SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Svetova nista dva, svet je eden (12)
Kot otrok sem navdušeno gledal risanke o robotih, ki so se med seboj pogovarjali, razmišljali in predvsem borili proti skupnemu sovražniku. V najstniških letih sem užival v filmih, kot so Iztrebljevalec, kjer se roboti, ustvarjeni za opravljanje fizičnih del, pričnejo zavedati svojega obstoja, Terminator, v katerem se roboti medsebojno povežejo in sprožijo vojno proti ljudem, in Robocop, ki prikazuje terminatorju podobnega robota. V vseh omenjenih primerih se pojavljajo kiborgi, biohekerji, strojno učenje, umetna inteligenca in internet – stvari, ki takrat niso prestopile mej znanstvenofantastičnega sveta. Danes, ko je skoraj vse našteto vsakdanja realnost, se kar sami vsiljujeta vprašanji, ali imajo pisci znanstvene fantastike izjemno moč napovedovanja prihodnosti ali pa med njimi in znanstveniki oziroma inovatorji obstaja posebna povezava.
- Za prvo znanstvenofantastično delo velja roman Frankeinstein, ki ga je leta 1818 napisala Mary Sheley, medtem ko je Jules Verne s svojim izjemnim opusom imenovan za očeta znanstvenofantastičnega žanra. Tudi Slovenci imamo kar nekaj pomembnih piscev znanstvene fantastike, med katerimi izstopajo: Simon Jenko (Mikromega, 1851), Andrej Volkar (Dijak v Luni, 1871), Etbin Kristan (Pertinčarjevo pomlajevanje, 1914), Damir Kajetan Feigel (Elektrokephale, 1920; Čudežno oko, 1930), Vid Pečjak (Drejček in trije Marsovčki, 1961), v zadnjem času pa Edo Rodošek (Temna stran vesolja, 1997), Andrej Ivanuša (Rheia, 2007) ter Erik Sancin (Dvigalo, 2018).
INFORMACIJSKO-KOMUNIKACIJSKE TEHNOLOGIJE IN ZNANSTVENA FANTASTIKA
V splošnem velja prepričanje, da so informacijsko-komunikacijske tehnologije, ki jih dnevno uporabljamo, izključno rezultat idej genialnih inovatorjev, raziskovalcev ali znanstvenikov, ki jih ustvarijo v svojih laboratorijih. Dejansko pa je veliko izmed teh idej obstajalo več desetletij, preden so postale realnost oziroma del našega vsakdana. Obstajale so v literarnih in filmskih zgodbah, ki se uvrščajo v znanstvenofantastični žanr. Kljub splošnemu prepričanju o nesmiselnosti in celo manjvrednosti tega žanra, je tesno prepleten z realnostjo, ki jo živimo. Povedano drugače, ideje, ki jih predstavljajo avtorji znanstvenofantastičnih zgodb, velikokrat spodbudijo raziskovalce in znanstvenike, da jih realizirajo. Inovacije na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologij pri tem niso nikakršna izjema. Preden pa se jim podrobneje posvetim, je potrebno pojasniti, kaj obsega pojem znanstvena fantastika.
LITERARNI ODGOVOR NA TEHNOLOŠKI NAPREDEK
Zgodnje oblike znanstvenofantastičnega žanra so se pojavile v začetku 19. stoletja. To je bil čas, ko je družba doživljala velike spremembe, ki jih je v glavnem povzročala industrijska revolucija. Še danes je bistvo tega žanra predvsem v iskanju odgovorov na vprašanja, ki se porajajo s tehnološkim razvojem. Izhajajoč iz tega lahko rečem, da je znanstvena fantastika način, na katerega se literarni svet sooča z družbenimi spremembami, ki jih povzroča tehnološki napredek. Znanstvenofantastične zgodbe namreč preučujejo različne možnosti razvoja, potencialne uporabe in nenazadnje tudi posledice uporabe tehnologije v vsakdanjem življenju. Ta proces je dvosmeren, včasih se določena tehnologija pojavi najprej v kateri izmed znanstvenofantastičnih zgodb in nato postane realnost, lahko pa je najprej razvita in v uporabi, nato pa znanstvenofantastični avtorji v svojih zgodbah razmišljajo o njeni potencialni uporabi in širših družbenih posledicah, ki jih prinaša.
- Philipp Jordan, raziskovalec na havajski univerzi, je s sodelavci v letošnjem letu preučil, na kakšen način raziskovalci, ki se ukvarjajo z interakcijami med človekom in računalnikom, pri svojem delu kot navdih uporabljajo znanstvenofantastične zgodbe. Skupina raziskovalcev je preučila pojavnost šestih znanstvenofantastičnih terminov v 5812 znanstvenih publikacijah, ki obravnavajo interakcijo med človekom in računalnikom, objavljenih med leti 1982 in 2018. Ugotovili so, da znanstvena fantastika med drugim služi znanstvenikom kot teoretično izhodišče oblikovanja raziskave.
Znanstvena fantastika navadno opisuje svetove, ki se zaradi novih tehnologij, znanstvenih odkritij ali drugačnih družbenih ureditev razlikujejo od sveta, v katerem trenutno živimo. S tem nam pomaga razmišljati vnaprej in napovedovati tehnološko ter družbeno prihodnost, njen najpomembnejši doprinos pa je v tem, da obravnava možne tehnološke, politične, znanstvene in etične posledice teh sprememb. Med drugim nam pomaga pri zavedanju, kakšni prihodnosti se želimo izogniti.
ZNANSTVENA FANTASTIKA, KI JE POSTALA ZNANSTVENO DEJSTVO
Veliko informacijsko-komunikacijskih tehnologij je v znanstvenofantastičnih zgodbah obstajalo že več desetletij, preden so dejansko postale realnost. Sprehodimo se torej skozi zgodovino idej, ki so v času, ko so bile preko znanstvene fantastike predstavljene širši javnosti, veljale za nemogoče, danes pa jih imamo za nekaj vsakdanjega.
Pričeli bomo kar z današnjim ključnim komunikacijskim sredstvom – mobilnim telefonom. Martin Cooper, izumitelj te naprave, je dobil navdih v seriji Zvezdne steze iz leta 1966, v kateri celotna posadka kapitana Kirka nosi komunikacijsko napravo, ki zelo spominja na mobilni telefon. S tabličnimi računalniki so bili opremljeni astronavti v filmu 2001: Vesoljska odiseja iz leta 1968. Te naprave so bile idejna osnova za razvoj tabličnih računalnikov, kot jih poznamo danes. Hologram se prvič pojavi leta 1977 v filmu Vojna zvezd: Novo upanje, prvem delu trilogije. Trideset let kasneje je uspela iluzija podobe 3D tudi v realnosti, in sicer je z njeno pomočjo oživelo kar nekaj pokojnih glasbenikov, med njimi Elvis Presley, Michael Jackson, Frank Zappa in Ronnie James Dio. Leta 1982 je William Gibson objavil znanstvenofantastični roman Nevromant, v katerem sta prvič predstavljeni ideji kibernetskega prostora in virtualne resničnosti. Kibernetski prostor je postal širše priljubljen v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, potem ko je Tim Berners-Lee leta 1989 vzpostavil svetovni splet oz. internet, kot ga poznamo danes. Ideja virtualne resničnosti pa je pogosta tema znanstvenofantastičnih filmov, kot so na primer Matrica (1999), Trinajsto nadstropje (1999), Avatar (2009) in Other Life (2017), v katerih so tudi izjemno dobro predstavljene njene razsežnosti. Razvoj informacijsko-komunikacijskih tehnologij v zadnjih letih doživlja razmah predvsem v računalniških igrah, filmih, zdravstvu in vojski. Trenutno so v računalniški in avtomobilski industriji zelo popularna samovozeča vozila, ki so še do nedavnega veljala za neuresničljivo tehnološko vizijo. Kako naj bi delovala, so predstavili znanstvenofantastični filmi Batman (1989), Popolni spomin (1990) in Jaz, robot (2004). Leta 2009 je tovrstna vozila pričel intenzivno razvijati Google in dosegel pomembne preboje, kar kaže, da ni več daleč dan, ko se bomo prevažali z avtomobili, ki jih ne bo več upravljal človek. Leta 2002 je bila v filmu Posebno poročilo predstavljena tehnologija oglaševanja, ki temelji na pridobljenih osebnih podatkih ciljne osebe, t. i. personalizirano oglaševanje. Takrat se je takšno oglaševanje večini zdelo nemogoče, danes pa je za uporabnike svetovnega spleta in spletnih aplikacij prikazovanje tovrstnih oglasov nekaj popolnoma vsakdanjega.
To je zgolj nekaj izmed nepreglednega števila primerov inovacij, ki so se porodile v domišljiji pisateljev in režiserjev znanstvenofantastičnih del ter spodbudile raziskovalni interes med posamezniki, ki so jih nato s pomočjo znanosti spravili v realnost.
PREDSTAVLJAJMO SI ŽIVLJENJE V PRIHODNOSTI
Posebno pozornost bi zahtevale tudi znanstvenofantastične vizije prihodnosti družbenih sistemov, ki temeljijo na uporabi informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Ena izmed vizij, ki se izjemno hitro uresničuje, je popolni nadzor, ki ga nad svojimi državljani izvajajo različne vlade in podjetja. Družbo nadzora in etične posledice, ki jih popolni nadzor prinaša, izjemno dobro opisujeta romana, ki sta bila objavljena v prvi polovici prejšnjega stoletja: 1984 (George Orwell) ter Krasni novi svet (Aldous Huxley). Naj bo v tem kontekstu dovolj, da navedem izjavo Isaca Asimova, enega ključnih avtorjev znanstvene fantastike, ki pravi: »Žalostni vidik trenutnega življenja je, da znanstvena fantastika zbira znanje hitreje, kot družba zbira modrost.«
RAZMIŠLJAJMO O NEPREDSTAVLJIVIH STVAREH
Nikakor ne smemo razumeti, da znanstvena fantastika ustvarja našo prihodost – to nikakor ni res, je zgolj prva raven razmišljanja o njej. Dobra znanstvena fantastika je neke vrste tehnika razmišljanja oziroma predvidevanja. Na osnovi določenih (realnih) izhodišč se namreč razvija možne scenarije prihodnosti, tako na področju tehnologij kot tudi njihovih vplivov na vsakdanje življenje uporabnikov. V katerega izmed predvidenih scenarijev se bo svet odvrtel, pa je odvisno zgolj od nas.
Pomen znanstvene fantastike je prepoznan tudi v sklopu nove metode oblikovanja (design fiction), katere namen je raziskati različne smeri prihodnosti z ustvarjanjem mogočih in pogosto provokativnih scenarijev. Pri tem se uporablja tehnike, kot so kratki provokativni znanstvenofantastični filmi, izdelava prototipov in grafičnih romanov. Njihov namen je spodbuditi razmišljanje in diskusijo med ljudmi, in to predvsem z vprašanjem: »Kaj pa če ...?«
LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 80-81.
