Svetova nista dva, svet je eden (7)

Ko sem se odločil za nakup kolesa, sem ga izvedel preko neznanega prodajalca na spletni strani ebay.com. Ko potrebujem prevoz, se preko spletne strani prevoz.org pridružim neznancu v avtu, ki me odpelje do želene lokacije. Prenočišče v ZDA sem poiskal preko spletne aplikacije Airbnb in se za nekaj dni vselil k popolnemu tujcu. Ko nisem bil zadovoljen z diagnozo, ki mi jo je postavil osebni zdravnik, sem za drugo mnenje povprašal neznance na spletnem forumu, katerega tema so zdravstvene težave. Nanizani primeri so v popolnem nasprotju s tem, kar so nas kot otroke učili starši, učitelji in ostale za nas pomembne osebe, namreč da tujcem pod nobenim pogojem ne smemo zaupati. Kaj se je torej zgodilo z zaupanjem v današnjem času in kaj ima pri tem informacijsko-komunikacijska tehnologija?

ZAUPANJE JE MAZIVO SOCIALNEGA ŽIVLJENJA
Priznani avtor s področja poslovanja Frank K. Sonnenberg je zaupanje primerjal s krvnim tlakom. Je tiho, pomembno za dobro zdravje in, če ga zlorabimo, je lahko tudi smrtonosno. Zaupanje je torej neke vrste mazivo, zaradi katerega odnosi med ljudmi gladko tečejo. Na zelo splošni ravni je zaupanje odraz posameznikovih pričakovanj o tem, da bodo drugi, s katerimi je v odnosu, delovali skladno z družbenimi vlogami, ki jih imajo. Računica je torej izjemno preprosta; če so tovrstna pričakovanja izpolnjena, posameznikova stopnja zaupanja narašča, če niso, pa upada. Pomembno je tudi dejstvo, da zaupanje deluje na podlagi zgodovine: dobra izkušnja iz preteklosti poraja zaupanje v sedanjosti. Poleg tega je stopnja zaupanja do posameznika, s katerim stopamo v interakcijo, odvisna od vrste različnih dejavnikov, med katerimi so tudi njegove vizualne značilnosti, kot so na primer etnična pripadnost, spol, starost ... Izhajajoč iz tega v kibernetskem prostoru oz. na svetovnem spletu sploh ni mogoče govoriti o zaupanju, saj tam niso izpolnjeni osnovni pogoji, na katerih temelji.

ZAUPANJE, NEZNANCI IN SVETOVNI SPLET
Neznanec in zaupanje se v fizičnem prostoru v veliki večini primerov izključujeta. V kibernetskem prostoru pa velja ravno obratno. Kot sem nakazal že z nekaj uvodnimi primeri, se ljudje v vsakdanjem življenju velikokrat zanašamo ravno na informacije, nasvete in storitve, ki jih na svetovnem spletu (pri)dobimo od popolnih neznancev. Takšen preobrat v kontekstu zaupanja bi lahko označil kar za kulturno spremembo. Slednja vsekakor temelji (tudi) na prefinjenih socialnih mehanizmih (sistemi ocenjevanja ponudnikov in potrošnikov) ter algoritmih (hierarhično razporejanje informacij spletnih iskalnikov), ki delujejo po sistemu kazni in nagrad. Vzpostavitev zaupanja na internetu omogoča nekaj digitalnih orodij, ki nas spodbujajo in nam omogočajo, da zaupamo ostalim neznanim spletnim uporabnikom. V nadaljevanju bom v kontekstu spletnega nakupovanja in pridobivanja nasvetov oz. informacij preko iskalnikov predstavil, kako delujejo mehanizmi zaupanja na svetovnem spletu.

Eno izmed najbolj priljubljenih področij iskanja informacij na svetovnem spletu je zdravje. Ko se pojavi določena zdravstvena težava ali simptom, ga enostavno poguglamo. Čeprav zdravstveni strokovnjaki to početje odsvetujejo, saj naj bi bila večina objavljenih informacij netočnih, se ga kljub temu večina ljudi poslužuje. Po podatkih Googla že vsak dvajseti uporabnik tega iskalnika išče informacije v zvezi z zdravjem. Obenem pa iskanje zdravstvenih informacij lahko pripelje do psihološkega stanja, ki se ga označuje kot kiberhondrija (skovanka besed kiber in hipohondrija), saj ljudje velikokrat naletijo na (napačne) informacije, zaradi katerih so prepričani, da imajo veliko resnejše zdravstvene težave kot v resnici.

MEDSEBOJNO OCENJEVANJE
Ko se s prijatelji pogovarjamo o najnovejših nakupih preko eBaya, se vedno najde kakšna nezaupljiva oseba, ki postavlja vprašanja, o katerih sploh ne razmišljamo več, na primer na podlagi česa kupci verjamemo, da: (a) prodajalec želeno stvar dejansko ima, (b) ustreza stanju na priloženi fotografiji in opisu ter (c) bo stvar resnično odposlana, ko bo plačilo izvedeno? Verjetno si je bilo ta vprašanja smiselno postavljati pred dvaindvajsetimi leti, ko je podjetje začelo delovati; danes, ko ima približno 171 milijonov uporabnikov, pa so popolnoma odveč. Stvar namreč funkcionira in to zelo dobro. Spletni portal eBay izpostavljam namenoma, ker je bil eno izmed prvih internetnih podjetij, ki je delovalo na zaupanje med popolnimi neznanci. Skratka, če ne bi bilo eBaya, verjetno danes ne bi poznali niti svetovno uspešnih, na platformah temelječih podjetij, kot sta na primer Uber in Airbnb, ali vsaj ne v takšni obliki. Delovanje tovrstnih internetnih storitev namreč temelji predvsem na medsebojnem ocenjevanju ponudnika in uporabnika, kar je kot prvo uvedlo podjetje eBay. In prav tovrstno ocenjevanje je ključni mehanizem vzpostavljanja zaupanja med prodajalcem in kupcem.

USTVARJANJE ZAUPLJIVEGA OKOLJA
Živimo v obdobju, ko nam je zakladnica človeškega znanja ob vsakem času in kraju dostopna na konicah naših prstov. In veliko ljudi pri vsakodnevnih odločitvah deluje na podlagi informacij ter nasvetov, ki jih (pri)dobi s svetovnega spleta. Pa četudi so dvomljive kakovosti. Posledica tega je, da spletne informacije pomembno vplivajo na ravnanje posameznikov, kar se odraža tudi na nivoju celotne družbe. Eden izmed razlogov, da smo ljudje dokaj zaupljivi do informacij, ki jih pridobimo preko iskalnikov na svetovnem spletu, se nahaja tudi v t. i. filtrirnem mehurčku. Bistvo slednjega je, da iskalnik (npr. Google) uporabniku na osnovi predhodnih iskanj in osebnih informacij ponuja vedno bolj personalizirane zadetke. Filtrirni mehurčki so v prvi vrsti namenjeni pospeševanju prodaje na internetu (npr. Amazon nam na podlagi predhodnih nakupov in ogledov priporoča druge izdelke), žal pa so prodrli tudi v druge sfere svetovnega spleta, kjer uporabnikom omejujejo pridobivanje novih in raznovrstnih informacij. S takšnim prirejanjem iskalnih rezultatov težko izvemo kaj novega – ujeti smo v majhen mehurček svetovnega spleta, v katerem pa se zelo dobro počutimo, saj postaja vse bolj podoben našemu notranjemu svetu. Zaradi tega informacijam, ki jih tam najdemo, tudi vse bolj zaupamo. Ljudje smo nagnjeni k temu, da zaupamo tistim, ki so nam podobni, in enako velja tudi za informacije. Če se skladajo z našimi osebnimi prepričanji, smo do njih veliko bolj zaupljivi kot v nasprotnem primeru.

SKLENJEN KROG ZAUPANJA
Brez dvoma so informacijsko-komunikacijske tehnologije spremenile naš pogled na zaupanje do tujcev tudi v fizičnem prostoru. Toda za utemeljevanje te trditve bi bilo potrebno izvesti bolj poglobljeno razpravo oz. raziskavo, ki presega okvirje tega prispevka. Posamezniki smo namreč še vedno precej nezaupljivi do neznancev na ulici, medtem ko jih na svetovnem spletu sprašujemo za nasvete glede zelo osebnih zadev ali sprejemamo njihove argumente glede naših naslednjih investicij v nepremično ali premično premoženje. Mogoče so vzrok temu ključne značilnosti svetovnega spleta, kot so odsotnost fizičnega kontakta, (iz)menjav neverbalnih informacij in relativna anonimnost uporabnikov, kar nam daje občutek, da nimamo opravka z ljudmi, temveč z nezmotljivo tehnologijo. Toda ne pozabimo, da delovanje te tehnologije usmerjajo algoritmi, te pa so sprogramirali posamezniki, ki jim na koncu prav tako zaupamo. In s tem se krog zaupanja med ljudmi sklene.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 80-81.