedanje mesto. Tako pa je bila postavljena pravzaprav samo lupina. Deset let po tistem smo morali prenoviti celoten strop, ker je zoglenel.

- Ko sem bil v bogoslovju, ste se vi v župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani (pri frančiškanih) veliko ukvarjali z dušnopastirskim delom. Vem, da ste imeli ob enajstih pridige za študente, ki smo jih tudi bogoslovci zelo radi hodili poslušat in ste z njimi tudi zasloveli.

V župniji Marijinega oznanjenja sem bil skoraj trideset let Šel sem pač tja, kamor so me postavili predstojniki. Takrat še ni bilo za študente ničesar organizirano, pa sem začel jaz tam v kapelici sv. Družine zadaj za glavnim oltarjem.

- Prvi ste začeli tudi s cerkvenimi stenčasi, kar se je pozneje razvilo več ali manj povsod po Sloveniji.

To so bili stenčasi, začelo pa se je tako: kmalu po letu 1945 so v šolah odločili, da gredo neke nedelje vse gimnazije in srednje šole na izlet v Postojnsko jamo, in sicer ob treh zjutraj s postaje. Študentje so me prišli vprašat, kaj naj storijo, skrbelo jih je, kje bodo pri maši. Odločil sem se, da povprašam škofa in on mi je rekel, da lahko mašujem ob dveh zjutraj, mora pa biti najmanj trideset ljudi pri maši. Pa sem šel poiskat lepenko, drugega nisem imel, pa še neki čopič in 'namalal' sem prvo obvestilo: „Sveta maša bo na željo študentov in dijakov zjutraj ob dveh, med mašo bo prilika za sveto obhajilo. Obvestite se med seboj." — Tisto noč je bilo v cerkvi dva tisoč študentov in dijakov, cerkev je bila neverjetno polna. Ko sem videl, kakšno moč ima stenčas, sem s tem bolj resno začel. Bilo se je treba znajti, saj v tistem času ni bilo nobene možnosti za kakšno drugo vrsto obveščanja. Stenčasov iz tistega časa je ogromno, uporabljal sem fotografije in slike iz raznih revij, ljudje so mi material prinašali sami od sebe.

- To je bila sijajna zamisel. Ukvarjali ste se tudi s prevajanjem in pisanjem knjig.

Že med vojno sem začel pisati manjšo knjižico, to so bile kratke meditacije „Dnevi v Bogu", misli, ki so bile tudi v svetu tistikrat zelo moderne, ohranil sem si samo en izvod, drugo je bilo vse razprodano. Med vojno sem pisal tudi v zaporih, V bolnišnici sem napisal knjigo „Skrivnost poslednjega usmiljenja", ki je bila tudi takoj razprodana. Baje so na stotine teh izvodov prepisali tudi na roko.

- V Ljubljani pa ste bili znani po vaših obiskih po družinah, kamor so vas radi vabili.

Od leta 1926 do 1959 sem bil kaplan in ljudje so me vabili na obisk. Kot kaplan sem imel bolj proste roke, da sem se lahko posvečal dušnopastirskemu delu. Osem let sem bil kurat v jetnišnici. Tam sem prvikrat poskušal zbuditi zanimanje za majniški izlet. Običajno je bilo v zaporu okoli 50 mladoletnikov od štirinajstega do osemnajstega leta, ki so bili prestopniki raznih vrst. Stopil sem k predstojniku in mu rekel, da ni prav, da so mladi stalno notri, Žal mi je bilo za te fante, nekateri so bili tako pridni. Vsako nedeljo sem imel z njimi verouk. Prvi prestopek, ki sem ga napravil, je bil, da sem pazniku, ki je bil zraven, rekel: „Prosim, če bi šli ven." Ko sem predstojniku pravil o izletu, mi je rekel, če sem ponorel. Potem me je vprašal, kako si to predstavljam. Pa sem mu razložil načrt, oziroma najprej sem mu povedal, kaj mislim o teh otrocih. Kolikšna je na primer resnična krivda otroka, ki je naredil prekršek, potem ko mu je mama umrla, oče se je v drugo poročil, pa opazi, da ni zaželen. Sam sem otrokom za praznike vedno prinesel kakšne sladkarije, bonbone ali potico, pomaranče, odraslim moškim pa tudi cigarete. Kosem že tolikič sitnaril glede izleta, je predstojnik končno pristal. Tudi na to, da je krojač naredil petdeset plavih oblek zanje. Prosil sem samo za dva paznika, ki naj bosta v civilu, Sam sem prevzel odgovornost zanje in obljubljal, da bodo pridni kot angelčki. Tako smo res šli na Bled in prav nobenih problemov nismo imeli z njimi. Ko sem mnogo časa po tistem imel v Celju pri šolskih sestrah duhovne vaje, sem se po napornem dnevu odločil, da grem malo na sprehod po mestu. Kar naenkrat slišim, da me nekdo kliče: „Gospod, gospod!" Ozrem se in vidim cigančka, ki mi potem pove, da sem ga jaz spravil iz zavoda in kako zelo da mi je hvaležen. Tega še danes ne morem pozabiti.

- Frančiškani ste veliko pretrpeli od okupatorjev.

Ko se je začela vojna, sem s prižnice pozival ljudi, naj vendar malo premislijo, da smo ljudje v Sloveniji vendar med seboj bratje in prijatelji — navajal sem Prešerna: „Slovenec že mori Slovenca brata ..." — in da tako stanje ne sme biti še naprej. Pa so me zaradi tega zatožili pri italijanskem okupatorju in potem so se vrstile nevšečnosti druga za drugo. Posebno še, ko si je partizanski aktivist, ki si je naredil svoj ključ za zvonik in je neko noč ostal skrit v spovednici, ponoči šel v zvonik obesit našo zastavo. Takrat so nas patre tudi zaprli. Bili smo politični osumljenci. Tam je bil zaprt tudi Prežihov Voranc. Zjutraj sem sklenil, da moramo na vsak način tudi kje maševati. Nismo c se dotaknili zajtrka, tudi kosila ne, povedali smo, da bi radi maševali in da naj nam prineso mašni plašč in kelih iz bližnje cerkve sv. Petra. In res so nam prinesli vse potrebno. Bilo je na cvetno nedeljo in zahteval sem, da mašujemo zunaj. Najprej niso hoteli o tem slišati, potem pa smo le napravili oltar zunaj na dvorišču. Spominjam se, da je Prežihov Voranc rekel: „Če se kdo ne bo pri maši spodobno obnašal, naj se pazi." Pri maši je bilo vse polno zapornikov. Na velikonočno soboto so nas izpustili, Spominjam se, kako mi je prišel po ulici naproti profesor Grafenauer in rekel: „Hvala Bogu, da bo vsaj en duhovnik med nami."

- Med vojno ste bili tudi internirani.

Za obletnico smrti Toneta Tomšiča sem opravil mašo zanj. Zaradi tega so me konfinirali (omejili bivanje na določen kraj, op. ured.). Najprej so me spravili v bolnišnico. Tam sem začel pisati knjigo „Skrivnost poslednjega usmiljenja". Ko sem zapiske končal, sem jih zavil v rjuho in izročil s. Amadeji, da jih je odnesla in izročila pravim ljudem. Pisanje mi je pomagalo, da nisem obupal. Ko je prišel ukaz, da moram na pot v Italijo, sem zbolel in zdravnik ni dopustil, da bi me z, visoko vročino peljali proč. Potem so me hoteli odvesti spet v začetku septembra, pa sem zaprosil zdravnika, če bi me lahko „vzeli" za bolnika, In takoj so me spravili v posteljo. Bili pa so to težki časi, saj recimo štiri mesece sploh nisem šel nikamor ven, niti na zrak ne.

- Kje ste doštudirali oziroma diplomirali?

V Munchnu leta 1926, študiral sem filozofijo in umetnostno zgodovino, tri leta. Že tam sem doživel marsikaj, prve grozote nacizma, rjavosrajčnikov.

- Torej so vas Nemci izgnali iz Ljubljane.

Marca leta 1944 sem dobil dekret za izselitev iz Ljubljane. Bilo nas je veliko izgnanih. Potovali smo z vlakom do Postojne in potem sem šel naprej do Hrenovic, kjer sem z bratom našel zatočišče v kaplaniji, Tam sem se celo naučil popravljati čevlje, ki sem jih izrabil na potovanjih. Tudi dela je bilo veliko, saj smo oskrbovali kar 23 podružnic te župnije. Ta internacija je trajala štiri mesece. Potem so me prišli iskat, ker so na učiteljišču v Ljubljani potrebovali profesorja.

- Od kod pa ste doma?

Iz Ljubljane, bilo nas je deset otrok, sami fantje. Dva brata sta umrla čisto majhna. Najstarejšega brata Angelika, ki je tudi bil frančiškan, je mama rešila smrti leta 1895, ko je bil star tri leta. Bilo je v času potresa v Ljubljani, ko so nas evakuirali v vagone in se je ob premiku vagona prevrnila omara. Za njim je bil Stanko, doktor prava, Milan je bil sodni svetnik, Ciril mornariški polkovnik, za njim sem se rodil jaz (12. januarja 1900), dali so mi ime Leon, od mene je bil potem mlajši Vladimir, Avguštin, direktor železnic, njemu je sledil Franjo, nekaj časa direktor ljubljanske bolnišnice, pa še Oskar, jurist in sodni svetnik.

- Kaj pa je bil vaš oče po poklicu?

Železniški vlakovodja« Imeli pa smo izredno mamo, doma je vladal red, čistoča in disciplina, kar se je le dalo, pri njej smo lahko občudovali strpnost in potrpežljivost.

- Kako da ste se odločili za vstop v frančiškanski red?

Spadali smo v župnijo Marijinega oznanjenja, tja smo hodili k maši. Leta 1907 je umrl p. Angelik Hribar, skladatelj, in tisto leto je moj brat vstopil, pa so mu dali ime po njem. Sam sem hodil k bratu na obisk in tako sem tudi sam pristal pri frančiškanih.

- Kje ste študirali?

Klasično gimnazijo sem naredil v Ljubljani, potem sem stopil v noviciat v Brežicah,

- Gotovo je tudi vas pritegnil sv. Frančišek, ustanovitelj vašega reda.

Prav gotovo, njegova ljubeznivost in preprostost.

- Prav letos obhajamo osemsto- letnico njegovega rojstva.

Tudi pri nas smo zadolženi za razstavo, ki bo v kraju Krems ob Donavi v Avstriji, kjer so za ta namen minoritsko cerkev, ki je pravi gotski biser, preuredili v muzej. V tem kraju bo od 1. maja do oktobra letos svetovna razstava osrednje frančiškanske kulture, k sodelovanju so povabljene vse province srednje Evrope.

- Kako bomo pri nas organizirali proslavo Frančiškovega leta?

V načrtu so razna romanja, tudi v Assisi, v mesecih od maja do oktobra pa nameravamo pripraviti več predavanj in razstav za izobražence, ker gre pravzaprav za izredne stvari. Vseh podrobnosti še niti sam ne vem,

- Frančiškanski red se deli v tri veje.

Frančišek je ustanovitelj reda, ki pa je bil kasneje podvržen raznim gibanjem. Med drugimi je bilo tudi gibanje poduhovljencev, ki so poudarjali duhovno smer, minoriti pa so začeli z ustanavljanjem konventov, zavodov, upravljajo cerkev sv. Frančiška v Assisiju, baziliko sv. Antona v Padovi. Iz tretjega gibanja je izšel kapucinski red. Mnogi so si v teku zgodovine prizadevali k vedno večjemu zbližanju med temi vejami.

- Koliko je danes frančiškanov?

Okoli 24.000, minoritov je 9000 in kapucinov okrog 8000.

- Poleg osnovnega prvega reda moške veje je obstajal tudi drugi red — ženska veja ali klarise — in tretji red frančiškanov.

Se pred Jožefom II. je bilo na Slovenskem pet samostanov klaris, to je bil zelo cvetoč ženski drugi red. Cesar Jožef II. je to zatrl, v celoti je dal zapreti nad 870 samostanov na Avstrijskem, pri nas med drugim samostan na Sveti gori, Tja gor je prišel poseben polk vojakov, razdrli so streho, da se samostan ne bi obnovil. Pa se je. Zato stoji danes napis: „Jaz stojim na gori kakor prej." Pri Ognjišču ste zdaj izdali zelo prijetno povest Zore Piščanc ,,Pastirica Urška", ki mnogo pove o Sveti gori.

- Upamo, da bo ravno ta povest poživila zanimanje za to božjo pot, ki jo vodite prav frančiškani. Kaj je vodilo Jožefa II. k tem dejanjem?

Prosvetljenstvo, bil je Voltairjev učenec, in vse, kar je bilo zgolj duhovnega, je bilo po njihovem mišljenju neplodno delo, področje, ki nikakor ne spada v moderni prosvetljeni čas. Neusmiljeno je ukinjal take ustanove, med njimi pet samostanov klaris, kot sem že omenil, tudi pri nas. Zdaj je samostan klaris pri nas spet v Nazarjah.

- Pri nas je bil zelo razširjen tretji red.

To je bilo nekaj čudovitega. Pri nas je začel s širjenjem tretjega reda p. Stanislav Škra- bec, znameniti jezikoslovec že pred vojno in uveljavil se je skoraj po vseh župnijah. Med frančiškanskimi tretjeredniki so bili tudi mnogi velikani duha, cela vrsta vladarjev, papežev, osebnosti, kot na primer sv. Elizabeta Turingijska, ki je bila tako zavzeta za tretji red, da ji je Frančišek osebno poslal v dar svoj zguljen plašč, ker drugega sploh ni imel. Ona je ustanovila prvo bolnišnico.

- Potem se je to ime tretje rednik nekoliko izmaličilo in beseda tercijalka je postala skoraj psovka.

Že Jožefu II. so skušali podtakniti, da so v tretjem redu samo opravljive stare ženske in mračnjaki, Sam pa vem še iz svojih mladih let za nešteto duhovnikov, da so bili mnenja, da se na tretjerednike lahko zanesejo, da so to ljudje, ki zdrže, če je še tako težko.

- Mislim, da se misel tretjeredništva spet obnavlja pod imenom „ Frančiškova družina". Gotovo se bo tudi Brezje pridružilo proslavam ob tej Frančiškovi obletnici.

Veliko se pripravlja tudi pri nas. Škofje so izdali pastirsko pismo, ki tudi poudarja Frančiškovega duha.

- Prav v tem letu pa tudi vi obhajate velik jubilej.

To pa ni moja zasluga.

- Takoj ko smo začeli izdajati Ognjišče, se spominjam, da ste nam poslali zelo ljubeznivo pisemce, s katerim ste nas spodbujali, da naj nadaljujemo začeto pot.

Bil sem zelo vesel tega in takoj sem spoznal, da bo to nekaj lepega in prijetnega, pa ne preveč pobožnega, hočem reči nekaj sodobnega. In nisem se zmotil! Res je nekaj izrednega, da mlad človek v današnji potrošniški družbi, ko je prenasičen z vsem, komaj čaka, da izide Ognjišče. Tudi bolniki, ki jih obiščem, mi pravijo: „To je pa tako ,luštna reč', saj komaj še berem, ampak se pomujam." To je zame dokaz, kako je Ognjišče priljubljeno.

- Hvala za to vašo spodbudno pohvalo, tudi če je v celoti ne zaslužimo. Želimo vam, da bi vas Bog še naprej obdaril z zdravjem, da bi mogli storiti še veliko dobrega.

Bole F., Gost meseca, v: Ognjišče (1982) 4, str. 6.