Ali je že čas za otrokov mobilni telefon?

Svetova nista dva, svet je eden (3)
Pred časom mi je tedaj šestletna hčerka postavila vprašanje: »Tati, kdaj mi boste kupili telefon?« Nekoliko presenečen sem ji vrnil vprašanje: »Zakaj pa potrebuješ telefon?« Njen odgovor je bil kratek in jasen: »Za igranje igric, fotografiranje in pogovarjanje s prijatelji.« Za pojasnilo, zakaj ga še ne bo dobila, sem si vzel čas in ji razložil, da se pri šestih letih otroci igrajo z igračami, fotografirajo z družinskim fotoaparatom in se s prijatelji pogovarjajo, ko so skupaj. Če bo kdaj želela koga poklicati, pa si bo kot do sedaj lahko sposodila moj ali mamin telefon. Hčerka je moje pojasnilo sprejela in nekaj časa ni več izrazila želje po lastnem telefonu. Sedaj je v drugem razredu osnovne šole in nas redno obvešča, kateri sošolci že imajo telefone ter kateri jih bodo dobili za deseti rojstni dan. In seveda vmes ne manjka vprašanje, kdaj bo tudi ona dobila svojega.
Danes je na otroških seznamih želja igrače zamenjal pametni telefon in starši se ne sprašujemo več, ali naj ga otroku priskrbimo ali ne, temveč katera starost je za to najbolj primerna. Prepričan sem, da je odločitev o tem, kdaj in kakšen telefon bo dobil otrok, ena izmed pomembnejših v procesu vzgoje in odraščanja, na ravni tiste, kdaj bo prejel avtomobilske ključe. Skratka, gre za korak, ki zahteva močan premislek obeh staršev in veliko pogovorov z otrokom, bodočim lastnikom te naprave.

KO SMO BILI MI OTROCI ...
Ko se v družini pojavi vprašanje uporabe informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) med otroki, nekateri starši izhajajo iz lastne analogne izkušnje odraščanja, katere pravilo se glasi nekako tako: če sem jaz odrasel zunaj, na ulici, na igriščih in dvoriščih, in to brez pametnega telefona, računalnika ter interneta, lahko tudi ti. Pri takšnem razmišljanju gre za prepad med dvema popolnoma različnima družbenima kontekstoma. Prvi kontekst je svet brez brezžičnega interneta in prenosnih telefonov, v katerem smo odraščali starši. Ta svet ne obstaja več, zaradi tega je današnjim otrokom nepredstavljiv. Drugi kontekst, v katerem so bili rojeni naši otroci, je prepleten z IKT. Slednje imajo osrednjo vlogo pri vsem, kar počnemo, posledice pa se med drugim kažejo v tem, da družabno življenje otrok ne poteka (več) na igriščih, ulicah in dvoriščih, temveč v kibernetskem prostoru. Odraščanje v takšnem svetu je nam staršem nerazumljivo oz. bolje rečeno neznano. Pri odločanju o uporabi IKT med otroki moramo starši izhajati iz trenutnih razmer, ki opredeljujejo način življenja v današnjem svetu, in ne iz tistih, ki so vladale v času, ko smo bili mi otroci.

Že nekaj časa po spletu kroži tekst, ki zelo dobro predstavi stisko, v kateri se nahaja marsikateri današnji otrok, ki za pozornost starša tekmuje s pametno napravo.
Rad bi bil tvoj telefon, ker me potem nikoli ne bi izpustil iz rok, ker bi se nasmejal vsakič, ko bi me pogledal, ker bi me povsod nosil s seboj, ker bi vedno skrbel, da ne padem, ker bi redno preverjal, ali imam dovolj energije in ker bi bil tako povsem prva stvar, ki jo pogledaš, ko zjutraj odpreš oči, in zadnja, ko greš spat.

IKT SO POMEMBEN DEL SEDANJOSTI IN PRIHODNOSTI
Popolnoma razumljiva in tudi poznana mi je starševska skrb, da so otroci z uporabo IKT prikrajšani za marsikatero pomembno življenjsko izkušnjo, ki je ni mogoče pridobiti na internetu, ampak zgolj v fizičnem prostoru. Je pa dejstvo, da IKT so in tudi bodo vedno bolj vpete v naše vsakdanje življenje. Če bo torej otrok nekoč hotel v družbi polnopravno sodelovati in delovati, bo to tehnologijo primoran uporabljati. Izhajajoč iz tega, je naloga staršev, da ga na ta trenutek pripravimo kot najbolje vemo in znamo. Obe skrajnosti, neomejena uporaba in popolna prepoved uporabe IKT, sta torej nesmiselni, da ne rečem škodljivi. Tako kot naučimo otroka obvladovati številne potencialno tvegane situacije (npr. hojo po prometnih ulicah in stopnicah) ali uporabo nevarnih pripomočkov (npr. rezil in sredstev za netenje ognja), si moramo vzeti čas in ga naučiti tudi varne ter odgovorne rabe teh tehnologij.

KAKO OTROKA NAUČITI ODGOVORNE IN VARNE RABE IKT?
Kot pri večini vzgojnih vprašanj bi si starši želeli univerzalni odgovor tudi na vprašanje, kako otroka naučiti odgovorne in varne rabe IKT. Ker takšnega odgovora (žal) ni, podrobnejša razlaga dejavnikov, ki so lahko v pomoč pri iskanju primernega družinskega modela uporabe IKT pa terja preveč prostora, bom na tem mestu podal zgolj nekaj po mojem mnenju pomembnejših iztočnic za razmišljanje, kako v tem primeru ravnati.
Izjemnega pomena je, da pri t. i. vzgoji za medije izhajamo iz odnosa, ki ga imamo do IKT sami starši, saj nas imajo otroci za zgled. Na primer, če dneve pričnemo tako, da zjutraj prvi dotik namenimo telefonu, ga nato ves čas pestujemo v rokah ter pred ljudmi, ki nas obkrožajo, in vedno damo prednost njegovim opozorilom, bo otrok prepričan, da je tako obnašanje normalno in bo tako ravnal tudi sam. Zato od njega ne moremo zahtevati spremembe odnosa do telefona, dokler ga ne spremenimo sami. Če hočemo pri otroku doseči spremembo, bodimo sami sprememba.
Splošno razširjeno prepričanje je, da otroci kot digitalni domorodci vedo veliko o IKT, zaradi česar imamo starši občutek, da jih o tem ne moremo ničesar naučiti, ker nismo strokovnjaki s tega področja. Mogoče nekateri otroci s tehničnega vidika te naprave res obvladajo do popolnosti, a to še ne pomeni, da bodo v kočljivih in nevarnih situacijah znali reagirati na ustrezen način. Tu smo starši neprecenljivi, saj nam kombinacija življenjskih izkušenj in znanja omogoča predvideti posledice naših odzivov v takšnih situacijah.
Ko otrok pokaže zanimanje za IKT, ga je smiselno v tem podpreti, seveda primerno njegovi razvojni stopnji in starosti. Prepričan sem, da je bolje, če otrok v svet IKT vstopi pod mentorstvom lastnih staršev, kot pa s prijatelji ali sam. Skupno odkrivanje internetnega vesolja namreč omogoča vzpostavitev zaupanja med otrokom in staršem. Cilj tega odnosa je, da otroku pomagamo razviti občutek varnosti tudi v kontekstu njegovih aktivnosti v kibernetskem prostoru. Če to uspe, nam bo otrok zaupal in se želel z nami pogovoriti tudi, ko bo na spletu naletel na (njegovi starosti) neprimerne vsebine ali stopil v stik z določenimi posamezniki, ki ga vabijo k dvomljivim oz. protizakonitim dejavnostim. Vsekakor je otroku potrebno prepovedati sestajanje s prijatelji z interneta, saj ne vemo, ali so res to, za kar se izdajajo. Glede vsebin pa mu je pomembno pojasniti, da vse, kar na spletu prebere in vidi, ni nujno res oz. resnično. Naj otrok ve, da se glede dvomljivih vsebin lahko vedno posvetuje z nami.

KDO RESNIČNO POTREBUJE TELEFON – STARŠI ALI OTROCI?
V uvodu sem nakazal, da se želja po lastništvu telefona pojavi pri otroku in to je bila rdeča nit mojega dosedanjega razmišljanja. Pogovori in izkušnje z drugimi starši pa so mi odprli tudi drugačen pogled, ki ga ne gre zanemariti. V zadnjih letih se v strokovni, predvsem družboslovni, literaturi razpravlja o tem, da imajo današnji starši vse večjo potrebo po nadzoru otrok. V tem kontekstu se je celo uveljavil izraz helikopterski starši, s katerim se označuje pretirano skrbne starše, ki (kakor helikopter) ves čas lebdijo nad otrokom, da bi ga nadzorovali in zaščitili. Takšnim staršem pametni telefoni omogočajo neprestan stik z otrokom ali bolje rečeno, otrok je ves čas pod njihovim nadzorom. Na primer, ko gre za več dni brez staršev na taborjenje, izlet ali šolo v naravi, je ta naprava nepogrešljiva. Otroci se vsak dan oglašajo in poročajo o dogajanju ter pošiljajo fotografije in filmčke. Njihove odrasle spremljevalce takšno početje obremenjuje in spravlja v nelagoden položaj, starši pa so pomirjeni, ker so ves čas v stiku z otrokom. Na trgu se pojavlja tudi vse več aplikacij, ki omogočajo nadzor nad otroki in tako starši vse bolj posegajo v njihovo zasebnost. Sam bi se v primeru, da bi mi morala pametna naprava sporočati, kaj se dogaja z mojim otrokom, zamislil, kakšen odnos gradim z njim. Kot starš si namreč želim, da mi otrok sam pove za vse težave in uspehe, ki jih doživlja, saj to pomeni, da med nama vlada zaupanje. Slednje pa je ključni element otrokove vstopnice v svet interneta.

Na spletni strani http://sl.sheeplive.eu/ so dostopne kratke risanke, ki opozarjajo na nevarnosti interneta, mobilnih telefonov in novih tehnologij. Mlajši otroci bodo preko predstavljenih vsebin deležni preventivnih nasvetov, starejšim pa risanke na zabaven način postavljajo ogledalo neprimernega obnašanja na spletu. Starši si lahko risanke ogledate skupaj z otroki, so namreč odlična iztočnica za pogovor o odgovorni in varni rabi IKT.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 80-81.