dr. Tone Wraber

Neverjetno je, da bi se raznovrstnost v naravi razvijala naključno

»Drevesa po vrtih cveto, po vejah pa ptice pojo, nebeški Kraljici, Mariji Devici, pozdrav ino slavo dajo«, pojemo v znani majniški pesmi. Če smo Slovenci pripisali cvetju, da slavi Marijo, potem je to še en odraz naše velike pobožnosti do nebeške Matere. V Sloveniji uspeva veliko različnih rastlinskih vrst. Koliko in kakšne so, pa smo se pogovarjali z upokojenim profesorjem, botanikom dr. Tonetom Wrabrom.

● Koliko različnih vrst rastlin uspeva v Sloveniji?

Slovenska flora (rastlinstvo) ima približno tri tisoč dvesto praprotnic in semenk, tako imenovanih višjih rastlin. Od tega je kakšnih sedemdeset vrst praprotnic (praproti, preslice ...), vse drugo so pa semenike ali po domače povedano cvetnice. To je precejšnje število, saj to pomeni približno četrtino evropske flore, ki je sorazmerno bogata, čeprav je res, da je rastlinstvo, bolj ko gremo proti severu, revnejše, in kakor je, bolj ko gremo proti jugu, bogatejše in doseže vrh v tropih. Evropa ima veliko bogastvo in biotsko raznovrstnost (biodiverziteta) v Sredozemlju. Slovenija meji na Sredozemlje in ima nekaj tega. Zelo pomembno je tudi, da so Alpe, ki so bogat življenjski prostor rastlin, tudi v Sloveniji bile na meji poledenitve. Niso bile vse Alpe poledenele (npr. greben Črna prst – krnska skupina). Tam so se lahko ohranile nekatere stare rastline (tercialna flora), ki je bila v severni Evropi pa tudi v srednji Evropi povsem uničena.

● Napisali ste knjigo Sto znamenitih rastlin na Slovenskem. Samo znamenitih rastlin imamo sto! Torej je torej Slovenija, v primerjavi z drugimi državami, zlasti sosednjimi, bogatejša z rastlinsko raznolikostjo?

Zelo nerad imam tu stopnjevanje in preseganje, a vsekakor je Slovenija bogata, ker imamo tako rastlinsko bogastvo na majhnem ozemlju. Slovenija ima 20 tisoč kvadratnih kilometrov in na tej površini je število rastlinskih vrst večje kot kje drugje. Vzemimo npr. območje od Urala do Kamčatke. Gre za ogromno območje, ampak tam je flora zelo redka. To je območje, kjer je bila flora med ledenimi dobami uničena in se po tistem ni obnovila.

● Ali vpliva na rastlinsko raznovrstnost tudi dejstvo, da se na tako majhnem prostoru prepleta vpliv npr. sredozemskega in drugih podnebij? Naj samo omenim Malo Goro pod Čavnom nad mojo rodno vasjo v Vipavski dolini, »ki je ena od botanično najdragocenejših lokacij v Sloveniji in je pravi botanični vrt«. Vsaj za to področje lahko rečemo, da se tu »mešata« dve podnebji.

Čaven je, kakor pravimo tudi v biološkem, strokovnem naravovarstvenem izrazju, sanktuarij – svetišče. To je posebno bogastvo, naravno svetišče. Kot je neka bazilika ali cerkev, svetišče, ki je bogato, podobno je lahko tudi narava svetišče. In kaj je na Čavnu tako imenitno? Po eni strani so se tam ohranile neke vrste, ki so se tja »zatekle« med ledenimi dobami. Recimo planika, ki jo najdete na Kuclju. Tudi rododendron. Poleg tega najdete tam tudi dinarske vrste z Balkanskega polotoka, pa sredozemske vrste, zlasti s sredozemskih gorovij. Slednje so se priselile z juga. In ta mešanica je izredno zanimiva. Poznate Čaven in greben Male Gore, kjer se svet »odlomi« v dolino. Tisti greben je za botanike pravi užitek. Tam raste npr. alpska velesa, prav tako raste tudi endemična hladnikovka. To je edini rod, ki je v Sloveniji endemičen. Ponavadi imajo rodovi več vrst, lahko tudi nekaj deset ali celo sto. Imamo pa tudi rodove, ki imajo eno samo vrsto. Taka je npr. hladnikovka. Imenuje se po botaniku Francu Hladniku iz Idrije. Mešanica podnebij in geološka zgodovina sta pripomogli k taki raznolikosti. Blizu Čavna poznamo tudi ledenice (Smrekova draga in Paradana). To sta klasična primera in v znanosti prvič opisana obrata vegetacijskih pasov, kjer je, kot je to zelo slikovito opisal neki botanik, »gora obrnjena na glavo«.

● Govorili ste o endemični vrsti, rastlini, ki raste samo v Sloveniji? Koliko jih imamo v Sloveniji?

Da, hladnikovka je edini endemični rod v Sloveniji. Imamo pa več endemičnih vrst. Čeprav je res, da ima Slovenija malo endemičnih vrst, ki bi bile omejene samo na Slovenijo, ker je prostor premajhen. Tudi znamenita Zoisova zvončnica »skoči« nekoliko v italijanske Julijce in nekoliko na Koroško. No, nekateri teh krajev spadajo v slovensko etnično ozemlje.

● Ljubezen do rastlin, botanično žilico, ste »podedovali«, saj je bil tudi vaš oče botanik. Je očetov poklic vplival na vašo odločitev?

Ko mi kdo reče: »Tudi vaš oče je bil botanik,« jaz odgovarjam: »Ne, tudi jaz sem botanik!« On je bil prej! Oče je bil botanik, kmečki sin s Kozjaka, z avstrijske meje (Kapla). V Mariboru je v letih 1918-1926 obiskoval klasično gimnazijo in se tam srečal z mojo mamo, ki ima kraške korenine. Njun sošolec je bil psiholog in duhovnik Anton Trstenjak, moj birmanski boter. Leta 1935 ju je poročil očetov stric dr. Maks Wraber, lavantinski stolni prošt. Oče je na ljubljanski univerzi študiral biologijo, mama pa klasično filologijo. Po besedah dr. Trstenjaka je bil tudi oče odličen klasik. Leta 1933 je doktoriral v Ljubljani, čeprav je doktorsko disertacijo zasnoval in delal v Münchnu, a se je münchnski mentor ponesrečil v gorah. Do leta 1944 je bil srednješolski profesor, potem pa je prišel na botanični inštitut. Po vojni ga je komunistična oblast za eno leto zaprla. Seveda mu niso mogli nič dokazati, saj je bil v resnici velik narodnjak. Ko je bil izpuščen, je bil najprej na kranjski gimnaziji, potem pa je šel na Gozdarski inštitut, kjer je »odpiral« tisti del stroke, ki se nanaša na biološko gojenje gozdov. Ukvarjal se je z rastlinskimi združbami in je bil eden od pionirjev te stroke pri nas. Specializiral se je tudi v Montpellieru v Franciji. Toda vrgli so ga iz službe – le kako bi mogel delati nekdo, ki je »sovražen socializmu«... K sreči je prišel v prirodoslovni muzej in potem na biološki inštitut akademije, kjer je bilo stanje bolj mirno.

● Vas je on uvajal v botaniko?

Rekel bi, da sem jaz to »podedoval« z geni, čeprav me on ni nikoli silil v botaniko. Skoraj anekdotično je, kako smo se v četrtem razredu osnovne šole učili o planikah, encianih in drugih planinskih rastlinah. Jaz tega nisem poznal. Ko pa sem leta 1948 končal osnovno šolo, me je oče že tisto poletje petkrat vzel s seboj na terensko delo. Doma sem tudi naredil skalnjak in ga navdušeno vzdrževal. Leta 1954 pa sem naznanil, da tega ne bom več delal. Zdi se mi, da je bil oče ob tem nekoliko razočaran. Toda jaz sem to storil zato, ker sem začel nabirati herbarij in se torej resno ukvarjati z vso botaniko, ne samo z alpsko.

● Da je bil oče dober strokovnjak, priča tudi poimenovanje rastline po njem Wraberjeva zlatica, ki so jo leta 1971 odkrili na Nanosu.

Oče je vodil ekskurzijo italijanskega botaničnega društva na Nanos in prof. Pignati, tedaj vodja tržaške botanike, sedaj je profesor v Rimu in vodilni italijanski botanik, je to zlatico imenoval po očetu. Ukvarjal se je s to skupino zlatic in iz spoštovanja je to imenoval po očetu, s katerim sta bila prijatelja. Nazadnje sem tudi jaz doktoriral pri tem profesorju v Trstu.

● Vaš oče se je družil tudi s primorskim duhovnikom Alojzom Filipičem, ki je bil dober amaterski botanik. Kako se vi spominjate gospoda Filipiča? Menda vas je on poročil?

Da, on je bil amaterski botanik. Po drugi svetovni vojni je bil župnik v Batujah in z mojim očetom sta se hitro »zavohala« in spoprijateljila. O tem prijateljstvu priča tudi njuno dopisovanje. Pozneje sem začel k njemu prihajati tudi jaz. Zame je bilo dejstvo, da sem lahko stanoval pri župniku, z njim jedel in mu pomagal urejevati tudi herbarij, zelo »imenitno«. G. Filipič je bil tudi dober pridigar in včasih me je vzel s seboj, ko je pridigal v okoliških krajih. Ko sem bil pri njem, sem obiskoval okoliške kraje in raziskoval njihovo botaniko. Z njim sva bila tudi na ekskurziji na Krnu. S seboj je imel dva bogoslovca in dejal nam je: »V vsakdanjem življenju varčuj, v bolezni dajaj, na potovanjih zapravljaj.« In res je nam študentom nudil dobro hrano. Ko sem se nameraval poročiti, sem mu pisal in leta 1961 sva se poročila s študijsko kolegico, mojo sedajo ženo, pri njem v Batujah.

● Pravijo, da je ustvaril dokaj dober herbarij.

Da, ta herbarij je sedaj na škofijski gimnaziji v Vipavi in sem ga tudi videl. Ko sem bil še učitelj na ljubljanski univerzi, sem ga pripeljal v Ljubljano, da smo ga dezinficirali (zastrupili). S tem smo preprečili, da bi propadel. G. Filipič, čigar življenje je raziskala prof. Irena Breščak, je umrl po prometni nesreči leta 1963, ko sem bil pri vojakih in, žal, nisem mogel iti na njegov pogreb. Bil je tipičen ljudski duhovnik, ki pa je tudi imel rad botaniko in ustvaril lep herbarij. Izmenjala sva si tudi nekaj rastlin. Z njegovo pomočjo sem spoznaval floro Vipavske doline. Sodeloval je tudi z drugimi botaniki.

● Danes je moderno govoriti o podnebnih spremembah. Kako te vplivajo na rastlinje v Sloveniji? Se podnebne spremembe že kažejo na terenu?

Gotovo človek prispeva k poslabšanju okoljskih razmer, vendar jaz mislim, da so glavni vzrok teh sprememb kozmični (iz vesolja), ne pa samo CO2. Imeli smo ledeno dobo brez vpliva človeka, imeli smo malo ledeno dobo še v prejšnjem stoletju, ko se je zelo ohladilo podnebje, pa je prišlo do ogrevanja, ki smo mu sedaj priče. Včasih je bila Grenlandija zelena – od tod tudi ime... Človek je strahovit zajedavec na našem planetu, a vendar menim, da spremembe niso samo posledica izpušnih plinov in uporabe fosilnih goriv (nafta, premog), ampak tudi posledica bolj oddaljenih kozmičnih razlogov, kakor je to bilo že v zgodovini.

● Kako pa te spremembe vplivajo na rastlinje?

Večkrat opazimo, da se npr. nekje pri Mariboru pojavlja neka žival ali rastlina, ki je prej tam ni bilo... Zadnja leta sem sam opazoval združbe snežnih dolinic v Alpah. To je združba, ki je zelo pogojena od talečega se snega. Tam leži sneg dolgo in ko se sneg tali, z mrzlo odtekajočo vodo zelo vpliva na rastlinstvo. Imam občutek, da na Mangartu, kjer je bila zelo razvita združba zelnate vrbe, ta polagoma propada, ker je premalo snega in ker ta prehitro skopni. Pa še ena stvar. Trideset let, od leta 1973 do 2002, sem vodil študente na Komno. V prvih letih smo vedno imeli sneg in smo hodili po njem. V zadnjih letih snega ni bilo več in sem marsikatero rastlino, ki je prej nisem mogel pokazati, pozneje lahko predstavil študentom. Pa smo tja hodili vedno ob istem času!

● Pa še nekaj najbrž vpliva na spremembo rastlinja. Košnja. Če se vrneva na Malo Goro pod Čaven. Tam so še pred nekaj desetletji kosili. Danes ljudje povsod vse manj kosijo.

To je res aktualno vprašanje. Na travnikih je veliko kobulnic, rastlin z veliko organsko produkcijo, ki uničujejo skromnejše rastline. Če vzameva spet primer Male Gore: tam se bo seveda vse zaraslo. Če bo šlo tako naprej, se bo prek roba proti Vipavski dolini razrastel bukov gozd. Iz doline gor pa se bosta uveljavila črni gaber in mali jesen kot toploljubni vrsti. To bo sicer pomenilo višjo stopnjo razvoja rastlinskih združb, a obenem tudi osiromašenje. Vrst bo manj. Sedanje stanje je za biološko raznolikost zelo primerno. Pred sto leti, ko so botanizirali v gorah, je bilo ogromno terena popasenega. To opažamo tudi v herbarijih (nekatere ogrizene rastline). Po vojni se je paša ukinjala. V prvih letih je bilo to za rastlinstvo imenitno, sedaj pa se je začelo razraščati, kar pomeni zmanjševanje bio diversitete, različnosti. Res pa je tudi, da je podoba zgornje Soške doline danes prijaznejša kot je bila pred sto leti, ko si tam lahko videl samo skale, sedaj pa je tam zelo zeleno, poraščeno.

● Dolga leta ste predavali –med drugim- tudi latinščino na fakulteti. Ta jezik je botanikom v pomoč, ker imajo vse rastline tudi latinsko ime. To je mednarodno. Sicer je Vaša mama bila profesorica tega jezika. Sedaj latinščine ne predavate več, ker so jo ukinili.

Enajst let sem poučeval latinščino. Latinska imena, ki jih imamo za rastline, so velikokrat tudi grška. Ta jezik ima veliko vlogo. Poglejte, samo imena strok: biologija, anatomija, antropologija, fizionomija, fizika. Sama grščina! K sreči me je oče vpisal na klasično gimnazijo, saj sta bila oba z mamo dijaka klasične gimnazije. Ko me vprašajo, zakaj sem se odločil za klasično gimnazijo, odgovorim: »Nič se nisem odločil. Mene je oče tja poslal in sicer, ko mi še ni bilo niti deset let, in sem se z lahkoto učil. Česar sem se tedaj naučil, to ostane. Tudi pozneje sem se ukvarjal z latinščino in bil na treh latinskih počitnicah (feriae latinae). Pri nas na fakulteti so brez težav sprejeli, da bi imeli kratek tečaj latinščine in tega sem vodil enajst let. Zanimivo je, da je interes za to v zadnjih letih naraščal in sem imel do 43 slušateljev. Sedaj so ta predmet ukinili in pravijo, da je v ozadju bolonjski proces. National Geographic je pred leti objavil neko besedilo potem pa napisal: če tu črtamo latinske korene, ostane samo še člen the. Očitno je latinščina zanimala študente tudi zaradi tega, ker jo najdemo v tej ali drugi obliki tudi drugje. Ne vem pa, zakaj so jo odpravili.

● Kakšen je položaj botanike v učnih načrtih za biologijo?

Ne gre samo za botaniko, ampak celotno biologijo. Jaz govorim o egoizmu vrste: homo sapiens je prvi, vse drugo je manj pomembno. Če neki pesnik napiše nekaj verzov, bodo to spravili v arhiv, medtem ko je npr. ljubljanski botanični vrt praktično pred razpustom. In to dve leti pred dvestoletnico obstoja! Ena umetniška razstava velja z prvovrstno kulturo. Pa ni samo to kultura! Tudi dejstvo, da se človek ukvarja z rastlinami in živalmi. Imel sem kolega, ki se je zgražal, da bi teološka fakulteta bila del univerze. Jaz sem mu dejal: Pa saj ne gre za to. Tam se tudi razpravlja o človekovi predstavi o Bogu in gre za antropološko vprašanje in je s tega vidika ravno tako zanimivo, kakor je zanimivo ukvarjanje s stroji ali kemijo.

● Recimo, da bi vam dali neke vrste dopust – nekaj časa lahko sami preživeti nekje v naravi. Kateri del Slovenje ali drugi košček sveta bi si izbrali, da bi proučevali rastlinstvo?

Nekateri na vzhodu Slovenije nam očitajo, da se oziramo preveč na zahodno, ki je po rastlinski raznoličnosti mnogo bogatejša. Pa grem z veseljem tudi v Prekmurje in na Štajersko, kljub prednosti, ki jo dajem alpskemu, kraškemu in submediteranskemu svetu. Štirikrat sem bil na Himalaji (do višine 6500 m), obiskal sem Cejlon. Gre za tropsko območje, ki je najbogatejše z rastlinstvom. Bil sem tudi v centralni Afriki, kjer smo se posvečali proučevanju predvsem lesnih rastlin.

● Kako gledate na darvinizem, oz. njegov nauk o evoluciji, zlasti ob dejstvu, da nekateri tudi danes prisegajo na kreacionizem.

To vprašanje postaja vse bolj aktualno. Bil sem vzgojen darvinistično. Seveda ta ni v nasprotju s cerkvenim naukom. Večkrat pa razmišljam, da je neverjetno, da bi se raznovrstnost, ki je v naravi, razvijala po izboru, po poskusu: uspeh, neuspeh. Nekako naključno. Preprosto se mi zdi, da to ni verjetno. Ko opazujem vse raznovrstne prilagoditve in vso raznoličnost, tudi tako, ki ničemur ne služi, se morda vprašaš, kako je do tega prišlo. Na to jaz ne znam odgovoriti. Menim, da bo prišel čas, ko bo sedaj razmetano delno znanje povezano v novo paradigmo o življenju. Da bo po Linnéju kot sistematiku in Darwinu kot evolucionistu prišlo tudi do spoznanja, ki ga bomo enako upoštevali kot sedaj upoštevamo darvinizem.

(gost meseca 05_2008)

pogovarjal se je Božo Rustja