Anton Prešeren

* 8. junija 1883 v župniji Breznica na Gorenjskem; 7. marca 1965, Rim

Imel je ključ do papeževega srca

"Bog nam je v preteklosti pošiljal velike može, ki so kot svetilniki vodili naše korake," je zapisal Marko Benedik v svoji knjigi Ambasador Cerkve na Slovenskem, v kateri lepo prikaže življenje in delo p. Antona Prešerna, ki je bil več kot tri desetletja (1931-1965) najbolj znana in najvplivnejša slovanska osebnost v Rimu, središču katoliške Cerkve. Vsa ta leta je bil asistent jezuitskega generala za slovanske province. Neki visok vatikanski prelat je dejal o njem: "Pater Prešeren ima ključ do srca papeža Pija XII." V hudih časih med drugo svetovno vojno in takoj po njej so mnogi Slovenci pribežali v Rim in v p. Antonu Prešernu našli iskrenega prijatelja, ki jih je reševal iz njihovih stisk. Kot posrednik pri papežu in vatikanskih uradih je bil nepogrešljiv pomočnik svetniškemu nadškofu Antonu Vovku, ki osebno ni mogel iti v Rim. Z njegovim imenom je povezano še marsikaj, med drugim tudi Papeški zavod Slovenik v Rimu. Ta naš veliki rojak, ki pa je pri nas skoraj nepoznan, je bil leta 1908 - pred sto leti - v večnem mestu posvečen v duhovnika.

Nadškof Anton Vovk je bil pranečak Franceta Prešerna, Anton Prešeren pa ni bil sorodnik našega največjega pesnika, bil pa je nečak škofa Antona Bonaventure Jegliča, kajti njegova mati Jožefa je bila Jegličeva sestra, ki se je poročila s Simonom Prešernom iz Zabreznice, ki spada pod župnijo Breznica. Imela sta osem otrok: štiri sinove in štiri hčere. Dva od sinov sta umrla v nežnih letih, od štirih hčera so tri postale redovnice zagrebške usmiljenke. Anton je bil po vrsti četrti, rojen 8. junija 1883. Stric Anton Jeglič je od leta 1882 deloval v Sarajevu, kjer je nadškofu Stadlerju pomagal pri organizaciji redne cerkvene uprave. Istega leta je bila v Travniku ustanovljena gimnazija, edina srednja šola v Bosni, ki so jo vodili jezuiti. Leta 1894 je stric Anton poklical enajstletnega nečaka Antona na to gimnazijo, ki jo je kot "primus" (prvak razreda) končal z maturo leta 1902. Stric Anton Jeglič, tedaj že ljubljanski škof, ga je kot bogoslovca ljubljanske škofije poslal študirat v Rim. Stanoval je v zavodu Germanik in študiral na papeški univerzi Gregoriani, ki jo vodijo jezuiti. Kot študent je bilo zelo dejaven v Akademiji sv. Cirila in Metoda, ki je povezovala Slovence in Hrvate. Mašniško posvečenje je Anton Prešeren prejel 28. oktobra 1908. Ob njegovi novi maši v kapeli Germanika je bil navzoč tudi stric-ljubljanski škof. Naslednje leto je Anton Prešeren rimske študije končal z dvojnim doktoratom - iz filozofije in teologije. Stric škof, ki je vedel, da nečak Anton želi postati jezuit, ga je poklical domov in ga poslal za kaplana v Borovnico, da bi med ljudmi spoznal "slovensko dušo".

Leta 1910, dve leti po svoji novi maši, je Anton Prešeren vstopil v jezuitski red. Noviciat je, kot član avstrijske province, opravil v Št. Andražu na Koroškem. V letih 1913 do 1918 je deloval kot profesor na jezuitski teološki fakulteti v Innsbrucku. Po ustanovitvi jugoslovanske države je zapustil Innsbruck. Šel je v Sarajevo, kjer je postal ravnatelj Visoke bogoslovne šole ter predavatelj moralne teologije, pedagogike in katehetike. Čeprav kot jezuit še "mlad", je leta 1922 postal provincial jugoslovanske jezuitske province. Odprl je nekaj novih ustanov: dijaško semenišče v Travniku, na Jordanovcu v Zagrebu največjo jezuitsko stavbo v provinci, v Ljubljani dom duhovnih vaj. Leta 1926 je ustanovil Bengalski misijon v Indiji, kjer so delovali slovenski in hrvaški jezuiti (6 Hrvatov in 12 Slovencev, zadnji je bil Jože Cukale, ki je umrl leta 1999).

Delavnega in priljubljenega jugoslovanskega provinciala p. Antona Prešerna je vrhovni predstojnik (general) Družbe Jezusove p. Vladimir Ledochowski, po rodu Poljak, poklical v Rim kot svojega asistenta za slovanske province. To nalogo je opravljal vse do svoje smrti - polnih štiriintrideset let in sicer pod tremi generali. Naučil se je šestih slovanskih jezikov in romunščine, da je lahko z jezuiti slovanskih provinc in romunske govoril v njihovem jeziku. Pred Prešernovim prihodom je bila slovanska navzočnost v Rimu neznatna, po njegovi zaslugi pa se je kmalu povečala, zlasti v jezuitskih ustanovah. Pater Prešeren je bil zelo cenjen svetovalec v slovanskih zadevah že v času papeža Pija XI. (1922-1939). Njegov ugled in vpliv pa se je še dvignil za časa Pija XII. (1939-1958). Vrata do njega so mu bila vedno odprta in pogosto je dosegel, da je papež ljudi v stiski sprejel v zasebni avdienci. S papežem Janezom XXIII. (1958-1963) pa se je p. Prešeren osebno poznal iz Bolgarije, kjer je bil nadškof Angelo Roncalli apostolski delegat. Zadnji del zgoraj omenjene knjige je posvečen delu p. Antona Prešerna za Cerkev na Slovenskem. Po njegovi zaslugi so bili v Vatikanu dobro obveščeni o cerkvenih razmerah na Slovenskem po drugi vojni. Ko je škof Anton Vovk leta 1960 prišel v Rim na obisk "ad limina", so ga sprejeli kot pričevalca vere v času komunizma. V rimskih arhivih so ohranjena temeljita poročila o verskem življenju v Sloveniji, ki jih je škof Vovk pošiljal "Beleju" (hišno ime) - p. Antonu Prešernu, ta pa jih je dostavljal ustreznim vatikanskim uradom. Bil je duša občestva rimskih Slovencev, ki so z njegovo smrtjo 7. marca 1965 izgubili očeta.

(pričevanje - Ognjišče 08_2008)