Papež Frančišek

* 17. december 1936, Buenos Aires; izvoljen za papeža 13. marec 2013)

"Moli zame po slovensko"

»Naloga konklava je, da izvoli rimskega škofa. Zdi se, da so ga šli moji bratje kardinali poiskat na konec sveta,« je v sredo, 13. marca 2013, na začetku svojega prvega pozdrava dejal novoizvoljeni papež Frančišek stotisočglavi množici, ki se je zbrala na Trgu sv. Petra. S svojo prisrčnostjo in preprostostjo je takoj osvojil vernike. Množico na trgu in številne ljudi, ki so po vsem svetu prek televizije spremljali papežev prvi nastop, je presenetil z molitvijo za nekdanjega papeža. Še bolj pa s prošnjo, naj ga blagoslovijo najprej oni, potem bo on nje.

Papež Frančišek je še rekel, da Cerkev v Rimu predseduje v ljubezni drugim Cerkvam. »To je pot bratstva in ljubezni, pot medsebojnega zaupanja.« Nato pa spet povabil k molitvi: »Vedno molimo drug za drugega. Molimo za ves svet, da bi v njem zavladalo veliko bratstvo.«

Ljudi so očarale ne samo njegove preproste in prisrčne besede, ampak tudi njegova preprosta pojava: mož, oblečen v bel talar, brez vsakršnih dodatkov, preprost lesen križ na prsih ... Takoj so začeli govoriti o napovedi novega načina papeževanja in da je tu nov Frančišek, ki bo prenovil C/cerkev.

In kdo je pravzaprav papež Frančišek?

Jorge (Jurij) Mario Bergolio, kakor se imenuje novi papež, se je rodil 17. decembra 1936 v argentinskem Buenos Airesu staršem italijanskih priseljencev. Najprej je študiral kemijo in študij končal z diplomo. V kraju Villa Devoto je vstopil v bogoslovje, leta 1958 pa je stopil v noviciat Družbe Jezusove (jezuiti). Humanistične študije je leta 1963 končal v Čilu. Ko se je vrnil v Buenos Aires, je študiral filozofijo. Potem se je zanj začela leta pestrih nalog in služb: med letom 1964 in 1965 je poučeval književnost in psihologijo na dveh ustanovah v Buenos Airesu. V letih med 1967 in 1970 je v San Miguelu študiral teologijo. Duhovniško posvečenje je prejel 13. decembra 1969.

V letih 1970 in 1971 je bil na tretji probaciji v Španiji, večne zaobljube pa je opravil 22. aprila 1973. V letih 1972 in 1973 je bil vzgojitelj novincev v San Miguelu. Obenem je bil profesor na teološki fakulteti, svetovalec jezuitske province ter rektor zavoda.

Leta 1973 je bil izvoljen za provinciala argentinskih jezuitov in to službo je opravljal šest let. 1980. leta je bil premeščen v San Miguel, kjer je bil šest let rektor semenišča, obenem pa še župnik bližnjega kraja. Marca 1986 je odšel na doktorski študij v Nemčijo. Po vrnitvi v domovino je bil v Cordobi duhovni voditelj in spovednik.

Papež Janez Pavel II. ga je 1992. leta imenoval za pomožnega škofa v Buenos Airesu. Čez pet let je bil imenovan za nadškofa pomočnika iste nadškofije. Ob smrti kardinala Quarracina (1998) je postal nadškof ordinarij. Hkrati je bil tudi ordinarij za vernike vzhodnega katoliškega obreda, ki so prebivali v Argentini in niso imeli stika s svojim škofom. Leta 2001 ga je blaženi Janez Pavel II. imenoval za kardinala. Med leti 2005 in 2011 je bil predsednik Argentinske škofovske konference.

'Konservativen' ljubitelj ljudi na robu družbe

Kardinal Bergoglio je bil znan po svoji izredni skromnosti. Ko je postal kardinal, je rekel vernikom, naj ne hodijo na njegovo kardinalsko umestitev v Rim, ampak naj denar za letalsko vozovnico raje namenijo revnim v svojem okolju. Sam je živel v preprostem stanovanju, ne v škofijski palači, vozil se je z javnimi prevoznimi sredstvi in ne z limuzino, sam si je celo kuhal. Govori se, da je dober kuhar. Po skromnosti je res podoben sv. Frančišku, po katerem si je nadel tudi ime.

Po spletu so zaokrožile njegove fotografije, kako se vozi s podzemsko železnico. Tej 'tradiciji' je ostal zvest tudi kot papež. Po izvolitvi je bil zanj pripravljen poseben avtomobil, ki naj bi ga odpeljal v Dom sv. Marte na večerjo s kardinali. Toda on je raje izbral avtobus in se na večerjo odpeljal skupaj s kardinali. Med večerjo je kardinalom rekel, naj jim Bog odpusti za to, kar so mu storili.

Kot buenosaireškega nadškofa so ga videvali na obiskih revnih predmestij, zlasti pred prazniki. Nadškof je bil znan po svoji skromnosti, ponižnosti in sočutnosti do ljudi na robu družbe. Ljudje so si dobro zapomnili, kako je leta 2001 obiskal hospic, v katerem je umil noge dvanajstim bolnikom z virusom HIV. Tudi ta pretresljiva fotografija je zaokrožila po spletu po njegovi izvolitvi za papeža (objavljamo jo na str. 10). Čez nekaj let je med mašo zadnje večerje na veliki četrtek umil noge dvanajstim zasvojencem. S svojimi dejanji je pokazal, kakšen bi moral biti odnos Cerkve do najbolj ranljivih ljudi v družbi. Kljub tem njegovim potezam, so ga nekateri mediji že označili za konservativca.

Osebna skromnost pa ga ni ovirala, da ne bi bil kritičen, celo zelo kritičen do državnih oblasti. Znano je, da se je odločno nasprotoval evtanaziji in se zavzemal za kulturo življenja. Z argentinsko vlado je prišel v spor, saj ji je ostro nasprotoval, ko je želela uzakoniti istospolne poroke in jim dovoliti posvojitve otrok. Posvojitve v takih zakonih je označil kot diskriminacijo otrok.

V nekaterih medijih, ki bi radi veljali za kritične samo zato, ker so kritični do Cerkve, so se pojavili očitki, da je kot jezuitski provincial premalo storil za dva zaprta jezuita. Vse očitke je ovrgel. Bil je pa sposoben prositi odpuščanja v imenu Cerkve, če je ta naredila premalo za časa vojaške diktature.

Pot, ki vodi na Petrov sedež

Kardinal Bergoglio je v rimski kuriji opravljal različne službe. Bil je član Kongregacije za kler, Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. Bil je tudi član Komisije za Latinsko Ameriko in Papeškega sveta za družino. Vse to, pa tudi Bergoglijev skromni osebni slog, je nagnilo kardinale, da so ga že leta 2005 želeli izvoliti za papeža. Krožijo govorice, da se je zanj nabralo že veliko glasov, ko je nagovoril volivce, naj volijo za kardinala Ratzingerja. Verjetno je bil prepričan, da je bil v tistem trenutku to najboljši kandidat.

Na letošnjem konklavu so ga 13. marca 2013 v petem krogu glasovanja izvolili za 266. rimskega škofa in pastirja vesoljne Cerkve. Izbral si je ime Frančišek. Tako je postal prvi papež iz jezuitskih vrst in po več stoletjih prvi papež, ki ne prihaja iz Evrope.

Prvi koraki

Že v prvem nagovoru vernikom je dejal, da bi jutri rad poromal k Materi Božji. Še prej se je zahvalil za sprejem in vsem zaželel prijeten počitek. Svojo besedo je držal in 14. marca zjutraj se je napotil v rimsko baziliko Marije Snežne, kjer je molil pred znamenito podobo Božje Matere ter ji priporočil svojo papeško službo. Nekateri so opazili, da je na Marijin oltar položil šopek rož, drugi pa, kako je na tem svojem prvem romanju blagoslovil nosečo ženo.

Prvi latinoameriški papež je prvo mašo daroval na kraju, kjer je bil izvoljen za rimskega škofa – v Sikstinski kapeli. Zbranim kardinalom je položil na srce, naj ne pozabijo, da je treba graditi na Kristusu: »Lahko marsikaj gradimo, toda če ne izpovedujemo Jezusa Kristusa, ne bo nič koristilo. Postali bomo sočutna nevladna organizacija, ne pa Cerkev«. Papež pridige ni bral, ampak je govoril na pamet, iz srca.

Moli zame po slovensko

Papežu Frančišku tudi Slovenci nismo neznani. Kot buenosaireški nadškof je imel več pomožnih škofov. Med njimi je bil tudi Slovenec Vinko Bokalič, ki ga je v škofa posvetil sedanji papež, takratni kardinal Bergoglio. Škof Bokalič naj bi bil tudi njegova izbira. Pomožni škof je dejal, da se v Argentini izredno veselijo novega papeža. Da ga pa niso pričakovali, kaže dejstvo, da je njega novica dosegla ko je bil na srečanju z duhovniki ene od dekanij. Verniki nadškofije so množično napotili v stolnico, da se Bogu zahvali za novega papeža. Sicer so pričakovali, da bo kardinal Bergoglio kmalu dobil naslednika na sedežu buenosaireške nadškofije, saj je ob dopolnjenem 75. letu starosti ponudil svoj odstop, čeprav je še dokaj pri moči.

Tudi kardinal Rode je dejal, da papež Frančišek pozna Slovence in Slovenijo: »Med našimi rojaki v Argentini so bili njegovi najožji sodelavci nekateri znameniti slovenski duhovniki, ki jih izredno ceni. Eden njegovih pomožnih škofov v Buenos Airesu je msgr. Vinko Bokalič. Bergoglio je med svojim potovanjem po Evropi leta 1970 obiskal tudi Slovenijo in bil teden dni gost pri lazaristih na Maistrovi ulici v Ljubljani.« Takrat sta si z Francem Rodetom ogledala predstavo Carska nevesta v ljubljanski operi. Ali lahko njegovo naklonjenost do Slovencev vidimo tudi v tem, da se je v petek, 15. marca, srečal s Pedrom Opeko, znanim slovenskim misijonarjem, rojenim v Argentini?

Novi papež je Slovencem po kardinalu Rodetu poslal prošnjo za molitev: »Preden se je v četrtek zjutraj odpeljal proti baziliki Marije Velike, da se priporoči varstvu Božje Matere, mi je ob kratkem srečanju v Domu sv. Marte v Vatikanu dejal: "Rece por mi en esloveno! (Moli zame po slovensko.)".« Kardinal pravi, da to prošnjo razume kot "neposredno vabilo vsem nam, da novega papeža, ki sta mu Slovenija in slovenski narod pri srcu, podpiramo v molitvi pri izvrševanju njegovega poslanstva."

Božo Rustja