Franjo Kuharić

* 15. april 1919, Pribić, † 11. marec 2002, Zagreb

"Potujemo v življenje"

"Poslednje reči so pred vsakim človekom kot končna resničnost, pred katero je postavljena naša zadnja izbira: Božjo ljubezen za vedno sprejeti ali jo za vedno zavrniti. O tej resnici sem vedno rad razmišljal in rad sem o njej govoril. V tem je ves smisel in bistvo našega obstoja. Zato je smrt sveti trenutek našega rojst­va za večnost." Tako je v svoji oporoki zapisal kardinal Franjo Kuharič, upokojeni zagrebški nadškof, ki je umrl 11. marca 2002.

Rodil se je 15. aprila 1919 v vasi Gornji Pribič kot trinajsti in najmlajši otrok v družini Ivana Kuhariča in Ivane Blažič. "Moji starši so bili kmetje in globoko verni katoličani in v tem duhu so vzgajali tudi nas," je Franjo Kuharič kot mlad zagrebški pomožni škof povedal otrokom, bralcem Malega koncila. "Mama je šla k maši vsak dan, oče vsako nedeljo. Živeli smo od zemlje in v povezanosti z naravo se je v ritmu letnih časov utrjevala naša povezanost z Bogom." Takrat ni bilo ne radia ne televizije, brali so verski tisk in vsak večer skupno molili rožni venec. Po kon­čani osnovni šoli v Pribiču je Franjo jeseni 1931 odšel v nadško­fijsko semenišče v Zagreb, kjer je kot odličen dijak leta 1939 končal osem razredov gimnazije. Po maturi se je odločil za du­hovniški poklic in vpisal se je na bogoslovno fakulteto zagreb­ške univerze. Bogoslovne študije je končal leta 1945 in 15. ju­lija je bil skupaj z 21 sošolci v zagrebški stolnici posvečen v duhovnika. Nadškof Alojzij Stepinac je novomašnikom, ki jih je povabil k sebi na kosilo, dejal: "Pošiljam vas v krvavo kopel!" Nadškof pa tudi mladi duhovniki so se dobro zavedali, kaj jih čaka pod jarmom komunizma. Šestindvajsetletni Franjo Kuharič je svojo duhovniško pot začel kot kaplan v župniji Radoboj pri Kra­pini, že naslednje leto pa ga je nadškof Stepinac postavil za župnijskega upravitelja v Rakovem Potoku in Pavučnjaku. Bili so to nevarni časi. Ko je bil ubit župnik pri Sv. Martinu pod Oki­čem, je Kuharič prevzel upravo tudi te župnije. Skojevci so ho­teli umoriti tudi njega, vendar jim je načrt spodletel. V razmeta­nem stanovanju je našel njihovo sporočilo: "Tovariš pop! Izgini čim prej, sicer te bo požrla megla!" Niso ga prestrašili, ostal je na svojem mestu. Iz varnostnih razlogov pa je vse do leta 1955 spal po zasebnih hišah. Leta 1950 je dobil v upravo še župnijo Sveta Marija pod Okičem. Od župnije do župnije, od cerkve do cer­kve je hodil peš ali se vozil s kolesom. Leta 1957 je bil imeno­van za župnika v Samoboru, kjer je ostal do 15. februarja 1964, ko ga je papež Pavel VI. imenoval za zagrebškega pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje mu je podelil tedanji zagrebški nadškof dr. Franjo Šeper, kateremu je papež Pavel VI. leta 1965 podelil kar­dinalsko čast, leta 1968 pa ga je poklical v Rim ter ga postavil za prefekta (načelnika) Kongregacije za verski nauk. Po njegovem odhodu je Franjo Kuharič postal najprej apostolski administrator zagrebške nadškofije, junija 1970 zagrebški nadškof.

Obsežno zagrebško nadškofijo (leta 1997 so jo razdelili in na­ njenem ozemlju sta nastali dve novi škofiji: varaždinska in požeška) je vodil polnih 27 let. V tem času je ustanovil nad šest­deset novih župnij, zlasti v mestih: v Zagrebu, Sisku, Koprivni­ci, Karlovcu, Varaždinu, Novi Gradiški... Posebno dušnopastirsko skrb je posvečal vernikom v novih zagrebških mestnih četrtih, v katerih komunistične oblasti niso dovolile zidati nobene nove cerkve. Problem so reševali tako, da je škofija kupovala zasebna stanovanja in jih spremenila v bogoslužne prostore. Dolga leta je bil predsednik Jugoslovanske škofovske konference, po razpa­du Jugoslavije pa je vodil Hrvaško škofovsko konferenco. Potoval je po vseh celinah in obiskoval hrvaške izseljence. Leta 1983 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za kardinala. Breme vodstva nadškofije je odložil leta 1997.

Pred odhodom v "novo življenje" je dočakal izpolnitev treh velikih želja. Prva je bila razglasitev svobodne in neodvisne Hrvatske leta 1991; druga - prvi obisk papeža Janeza Pavla II. na Hrvaškem ob 900-letnici zagrebške nadškofije (9. in 10. sep­tembra 1994); tretja pa razglasitev njegovega prednika kardina­la Alojzija Stepinca za blaženega, kar se je zgodilo ob drugem papeževem obisku v hrvaškem narodnem svetišču Marija Bistrica (3. oktobra 1998).

Silvester Čuk