Varovanje zasebnosti otrok

Svetova nista dva, svet je eden (4)

Avstrijski študent prava Max Schrems je pričel z uporabo Facebooka približno leta 2009. Ni bil zelo vesten uporabnik, saj je, kot sam pravi, imel na teden zgolj eno do dve objavi. Leta 2011 mu je uspelo po legalni poti pridobiti seznam informacij, ki jih je o njem beležila aplikacija Facebook. Ko je prejeto datoteko odprl, je doživel neprijeten šok. V dveh letih je podjetju Facebook uspelo zbrati o njem za več kot 1200 strani podatkov, ki so obsegali objave na osebnem profilu, osebna sporočila, seznam prijateljev, kaj je všečkal, s kom je prekinil prijateljstvo, vabila na dogodke ter različne demografske kategorizacije, kot so na primer politična in spolna usmerjenost, prostočasne aktivnosti, potrošniške navade, interesi ter podobno. Maxa pa je najbolj presenetilo, da so bili na seznamu tudi podatki, ki jih je iz svojega profila izbrisal. Skratka, na osnovi prejetih podatkov je lahko kdor koli izdelal zelo natančno rekonstrukcijo Maxovega življenja in njegovega osebnostnega profila v času, ko je uporabljal Facebook.
Ta zgodba je odlično izhodišče za razmislek, po katerih načelih delujejo današnja tehnološka podjetja in kakšen odnos do zasebnosti imamo na svetovnem spletu. Uporabniki navdušeno in intenzivno uporabljamo aplikacije, ki jih podjetja oglašujejo kot brezplačne (in tako bo tudi ostalo), ne pomislimo pa, da njihovo uporabo drago plačujemo s prostovoljnim razkrivanjem osebnih podatkov.

KAJ JE ZASEBNOST?
Kljub temu da zasebnost poznajo vse kulture, jo je izredno težko opredeliti, saj je odvisna od družbenega konteksta in tega, kako jo posameznik razume. V lekarni na primer velja za vdor v zasebnost, če med osebo, ki je na vrsti, in drugim čakajočim ni vsaj meter prostora. Medtem ko na glasbenem koncertu fizična bližina obiskovalcev ne velja kot poseg v zasebnost. Zasebnost je nedvomno pomembna, ker vzpostavlja informacijsko mejo med posamezniki, pa tudi med posameznikom in širšo družbo. Skozi zgodovino se stopnja posameznikove zasebnosti niža, vendar je na tem mestu potrebno izpostaviti, da smo za to v veliki meri krivi sami, saj se ji v večini primerov prostovoljno odpovedujemo. Takšno ravnanje je privedlo do stanja, ko ta vrednota vse bolj izgublja svoj pomen..[okvir] Leta 2016 je po internetu zaokrožila novica, za katero se še danes ne ve, ali je resnična ali gre zgolj za hipotetični poizkus avstrijskega odvetnika. Tedaj osemnajstletna Avstrijka naj bi svoje starše postavila pred sodišče, ker niso hoteli umakniti njenih fotografij, ki so jih sedem let objavljali na svojem Facebook profilu. V tem času naj bi objavili približno 500 fotografij, ki segajo vse do njenega zgodnjega otroštva in vsebujejo tudi podobe, ko se na primer navaja na kahlico, med previjanjem plenice ipd. Dekle je prepričano, da so ji starši s fotografijami povzročili škodo. »Ne poznajo nobenega sramu in nobene omejitve – ni jim mar, ali je bila to fotografija, na kateri sem sedela na stranišču ali ležala gola v otroški postelji – vsaka faza mojega odraščanja je bila fotografirana in nato javno objavljena,« naj bi pojasnila v izjavi za avstrijske medije. Kljub temu da še vedno ni jasno, ali je (bila) ta novica resnična ali ne, izpostavlja enega izmed ključnih problemov zasebnosti v današnjem času.[/okvir]

OSEBNI PODATKI KOT TRŽNO BLAGO
Ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg je ob neki priložnosti izjavil: »Zasebnost ni več družbena norma.« Na žalost je imel v veliki meri prav. Danes je namreč prevladujoča družbena norma deljenje vseh informacij in podatkov. Kdor se s tem ne strinja, je v neformalnem prekršku, velja za nedružabnega ali celo nevarnega, saj verjetno kaj skriva. Tako se uporabniki aplikacij ponosno hvalimo s številom svojih prijateljev in sledilcev, ponašamo se s fotografijami eksotičnih krajev, ki smo jih obiskali, objavljamo športne dosežke in selfije, komentiramo aktualna družbeno-politična dogajanja ipd. Nikoli pa se ne vprašamo, kaj se dogaja z vsemi informacijami, ki jih prostovoljno delimo z množico prijateljev. A tudi če bi se o tem vprašali, žal nimamo pregleda nad tem, kako so podatki, ki jih objavimo na spletnih aplikacijah, uporabljeni in shranjeni oz. komu so posredovani. Dejstvo je, da so ravno naše objave vir zaslužka teh podjetij. In njihov cilj je, da nas pripravijo do tega, da razkrivamo vedno več osebnih podatkov. Da bi to dosegla, se podjetja poslužujejo starega marketinškega trika. Gotovo ste bili kdaj povabljeni k izpolnjevanju ankete, pa ste to prijazno odklonili. Nato vam je anketar ponudil majhno darilce za porabljen čas in trud. Seveda ste nagrado sprejeli in mu v zameno zaupali svoje mnenje in mimogrede še nekaj osebnih podatkov. Takšno ravnanje ni nič presenetljivega, saj smo ljudje za določeno nagrado pripravljeni narediti marsikaj, tudi odpovedati se delu svoje zasebnosti, in večja kot je ponujena nagrada, več informacij o sebi smo pripravljeni razkriti. Če prenesem to logiko v kontekst svetovnega spleta, potem gre nekako tako: več kot bomo objavljali na določeni aplikaciji, npr. Facebooku, bolj bomo nagrajeni s komentarji, všečki, srčki ... In za nagrade v obliki občudovanj in odobravanj naših vsakodnevnih podvigov smo uporabniki pripravljeni prodati ne le svojo, ampak tudi zasebnost drugih oseb, ki so nam fizično ali emocionalno blizu. Pri tem je potrebno posebej izpostaviti starše, ki na spletu objavljajo fotografije svojih (tudi še nerojenih) otrok.

STARŠI, VARUHI ZASEBNOSTI OTROK
Vsi starši smo ponosni na svoje otroke. Tako ponosni, da bi kar celemu svetu pokazali, kaj vse znajo, kako spretni in kako simpatični so. Danes tehnologija omogoča, da lahko to naredimo z zgolj nekaj pritiski na gumb pametne naprave. Objavljanje fotografij in zapisov o svojih otrocih na spletu je že tako pogosto, da ima posebno poimenovanje in sicer sharenting (kar bi v slovenščino lahko prevedli kot delistarševstvo). Ravno zaradi vsakdanjosti tega početja se le redki sprašujejo, ali je to prav. Verjetno je narobe že to, da pri tem početju niso in nikakor ne smejo biti v ospredju želje in potrebe staršev. Ključno je namreč vprašanje otrokove zasebnosti. Starši smo dolžni varovati in obenem spoštovati otrokove pravice in med temi pravicami je tudi pravica do varstva zasebnosti, ki jo vsem državljanom Slovenije zagotavlja Ustava RS, podrobneje pa opredeljuje Zakon o osebnih podatkih.

KAJ SE NA SPLETU DOGAJA S FOTOGRAFIJO VAŠEGA OTROKA
Poleg tega da je otrokom z objavami njihovih fotografij na spletu kršena pravica do zasebnosti, jim je odvzeta tudi možnost, da bi sami odločali o svojem digitalnem odtisu. Uporabniki spleta imajo pravico do tega, da si sami ustvarijo svojo spletno identiteto, s katero se predstavljajo tako, kot si želijo. V nekaterih primerih pa starši pričnejo svojim otrokom odpirati spletne foto albume že nekaj mesecev pred rojstvom ali nekaj minut po njem. Takšno početje lahko kasneje otroku zelo zagreni življenje, predvsem v najstniškem obdobju, ko smo ljudje v procesu najbolj intenzivnega grajenja samopodobe in identitete. Predstavljaj si, da bi v tem obdobju prijatelji odkrili tvojo fotografijo, ki so jo tvoji starši posneli na plaži, in ker si bil na njej tako simpatičen (a seveda brez kopalk), so jo objavili na spletu. In nanjo pozabili. Čez deset in več let pa jo na spletu odkrije tvoj sošolec ter jo deli z ostalimi. Kar naenkrat se ti življenje spremeni, saj postaneš tarča posmeha in mogoče celo medvrstniškega nasilja. Ko že omenjam objavljanje fotografij pomanjkljivo oblečenih otrok, moram opozoriti tudi na možnost njihove zlorabe v protizakonite namene. Med fotografijami, ki jih policija zaseže pedofilom, je v zadnjem času vse več fotografij pomanjkljivo oblečenih otrok, ki so jih na spletu objavili njihovi starši. Dogaja se pa tudi, da se fotografije obdela in spremeni, da otroci na njih postanejo žrtve spolne zlorabe. Ne pozabimo: ko fotografija enkrat pride na splet, nad njo izgubimo nadzor. To pomeni, da si jo iz našega spletnega foto albuma lahko prenese kdor koli (npr. prijatelj od prijatelja, ki je fotografijo všečkal ali komentiral) in z njo dalje manipulira.

SPLET NE POZABLJA
Seveda velja zgoraj napisano tudi za mladostnike in odrasle, ki na spletu sami upravljamo s svojimi osebnimi podatki. Preden kar koli objavimo na kateri izmed aplikacij, pa naj bo to fotografija ali komentar, se moramo zavedati, da bo za vedno ostalo na spletu, zabeležen pa ostane tudi obisk vsake spletne strani. Če vse te delne podatke povežemo, se nam pričnejo razkrivati življenjski vzorci uporabnikov. A žal o tem razmišljajo le redki posamezniki. Je pa zato popoln spomin svetovnega spleta izjemno uporaben za delodajalce (Ste v času bolniške odsotnosti na počitnicah?), trgovce (Boste lahko odplačali kredit?), zavarovalnice (Imate kakšno kronično bolezen?), vlomilce (Ste dlje časa odsotni z doma?), policijo (Kje ste bili v času zločina?) ... Vse te osebne podatke je namreč mogoče pridobiti s profilov spletnih aplikacij ali drugih spletnih strani, kjer hote ali nehote puščamo digitalne sledi. Pri ljudeh je na žalost pogosto tako, da se šele ob izgubi nečesa zavemo, kaj smo imeli. In bojim se, da bo tudi z zasebnostjo tako. Živeti življenje, ne da ga drugi komentirajo, všečkajo ali sploh vedo, kako ga živiš, postaja vedno večje razkošje. Žal.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 88-89.