dr. Valentin Inzko

šolnik, koroški kulturni in javni delavec

“V življenju me je osrečevalo in dajalo moč dejstvo, da sem kristjan.”

"In kdo je na fotografiji, tu ob vas?" sem vprašal svojega sogovornika dr. Valentina Inzka. "Predsednik avstrijske republike," mi je samoumevno odgovoril. In da bi preprečil nadaljnje razkrivanje mojega neznanja, je še dodal: "Ob njem pa je predsednik zvezne vlade". Potrdilo se je moje pričakovanje, da sem se napotil k možu z bogato življenjsko zgodbo. Tako bogata je, da jo kar zakriva. Ne postavlja se v ospredje, želi pa govoriti o svojih rojakih, koroških Slovencih, katerim je posvetil svoje življenje. Pusti, da govorijo dejstva in podatki. Ne govori o svojih zaslugah niti o svojem trpljenju. Take reči je bilo treba kar izvleči iz njega. Tako sem se zagledal v križ v bogkovem kotu nad mizo. "Lep križ. Kje ste ga dobili?" sem vprašal. "Ima posebno zgodovino. Z njim so povezani moji spomini," je odgovoril. "Hodil sem v šolo, ko so na Koroško prišli nacisti. Iz šolskih razredov so pometali križe, ki so prej viseli v vseh javnih prostorih. Snažilka jih je lepo zložila v košaro. Ker sem jo videval v cerkvi pri maši, sem vedel, da jih je z veliko bolečino nesla iz šole. Srečal sem jo in jo prosil, če mi da en križ. Z veseljem mi ga je odstopila. Spremljal me je skozi življenje. Sedaj je tu nad našo družinsko mizo." Dejstvo, da niso bili komunisti in njihovi potomci prvi, ki so iz šol metali verske simbole, me ni kdovekaj presenetilo. Tudi me ni presenetilo dejstvo, da se odstranjevanje križev tako rado druži s teptanjem človekovega dostojanstva in kršenjem njegovih pravic. Bolj me je presenetil način njegovega pripovedovanja: brez jeze, brez sovraštva, brez zagrenjenosti. Morda je k temu pripomogla tudi njegova žena, ki se je včasih pridružila najinemu pogovoru ali pa tiho stala ob strani, kakor mu stoji že dolga desetletija.

- Januarja letos ste dopolnili 75 let. Ta vaš visoki življenjski jubilej je v javnosti, zlasti koroški, vzbudil precej pozornosti. Kaj so ljudje ob čestitkah, ki so vam jih izrekali, posebej poudarjali? Kakšne vaše zasluge so posebej omenjali ?

Pustil bom govoriti druge. Vidni predstavnik Katoliške akcije v krški (celovški) škofiji mag. Janko Merkač je ob čestitkah, ki jih je izrekel v Nedelji, cerkvenem listu krške škofije, omenil razpravo o dokumentu Sožitje Nemcev in Slovencev v koroški Cerkvi na škofijski sinodi 19971-72. Zapisal je: "Ta prispevek je resnično zarezal ozračje sinode. Prosil si namreč odpuščanje za vse, kar smo Slovenci prizadeli hudega nemško govorečim. Šele polagoma so se sinodali zavedli teže tvojih besed. Vem, da niso bile deležne le odobravanja. Trajalo je nekaj časa, preden se je tudi na strani nemško govorečih nekdo oglasil in prosil Slovence za odpuščanje za krivice, ki smo jih utrpeli z njihove strani. Osebno sem prepričan, da je bila prav ta tvoja krščanska gesta eden od odločilnih ključev, ki so odprli vrata in je bil sprejet dokument o sožitju. Drugi dogodek je potekal v povsem drugačnem okolju. Stal si pred sodnikom sodišča v Celovcu. Zagovarjati si se moral, ker si se v zvezi s šolskim vprašanjem zavzel za pravice Slovencev na Koroškem. Morda je bila za sodnika rutina, toda to spraševanje in zasliševanje sem doživljal kot skrajno moreče in ponižujoče. Zdelo se mi je, da te hoče oropati tvojega dostojanstva. Danes gledam na ta dogodek povsem drugače, namreč, da pomeni zate odlikovanje. Tvojega vsestranskega in srčnega zavzemanja za pravice slovenskega človeka nasprotniki ne bi mogli bolje potrditi, kakor da Te prav zaradi tega tirajo pred sodnika." Zelo me je veselilo, da je bila moj življenjski jubilej povod za to, da so Dušnopastirski urad, Katoliška akcija in Mohorjeva družba vabili na večer, ki naj bi omogočil razpravo o sožitju.

- Bili ste vsestransko dejavni: šolnik in profesor, javni in kulturni delavec, dejavni ste bili v cerkvenem življenju. Kako ste vse to zmogli? Ste se mogli ob vsem delu posvečati še družini? Ponavadi vas vidimo skupaj z ženo. Vam je ona stala ob strani?

Ponovil bom, kar sem izjavil v Družini: "Svoji ženi Marinki sem hvaležen za njeno razumevanje v vseh letih najinega skupnega življenja. Bila je najmočnejša opora pri vseh mojih dejavnostih ter v mnogih zadevah najzanesljivejša svetovalka."

- Rodili ste se v Svečah, v znameniti Einspielerjevi družini, ki je dala precej narodnih in kulturnih delavcev. Ste že od doma podedovali delo za narod, skupno blaginjo, za domovino, kulturo?

Rodil sem se v hiši, iz katere izhaja posredno ali neposredno šest duhovnikov Einspielerjev. Moja mama, učiteljica Marija Einspieler, so nam posredovali tradicijo Einspielerjeve rodbine. Profesor Andrej Einspieler je bi s Slomškom soustanovitelj Mohorjeve družbe (1851) in prvi slovenski poslanec v koroškem deželnem zboru (1861). V vrsti v slovensko in nemško pisanih glasil je budil politično in kulturno zavest koroških Slovencev ter se zavzemal za enakopravnost Slovencev z nemškimi sodeželani. Stolni prošt Lambert Einspieler je bil prvi zastopnik koroških Slovencev v avstrijskem parlamentu na Dunaju (1887 - 1901), frančiškan p. Oton Einspieler je vzgajal duhovniški naraščaj na Kostanjevici na Goriškem, prošt Gregor Einspieler je bil lastnik kulturno-političnega glasila Mir med leti 1888 in 1920.

- Kakšni so vaši spomini na Sveče vaše mladosti in današnjo vas? Kakšno razliko opažate v rabi slovenščine?

Ko sem med leti 1929 in 1934 obiskoval ljudsko šolo v Svečah, so govorili vsi otroci, razen nadučiteljevih hčerk, slovensko, pouk pa je bil nemški. Danes govori večina otrok nemško, pouk pa je za otroke, ki jih starši prijavijo k dvojezičnemu pouku na prvih treh šolskih stopnjah v enaki meri v nemškem in slovenskem jeziku. Od četrte stopnje naprej pa je slovenščina predvidena kot predmet štiri ure tedensko.

- In kako je večinski narod gledal na Slovence?

V obeh desetletjih, preden je Hitler leta 1938 zasedel Avstrijo, je bilo med Nemci in Slovenci vzdušje napeto. Nemci so videli v Slovencih sodeželane, ki so izdali Avstrijo pri glasovanju za priključitev južne Koroške k Jugoslaviji leta 1920 ali proti njej, čeprav je večina Slovencev tedaj glasovala za Avstrijo.

- Tudi druga svetovna vojna je bila za Slovence na Koroškem huda preizkušnja.

Slovenske kulturne in gospodarske ustanove so bile za časa Hitlerja ukinjene, slovenska beseda je bila, potem ko je nemška vojska zasedla Jugoslavijo, v javnosti prepovedana. Slovenski duhovniki so bili premeščeni v nemške predele dežele, nad dvesto slovenskih družin so nacisti izselili v razna taborišča v Nemčiji. Sledil je protinacistični upor. Kot žrtve tega upora na Dunaju so obglavili 13 rojakov iz vasi Sele in njene okolice.

- Ob vaši mnogovrstni dejavnosti se najprej ustaviva pri vašem deležu v cerkvenem življenju. Bili ste član koroške sinode leta 1971. Ta je zavzela pozitiven odnos do Slovencev. Kot njen sad ste že omenili dokument "Sožitje Nemcev in Slovencev v koroški Cerkvi". Kako danes, po skoraj tridesetih letih, gledate na njeno usmeritev pa tudi na njene sadove?

Politično najtehtnejši dokument sinode je naslovljen "Sožitje Nemcev in Slovencev v koroški Cerkvi". Vpeljava ljudskega jezika po 2. vatikanskem koncilu pri bogoslužju je od vsega začetka naletela v dvojezičnih farah na Koroškem na precejšnje težave. Zakonodaja iz leta 1959 je glede na uporabo materinega jezika pri verouku prikrajšala slovenske otroke. Škofijska sinoda se je morala tudi zato ukvarjati z vprašanjem verouka na dvojezičnem ozemlju. Sploh je bilo treba vrsto vprašanj, ki zadevajo rabo jezika na različnih področjih dvojezičnih far rešiti v duhu nemško-slovenskega sporazuma, kar pride do izraza v načelni izjavi dokumenta o sožitju: "Dejstvo, da v škofiji Krka-Celovec stoletja žive Nemci in Slovenci, je za nas dokaz mnogovrstnosti stvarstva in živa zgodovinska danost, zato hvaležno prevzemamo nalogo kristjanov na Koroškem, da oba ta naroda vodimo k boljšemu vzajemnemu razumevanju in s tem dejansko prispevamo k sožitju v duhu krščanske bratske ljubezni."

Da je treba rešiti v Cerkvi odprta vprašanja v duhu sožitja, je v krški škofiji po sinodi priznana praksa. Ni vprašanja, ki bi se ga ne dalo rešiti v dialogu, v sodelovanju. Škofija priznava Slovencem njihov življenjski prostor.

- Sodelovali ste tudi pri avstrijski sinodi. Tudi v Sloveniji se pripravljamo na sinodo. Lahko potegnemo kakšne vzporednice? Česa se od vas lahko še posebej naučimo?

S sklepi koroške škofijske sinode o sožitju so sinodali nemškega in slovenskega materinega jezika ustvarili podlago za bodoči razvoj. S sklepi avstrijske sinode pod naslovom "Etnične manjšine v Avstriji" pa je Cerkev poudarila svojo odgovornost in skrb za vse manjšine v Avsriji. "Škofije tistih škofij, v katerih žive narodnostne manjšine, in Avstrijska škofovska konferenca se bodo v svojih področjih pri politično odgovornih zavzeli za pravično reševanje odprtih vprašanj v korist etničnih manjšin, ki naj ga na podlagi skupne odgovornosti skušajo soglasno doseči." Menim, da bi morala tudi slovenska sinoda v eni ali drugi obliki dati izjavo o vprašanju manjšin in drugače verujočih.

- Bili ste predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, organizacije, ki temelji na krščanskem svetovnem nazoru. Takrat ste se zavzeli, da naj tudi ta organizacija sodeluje s Slovenijo, oziroma takrat še Jugoslavijo. Kako je ta vaša odločitev odmevala v organizaciji? In kako gledate danes nanjo?

Organizacija se je s tem strinjala. Maja 1965 se je proslave Narodnega sveta koroških Slovencev ob 20-letnici obstoja Druge avstrijske republike in ob 10. obletnice podpisa avstrijske državne pogodbe udeležil tedanji zvezni kancler dr. Josef Klaus. Bila je to mogočna manifestacija avstrijske ideje. Uradni obisk na povabilo predsednika slovenske vlade Janka Smoleta pri tedanji slovenski vladi pa je poudaril našo povezanost z vseslovenskim prostorom. Načelno gledano velja za danes isto. Kot zvesti avstrijski državljani se priznavamo k vseslovenskemu kulturnemu prostoru, vendar z vizijo, da bo poleg Avstrije postala tudi Slovenija članica Evropske unije. Pripadali bomo eni in isti Evropi.

- Vsestranska je bila vaša dejavnost na šolskem področju: pobudnik šolstva, nadzornik, organizator seminarjev za šolnike... V enem svojih predavanj ste zapisali: "Šoli ni dana samo naloga, da uvaja otroka v osnovno znanje, temveč ... da vzgaja otroke v osebnosti." V Sloveniji vladajoča ideologija poudarja, da šola ne sme vzgajati in mora biti neideološka.

V Avstriji so vprašanja katoliške Cerkve in šole urejena s pogodbo (9. julij 1962), sklenjeno med Svetim sedežem in Republiko Avstrijo v povezavi s konkordatom iz leta 1933. Take pogodbe so potrebne, da se država ne more polastiti monopola nad šolo.

- Koroško šolstvo je dvojezično. Kako gledate na njegovo prihodnost, zlasti z ozirom, da mladi, posebej otroci ne govorijo več slovensko?

Na dvojezičnem, torej na ozemlju, ki ga poseljujejo Slovenci in Nemci, je trenutno 67 osnovnih šol, na katerih na prvih treh šolskih stopnjah poučujejo vse predmete v enaki meri v nemškem in slovenskem jeziku. Na četrti šolski stopnji pa so za slovenski jezik predvidene štiri ure tedensko. Jezikovna slika med Slovenci je sledeča: na Koroškem obvlada slovenski jezik še okoli 40.000 ljudi. Narodno zavednih Slovencev je približno 15.000. To so osebe, ki so pri zadnjem ljudskem štetju 1991 navedle kot občevalni jezik slovenščino. Težave pri dvojezičnem pouku izvirajo iz dejstva, da precej otrok prihaja v šolo s slabim jezikovnim znanjem. Dogaja se, da marsikdaj otroci iz slovenskih družin ne obvladajo več slovenskega narečja. Tudi zaradi tega jezikovno znanje med našo mladino nazaduje. Moram pa omeniti, da imamo koroški Slovenci tri višje šole, na katerih morejo slovenski otroci opravljati maturo.

Enakopravnost slovenskega jezika in kulture moremo poleg teh šol dvigniti le z intenzivnim kulturnim delom, za kar si prizadevata tako Krščanska kulturna zveza kot Slovenska prosvetna zveza.

- Ob 50-letnici koroškega plebiscita ste govorili na proslavi. To je bil občutljiv trenutek, saj nemški nacionalisti radi zlorabljajo pomen tega dogodka tudi za gonjo proti Slovencem. Vi ste bili kot govornik sprejemljivi tako za Avstrijce kakor za slovensko manjšino.

Da, za slovenskega govornika sta me izbrala tako Narodni svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij. Na proslavi so bili navzoči zastopniki koroškega deželnega zbora, deželne vlade, škof, deželni glavar pa tudi državni predsednik dr. Thomas Klestil in tedanji zvezni kancler dr. Franz Vranitzky.

- In kaj ste želeli s tem nastopom in govorom pokazati in povedati?

Povedati sem hotel, da poudarjamo koroški Slovenci ob 1400 letnem bivanju v deželi tudi danes pravico do nemotenega razvoja na domači zemlji, da nam je Koroška skupna domovina in da nam je skupna tudi nadaljna zgodovinska usoda.

- V življenju ste - tako od Avstricev kot od Slovencev -prejeli več odlikovanj. Priznanja sicer niso tisto, po čemer človek teži, a ste jih najbrž veseli. Kaj pa vas je skozi življenje veselilo, osrečevalo, vam dajalo moč?

To, da sem kristjan.

- Kdor vas je kdaj obiskal, je lahko občudoval vaše družinsko življenje. Vsi štirje otroci so že odrasli. Najbolj znan je sin Zdravko, sedaj veleposlanik Republike Avstrije v Sarajevu, prej pa je bil ravnatelj avstrijskega Kulturnega instituta v Pragi. Kaj pa drugi otroci?

V Svečah, mojem rojstnem kraju, sem se leta 1946 spoznal z begunko, učiteljico Marinko Ziherl iz Vodic na Gorenjskem. Pri Gospe Sveti sva se pred dobrimi 50 leti poročila. Štirje otroci so se nama rodili, doraščali so v kmečkem okolju in se šolali na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu. Sin Zdravko je poročen z znano pevko Bernardo Fink, Slovenko iz Argentine. Osemletni Simon in petletni Valentin dopolnjujeta njuno družino. Sinu so sledile tri hčerke, vse pedagoginje, kot oče in mama. Hčerka Marija, rojena leta 1951, je vse prezgodaj umrla zaradi neozdravljive bolezni v 44. letu starosti. Zala in Alenka pa poučujeta na celovških srednjih šolah. Z ženo se veseliva trinajstih vnukov, ki naju obiskujejo in razveseljujejo. Vsi so še na začetku ali sredi šolanja. Rada jih imava. Za prihodnost si želiva predvsem zdravja. Bogu se zahvaljujeva za vse lepo in dobro v življenju pa tudi za preizkušnje, ki so naju kalile.

Tudi gospa Marinka mi je ob koncu pogovora pripovedovala o svojih otrocih. Zanimal me je seveda sin Zdravko, veleposlanik v Sarajevu. Nanizala mi je zanimive spomine na svoj obisk v Mongoliji, kjer ga je obiskala, ko je tam deloval še kot diplomat organizacije OZN. "Toliko let je prebil v tuji deželi, pa je ohranil vero," je materinsko dejala. "Najbrž zato, ker je v življenju srečal toliko dobrih ljudi. Veste, boljše snahe kot je njegova žena, bi si ne mogla želeti," je še dodala. Dobrota kliče dobroto, se mi je utrnila misel, ko sem že v dežju zapuščal Sveče, idilično koroško vas, kjer je svoje zadnje domovanje našel znani slovenski kipar Franc Gorše. Tudi njega se Inzkova spominjata z vso prisrčnostjo. Obiskovalcu rada pokažeta domačijo, kjer je preživel zadnje leto svojega življenja in odstirata poteze njegovega blagega značaja.

Rustja B., Gost meseca, v: Ognjišče (1998) 5, str. 6.