Svetova nista dva, svet je eden (9)

Pred leti sem bil aktiven član spletnega foruma, kjer smo se srečevali oboževalci pokojnega glasbenika Randyja Rhoadsa. Člani foruma smo bili razpršeni po vsem svetu, kar pomeni, da se nikoli nismo srečali v fizičnem prostoru. Nekega dne nam je eden izmed članov zaupal, da se je znašel v težki finančni situaciji, zaradi česar nujno potrebuje dokaj visoko vsoto ameriških dolarjev. Med različnimi idejami, ki smo jih premlevali, da bi našli rešitev, se je pojavila pobuda, da bi člani foruma prispevali zneske po svojih zmožnostih in tako zbrali zahtevano vsoto. Ker smo bili med seboj zelo povezani in se tudi dobro poznali, smo bili takoj vsi za. Preko spletne aplikacije PayPal smo ustvarili poseben račun in v dveh tednih zbrali potrebno vsoto denarja. Podobnih zgodb o pomoči neznancem z interneta je veliko. Verjetno smo pomoč (specializiranih) spletnih skupnosti tudi sami kdaj iskali, predvsem v primerih, ko smo se prvič podali v nakup stvari, ki je nismo dobro poznali (npr. tekaške superge, športna ura, prenosni računalnik), zaradi velike ponudbe teh izdelkov na trgu pa nismo vedeli, kateri bi bil najbolj primeren za nas. Poleg tega se pogosto poslužujemo uporabe spletnih strani, ki jih ljudje prostovoljno ustvarjajo z namenom pomagati drugim, na primer z informacijami (Wikipedia), odgovori na vsa mogoča vprašanja (Quora) ali dajo na voljo najnovejše multimedijske izdelke (Partis). Večina uporabnikov interneta, se ne sprašuje, zakaj so deležni različnih vrst brezplačne pomoči, ko zanjo prosijo, ampak jo imajo kar za samoumevno.

    Heker (hacker) je bil na začetku (50. in 60. leta prejšnjega stoletja) izraz za posameznike, ki ustvarjajo računalniške sisteme in vanje vdirajo z namenom opozoriti lastnika na varnostne pomanjkljivosti. Za posameznike, ki so v računalniške sisteme vdirali s škodljivimi ali pridobitniškimi nameni, pa se je uporabljal izraz kreker (cracker). V zadnjih desetletjih množični mediji ter zabavna industrija, na primer filmi Vojne igre( Wargames 1983), Hekerji (Hackers 1995), Matrica ( The Matrix 1999), Takedown (2000), Antitrust (2001), Algorithm (2014), Heker (Blackhat 2015), izraz heker uporabljajo za poimenovanje posameznikov, ki protizakonito vdirajo v računalniške sisteme in omrežja. Kot rešitev za to zmedo se ponekod uporablja izraz etični ali beli heker, s katerim se razlikuje med dobrimi in slabimi hekerji.

IKT 09 2018aVZAJEMNA IZMENJAVA POMOČI
Da bi razumeli motive, ki vodijo ljudi, da pomagajo neznancem na internetu, je potrebno najprej pojasniti pomen vzajemne medsebojne (recipročne) pomoči. Načelo vzajemnosti pravi, da vrnemo, kar dobimo od drugih. Povedano z drugimi besedami, če ti oseba A naredi uslugo, ji jo boš po vsej verjetnosti (nekoč) vrnil. Takšno delovanje posameznikov je univerzalni družbeni pojav, saj je vgrajeno v večino etničnih in kulturnih sistemov po vsem svetu. Glede na antropološke in sociološke študije ljudje dajemo, prejemamo in vračamo različne materialne in nematerialne darove z namenom, da bi utrdili medsebojno pripadnost, sodelovanje in povezanost, s čimer posledično gradimo skupnosti. Seveda gre v primeru vzajemnih odnosov na svetovnem spletu za ustvarjanje posebne vrste skupnosti, katere člani so med seboj fizično oddaljeni, vendar je med njimi ravno zaradi recipročnosti prisotna močna emocionalna povezanost.

USTVARJANJE (VIRTUALNE) SKUPNOSTI
Že od začetkov interneta je imelo pri njegovem ustvarjanju pomembno vlogo hekersko gibanje, ki ga je vodilo načelo, da morajo biti informacije brezplačno dostopne. Na podlagi tega lahko rečem, da je bilo delovanje hekerjev motivirano z nekakšno altruistično skrbjo, saj je bil cilj njihovega medsebojnega sodelovanja ustvarjanje vira, od katerega bi imeli koristi vsi uporabniki. Na takšen način bi nastala svetovna virtualna skupnost, katere člani bi si preko interneta medsebojno izmenjevali različne informacije in oblike pomoči. Vendar se internet ni izoblikoval ravno tako, kot so si zamislili takratni hekerji, saj je kasnejši razvoj potekal v dveh smereh: komercialni (informacije so na voljo za plačilo) ter nekomercialni (informacije so na voljo brezplačno). V tem prispevku me zanima predvsem smer, pri kateri so informacije dostopne vsem uporabnikom storitev interneta. Brezplačna dostopnost informacij na internetu pomeni, da so bile te ustvarjene s točno določenim namenom (npr. odgovori na vprašanja, navodila za izdelavo ali popravilo različnih stvari, multimedijske vsebine ...) in so brez omejitev na voljo prav vsem uporabnikom interneta. Takšno stanje posameznike spodbuja, da na internetu niso zgolj prejemniki pomoči (uporabniki), ampak jo nudijo tudi ostalim (ustvarjalci vsebin).

ZASTONJKARJI
Glede na lastnosti internetnega okolja ni presenetljivo, da je med uporabniki interneta prisotna velika skušnjava, da informacij, nasvetov in ostalih vsebin sami ne prispevajo oz. ustvarjajo, ampak zgolj uporabljajo. Takšno ravnanje je poznano kot zastonjkarstvo. To početje je kratkoročno sicer lahko uspešno, na dolgi rok pa pride do učinka bumeranga, saj se tudi ostali pričnejo do zastonjkarja obnašati strateško. Člani določene virtualne skupnosti ponujajo konstruktivno sodelovanje samo posameznikom, ki pomoč vrnejo bodisi njim bodisi komu drugemu. Tiste, ki ničesar ne vračajo oziroma niso kooperativni, kaznujejo tako, da nočejo več sodelovati z njimi ali jih celo izključijo iz skupnosti. Primer takšnega delovanja so posamezniki, ki jih znotraj internetne kulture poznamo pod imenom prežalci (lurkers). Zanje je značilno, da informacije pridobivajo oz. zbirajo, vendar jih ne posredujejo naprej; ko potrebujejo pomoč, zanjo prosijo, vendar je nikoli ne vrnejo. Takšno delovanje je nezaželeno, da ne rečem škodljivo. Če bi se vsi uporabniki interneta obnašali na takšen način, internet ne bi bil več to, kar je – ogromen bazen informacij ter posameznikov, ki so pripravljeni ob vsakem trenutku priskočiti na pomoč. Preživetje interneta je torej v največji meri odvisno od tega, koliko vsebin in aktivnosti uporabniki prispevajo.

POMOČ JE ZAŽELENA, VENDAR Z VELIKO MERO PREVIDNOSTI
Preden internetnemu uporabniku ponudimo pomoč, se moramo najprej prepričati, ali jo zares potrebuje ali gre za prevaranta. Velika mera previdnosti je potrebna predvsem v primerih, ko gre za nudenje finančne pomoči. Na Facebooku velikokrat krožijo različne prošnje posameznikov, ki potrebujejo denar za zdravljenje težke bolezni, so se znašli v finančni stiski ali so nenadoma postali brezdomci. Prošnje so zelo prepričljive, saj nas zaradi kombinacije fotografij in spremljujočih čustvenih opisov stanja pogosto preplavi močna želja, da bi nemudoma pomagali. V takšni situaciji se je najprej potrebno prepričati, ali gre za resnično osebo in ali se je resnično znašla v opisani situaciji, šele nato pričnemo z razmišljanjem, kako bi ji lahko pomagali. Primer finančne pomoči, ki sem ga predstavil v uvodu z namenom, da pokažem, česa je zmožna današnja (virtualna) skupnost, je poseben v tem, da smo se vsi člani skupnosti med seboj dobro poznali, poleg tega pa je oseba, ki smo ji pomagali, imela v skupnosti zelo visok ugled. Ni pa vedno tako.

IKT 09 2018bZAKAJ POMAGATI NEZNANCEM?
Ključno vprašanje je torej, zakaj posamezniki pomagajo neznacem na internetu. Z iskanjem vzrokov za zagotavljanje tovrstne pomoči se ukvarja več raziskav, kot ključne motive pa navajajo naslednje:
pričakovanje, da bo posameznik v zameno od katerega koli uporabnika interneta prejel uporabne informacije in pomoč, ko jo bo potreboval;

  • kot za večino posameznikov je tudi za  uporabnike interneta pomembno, da za svoje sodelovanje dobijo priznanje. Ugled je prepoznan kot eden izmed ključnih motivacijskih dejavnikov, na podlagi katerega posamezniki
  • prispevajo v katero koli skupnost in internet pri tem ni izjema;
  • ko posameznik na internetu objavi določene informacije oziroma pomaga drugim, se v njem vzbudi občutek, da ima določen vpliv na dogajanje v tem okolju;
  • uporabniki interneta objavljajo informacije oziroma pomagajo ostalim, ker potrebujejo pomoč (altruizem).

Seveda se našteti vzgibi med seboj prepletajo, kateri prevladuje, pa je odvisno od posameznega primera ter uporabnika interneta. Zanimivo je, da se rezultati nedavno izvedenih znanstvenih študij nagibajo v smer, da pomoč drugim ljudem ni nekaj, kar bi se posamezniki naučili v procesu socializacije, ampak se s tem vzgibom že rodimo. To pomeni, da se v nas, ko čutimo potrebo po tem, da nekomu pomagamo, prebudi instinkt, podoben lakoti. Te ugotovitve se mi na določeni ravni zdijo smiselne, kajti človeška družba temelji na sodelovanju in njeno preživetje je neposredno povezano z medsebojno pomočjo posameznikov, ki jo sestavljajo.

POMAGAJ SI TAKO, DA POMAGAŠ DRUGIM
V današnji družbi, ki jo poganjata potrošništvo in materializem, nam postaja vse bolj tuja ideja, da ljudje kaj naredijo za druge, ne da bi za to zahtevali plačilo. In takšno početje jih osrečuje, kajti kot pravi zelo star kitajski pregovor, če želiš biti srečen eno uro, si privošči dremanje, če želiš biti srečen en dan, pojdi na ribolov, če želiš biti srečen eno leto, podeduj bogastvo, če pa želiš biti srečen celo življenje, potem komu pomagaj.

 

Internet je postal zelo uporabno orodje za pridobivanje raznoraznih nasvetov, od izdelave umetniških artefaktov, preko iskanja davno izgubljenih prijateljev in zaposlitev, učenja igranja na vse mogoče inštrumente pa vse do izdelave najcenejše hiše na svetu. Med najbolj popularnimi aplikacijami za objavljanje tovrstnih naredi si sam vodičev so Pinterest, Youtube in Snapguide. Za hitro pomoč pri nasvetih glede nakupov različnih stvari, mnenj glede internetnih vsebin, predlogov za izlete ali pomoči pri iskanju pogrešane osebe pa se večina internetnih uporabnikov obrača na socialno mrežo, ki jo ima zbrano na Facebooku.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 80-81.

Zajemi vsak dan

Človek brez poslanstva se počuti brez vrednosti. Poslanstvo je osnovni del človeške osebe in skupnosti.

(Vinko Kobal)
Petek, 12. August 2022
Na vrh