Matajurski župnik Paskval Gujon

* 1. april 1909, Matajur; † 25. februar 2002

V Matajurju že pol stoletja pridigam samo slovensko

Tokratni gost meseca je neobičajen "mladenič", ki ima vsako nedeljo po tri maše na težko dostopnem področju pod goro Matajur v Benečiji. Z optimizmom in zagnanostjo vzdržuje slovenstvo v teh krajih in s svojo vztrajnostjo vliva redkim prebivalcem upanje. Ta optimistični in duhoviti mladenič je skoraj 90-letni matajurski župnik Paskval Gujon. (Prav zaradi te nenavadne mladostnosti smo ga povabili za gosta meseca. Da bi se tudi mi navzeli nekoliko njegove živosti in veselja.)

- Letos slavite 65-letnico duhovništva, pa še vedno vsako nedeljo mašujete v treh župnijah. Katerih? Koliko ljudi živi tam?

Mašujem v župnijah Strmica, Matajur in Gorenji Barnas. Večinoma živijo tam stari ljudje, ker so se mladi izselili v Furlanijo. Tam so si zgradili hišo ali uredili stanovanje. Domov se vračajo posebno za kvaterne nedelje. V Benečiji je navada, da se gre takrat na pokopališče in se moli za pokojne. Sicer pa pridejo k maši vsi ljudje, ki so v vasi in morejo priti. Mogoče nekateri tudi zato, da se srečamo in se zberemo skupaj.

- Med drugim mašujete tudi v Matajurju. Kdaj ste prišli tja?

Na Matajur sem prišel leta 1938. Letos je torej točno šestdeset let odkar nedeljo za nedeljo tam mašujem.

- Mašujete v narečju ali v knjižni slovenščini?

Vedno sem mislil, da mašujem po slovensko. Pred dvema tednoma pa je prišla k maši v vas Matajur skupina ljudi z Liga. Po maši so me počakali pred cerkvijo in mi rekli: "Kako smo veseli, ker mašujete po naše. Naši duhovniki namreč mašujejo v čisti knjižni slovenščini." To se pravi, da ne mašujem po slovensko. No, naglas pri branju imam beneškoslovenski, sicer je to slovenščina.

- Kako pa ljudje sodelujejo? Pojejo po slovensko?

Vse, kar pojejo, je slovensko. V Strmcu je malo ljudi, samo starejši in tam ne pojemo. V Matajurju pa pojemo stare slovenske pesmi, ki jih poznajo tudi v Sloveniji, zlasti Marijine. Zelo je razvito ljudsko petje in resnično pojejo vsi ljudje v cerkvi in brez spremljave orgel.

- Ste kdaj naleteli na odpor ljudi, ko ste hoteli maševati slovensko?

Ne, ne. Saj razumejo vsi, kar govorim. Pred šestdesetimi leti sem prišel v Matajur in prvo nedeljo sem pridigal po italijansko. Leta 1933 so fašisti namreč slovenščino prepovedali. Tako sem stopil na prižnico in učeno, teološko govoril. Ljudje so mi potem rekli: "Veste, saj nismo nič razumeli, dajte kar po naše." Neki moder mož mi je samo rekel: "Vendar pazite, da ne boste imeli težav." Od takrat pridigam samo po slovensko.

- Ali imate tudi pogrebe in druge obrede v slovenščini?

Ne, pogrebe imam kar po latinsko. Pojem Libera me, Domine in drugo. Ljudje so se navadili na latinščino in jo imajo ob pogrebih zelo radi. V Matajurju pri pogrebih med mašo pojemo tudi običajne mašne pesmi.

- Kako pa krste in poroke?

Ne vem več, kako se krsti, kajti že leta in leta nisem imel nobenega krsta. Bila so leta, ko sem imel vsako leto 25 krstov. Sedaj bi moral po obrednik in se učiti krščevati.... Tudi porok ni več. No, pred časom je bila ena, pa je prišel vojaški kaplan in jo imel. Eden od zakoncev je bil Italijan.

- Gora Matajur je pravzaprav simbol Beneške Slovenije. Prav vi ste pozidali kapelico na vrhu te gore. Kako je prišlo do tega?

Leta 1900 so sezidali prvo kapelico. V svetem letu 1900 so na Matajurju zgradili spominski stolp, enega od devetnajstih v Italiji. Matajurci so ga imenovali "Pri koloni". Pobožni, kakor so, so ob njem sezidali še kapelico. General Olivieri, ki je pozneje deloval v Benečiji, mi je pripovedoval, kako so med prvo svetovno vojno uporabili kamne kapelice, da so zgradili obrambne okope za vojake. Zato sem napisal prošnjo, da bi mi za kapelico dali vojno odškodnino. Takrat so mi dali le 700 tisoč lir odškodnine. Vendar so mi general Olivieri in ljudje od planinskega društva iz Čedada obljubili, da bodo pomagali pri zidavi kapelice. 2. septembra leta 1962 je videmski nadškof kapelico blagoslovil. Na Matajur so ga pripeljali s helikopterjem. V kapelici je enkrat na leto maša, običajno na obletnico posvetitve.

- Ves čas, tudi med fašizmom, ste imeli slovenski verouk. Je bilo težko, so vas zaradi tega preganjali? Kakšne težave ste imeli?

Krščanski nauk sem učil po našem katekizmu, namenjenem posebej Beneškim Slovencem. Doživel je tri natise, zadnjega leta 1928. Te slovenske katekizme, ki jih je odobril videmski nadškof, sem uporabljal pri verouku otrok. Direktno me fašisti niso preganjali. Sem pa vedno imel težave. Očitali so mi tudi, da sem pomagal partizanom in garibaldincem (italijanskim partizanom). Leta 1974 pa so mi italijanski garibaldinci dali tudi priznanje, nekakšno medaljo.

- Veliko ste "dali skozi" v devetdesetih letih življenja. Med vojno ste bili nekakšen "partizan", saj ste jih pokopavali.

Partizani so se mi velikokrat smilili. Bili so slabo oboroženi, prezebli, brez prave obutve. V vsaki vasi, kamor so prišli, so ustanovili komisijo s petimi člani. Tako sem bil jaz blagajnik v Matajurju. Pa je bila blagajna vedno popolnoma prazna, v njej ni bilo nič. Sem pa obveščal garibaldince, ko so bili na Livku. V župnišču sem imel radio na baterije. Samo jaz sem jih znal napolniti. Baterij se sicer ni dobilo. Tako sem redno poslušal poročila radia London in vsak dan so garibaldinci poslali kurirja, ki sem mu moral povedati, kaj se dogaja po svetu.

- Znano je, da ste po bitki po krščansko pokopal veliko število padlih.

Da, to so bili ubogi fantje in možje. Bilo jih je nad trideset. Bili so brez prave opreme, z orožjem niso znali delati, če so ga kaj imeli, so imeli kakšne stare puške. Nekateri pa so bili sploh brez njega. Ena sama revščina! Tako so bili lahek plen Nemcev. Novembra je bil že sneg. Ko so prišli Nemci, so ti ubogi ljudje morali bežati na Matajur. Pomislite, v tistem snegu so bili nekateri celo brez obuvala. Nemci so imeli dobro orožje in so jih veliko pobili. Med padlimi je bilo veliko Bricev. Padle je bilo treba pokopati. To bi naredil vsak usmiljen človek, kaj šele duhovnik! Vse sem zapisal, kdo je in od kod je doma. Še preden je končala vojna, so ponje prišli domači in jih odpeljali domov ter jih tam pokopali.

- Po vojni je tu nastala demokratična Italija. Pa vendar je ta zelo budno pazila na Slovence. Pred leti so odkrili dokumente, ki so govorili o tistem težkem času.

Pravzaprav je bilo po drugi svetovni vojni še slabše. V času fašizma smo vsaj vedeli, kako je in da je hudo. Po vojni pa se je pojavila organizacija Gladio (Meč). To je bila tajna, paravojaška organizacija. V ozadju je bila Amerika, ki jih je denarno podpirala, da bi preprečevala širjenje ruskega komunizma. Bali so se namreč, da bi komunizem prišel tudi v Italijo, saj je bil na oblasti čez mejo, ki je od tu le nekaj kilometrov. V naših krajih pa je organizacija dobila čisto drugačno vlogo. Spremenila se je v organizacijo za nadzor Slovencev in za boj proti njim. Tako je bil vsakdo, ki je govoril slovensko, komunist. Spet smo bili na udaru duhovniki. Proti nam so pisali po zidovih, nas zasledovali in vohunili. Pred leti se je pokazalo, da niso bili tako nedolžni, saj so imeli orožje in se z njim vadili celo na Sardiniji. Na žalost je bilo med njimi tudi nekaj Slovencev. Bili so izredno dobro plačani. V hiši, kjer sta bila dva, trije, sodelavci Gladia, se je dobro živelo. Vse pa je potekalo tajno. Prišlo je tako daleč, da je bil sodelavec Gladia celo kakšen italijanski duhovnik in ovajal je svoje slovenske sobrate!

- Ne moremo mimo dogodka, ob katerem je onemela civilizirana javnost. Bilo je 13. novembra 1995, ko so prišli karabinerji z nalogom za preiskavo. Iskali so orožje, ki naj bi ga skrivali v matajurski cerkvi.

Ljudje so mi pripovedovali, da so že prejšnje večere večkrat videli orožnike, ki so hodili okrog cerkve. Tisti večer so v cerkev šli brez naloga in brez župnikovega dovoljenja. Ključ jim je dala neka žena, ki ima sicer ključe. Ob preverjanju so jim aparati prej najbrž res pokazali, da je v cerkvi železo, ker so v stenah in stropu veliki žeblji in podobno. Takoj so poklicali posebno enoto iz Vidma, kajti, pomislite, bili so prepričani, da bodo v cerkvi našli orožje, ki naj bi ga jaz skrival. Tako so v zakristiji prevrtali strop. Ko je prvi pogledal skozi luknjo v stropu, ni videl nič. Drugi, ki je bil ob njem, ni mogel tega verjeti, pa je še sam pogledal, pa zopet ni nič našel. Bili so razočarani. Potem so videli, da je v kotu zakristije drugačen tlak. Hitro so pomislili, da je pod tistim tlakom orožje. Prej je bila tam spovednica in zato tlak ni bil tako zrabljen. Spet so šli vrtat. A spet niso nič našli.

- Kako se je zadeva končala? Je bila v ozadju samo gonja proti Slovencem in vam, ki se tako zavzemate za pravice Slovencev?

Jaz sem v to prepričan. Ta poseg je proti zakonu, saj so šli v cerkev razkopavat brez dovoljenja. Kolikor vem, niso za to odgovarjali. Škodo je popravilo podjetje, ki je po potresu popravljalo cerkve, in ne oni, ki so jo povzročili. Najbrž je to tudi maščevanje dela italijanskih oblasti, ker so nekateri Slovenci v našem verskem listu Dom objavili dokumente, ki govorijo, kako je organizacija Gladio zasledovala in vohunila proti Slovencem ter da so bili ljudje za to plačani, kar je za demokratično državo velika sramota! Zato so hoteli dokazati, da smo pravzaprav Slovenci nevarni, ker smo komunisti, ki imajo orožje. Tako bi opravičili svoje početje, da so se morali boriti proti nam. Seveda niso nič našli. Po tistem dogodku sem dobil ogromno pisem iz Slovenije in od drugod, kjer so mi ljudje izrekali podporo in so se zanimali za položaj Slovencev v Benečiji. Iz pisem sem videl, da so vsi ljudje ta dogodek razumeli kot napad na slovenstvo v Benečiji.

- Verjetno ste poznali tudi znamenite beneškoslovenske duhovnike: monsignorja Trinka pa Kufola, ki ga je upodobil France Bevk kot Kaplana Martina Čedrmaca? Kakšne spomine imate nanje?

Trinko je bil profesor, vendar je mene še komaj kaj učil. Bil je nekoliko rezerviran, on je bil profesor, mi pa študentje. Vsako leto pa nas je vse povabil na svoj god. Že takrat se je pokazalo, da so se nekateri študentje bali priti in jih je bilo sram, da bi pokazali, da so Slovenci. Zelo se je zanimal za ljudi iz naših dolin, saj je bil tudi svetovalec v parlamentu. Tudi Kufola sem poznal. Večkrat sem ga obiskal. Vedno mi je govoril, da ga zasledujejo in vohunijo za njim. Ni se motil, saj je bil njegov sosed vohun.

- Beneško Slovenci nikoli niso imeli svojih šol. Zato ne poznajo svoje zgodovine. Vi ste jim zato hoteli povedati, da imajo bogato zgodovino, na katero so lahko ponosni. Tudi pisali ste o tem.

Da, napisal sem knjigo, da bi ljudem povedal, da smo drugačni od Lahov in Furlanov. Vedno smo bili svobodni in smo imeli avtonomijo. Sami smo upravljali svoje ozemlje, imeli smo svoja sodišča. Pripovedujejo, kako je neki mož iz Benečije šel v Furlanijo. Takrat so hodili zamenjavat npr. kostanj za koruzo. Zvečer so se pogovarjali s Furlani. Menili so se o tem, kako živijo in koliko davka mora kdo plačati gospodarjem itd. In naš Benečan je odgovoril: "Mi nimamo nobenega gospodarja!" Furlan ga je vprašal: "Kako morete živeti brez gospodarja!" Imeti svobodo je velika stvar, zlasti za tako majhno deželo kot je Benečija. Čeprav je bilo zapisano, da je neka vas npr. pripadala določenemu samostanu, temu niso nikoli plačevali davkov. Če je kdo od njih to terjal, so se šli pritožit v Benetke. Dož je posredoval v korist naših ljudi.

- Kje ste se naučili slovenščine? Ali v semenišču? Vam je bilo težko preiti iz narečja v knjižno slovenščino?

Mussolini je kriv, da sem imel v semenišču slovenščino. Takrat smo se morali učiti slovenščine z namenom, da bi ljudi, ki govorijo slovensko, lažje poitaliančevali. To se seveda ni zgodilo. Doma smo govorili narečje. Zato sem imel težave pri govorjenju knjižne slovenščine. Sošolec, ki je bil bliže meje, pa se je veliko lažje učil slovenščine. Profesor Trinko nam je posojal in priporočal v branje slovenske knjige, zlasti Mohorjevke. Še danes se spominjam prve knjige, ki mi jo je posodil: Pohod v Indijo.

- Ko ste bili župnik v Matajurju, ste hoteli ustanoviti šolo za odrasle, da bi jih izobraževali...

Bilo je po drugi svetovni vojni, ko so bile hiše še polne ljudi. Odrasli fantje so prišli k meni in mi rekli: "Morate nas učiti, da bomo kaj znali." Šli smo v šolo. O tem sem moral obvestiti ravnatelja v Čedadu. Nekajkrat smo imeli šolo, potem je prišel gor in dejal: "Dobil sem učitelja, ki bo učil odrasle." Tako je stvar propadla in na lep način so preprečili pouk v slovenščini. Benečani imamo sedaj dvojezično šolo v Špetru. V njej imajo tudi verouk. Zanjo vlada veliko zanimanje in imajo lepo število učencev.

- Sedaj stanujete na svojem domu in se vsako nedeljo vozite maševat v Matajur in druge kraje. Kdaj ste se preselili domov?

To je moja rojstna hiša. V tej hiši je nekaj časa stanovala tudi družina Zuanela, ki je dala dva duhovna poklica. Semkaj sem se preselil po velikem potresu v Furlaniji. Takrat je bilo župnišče v Matajurju zelo poškodovano. Nekaj časa sem bival v šoli, kjer pa je bilo zelo neudobno in mrzlo. Najprej sem mislil, da bi npr. v velikem tednu stanoval v Matajurju in se ne bi vsak dan vračal domov. A so brez moje vednosti župnišče dali občini, da bo v njem ambulanta.

- Poleg italijanskega odlikovanja ste prejeli tudi slovensko, saj vas je odlikoval predsednik Republike Slovenije, ki Cerkvi in duhovnikom ni posebno naklonjen. Kako ste se počutili ob odlikovanju?

To je bilo v Robidišču, najbolj zahodnem naselju v Sloveniji. Niti malo nisem bil pripravljen na to odlikovanje. Povabili so me, a mi niso povedali, da me bodo odlikovali. Sem pa rekel, da ga sprejemam v imenu vseh slovenskih duhovnikov v Benečiji, ki so si prizadevali za slovenstvo.

- Kako gledate na Slovenijo? Kako na našo mlado demokracijo?

Nekaj mi med Slovenci ni všeč: to je razdeljenost. Ni sloge. Je to v naši naravi? Tako je tudi pri nas. Najbrž bo to najboljši dokaz, da smo tudi mi v Benečiji Slovenci in ne kaj drugega, kot bi nas kdo rad naredil.

- Kako se ljudje pogovarjajo z vami v slovenščini ali v italijanščini?

Zanimivo, da z menoj govorijo slovensko. Tudi če bi prej kdo govoril italijansko, bo ob srečanju z menoj govoril po slovensko. Sicer pa je smešno, da nekoliko južneje od nas govorijo furlansko, vsi Italijani imajo svoje narečje, mi Benečani pa naj bi govorili čisto italijanščino in zavrgli svoj jezik.

- Pravijo, da ste bolj samotar, da vse sami storite: kuhate, pospravljate, prinašate drva...

Ja, sam živim. Sam si kuham, pripravljam drva pa tudi mojih petdeset pradižnikov lepo kaže. Krompirja imam za kakšni dve leti. Samo zorali so mi zemljo, drugo vse delam sam. Moram delati, najboljše zdravilo je delo, gibanje.

- Je tudi to recept za dolgo življenje?

Pa ne ženite si stvari preveč k srcu. Zadnjič so me okradli. Vzeli so mi odlikovanje, pa dokumente in nekaj denarja. Na občino sem moral prijaviti krajo dokumentov. Mislite, da sem se razburjal zaradi tega? Dajte no! Zakaj bi si s tem škodoval?

Velika ljubezen odlikuje matajurskega župnika do svojega jezika in "naših ljudi", kakor pravi. Tudi iz te ljubezni pri devetdesetih letih vsako nedeljo prevozi v posebnem majhnem "avtu" nemalo razdaljo in mašuje v treh župnijah. Ko sem ga ob koncu vprašal, kdo bo imel mašo, ko on ne bo mogel več, je skomignil z rameni, nato pa se pošalil: "Se bo moral navaditi kakšen mežnar, ker duhovnikov ni." Nato pa je resno nadaljeval: "Nekaj bodo morali narediti, ne pa samo govoriti. In zakaj bi se drugi bali zmoliti kakšen oče naš v našem jeziku!" .

Ko sva se s kobariškim župnikom Francem Rupnikom poslavljala, naju je pospremil do avta in spraševal, kako gre kaj v Kopru, ki ga je obiskal pred leti. In seveda kako gre kaj pri Ognjišču, kje ga tiskamo. Celo do njive bi naju peljal, a je bila prevelika rosa. Bo kar sam šel.

Gost meseca 08_2009

pogovarjal se je Božo Rustja