Nočni psalm

(v spomin na Otona Župančiča)

Zvezde hite čez visoko polnoč
tihe, zlate;
škoda zate,
duh, kam blodiš obupujoč?
Ptič prešumęl je plaho gaj
do družice;
tam – cvetlice:
vonj in šepet je obkrožil ves kraj.
Pošlji še enkrat k zvezdam oko:
svetla cesta
v bajna mesta,
duš tam hrepenenja pojo.
Slušaj navzdol: rodovi dreves,
od obzorja
daljna morja
zlagajo himno nižin do nebes.
Kakor iz školjke motnjava glasov:
dih skrivnosti —
ni radosti,
ni bolečine, a polno je snňv.
Sredi vsega razprostri peroti
kot dve zarji,
in v viharji
harpa boš, ki jo prebira Gospod.

Oton Župančič

Klic noči

Prišló je kakor klic noči,
klic polnoči, od vseh strani
iz mraka,
oko preplašeno strmi
in čaka.
In videl svetlo sem drevo
na vzhodu tam; čez vse nebo
je veje raztegnilo
in s koreninami zemljó
je kakor plug razrilo.
Kot blagoslov dobrotnih rok
se vzpenjalo je vseokrog
v višini,
bodoča pota svojih nog
vsa videl sem v jasnini.
A zdaj, poglej na drugo stran:
tam rasel hrast je velikan
v ozračje jasno —
mrakove bruhajoč vulkan,
tako pošastno.

Oton Župančič

Vsa razkosana,
v prah poteptana
čudežna vezenina!

Naskrivaj jo poberem,
jo s solzami operem,
skrbno jo zvijem,
si v nedra jo skrijem,
ob njej se grejem,
se jočem, smejem,
jo božam, se tešim,
da v bodočnost jo rešim:
o moja domovina!

Oton Župančič