SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Svetova nista dva, svet je eden (8)
Med čakanjem na avtobus ljudje stojijo drug ob drugem. Vsak izmed njih preko telefona komunicira z nekom, ki ga ni tam. Mlad par (verjetno zaljubljen) sedi za mizo v restavraciji. Vsak od njiju se posveča svojemu telefonu. Potniki na vlaku sedijo skupaj v istem oddelku. Vsak izmed njih vztrajno tipka po svojem telefonu. Danes tovrstni prizori ne zbujajo začudenja, postali so samoumevni. Za trenutek naredimo miselni eksperiment in prestavimo prej naštete situacije za približno trideset let nazaj v čas, ko informacijsko-komunikacijske tehnologije še niso bile tako dostopne in razširjene kot danes. Ugotovimo, da se je takratno obnašanje ljudi, ki so se znašli v predstavljenih situacijah, razlikovalo od današnjega, saj so verjetno drug drugemu res posvečali pozornost. Toda ko govorimo o zlatih starih časih, moramo nujno upoštevati, da je bila za odnose, ki jih opisujemo s pridevnikom družabni, še do nedavnega predpogoj fizična bližina. Danes, ko nam tehnologija omogoča komunikacijo, ki ni odvisna od fizične bližine, pa so se tudi odnosi spremenili oz. bolje rečeno prilagodili novim razmeram. In druženje ni nikakršna izjema. Vprašanje je torej, ali se ljudje zaradi informacijsko-komunikacijskih tehnologij res manj družimo ali pa se z novim načinom druženja še nismo sprijaznili.
NOVA BOLEZEN SODOBNEGA ČASA
Nikoli v zgodovini človeštva ni bilo ljudem na voljo toliko sredstev za medsebojno komuniciranje in povezovanje kot danes, kar predstavlja izjemno priložnost za vzpostavljanje raznovrstnih, številnih in nenazadnje tudi kakovostnih odnosov med njimi. Po drugi strani pa različni avtorji opozarjajo, da nikoli v zgodovini človeštva ni bilo takšne krize v medsebojnih odnosih. Razvite družbe naj bi se namreč nahajale na točki, ko se posamezniki najmanj družijo, med njimi pa prevladuje visoka stopnja individualizma. O sodobni osamljenosti nekateri celo govorijo kot o epidemiji zahodnega sveta in povečini naj bi bile za to krive prav informacijsko-komunikacijske tehnologije. Raziskovalci, ki se ukvarjajo s tem družbenim pojavom, ugotavljajo, da povzroča večje zdravstveno tveganje: od debelosti, pomanjkanja gibalne aktivnosti in ostalih sodobnih nezdravih razvad. Osamljenost naj bi bila naslednji veliki svetovni zdravstveni izziv. Toda ko govorimo o osamljenosti, je treba ločiti med samoto in osamljenostjo ter upoštevati, da vsaka osamljenost ni nujno slaba. Od časa do časa nam namreč dobro dene, da smo sami s seboj. Osamljenost postane resna težava, ko se pojavi neskladje med posameznikovimi dejanskimi in želenimi družabnimi stiki. In ravno tovrstno osamljenost naj bi zakrivila uporaba informacijsko-komunikacijskih tehnologij.
- PEW Internet Research, vodilna raziskovalna institucija iz ZDA, ki se ukvarja s preučevanjem informacijsko-komunikacijskih tehnologij, je leta 2010 objavila poročilo z naslovom Najstniki in mobilni telefoni. V njem ugotavljajo, da so najstniki vsak dan v stiku s prijatelji, za kar jih več kot polovica (54 %) uporablja tekstovna sporočila, nekaj več kot tretjina (33 %) pa jih to počne tako, da se z njimi dobivajo. Ta rezultat si raziskovalci razlagajo kot dokaz, da današnji mladi nikakor niso manj družabni kot v preteklosti.
MORALNA PANIKA
Leta 1998, ko je bil internet še v vzponu, je Robert Kraut s sodelavci objavil članek, v katerem so na podlagi raziskave trdili, da je med novimi uporabniki interneta prisoten upad družabnega življenja in porast osamljenosti ter depresije. Časopis The New York Times je to ugotovitev objavil na naslovnici in s tem povzročil moralno paniko, ki se še danes ni popolnoma polegla. Splošno prevladujoče mnenje je, da so informacijsko-komunikacijske tehnologije razlog, da se ljudje vse manj družimo. Prepričani smo namreč, da so se naši predniki, ki so živeli v predindustrijskem obdobju, družili veliko več, kot se mi danes. Nedvomno večji del tega občutka izvira iz selektivnega zaznavanja sedanjosti. Ko vidimo posameznike, ki so si fizično blizu, a se med seboj ne pogovarjajo, takoj pomislimo, da so osamljeni. Kljub temu pa vsak zase meni, da je v tem pogledu izjema, saj so osamljeni drugi in ne on. K prej omenjenemu zaznavanju sedanjosti moramo nujno dodati še nostalgijo za davnimi časi, v katerih naj bi se ljudje nenehno družili med seboj. Takšne idealizirane podobe družabnega življenja, ki ga opredeljujeta toplina in emocije, ustvarjajo predvsem množični mediji (filmi, literatura), dejansko pa takšno življenje ni nikoli obstajalo.
OSAMLJENI SKUPAJ?
Ko je govora o družabnosti, je nujno upoštevati širši kontekst, v katerem družabnost poteka, in dejavnike, ki vplivajo nanjo. Med številnimi dejavniki naj izpostavim zgolj način povezovanja, ki poteka preko informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Ključna značilnost te komunikacije je, da se lahko odvija kjerkoli in kadarkoli, saj ni vezana na točno določen kraj, kot so na primer javni prostori, lokacija fiksnega telefona ali modema ipd. Takšen način medsebojnega povezovanja pa zahteva tudi ponovni premislek o tem, kaj danes pomeni druženje. Glede na to, da so informacijsko-komunikacijske tehnologije postale samoumevni del vsakdanjega življenja, je razumljivo, da vse bolj spreminjajo tudi naše navade in preko njih tudi družbene pojave. Če je pred desetletji veljalo za družabno dejanje, da se je skupina posameznikov zbrala sredi vasi in se pogovarjala, danes velja za družabno dejanje (tudi) to, da se skupina posameznikov iz različnih krajev zbere na eni izmed aplikacij in se pogovarja preko nje. Dopuščam torej možnost, da so bili družabni tudi ljudje, ki sem jih predstavil v uvodnih primerih. Le da so to počeli preko telefonske aplikacije z nekom drugim, ki se v tistem trenutku ni nahajal ob njih. Današnjega stanja na področju družabnosti ne smemo presojati na podlagi vsakodnevnih podob posameznikov, ki se nahajajo skupaj in namesto da bi se pogovarjali drug z drugim, raje živahno tipkajo po telefonih. Če sta bila še ne tako dolgo nazaj izolacija in nedružabnost sinonima, danes nista več. Pomen te spremembe odlično ponazarja kratek strip, ki je pred leti krožil po internetu, prikazuje pa neučinkovitost metode kaznovanja otrok, ki je bila v uporabi še pred dvajsetimi leti: starši so takrat otroke pogosto kaznovali tako, da so jih poslali v sobo in jih s tem osamili oziroma izločili iz družbe. Danes, ko imajo otroci brezžični dostop do interneta, pametne telefone, tablice, prenosnike, pa tovrstno kaznovanje nima več smisla, ker se preko teh naprav lahko družijo s prijatelji. Ekvivalent takšni izolacijski kazni je danes odvzem pametnega telefona.
NAJMOČNEJŠE SO TISTE VEZI, KI JIH NE VIDIMO
Nesporno dejstvo je, da smo ljudje po naravi družabna bitja, saj so medosebni odnosi bistveni del našega življenja. Ko se v javnomnenjskih anketah posameznike sprašuje, kaj osmišlja njihovo življenje, kaj prispeva k temu, da so srečni, kaj je zanje največja vrednota, v veliki večini primerov odgovorijo, da so to prav medosebni odnosi. In nerazumljivo je, da se tehnologijo, ki je ustvarjena za komunikacijo (in ima to besedo celo v svojem imenu), predstavlja kot glavnega krivca za upad družabnosti. Ob tem je vredno spomniti, da je bil na začetku med večinskim delom populacije vsak medij, ki se je pojavil na novo, sprejet s strahom. Tako je knjige spremljal strah, da bodo pohujšale ljudi, filmi naj bi pokvarili mlade, televizija naj bi otrokom pokvarila vid, videoigre naj bi spremenile ljudi v nasilneže, zadnjo izmed medijskih pridobitev človeštva, informacijsko-komunikacijske tehnologije, pa spremlja strah, da bodo iz ljudi naredile nedružabne in osamljene posameznike. Na koncu lahko rečem zgolj to, da je ta strah popolnoma odveč, kajti če izhajam iz definicije druženja (notranje, čustveno povezovati se), ljudje tega nikakor ne moremo početi z napravami, ampak samo drug z drugim.
Leta 2015 so na univerzi Brigham Young izvedli pregled do tedaj izvedenih raziskav, ki se ukvarjajo z osamljenostjo in izolacijo ljudi. Eden izmed zanimivejših rezultatov je, da družbena izolacija poveča možnost prezgodnje smrti za 50 %.
LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 82-83.
