Placido Cortese

*  7. marca 1907, Cres, † november 1944, Trst

Cortese1V Rižarni v Trstu, kjer so bili od jeseni 1943 do konca vojne nacistični zapori in kjer je bilo v krematoriju sežganih več tisoč žrtev, tudi mnogo Slovencev, je bil 15. novembra 2003 sklepni obred škofijskega dela postopka za razglasitev za blaženega p. Placida Corteseja. Ta mladi minoritski redovnik, doma z otoka Cres, je v letih 1942 -1944 z nadčloveškim pogumom reševal življenje mnogim slovenskim in hrvaškim jetnikom v koncentracijskem taborišču Chiesanuova pri Padovi. 8. oktobra 1944 sta ga ugrabila dva esesovska agenta. Odpeljali so ga v Trst, kjer ga je gestapo v bunkerju na Oberdankovem trgu strahovito mučil. Po mučeniški smrti 15. novembra 1944 so njegovo telo sežgali v krematoriju Rižarne.

Dolgo časa je bilo junaško pričevanje tega mladega redovnika pozabljeno. Prvi je o njem pisal dr. Vojko Arko, ki je kot študent medicine v Padovi med drugo svetovno vojno sodeloval s p. Placidom, po vojni pa je odšel v Argentino. Njegov spominski zapis o patru je izšel leta 1967 v Zborniku Svobodne Slovenije. "Več kot dvajset let po Cortesejevi smrti se mi zdi prav, da vsaj nekdo, ki je z njim sodeloval, zapiše nekaj besed v spomin moža, ki je padel samo zaradi nas in ki prav gotovo ne bi zašel v mrežo tajnih služb, če ne bi vojna vihra zanesla Slovencev v mesto sv. Antona." Arkov zapis je spodbudil Iva Jevnikarja, novinarja slovenskega programa italijanske televizije v Trstu, da je začel zbirati dragocena pričevanja o p. Placidu predvsem v slovenskih kulturnih krogih. Lahko rečemo, da je prav on "spodbodel" goriškega nadškofa Vitala Bommarca, bivšega vrhovnega predstojnika minoritskega reda, da je začel razmišljati o postopku za beatifikacijo tega mučenca ljubezni do bližnjega. Škofijski postopek se je pričel 29. januarja 2001 v Trstu, mestu mučenčeve smrti, končal pa se je 15. novembra 2003. Obsežni zbrani spisi so bili tedaj poslani v Rim na kongregacijo za zadeve svetnikov.

Cortese2Rodil se je 7. marca 1907 v mestu Cres na otoku z enakim imenom. Oče Matteo Cortese je bil Italijan, mati Antonija Bataja pa je bila po rodu Hrvatica. Prvorojencu so pri krstu dali ime Nicolo. Za njim sta prišla na svet še brata Matteo/Mate in Antonio/Tone, nazadnje pa še sestra Antonia/Nina, s katero je bil Nicolo/Miko vse življenje tesno povezan. Nekaj let - do italijanske zasedbe otoka leta 1918 je hodil v hrvaško šolo in znanje hrvaškega jezika mu je prišlo zelo prav, ko je med vojno reševal hrvaške in slovenske trpine. Konec oktobra 1920 je trinajstletni Miko odšel v minoritsko semenišče v Camposampieru pri Padovi, kjer je z redovniško obleko dobil tudi redovno ime Placido ("miren, blag, veder"). Nadarjenega fanta so predstojniki poslali na teološke študije v Rim, kjer je leta 1930 prejel mašniško posvečenje. Po končanem študiju je leta 1931 začel pastoralno delovati najprej pri znameniti baziliki sv. Antona v Padovi, kjer je bil moder in priljubljen spovednik. Zatem bil tri leta na minoritski župniji v Milanu. Januarja 1937 pa so ga poklicali nazaj v Padovo in mu zaupali zelo zahtevno službo urednika mesečnika Il Messaggero di S. Antonio (Glasnik sv. Antona) in ravnatelja vseh izdajateljskih dejavnosti, povezanih s tem listom. Posodobil je tiskarno, naklado Messaggera pa je dvignil najprej na 300.000 in nazadnje na več kot 800.000 izvodov!

Cortese3Ko je Italija leta 1941 zasedla del Slovenije, so fašistične oblasti v padovanskem predmestju Chisanuova junija 1942 postavile eno svojih koncentracijskih taborišč, v katerem se je do kapitulacije Italije (8. septembra 1943) zvrstilo okoli 10.000 internirancev, povečini iz tako imenovane Ljubljanske pokrajine, pa tudi iz Istre in od drugod. Skupina študentk iz Slovenije, ki so na padovanski univerzi študirale medicino, je pridobila p. Corteseja, da je začel v taborišču obiskovati njihove svojce in znance. "Sprva je bil nezaupljiv, potem pa je razumel, kaj se dogaja v Sloveniji, koliko je trpljenja, nasilja in medsebojnih trenj. Skrivaj je v taborišče nosil pošto in denar, organiziral je dobavo hrane, obleke, knjig in seveda nudil duhovno tolažbo" (Ivo Jevnikar). Sodeloval je s slovenskim frančiškanskim patrom Atanazijem Kocjančičem, ki je bil vojaški kurat v taborišču.

Po kapitulaciji Italije so Padovo zasedli Nemci in kmalu jim je bilo znano delovanje p. Placida, ki je za reševanje življenj sodeloval tudi z britansko obveščevalno službo. 8. oktobra 1944 sta ga dva "judeža" ugrabila. Prepeljali so ga na sedež Gestapa na Oberdankov trg v Trst, kjer so ga kruto mučili, vendar ni nikogar izdal. Sotrpine, med katerimi sta bila zdaj slavni slikar Zoran Mušič in Ivo Gregorc, je spodbujal k molčečnosti, molitvi in zaupanju v Boga.

(pričevanje - Ognjišče 03_2004)

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh