Gregorij Rožman

* 9. marec 1883, Dolinčiče, Koroška, † 16. november 1959, Cleveland, Ohio,ZDA

Po krivici obsojeni dobri pastir

Pred šestdesetimi leti, 30. avgusta 1946, je vojaško sodišče v Ljubljani na montiranem sodnem procesu "obsodilo" v njegovi odsotnosti ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana zaradi "izdajstva naroda in domovine" in "neštetih vojnih zločinov" na "odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 18 let, izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo desetih let po izdržani kazni in zaplembo celotne imovine". S procesom so preganjali predvsem katoliško Cerkev, ki jo je škof predstavljal, in je bila za komunistične oblastnike največja ovira, da bi po krvavi zmagi zavladali tudi na dušami slovenskih ljudi. Obsodba je bila posmeh pravici. "Sodišče sploh ni upoštevalo dejstva, da je škof pri okupatorju interveniral za nešteto ljudi, za katere so svojci ali prijatelji pri njem iskali pomoč," piše zgodovinarka dr. Tamara Griesser-Pečar. "Skozi dolgo vrsto let sem imela priliko opazovati škofovo dobro srce za vse, ne glede na njih prepričanje," je hotela pričati zanj mati komunista Toneta Tomšiča.

Njeno pisno pričevanje je sodišče zavrnilo, češ "da je že sam predlog zaslišanja priče, ki bi se sklicevala na slavno ime padlega narodnega heroja Toneta Tomšiča, neumesten, zato, ker žali najgloblja čustva slovenskega naroda, zlasti ker so ga v smrt pognali prav isti ljudje, ki sedaj sede na zatožni klopi". Sodišče ni bilo pripravljeno upoštevati kakršnekoli olajševalne okoliščine v procesu proti škofu Rožmanu. "Komunistična partija je namreč škofa že pred tem politično obsodila in je potrebovala zaradi domače in tuje javnosti le še formalnopravni akt, ki bi njeno obsodbo potrdil in ji tako dal videz legalnosti" (dr. France M. Dolinar).

Gregorij Rožman je bil doma s Koroškega. Rodil se je 9. marca 1883 v Dolinčicah, župnija Šmihel pri Pliberku, kot najmlajši od šestih otrok Franca in Rožmana in Terezije roj. Glinik. Po končani osnovni šoli v Šmihelu je obiskoval gimnazijo v Celovcu. Po maturi leta 1904 je vstopil v celovško bogoslovje. Po treh letnikih bogoslovnega študija je bil leta 1907 posvečen v duhovnika. Po novi maši je študij nadaljeval in končal ter leta 1908 postal kaplan v Borovljah, toda že naslednje leto ga je škof Kahn poslal študirat na Dunaj. Študij je "okronal" z doktoratom in se leta 1912 vrnil v Celovec, kjer je bil najprej prefekt v malem semenišču, jeseni 1913 pa je postal profesor cerkvenega prava in moralke na bogoslovnem učilišču v Celovcu ter hkrati spiritual (duhovni vodja) v celovškem bogoslovju. Kot zaveden Slovenec se je moral proti koncu leta 1919 pred nemškimi nacionalisti umakniti v Ljubljano, kjer je postal profesor kanonskega (cerkvenega) prava na Teološki fakulteti novoustanovljene slovenske univerze. Bil je nasprotnik nemškega nacizma in italijanskega fašizma. Zmote teh dveh totalitarizmov je tudi javno v pridigah pobijal. Zvest nauku Cerkve je kasneje enak odnos zavzel tudi do komunizma. Ko je OF pod krinko NOB sredi sovražne okupacije sprožila komunistično revolucijo, je izjavil: "Do zadnjega bom trdil in učil, da je brezbožni komunizem največje zlo in največja nesreča za slovenski narod." "In zgodovina mu je dala prav," je zapisala zgodovinarka Tamara Griesser-Pečar.

Sveta stolica je 17. marca 1929 Gregorija Rožmana imenovala z pomožnega škofa ljubljanskemu škofu Jegliču s pravico nasledstva. Kot da bi slutil, kakšne preizkušnje ga v škofovski službi čakajo, si je izbral geslo "Crucis pondus et praemium" (Križa breme in plačilo). Ko je leta 1930 prevzel vodstvo ljubljanske škofije, je nadaljeval versko in moralno prenovo, ki jo je korenito zastavil njegov prednik škof Jeglič. Škof Rožman je pospeševal verske in apostolske organizacije, kot Marijine družbe in Katoliško akcijo. Slednja naj bi se razvila po vseh župnijah po stanovskem načelu, zelo pomembna je postala dijaška KA. Leta 1935 je v Ljubljani organiziral veličastni II. evharistični kongres za Jugoslavijo, leta 1939 pa VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja. Leta 1940 je s škofijsko sinodo ter izdajo Zakonika ljubljanske škofije in Pastoralnih inštrukcij dopolnil škofijsko ureditev, kar pa zaradi izrednih razmer med drugo svetovno vojno in po njej ni moglo zaživeti.

Ob sovražni okupaciji aprila 1941je bila ljubljanska škofija razdeljena. V delu, ki so ga zasedli Nemci (Gorenjska), je ostalo 142 župnij, izgnanih je bilo 193 duhovnikov, 200.000 vernikov je ostalo brez dušnih pastirjev, Škofovi zavodi v Šentvidu so bili zasedeni in spremenjeni v zapore. Italijani so na okupiranem ozemlju (Dolenjska in del Notranjske) duhovnikom dovolili ostati na službenih mestih in bolj ali manj nemoteno opravljati svoje dušnopastirsko delo v slovenskem jeziku, skladno z obljubljeno kulturno avtonomijo v začetku okupacije. Vendar tudi tu ni teklo vse gladko. Škof je na prošnjo slovenskih demokratičnih strank s svojo avtoriteto pogosto interveniral tako pri italijanskih kakor nemških oblastnikih za nedolžne žrtve. Kljub temu so ga komunisti razglašali za "narodnega izdajalca". Po nasvetu najbližjih sodelavcev se je maja 1945 umaknil v Avstrijo, od tam pa v Severno Ameriko. Avgusta 1946 je bil na sramotnem procesu v Ljubljani obsojen. V Ameriki je škof Rožman deloval kot potujoči misijonar med našimi rojaki v ZDA in Argentini. Ko je 16. novembra 1959 v Clevelandu umrl, komunistični oblastniki niso dovolili niti zvonjenja po župnijah ljubljanske škofije.

S. Čuk, Škof Gregorij Rožman. Po krivici obsojeni dobri pastir: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2006), 22-23.