Franz Konig

*  3. avgust 1905, Rabenstein, † 13. marec 2004

"Boga moramo srečati v soljudehř'

Kardinal Franz Konig, dolgoletni dunajski nadškof (1956-1985), spada med velike osebnosti Cerkve dvajsetega stoletja. Vidno vlo­go je odigral na drugem vatikanskem koncilu, po koncilu pa je nad petnajst let vodil Tajništvo za neverujoče. Po "stažu" je najsta­rejši kardinal, saj ga je v kardinalski zbor poklical papež Janez XXIII. pred davnimi 42 leti. Tudi po letih je najstarejši: pred nedavnim (3. avgusta) je obhajal 95. rojstni dan. Proslavili so ga v božjepotnem svetišču Mariazell.

"Seveda so nekatera človeška življenja srečnejša od drugih, a vsa se prej ali slej končajo," je razmišljal kardinal Franz Konig ob svoji 75-letnici. Rodil se je 3. avgusta 1905 v kraju Warth pri Rabensteinu (Spodnja Avstrija). "Bil sem še otrok, ko mi je umrl oče, in moja mati se je še enkrat poročila. Njen drugi mož se je po naključju pisal Kaiser in tako se moj brat in moja sestra piše­ta Kaiser" (Cesar), on pa je Konig - Kralj. Z očimom se nista razumela, na mater pa ga vežejo najlepši spomini. Bil je zelo vedo­željen otrok. V četrtem razredu osnovne šole je spis z naslovom Kaj me pri pouku najbolj zanima zaključil s stavkom: "Vse me zani­ma, saj me prežema velikanska želja po znanju." Ta želja ga je gna­la v šole. Gimnazijo je obiskoval pri benediktincih v Melku, po maturi je nekaj časa na Dunaju študiral filozofijo, potem ga je škof poslal v Rim, kjer je kot gojenec zavoda Germanik študiral teologijo in veroslovje na gregorijanski univerzi. Doktorat je do­segel z disertacijo o različnih vidikih Zaratustrovega nauka (Za­ratustra je bil reformator staroperzijske religije v 5. stol. pred Kr.). V duhovnika je bil posvečen 29. oktobra 1933 in bil takoj nastavljen za kaplana v manjši župniji domače škofije Sankt Pol­ten. Med vojno je bil kaplan v stolni župniji v Sankt Poltnu, po vojni pa nekaj časa dušni pastir dijakov in študentov v Kremsu. Ko je opravil habilitacijo za staro zavezo in primerjalno vero­slovje, je predaval na dunajski univerzi, leta 1948 pa je bil ime­novan za profesorja teologije na univerzi v Salzburgu.

Mladi pro­fesor se je vedno posvečal znanstvenemu delu in objavil je števil­ne knjige. Njegovo prvo večje delo je bila knjiga Stara zaveza in stara vzhodna verstva (1947), v salzburških letih pa je nastalo njegovo zajetno delo Kristus in verstva sveta, ki je izšlo v treh knjigah (1951). Kmalu pa izidu tega dela, ki je za preučevanje ver­stev temeljnega pomena, je bil imenovan za pomožnega škofa v Sankt Poltnu. Iz znanstvenih krogov so se zaslišali ugovori: "Ali ni ta­kega strokovnjaka škoda? Za škofa bi lahko dobili koga drugega!" Škofovsko posvečenje je prejel leta 1952 in štiri leta pomagal svo­jemu ostarelemu škofu. Leta 1956 je postal dunajski nadškof, dve leti pozneje ga je papež Janez XXIII. imenoval za kardinala. Ko je ta "prehodni" papež 25. januarja 1959 napovedal koncil, je postal kardinal Konig član osrednje komisije, ki je morala zarisati glav­ne koncilske teme, med samim koncilom pa je sodeloval v teološki komisiji, v komisiji za nekrščanska verstva, odigral je pomembno vlogo pri oblikovanju Izjave o verski svobodi, ki je bila sloves­no razglašena 7. decembra 1965.

Papež Pavel VI. mu je zaupal vod­stvo Tajništva za neverujoče, ustanovljeno zadnje leto koncila (1965), in predsedoval mu je do leta 1980. Na željo papežev Jane­za XXIII. in Pavla VI. je opravljal razne "posredovalne" naloge: navezoval je stike s Cerkvami "za železno zaveso" - v komunistič­nih deželah vzhodne Evrope, šel je na obisk k pravoslavnim, k Ju­dom, k muslimanom. Leta 1985 je odložil breme vodstva velike du­najske škofije, ostal pa je "pojem" moža Cerkve, ki zna prisluh­niti sodobnemu človeku. Pred dvajsetimi leti je dejal: "V prihod­njih letih bo mir, ki nam je potreben za molitev, vse bolj ogro­žen. Če bomo torej hoteli zaznati in najti Boga, ga bomo morali srečati v soljudeh."

Silvester Čuk