Janez Bitenc

skladatelj in pisatelj za otroke

Otroci morajo sami zapeti, brez prisile

Bitenc Janez4Kdo jih ne pozna in kdo jih ni prepeval kot otrok ali pa vsaj s svojimi otroki: Naša četica koraka, Zajček dolgoušček, Metuljček cekinček... Če bi ljudi vprašal, kdo je napisal te pesmi, bi najbrž rekli, da so narodne, da so bile od nekdaj med nami. Pa ni tako! Napisal jih je naš tokratni sogovornik, skladatelj Janez Bitenc. S posebnim veseljem je o nastajanju svojih pesmic in glasbenih pravljic spregovoril za bralce Ognjišča.

● Glasba je stalni spremljevalec vašega življenja? Je bil kdo v vaši družini glasbenik?
Tako oče kot mama sta bila velika ljubitelja glasbe. Oče je igral violino, mama pa klavir. Popoldne po službi smo doma imeli nekakšne glasbene popoldneve. Z največjim veseljem sem očetu vzel iz omare gosli, jih vzel iz omota, dal očetu lok, mami pa odprl pokrov klavirja, pripravil stojalce in položil note, za katere sem vedel, da jih bosta z očetom rabila. Iz te sta potem igrala, jaz pa sem ležal na divanu iz ju poslušal z vso pozornostjo. Takrat mi je bilo šest let.

● Najbrž so vam starši omogočili glasbeno izobrazbo.
Da, oče me je vpisal v glasbeno šolo. Sodeloval sem tudi v otroškem zboru, ki ga je on vodil, in tam sem se nalezel lepote otroškega petja in skladbic, ki smo jih prepevali. Najbrž se mi je to tako vtisnilo v spomin, da sem veliko pozneje tudi sam začel pisati pesmi za otroke. Mislim, da se je pravzaprav vse že takrat začelo...

● Kaj pa pripovedništvo? So vam starši ali stari starši kot otroku pripovedovali zgodbe, da ste postali mojster pripovedovanja?
Imel sem imenitno staro mamo. Imela je sorodnike v Trstu in sem jo zato klical nona. Ona mi je pripovedovala zgodbe in kupovala knjigice, slikanice in me uvajala v pravljični svet. Težko opišem, kakšna sreča je imeti tako dobro in tako darežljivo staro mamo. Bila je tudi pevka v Foersterjevem stolnem zboru. Zanimivo je, kako je prišla tja. Skladatelj Anton Foerster se je večkrat sprehajal pod oknom, kjer je stanovala. Med sprehodom je zaslišal prekrasen dekliški glas. Ustavil se je pod oknom in se ni mogel umakniti. Glas je bil tako lep, da ga je vlekel in prišel je do skromnega stanovanja. Mamo je vprašal, kdo tako lepo poje. "Moja hči Slavica," je odgovorila njena mama. Zaprosil je, če bi lahko prišla peti k njemu v stolni zbor. Starši so seveda dovolili, da hodi na kor, kjer je bila tudi solistka. Foerster je bil zelo dober človek in je zato mojo "nono" priporočil svojim prijateljem na Dunaju, da je dobila štipendijo in je tam študirala solo petje. Ko se je vrnila v Ljubljano, je dobila mesto altistke v deželnem gledališču ljubljanskem.Bitenc Janez1

● Danes združujete v sebi otroškega skladatelja, pesnika in pripovednika. Kako ste začeli? Kaj ste bili najprej?
Moja življenjska pot se je zelo spreminjala. Najprej sem diplomant glasbene zgodovine na glasbeni akademiji. Tu nastopi profesor France Marolt, dirigent Akademskega pevskega zbora. Z njim sva bila tudi dobra prijatelja. Bil je že bolan, ko sem ga obiskal. In takrat mi je - še sedaj ga vidim - s težavo dvignil desnico - bil je prizadet od kapi - in dejal: "Janez, zapomni si: ti boš pa pisal simfonije za mamenke!" "V redu," sem mu odgovoril. "Kaj so simfonije, vem, a kaj so mamenki?" "Mamenki so otroci, ki se držijo mam še za krilo. In simfonije ne bodo dolge - od osem do šestnajst taktov." Jaz sem bil užaljen in sem mu odvrnil :"In zato hodim na akademijo, da bom pisal 16-taktne pesmice!" "O, vrednejše so osemtaktne pesmi, ki jih ljudje razumejo in sprejmejo, kot pa debele partiture, ki gredo mimo njih!" Marolt je bil prerok. To se je zgodilo. V tistem času sem živel v neprijaznih razmerah in želel sem si poleg študija še kaj zaslužiti.

● Ste se zato zaposlili na radiu?
In Marolt me je spravil tja. Toda to je bil križev pot. Začel sem v političnem uredništvu, popolnoma brez smisla za politiko. Pot me je dalje vodila v glasbeno uredništvo. Prevzel sem uredništvo slovenske narodne glasbe. Začelo je "šepati". Kajti jaz sem se učil glasbeno narodopisje pri Maroltu. Glasba, ki so jo predvajali na radiu, pa je bila tako daleč mojim, še bolj pa Maroltovim ušesom! Imel sem neverjetno veselje do otrok in pedagogike. Tako sem prevzel honorarno mesto predšolske glasbene vzgoje. To so bili otroci, kakšnih 18 - 22 po številu, stari od 5 do 7 let. Imel sem sedem podružnic v Ljubljani in moral sem skakati od ene do druge, saj takrat še nisem imel avtomobila. Tako je prišlo do tega, da sem "ponavljal" očetovo delo. Celo njegove pesmi sem imel še v arhivu. In te smo prepevali. Toda kmalu sem spoznal, da je zelo malo slovenskih ljudskih pesmi, primernih za otroke. Tudi je malo takih, ki otroku ležejo v srce. Poleg tega imajo velik razpon, da se otrok muči in napenja glasilke ter izgublja veselje do petja. Tako je zmanjkalo pesmi.

● In tako so vas otroci "prisilili" k pisanju novih pesmic zanje?
Ko sem otrokom rekel, da je zmanjkalo pesmic, sem jih vprašal: Kaj pa zdaj? In eden je rekel, kakor bi izstrelil iz topa: "Ja, nove napiši!" "Že, ampak to ni hec, to ni kar tako," sem se izgovarjal. "Se pa potrudi!" je bil še krajši otroški odgovor. Kot vidite je bilo vzdušje kar sproščeno. Spet se je oglasil eden izmed otrok: "Jaz imam doma kužka. Pa napiši kaj o kužku!" Drugi je dejal, da ima strica na Dolenjskem, ki ima koze. "Bi o kozah tudi kaj napisal?" Tretji je imel muco. Otroci so me spodbujali, da sem pisal pesmi o živalih. V mojem opusu je največ pesmi o živalih in naravi. Tako so se rodile moje otroške pesmi.

● Morda bo kdo rekel: "Kaj pa je pisati pesmice za otroke! Osem taktov - pa je!" A najbrž ni tako, saj ima ta glasba posebne zahteve.
Če gledate moje pesmi, vidite, da nobena ne preseže septime v razponu. Običajno pa ljudje gledajo podcenjevalno na otroško ustvarjanje. Mene društvo skladateljev ne prizna za skladatelja.

● Pesmi ste otrokom približali na poseben način.
Preden sem začel uvajati otroke v petje, sem jim pesmico predstavil s kratko pravljico. Tako sem jim približal vsebino pesmi. Imam, hvala Bogu, še dar pripovedovanja, da sem otroke osvojil.

● Vi ste v pripoved vpletli pesmico, ki se je na določenih mestih ponavljala in tako se je rodila glasbena pravljica. Ta je gotovo novost.
Poznam veliko literature, a nikjer na svetu ne poznajo česa podobnega. Prepričan sem, da bi tudi kakšna tuja založba to ponatisnila, a je silno težko dobiti prevajalca, ki bi tako prevedel, da bi tudi v glasbenem smislu to prišlo do pravega ritmičnega in melodičnega izraza.

● Veliko pesmic in pravljic ste napisali. Za celo polico knjig in kaset jih je. Se spominjate točne številke?

Pesmi je malo manj kot tristo, glasbenih pravljic pa malo manj kot 60.Bitenc Janez3

● Otroci ne vedo, kdo je napisal pesmi Naša četica koraka, Zajček dolgoušček ali Metuljček cekinček, jih pa radi pojejo in so jih sprejeli za svoje.
To je pa res, ne vedo, kdo jih je napisal, ker so te pesmi "ponarodele". Poglejte, pesem Naša četica koraka, ki sem jo napisal za otroke, velikokrat pojejo maturanti, ki veselo korakajo po ulicah. Janez Bitenc se bo umaknil, Zajček dolgoušček, Jurček in Metuljček cekinček ter drugi pa bodo ostali.

● Veliko stvari ste počeli v življenju: učili ste v glasbeni šoli, bili urednik na radiu, predavali na univerzi... Kaj bi še enkrat najraje delali?
Najraje bi bil urednik na radiu, kajti to me je popolnoma osvojilo. Ustanovil sem dva zbora. Tako sem žlahtno delal, da radia ne morem pozabiti. Nerad se pa spominjam predavanj na univerzi. Nisem bil usposobljen za to, da bi predaval o pedagogiki za celo osnovno šolo. Jaz sem se posvečal otrokom. Če bi predaval metodiko glasbenega pouka za predšolske, bi šlo.

● Spominjam se pripovedovanja, da ste morali pustiti službo, ker ste držali h krstu otroka sodelavke. Kdaj je bilo to?
Ko sem poučeval v glasbeni šoli. Prijateljica me je prosila, če bi bil boter njenemu otroku. In to je bilo dovolj, da so me začeli šikanirati. Pobral sem šila in kopita ter odšel. Bila so to bridka leta, ker nisem dobil nobene službe. Bog že ve, zakaj je moralo tako biti. Sem pa takrat veliko pisal in v tistem času napisal veliko radijskih (šolskih) ur.

● Tako dobro se razumete z otroci. Od kod ta sposobnost?
To je dar, razsvetljenje. Morda me je pobožal Sveti Duh.

● Opažate v srečanju z otroki pomanjkanje ljubezni, ker nimajo očka ali mamice. Ker so starši ločeni ali se kregajo?
Za otroke prvih razredov sem imel v Vodnikovi domačiji v Šiški uro pravljic. K meni je prišla neka punčka. "Janez," me je poklicala - otroci so me vedno klicali kar po imenu. Jaz sem jo takoj vprašal, kako je pa njej ime. Ko mi je odgovorila, je nadaljevala: "A bi bil ti moj očka!" Jaz pa sem ji odvrnil: "Veš, ti imaš doma očka!" "Saj ga nikoli ni doma!" je ustrelila kot iz topa.

● To kaže to na žalostno podobo naše družbe, ko...
reciva kar naravnost, ko starši zanemarjajo otroke in družino!

● Najbrž zlepa nihče ni obiskal toliko šol, kolikor ste jih vi.
Najbrž res ne. Veliko, res veliko sem jih obiskal. Otroci in učitelji so najprej poznali moje pesmice. Prej ste mi pripovedovali, kako ste me vi kot otrok, ko ste v šoli prepevali moje pesmice, želeli videti in spoznati. Podobno so želeli tudi drugi učenci po Sloveniji in tudi v zamejstvu. Pozneje so zvedeli tudi za glasbene pravljice, ki sem jih pripovedoval, in so me še bolj vabili.

● Spominjam se vas, kako ste na nekem mladinskem srečanju ob novi cerkvi v Dravljah imeli otroški šotor in ste otrokom pripovedoval pravljico in med pripovedovanjem so otroci navdušeno peli.
Najprej sem pripovedoval pravljico in zapel pesmico. Petje sem spremljal s klavirjem ali sintetizatorjem. Počasi so se otroci oglašali s petjem. Nič jih nisem silil. Nobenega drila nisem uporabljal. Draž tega načina je, da se otrok tako vživi v pravljico, da potem z veliko večjim čustvenim zamahom zapoje, kot če bi ga učil in priganjal: "Dajmo! Zapojmo! Sedaj pa vsi!" Pri meni pa so kar sami, spontano poprijemali.

● Ali danes še hodite okoli ter obiskujete šole in vrtce.
Žal ne morem več. In to je moja velika bolečina. Sedaj pripravljam samo v bližini doma glasbene pravljice. Otroci, stari od štirih do sedmih let, sodelujejo kot igralci. To je čudovito!

● Vendar pa še ustvarjate, saj pišete.
Pišem pa še. Po Sloveniji pa ne morem hoditi, ker ne morem več voziti avta. Prej pa sem se sam vozil. To je bil napor! Utrujen priti na konec Slovenije in potem nastopati.

● Kako pa običajno ustvarjate?
Najprej napišem besedilo. Ko pišem besedilo, se mi že poraja tudi glasba. To je neka posrečena ustvarjalna kombinacija, ki jo težko razložim.

● V zadnjem času vas je zaznamovala težka bolezen, ki je močno spremenila način vašega življenja.
Že to, da se gibljem skoraj samo v stanovanju, je zame ogromna sprememba. Sedaj je že veliko boljše, saj že dobro hodim. Do mojega stanovanja je precej stopnic, ki so zame velika ovira. Koliko kontrol, terapij, koliko pregledov sem dal skozi v zadnjem času! Belih halj sem dodobra sit! Sem se pa ob moji 75-letnici zdravniku, ki me je operiral, zahvalil, ker je tudi on s svojo veščo roko pri operaciji pripomogel, da sem še danes tu! Kajti ne gre samo za praznovanje življenjskega jubileja, ampak predvsem za dejstvo, da že 50 let ustvarjam za otroke. Odgovoril mi je s čudovitim pismom.

● Napisali ste tudi precej božičnih pesmi za otroke. Ste kot otrok božič globoko doživljali? Vas ta praznik tako nagovarja?Bitenc Janez5
Sami ste odgovorili. Kot otrok sem božič zelo globoko doživljal. Zame je bila to čista otroška romantika. Pa tudi pozneje. Ko sem učil, sem kmalu ugotovil, da je otroških pesmic za božič izredno malo. In tako sem napisal božične pesmi. Knjigo božičnih pesmi je čudovito ilustrirala Jelka Reichman. Božič me tudi popelje v mojo družino, k očetu, mami, noni. Ob mojem 75. rojstnem dnevu je p. Edmund Bohm maševal. Želel sem se mu oddolžiti in sem šel v trgovino Zvon po sveče. Tam sem videl jaslice, pastirčke... in pri srcu mi je postalo tako toplo. Zaželel sem si, da bi spet postal otrok, da bi spet premikal pastirčke in ovčke. Božič se mi je tako globoko vtisnil v spomin, da tega ne more nihče izbrisati!

● Za našo založbo ste za zbirko Pobarvanke na besedilo Berte Golobove uglasbili deset pesmic. Ali katera še posebej odmeva v vas?
Vsaka mi je dragocena in težko bi rekel, da mi je katera dragocenejša od druge.

"Bog že ve, zakaj," je bil pogost stavek Janeza Bitenca. Čeprav ga je bolezen v zadnjem času močno ovirala pri delu, je vztrajal. "Vi ne veste, kolikokrat obhodim stanovanje. Moram se gibati. Moram delati! Rad bi še dokončal spomine na otroštvo. Koliko lepega je v njem! Miklavž, božič, cvetna nedelja, igrače, skromne, a prisrčne.Tudi tu so mi marsikatero idejo dali otroci, ko so me spraševali najnenavadnejše stvari." Med njegovimi papirji, knjigami, notami je tudi molitvenik. Zdel se mi je nekakšna oporna točka sredi mnogoterih dejavnosti. Poslovila pa sva se kot običajno: "Spomin pri oltarju!"

 

OSEBNA IZKAZNICABitenc Janez2
Skladatelj, glasbeni pedagog, pesnik in pisatelj Janez Bitenc se je rodil leta 1925 v Ljubljani. Večino svojih ustvarjalnih energij je posvetil otrokom. Od staršev, ki sta bila navdušena glasbenika, je podedoval ljubezen do te umetnosti. Po končani gimnaziji se je vpisal na glasbeno akademijo v Ljubljani, kjer je leta 1952 diplomiral na oddelku za glasbeno zgodovino. Na Radiu Ljubljana, kjer se je zaposlil že kot študent, je ustanovil radijski otroški zbor, leta 1956 pa postal urednik mladinskih in radijskih glasbenih oddaj. Bil je ravnatelj glasbene šole in v njenem okviru je vodil glasbeni vrtec. Dirigiral je številnim zborom, številne otroke po vrtcih in šolah po vsej Sloveniji in zamejstvu pa je razveseljeval s svojimi nastopi, predvsem z glasbenimi pravljicami. Teh je napisal več kot petdeset, uglasbil pa je skoraj tristo pesmic.

 

Bitenc Janez7"UGLASBENE"  POBARVANKE
Za Ognjišče je Janez Bitenc v zbirki Pobarvanke na besedilo Berte Golobove uglasbil deset pesmic. "Vsaka mi je dragocena in težko bi rekel, da mi je katera dragocenejša od druge," je rekel o teh pesmicah. V zbirki je doslej izšlo že dvanajst pobarvank. Vse je likovno opremila Silva Karim.

RUSTJA, Božo, skladatelj in pisatelj za otroke Janez Bitenc (Gost meseca), Ognjišče. 2001, leto 37, št. 1, str. 8-12.

 

Zajemi vsak dan

Vsak mlad človek je povabljen, da v svoji notranjosti spozna besede, ki mu jih govori Bog Oče: “Ti si moj ljubljeni sin”, ko se čuti poklicanega za izpolnitev svojega poslanstva.

(papež Frančišek)
Ponedeljek, 3. August 2020
Na vrh