alpinista Andrej in Marija Štremfelj, prva zakonca na Everestu

“Najdenje vode v steni ni bilo naključje. Bil je čudež, ki je spremenil najino življenje.”

Združila ju je ljubezen do plezanja. Druži ju ljubezen do gora, pa tudi izkušnja izgube, ko ti gore vzamejo drago osebo. V zadnjih letih pa ju druži tudi globoka vera v Odrešenika Jezusa Kristusa, ki je za nas umrl in vstal. Prva zakonca, ki sta stala na najvišji gori sveta, sta bila zato dobrodošla sogovornika ob največjem krščanskem prazniku – veliki noči.

- Prišla sta v Guinnessovo knjigo rekordov kot prva zakonca, ki sta se povzpela na najvišji vrh sveta. Nista se pa povzpela na vrh s tem namenom.
Marija: Ne, nisva. To, da sva prva zakonca, ki sta se povzpela na Everest, sva zvedela, ko sva že prišla nazaj v Katmandu. To je ugotovila gospodična Elizabeth Hawley. Ona je spremljala himalajske odprave, ki gredo v to gorovje iz Nepala. Bila je izredno natančna in v svojih vprašalnikih zelo ‘zahtevna’. V tej svoji natančnosti je tudi razkrinkala kakšno odpravo, ki je trdila, da je bila na vrhu kakšnega osemtisočaka, pa se je izkazalo, da ni bila. Na podlagi svojih izredno natančnih povpraševanj je ugotovila, da sva bila tisti dan na vrhu dva para, a da sva bila midva z Andrejem prva. Za nama je samo čez kake pol ure prišel na vrh angleško-ruski par. Ko naju je nehala izredno natančno spraševati, je dejala: »Vidva sta bila prva!« Midva nisva vedela, o čem govori. Potem nama je povedala, da sva bila prvi zakonski par na Everestu.
Takrat ste bili vi, Marija, prvič na Everestu, vi, Andrej pa že drugič. Ne morem mimo vprašanja – kako se človek počuti, ko stoji na najvišji točki sveta? Gre za poseben občutek ali je to podobno, ko stojiš na kakšnem drugem osemtisočaku?
Andrej: Če ne bi vedel, da je to najvišji vrh, potem bi bilo to podobno, oz. enako kot na drugih osemtisočakih, čeprav je vsak drugačen in vsakega drugače doživiš. Splošen občutek, da si na veliki višini, pa je zelo podoben. Je pa ta tako občutno višji, da se pozna, kajti na tej višini se nekaj sto metrov višine izredno pozna. Do 8.200 m je ‘lahko’ priti, na one višje pa težko.

- Zaradi redkega zraka?
Andrej: Od nas do Jošta je 450 m in med obema krajema ni velike razlike, a med 8.000 in 8450 m pa je razlika ogromna! Že od 7.000 do 7.5000 je velika razlika.
Marija: Preprosto ne dobiš dovolj kisika, da bi mišice dobile energijo. Ne moreš iti naprej. Moje izkušnja je, da si zato moraš dajati majhne cilje: sedaj bom naredil 15 korakov in malo počivaš. Tistih 15 korakov te popolnoma izčrpa. In nadvse srečen si, če jih narediš 17. Z majhnimi cilji si omogočaš napredovanje. Od sedla do vrha Everesta je 900 m in če bi si v takih težkih razmerah zadal to razdaljo, bi obupal. Moraš si ustvarjati majhne cilje in napreduješ. Lahko imaš še toliko moči, nimaš pa kisika. Naj dam primer: tu v dolini bi se nekdo z veliko hitrostjo zapodil v hrib. Nekega trenutka bi zadihal in ne bi zmogel več ter bi se ustavil in bi moral malo počivati. Tako tam gori stalno dihaš.

- Pravita, da je bilo tistega dne nebo jasno, pihal pa je močan veter.
Andrej: Na sedlu je močan veter. Na eni strani je Tibet, na drugi Nepal. Zaradi temperaturne razlike so močni zračni tokovi. Šotore pogosto odnese. Od pomladi do jeseni je monsun, torej vlažen zrak in sedlo zasneži, od jeseni do pomladi pa ni vlage in veter spiha ves sneg. Sedlo je takrat golo, kamnito. Ker je zrak redek, lahko prenašaš veter. Dan za nama je kolega z južnega sedla hotel priti na vrh, pa ni mogel iti, ker bi ga veter odpihnil. Tako močan je bil!
- Lepo je stati na najvišjem vrhu sveta, a za tak podvig je potrebno veliko garanja, odrekanja, naporov ... Brez napora ni mogoče doseči tako velikega cilja.
Marija: Pri vsakem športu je to splošen zakon. Brez tega, da nekaj vložiš, ni rezultata. Kako pa pridobivaš to pripravljenost? Najbrž so za to zelo različne poti. Če se z eno stvarjo zares ukvarjaš, se z njo ukvarjaš zato, ker se s tem rad ukvarjaš. Avtomatično pridobivaš fizično pripravljenost. Najprej plezaš poleti, potem te zamika plezanje pozimi, zatem greš v Francoske Alpe, kjer je že višina med štiri in pet tisoč metri. Nabiraš izkušnje in pridobivaš osnovno pripravljenost. Ko pa se pokaže priložnost, da se udeležiš neke odprave kot je npr. Everest, pa priprave pospešiš. Seveda je za to potrebno prehoditi dolgo pot. Na kratki rok to ni mogoče.
Andrej: Pred kratkim smo slišali, da sta šla dva mlada na svetovno prvenstvo v biatlonu, da bi si nabirala izkušnje. Že za biatlon si morata nabirati izkušnje, pa se zdi, da je tam že vse znano. Pa še si nabirajo izkušnje. Kaj šele pri alpinizmu! Koliko izkušenj si moraš nabrati šele tu, kjer je toliko različnih situacij. Vsakič je nekaj drugače: sedaj je sneg bolj trd, drugič se pogrezaš do kolen, Enkrat je bolj ledeno, drugič ni snega in je treba plezati v skalah ....

- Zelo se me je dotaknilo, ko ste opisovali noč pred odhodom na vrh. Niste skoraj nič spali ... Kdo bi pomislil, da zaradi utrujenosti zaspiš kot ubit.
Marija: Zadnjo noč je izredno vznemirljiva. Postavlja se tisoč vprašanj. Bilo je res vetrovno in vprašanje je bilo, če bomo naslednje jutro lahko šli iz šotora in začeli vzpon. Če hočeš priti na vrh, se moraš do večera vrniti, kajti bivakirati nad 8.000 metri, je izjemno nevarno. Zlasti zaradi izredno nizkih temperatur. Begalo nas je, če imamo dovolj kisika s seboj. Kako se obleči, koliko hrane vzeti s seboj, če jo sploh vzeti? Begala nas je vrsta drugih stvari. Tik pred zdajci se ti pojavlja vprašanje – a sem dovolj dobra, da bom uspela? Bo šlo še ta zadnji del?
Andrej: Veš, da ti je dana samo ta priložnost. Saj bi lahko počakal naslednji dan. Težava pa je v tem, da ves dan in vso noč uporabljaš malo kisika in ti ga bo verjetno zmanjkalo. Vprašanje, koliko hrane si prinesel s seboj. Na višini redko kdo sploh spi. To ni kot doma, ko se uležeš in zaspiš. Tam manjka kisik tudi v spanju in se zbujaš. Ljudem je slabo, boli jih glava. Ni udobja kot doma v postelji. Hladno je. Poleg tega si moraš nakuhati kakšne tri litre pijače za zvečer in še kakšne tri litre za zjutraj. To kuhanje traja in traja. Ure in ure traja preden stališ toliko snega. Juho lahko vzameš z gorilnika in jo lahko takoj ješ in se ne opečeš, ker voda zaradi višine prej zavre. Imaš ogromno dela in opravkov. Tudi plin slabo gori, ker je malo kisika. Gorilnik ugaša. Tam je milijon problemov, ki si jih tu niti ne predstavljaš Tako te taka noč lahko izredno utrudi.
- Alpinist je stalno izpostavljanja nevarnosti. Vi, g. Andrej ste bili prvič na Everestu z Nejcem Zaplotnikom. Nejca ni več ... Vam, Marija, se je sestra ponesrečila v gorah ... Ali alpinist misli na te nevarnosti ali gre preprosto plezat?
Marija: Ni vedno tako nevarno, kot si predstavlja večina ljudi, ki ne pleza. Neko določeno znanje zmanjšuje objektivno nevarnost. Kadar grem plezat, grem v steno vedno z velikim spoštovanjem – tudi če je to slovenska smer v Triglavu, ki jo znam na pamet. Stena zahteva določeno pripravljenost in pozornost. Če je ne vzameš resno, izgubiš pozornost in najmanjši korak je lahko usoden. Človek pridobi izkušnje in se nevarnosti lahko izogne. Sama ne grem nikoli plezat z mislijo, da se mi lahko kaj naredi.
Meni se je sestra ponesrečila, ko ji je bilo 21, meni pa 23 let. Potem ko sva že skupaj precej plezali. Moja prva odločitev je bila, da nočem hribov niti videti. Pol leta hriba nisem niti prestopila, toda postala sem grozen človek, zagrenjena, zoprna. Ženska, ki je okolica ne more več prenašati, še manj pa sama sebe. Začela sem razmišljati, ali bom stalno nosila v sebi neko zagrenjenost, ali se bom ponovno postavila na noge. Ko sem šla spet plezat, sem videla, da je to moja pot, da bom hodila še naprej plezat. Ko se je z Barbaro, mojo sestro, to zgodilo, sva midva imela že prvega otroka, Katarino. Odločitve, kam bova šla plezat, zlasti ko sva šla plezat skupaj, so bile pomembne. Izbirala sva kraje, kjer je bila objektivna nevarnost čim manjša. Odločala sva se drugače kot prej.
Andrej: Meni se je svet najbolj podrl, ko se je ponesrečil Nejc Zaplotnik. Midva sva ogromno skupaj plezala, bila skupaj na treh himalajskih odpravah. Nekajkrat sva se za las izognila nesreči. Mislili smo, da smo tako natrenirani, tako dobri in izkušeni, da se nam v hribih ne more nič zgoditi. Potem pa pride novica iz Nepala, da Nejca ni več! Pa kaj je sedaj narobe naredil, saj je bil tako dober? Vsako nesrečo, ki se zgodi, analiziramo, da bi mi potem ne naredili take napake. Pri Nejcu pa nismo našli kakšne napake. Njega je zasul plaz, ki se sproži vsakih 50 let. Ampak da se je sprožil ravno takrat, ko je bil on tam ... In začeli smo razmišljati, da vse pa le ni v naših rokah. Je pa še nekdo nad nami, čeprav to danes ljudje težko priznamo. Bog je nad nami in mi smo včasih brez moči.
- Vidva sta ob skupnem vzponu na Everest pustila doma svoja otroka. Oprostita mojemu vprašanju, ki pa si ga postavlja marsikateri bralec: če bi se zgodila nesreča in obeh ne bi bilo več domov, bi otroka ostala brez obeh staršev ... Predstavljam si, da to ni bila najlažja odločitev.
Marija: Možnost, da greva oba na Everest je prišla nenadoma in nepričakovano. Začela sva tehtati in premišljevati. Pravzaprav sva enkrat že bila skupaj na enem osemtisočaku. Prvič sva vedela, da puščava otroke v zelo dobrem okolju. Izhajam iz družine z desetimi otroki. Tako sta otroka ostala z drugimi, mojimi brati in sestrami in njihovimi bratranci in sestričnami. Vedela sem, da moji mami in moji starejši sestri lahko otroke popolnoma zaupam. Otroke sva pustila v dobrih rokah. Druga stvar je bila odgovornost. Iti nekam, kjer je lahko nevarno. Najprej midva ne vidiva nevarnosti tako, kakor jo drugi vidijo.
Preden sva se dokončno odločila, sva premišljevala, da sva alpinista že toliko let. Tudi skupaj. Če bi spremenila slog življenja, ne bi bila več midva. Najina prva odsotnost in moževa odsotnost se je izkazala za družino zelo pozitivna. Ko sva bila doma, smo živeli polno življenje kot družina. Oba sva učitelja in sva dolžnosti lahko opravljala zvečer. Tako sva bila lahko cele popoldneve z otroki. Veliko več kot marsikateri drugi starši.
Ko se je Andrej vrnil z odprave ali sva midva prišla domov, je pomenilo, kot da imava nove medene tedne. Tako sva se povezala. Odsotnost je tako za naju kot zakonca kakor za otroke predstavljala spoznanje, da nismo predmeti. Nisva predmeta, ki ju dobiš doma, ko prideš iz šole, ampak sva oče in mati.
Nevarnost v alpinizmu je tudi smrt. A neodgovorno je tudi vsakodnevno pitje alkohola. Uničuje pivca pa tudi družino in odnose. Midva sva verjela, da je alpinizem najina pot, ki nama jo je namenil Gospod. Danes vem, da je to je njegov dar in nama je stal ob strani.

- Knjiga Pot Nejca Zaplotnika je postala skoraj kultna knjiga. Kako se ga vidva spominjata?
Andrej: Ko sem prvič prišel na alpinistični odsek v Kranju – šlo je za vlažno in dokaj zanemarjeno sobo – je vsakdo poročal, kje je plezal. In Nejc je poročal, da je plezal smer, ki je bila takrat zame nedosegljiva. Zame je bil Nejc bog v alpinizmu. Hitro je opazil, da smo mi mladi zagnani. Imel je ta dar, da je videl, ali bo kaj iz človeka. Večkrat nam je svetoval, kam naj gremo. Spravljeno imam pismo, ki mi ga je pisal od vojakov. Bil sem v nebesih, ko sem ga bral. Tako me je podžgalo, da bi šel najraje drugi dan plezat nekaj zelo težkega. Ko je šel v vojsko, mi je zapustil svoje gojzarje. »Leto jih ne bom rabil. Vzemi jih, da boš lahko plezal,« mi je dejal. Mi smo imeli trde, domače čevlje, ti pa so bili iz tujine, drugačni. Dobri ... Tudi zato sem ga čisto drugače gledal. Potem sva hitro postala kolega. Ko smo se pripravljali za Everest, se mi včasih ni dalo trenirati. Bilo je mrzlo in snežilo je, pa pozvoni Nejc v trenirki in pravi: Greva. In sem šel. Sam ne bi šel ... Zgodilo se je, da po cel mesec ni šel nikamor v hribe. Ampak to so bila kratka obdobja. Sicer pa nas je znal izredno ‘zakurit’ za alpinizem. Na polno! Vedeti moramo, da je on v tistem času osvojil tri osemtisočake, Messner pa pet, morda šest in bi mu bil huda konkurenca.
Name je vplival tudi s tem, da si je zgodaj ustvaril družino in imel otroke in še vedno plezal. Pri njegovi družini sem preživel ogromno časa. Še ena zanimivost. Ko je šel na Manoslu, je dejal, da bo skoraj celo leto od doma. In v meni se je podrl neki ideal in mislil sem si: tega pa jaz ne bi mogel narediti, da bi bil celo leto od družine! Bil sem srečen, ko so mi povedali, da se bo takoj po odpravi vrnil domov, ker ne bo mogel brez družine. Imel je načrt, da se bo povzpel na vse osemtisočake.
Marija: Bil je zelo čuteč. Ko se ja ponesrečila naša najmlajša sestra, je prišel k nam, saj je bil skoraj del naše družine. In mami je rekel: »Zelo hudo mi je. Žal mi je, da se meni ni to zgodilo.« Mama mu je odgovorila: »Ne govori tega. Ti imaš tri otroke!« To veliko pove o njem.
- Zaplotnik v knjigi Pot opisuje tudi svojo alpinistično pot. Kako pa se je začela vajina alpinistična pot? Od kod izvira vajino navdušenje za alpinizem?
Andrej: Meni je to Bog dal v zibelko. Nihče v družini ni bil zagret alpinist. Staršem so hribi pomenili samo delo. Če so se povzpeli, so se zato, da so tam delali. Kot otrok sem hodil čez polje v šolo in opazoval gore. Vedno so me mikale in sem se po otroško spraševal: »Ali je Grintovec tako špičast, da se da stati na vrhu ali ne?« In dejal sem si, da bom šel pogledat, ko bom dovolj star. Hodili smo k stari mami na počitnice v Davčo in se ogromno potepali. Kot otroci smo cele dneve bili naokrog in začeli sami hoditi v hribe. Z bratom sva (jaz sem bil v sedmem razredu, brat v prvem letniku gimnazije) šla za en teden prehodit najbolj zahteven del transverzale. In sva jo prehodila. Pozneje smo s prijatelji samo razmišljali, kako bi šli plezat. Naredili smo tudi veliko neumnosti in samo čudež je, da se nismo ponesrečili. Končno smo našli oglas za alpinistično šolo in smo se vpisali nanjo.
Marija: Brat je bil načelnik alpinističnega odseka in pri nas doma je bilo nekaj sestankov in stvar je začela tudi mene zanimati. Brat je bil pet let starejši od mene in jaz sem se kot ‘tamala’ vedno ‘štulila’ zraven. Stalno so prikazovali diapozitive in slike in pripovedovali, kje so bili. Sicer pa so nas prav za hribe navdušili kaplani. Imeli smo vedno kakšnega, s katerimi smo šli v hribe. Spominjam se prve ture, ki jo je vodil kaplan: Vogel, Črna prst, Rodica. Hodili smo kot skupina in skupaj prespali... Potem sem brata, ki je že plezal, nagovorila, da je nas tri najmlajša dekleta peljal na Triglav. Šele danes znam ceniti, kaj je to pomenilo za njega, da je tri krasne dneve porabil za tri majhne ‘frklje’, ker kot alpinist vem, kako ga je vleklo drugam. Počasi se je pokazalo, da imamo dobre preddispozicije za plezanje in potem sva se s sestro udeležili tudi prve odprave v Peru.

Marija Štremfelj je bila rojena v družini z desetimi otroki v Kranju (1957). Je profesorica biologije na kranjski gimnaziji.
Tudi Andrej Štremfelj je Kranjčan (1956). Z alpinizmom se je začel ukvarjati pri 16 letih, leta 1982 pa postal tudi gorski vodnik. V zgodovino slovenskega alpinizma se je vpisal 13. maja 1979, ko sta z Nejcem Zaplotnikom kot prva Slovenca in takrat kot prva Jugoslovana stopila na vrh Everesta. Osvojil je še več drugih osemtisočakov. Danes je profesor telesne vzgoje.
Marija in Andrej Štremfelj sta prva zakonca, ki sta se oktobra leta 1990 povzpela na Everest. Imata tri otroke Katarino, Anžeta in Nežo. Prva dva sta športna plezalca.

- Alpinizem ni donosen šport. V zapisu ob smrti Pavla Podgornika – z zaročenko se je ponesrečil v steni Mangarta – je pisalo, da bi postala bogatejša, če bi se ukvarjala z vsakim drugim športom ...
Marija: V materialnem smislu to drži. Ko sva prišla z Everesta – dobila sva neplačan dopust in od doma sva bila od konca avgusta do 5. novembra – sva se morala sposoditi denar, ker nisva imela sredstev za življenje. Do prve plače, da smo lahko spet normalno zaživeli. Otroka sta tisti čas živela pri starših. Mogoče je res, da danes za nekatere posameznike postal alpinizem že ‘tržna stvar’. S sem, ko se podrediš sponzorju, si dejansko daš zanko okrog vratu. Sponzorji neprestano zahtevajo nekaj več, ti pa nekje dosežeš svoj višek. Če pa se odločiš za nekaj več, se podaš v nevarnosti in greš preko sebe in se za kaj takega ne bi odločil, če ne bi pritiskali nate.
Lahko začneš poveličevati vzpone in jih opisovati kot nekaj izrednega, strokovna javnost pa ve, da to niso. Si sicer všečen ljudem, a prideš v razkorak s samim seboj, pa tudi strokovna javnost ve, kako ceniti določene vzpone.

- Vi, Marija, ste nekaj let pisali v verski časopis svoja duhovna razmišljanja. Kako je prišlo do teh razmišljanj? Nekoliko nenavadna je, da profesorica biologije, svetovno znana alpinistka, piše duhovna razmišljanja ...
Marija: Odločilno je bilo doživetje žeje, ki sem ga opisala v zgodbi o vodi. Z možem sva se odpravila plezat v steno El Capitan. Če kje, potem nisva pričakovala, da bi se nama tam kaj posebnega zgodilo. Gospod pa dela po svoje. V tisti steni sva imela s seboj premalo vode in sva bila bolj na robu preživetja kot kadarkoli v Himalaji. Steno sva plezala tri dni. Doživela sva izredno hudo žejo. Drugo noč ko sva prespala, sva bila zjutraj že kar malo omotična. Andrej je začel plezati, jaz pa sem ga varovala. Med tem sem v razpoki, ki je bila nastlana z vsemi mogočimi smetmi in svinjarijo, začela brskati in našla tri litre zapakirane, čiste vode. Čudež! Tisti dan sva prišla na vrh. Zame je bil tako presenetljiv dogodek, da sem se ob njem zamislila.
Težko je to z besedami opisati. Do takrat je bila moja vera tradicionalna – ob nedeljah k maši, potem pa končaš z Bogom. Tisto najdenje ni bilo naključje. Kako je to mogoče? To je bila spodbuda, da sem začela intenzivno razmišljati. Da je bila tam voda, ni bil čudež. Nekdo je je vzel preveč s seboj in jo je tam pustil. Pač pa moj vzgib, da sem začela brskati v tisto umazanijo, od katere bi se pravzaprav raje umaknila, je pa bil čudež! S sedanjim spoznanjem govorim, da takrat moj um ni bil sposoben več delati in sem sledila vzgibu Sv. Duha. To je čudež! Iskala sem odgovore: kako slišati ta glas? Ko sva šla sama plezat, sva s seboj vzela knjige. Branje je namreč moja velika strast. S seboj sem tudi imela eno newagejevsko knjigo. V tistem trenutku jo začnem brati in odprejo se mi nova spoznanja: Duhovnost. Seveda, ta je pomembna. Knjiga me je čisto potegnila in zdelo se mi je, da je napisana naravnost zame.
Padla sem v new age. Bilo mi je 36 let, ko se mi je to zgodilo. Izhajam iz verne družine. Moja mama je imela izredno trdno in iskreno vero, da je prestala vse, kar se ji je zgodilo v življenju: zgodaj je ostala vdova z desetimi otroki ... Jaz pa sem si mislila, če v 36 letih nisem od Cerkve dobila, kar sem iskala, potem tam ni nič in gremo drugam. K sreči je bil ta izlet zelo kratek. Ravno toliko, da sem videla, da je to popolnoma zgrešen korak. Ko začneš razmišljati v duhu new ageja, postaneš sebičen. Ti se postaviš na mesto Boga. Tudi sama sem postala nemogoča.

- Kako pa ste potem prišli ven iz tega?
Marija: Srečala sem se s sorodnikom, ki mi je dejal, da tudi on hodi v skupino in me odpeljal k frančiškanom v Ljubljano na srečanje Prenove v duhu. Moja prva reakcija je bila, saj so tu čisto nori. Toda pojejo pa dobro. Mislila sem si, da bodo spoznali, da se motijo. Zelo pa me je privlačilo petje, slavljenje Boga. Branje Božje besede me je začelo spreminjati. Prej smo imeli doma Sveto pismo na vsaki polici, a zaprto. Ne znam povedati, kako sem hvaležna, da sem se vrnila k Bogu in v Cerkev. Bog vodi naše življenje, kljub temu, da se mi včasih narobe odločamo. Mi lahko delamo slabo, a potem Bog popravlja. Vsakemu človeku bi želela, da se ustavi, pogleda svoje dosedanje življenje in videl bo, da sam od sebe ne bi mogel vsega tega narediti.
Začela sem veliko brati Sveto pismo. Srečala sem se s sodelavko, ki je bila v skupnosti Emanuel in je poznala Marjana Pogačnika. Takrat je izšlo nekaj mojih pričevanj o vodi in mislim, da me je on povabil k pisanju duhovnih sestavkov, ki sem jih pisala dve leti.
Najbrž vas taka osebna vere pripelje do tega, da začnete drugače gledati tudi na alpinizem: Človek se počuti majhnega, nemočnega pred mogočnimi gorami?
Marija: Zame je bilo najtežje vprašanje, ki so mi ga ljudje vedno zastavljali: Zakaj hodiš v gore? Kaj ti dajo? In potem sem uvidela, kaj mi gore dajo. Nekaj let sem pisala tudi psalme v revijo Prenova. Velikokrat Gospoda vprašam in čez nekaj časa mi odgovori po Božji besedi. Do takrat nisem znala povedati, kaj me vleče v gore, da me vleče tisto, s čemer jaz napojim svojega duha. Za telo skrbiš s hrano, za dušo skrbiš z lepoto. To dobim jaz v gorah, ob razgledu, ob rožah ... In vendar še to ni to. Nekdo lahko isto doživi ob klavirju ali kakšni drugi dejavnosti. Duh je čisto shiran v nas. In tudi tega duha je treba nahraniti in napojiti. Ne znam vam pa povedati, kaj v gorah napoji mojega duha. To je Božje delo. Pomembno je, na kakšen način nekaj delaš? Kaj je podlaga za tvoje delovanje. Eno in isto stvar lahko delaš na različne načine. Na podlagi denarja, slave ... ali pa je podlaga notranja želja, da tam sem.

- Pred nami je največji krščanski praznik velika noč. Kaj vama pomeni?
Marija: Ta praznik sem dojela v polnosti nedolgo nazaj. Za vsako stvar je potrebna pot, tudi za to, da odkriješ veliko noč. Dolgo sem razmišljala, zakaj Cerkev pravi, da je velika noč največji praznik. Ko je pa božič mnogo lepši – jaslice, vsa mehkoba in bližina Boga ... Prav branje Svetega pisma mi je razodelo resnico, da nas je Jezus s svojo smrtjo odrešil. Ko je na križu rekel “Dopolnjeno je”, nas je dejansko osvobodil in odrešil. Njegova kri je cena za vse, kar mi delamo narobe. Takrat sem dojela, da česa večjega ne more biti. Ko spoznaš to, moreš verovati, da zaradi te Jezusove žrtve umazan list lahko spet postane čist, bel. Ne delaš več dobro, da bi se odrešil, ker nas je že On odrešil, ampak ne moreš drugače, da delaš dobro, ker si odrešen. Jezus nas je odrešil in nam podaril popolno svobodo. Tega nisem občutila dolga leta svojega krščanskega življenja.

Zanimala sem se tudi za druge vere. Veliko sem o njih prebrala. Ko sem bila v Nepalu, smo hodili po poti in na njej srečevali družine. Praznovali so hindujski praznik. Na posebnem hribu so žrtvovali kozličke. Spraševali smo jih zakaj? Razložili so, da jim morajo z enim zamahom odrezati glavo in potem ta kri očisti člane družine vseh grehov od tistega trenutka nazaj. Do takrat me je begala tudi inkarnacija. Takrat pa me je prešinilo: Jezus je Božji Sin, on je Bog. Njemu ni treba vsako leto umirati. Enkrat za vselej nas je odrešil grehov! Reinkarnacija ni potrebna. Tisto žrtvovanje se mi je zdelo tudi nepravično, ker veliko ljudi v Nepalu nima denarja za kozlička. Kdo bo nje očistil grehov? Zame je bilo odločilno spoznanje – Jezus je Bog in je prelil svojo kri za odrešenje! Mene je odrešil in mi obljubil, da bo moje breme lahko. Zato ne skrbi, kakor velikokrat naroča Sveto pismo.

 Rustja B., Gost meseca, v: Ognjišče (2016) 4, str. 8.