Blaženi Vladimir Ghika

* 25. decembra 1873, Carigrad; 16. maja 1954, Jilava pri Bukarešti

Ghika Vladimir1»Nič ni bolj dragocenega kot biti v ječi zaradi Jezusa Kristusa«

Vladimir Ghika se je rodil na božič, 25. decembra 1873, v Carigradu, kjer je oče Janez Gregorij služboval kot romunski veleposlanik. Bil je potomec moldavske plemiške družine Ghika. Krščen je bil v pravoslavni cerkvi. Leta 1878 se je družina (mati je bila francoska plemkinja) preselila v Francijo in se ustalila v mestu Toulousu, kjer je Vladimir obiskoval srednjo šolo. Potem se je vpisal na fakulteto za politične vede v Parizu, vzporedno je hodil je hodil na predavanja medicine, botanike, umetnosti, književnosti, filozofije, zgodovine in prava, da je bil zares vsestransko razgledan, govoril je 22 jezikov! Po končanih pariških študijih je za nekaj časa zaradi zdravstvenih težav odšel v Romunijo, nato pa ga je pot vodila v Rim in tam je na dominikanski univerzi Angelicum študiral filozofijo in teologijo, iz katere je doktoriral. Aprila leta 1902 je sprejel katoliško vero. Hotel je postati duhovnik ali redovnik, po nasvetu papeža Pija X., s katerim ga je vezalo osebno prijateljstvo, pa se je posvetil apostolskemu delu kot laik, predvsem na karitativnem področju, v Romuniji in drugod po svetu. Po njegovi zaslugi so v Bukarešti odprli prvo brezplačno kliniko 'Marijin Betlehem' in prvo brezplačno bolnišnico sv. Vincencija Pavelskega.

Ghika Vladimir2Njegova želja, da postane duhovnik, se je uresničila 9. oktobra 1923, ko mu pariški nadškof kardinal Dubois podelil mašniško posvečenje. Kot duhovnik je nato sedem let deloval »reven duhovnik med najrevnejšimi« v pariškem predmestju Villejuif. Tam je zgradil leseno barako, ki je imela tri prostore: kliniko in kapelo za zdravljenje telesa in duše, in sobico z leseno klopjo, na kateri je spal. Za njegovo neutrudno apostolsko delovanje ga je papež Pij XI. odlikoval z naslovom apostolski protonotar in poslej so mu vsi pravili 'Monsinjor'. Ustanovil je molitveno občestvo Bratje in sestre sv. Janeza, ki so častili Najsvetejše in premišljevali Sveto pismo, zlasti so se poglabljali v Jezusovo velikoduhovniško molitev po zadnji večerji na veliki četrtek (Jn 17,1–26).

Sredi leta 1939 se je vrnil v Romunijo, kjer ga je zajel vihar druge svetovne vojne. Ostal je tam, da bi pomagal revnim in bolnim ter številnim beguncem. Po vojni so, kot v vseh državah vzhodne Evrope, v Romuniji zavladali komunisti. Kralja so z vlakom odpravili iz države. Vladimir Ghika se ni hotel odpeljati z njim, čeprav je vedel, kaj ga čaka. »Če me Bog želi tukaj, potem ostanem tukaj,« je odgovoril tistim, ki so se bali zanj. Njihov strah je bil upravičen.

Ghika Vladimir3Novi oblastniki so hoteli presekati vezi katoliške Cerkve v Romuniji z Apostolskim sedežem v Rimu, da bi imeli sebi podložno narodno Cerkev. Ghika si je z vsemi močmi prizadeval, da se te vezi ohranijo in da katoličani v Romuniji ostanejo člani vesoljne Kristusove Cerkve pod vodstvom naslednika apostola Petra. To je veleizdaja! 18. novembra 1952 so ga aretirali in po številnih dnevnih in nočnih zasliševanjih, med katerimi so ga na vse načine mučili in poniževali, so ga obsodili na tri leta zapora v koncentracijskem taborišču Jilava. Čeprav je zaradi mučenja skoraj oglušel in oslepel, ga niso zlomili. To je v svojem nagovoru poudaril kardinal Amato: »Dostojanstvo, odpuščanje preganjalcem, duhovna podpora jetnikom, ki so bili z njim, globoko molitveno življenje, vse to je iz njega naredilo visok vzor evangeljskega pričevanja.« Njegove telesne moči, izčrpane zaradi lakote in mučenj, so ugasnile 16. maja 1954. »Umiram s čisto vestjo, ker se zavedam, da sem storil vse, kar sem mogel, za pravo Kristusovo Cerkev.«

Ghika Vladimir5Postopek za njegovo razglasitev za blaženega je začela nadškofija Bukarešta leta 2002. Zbiranje gradiva ni bilo lahko, saj so komunisti uničili vso dokumentacijo o tem, kaj so počeli z njim pri zaslišanjih in v zaporu. Voditelj tega postopka Francisc Ungureanu je o njem dejal: »Vladimir Ghika je bil osebnost ki je presegala vse zemljepisne in narodne meje. Bil je duhovnik, spovednik, duhovni voditelj, znanstvenik, diplomat; deloval je v najrazličnejših krogih: od kronanih glav, državnikov, politikov, filozofov do umetnikov, pisateljev, teologov, pastoralno pa tudi med anarhisti, homoseksualci in prostitutkami.«

(pričevanje 10_2013)

Zajemi vsak dan

Sodnik je samo Bog, nihče drug ne sme biti sodnik svojemu bližnjemu.

(Alojzij Kozar)
Sobota, 23. November 2024
Na vrh