Jean Guitton

* 18. avgusta 1901, Saint Etiene; 21. marca 1999 Pariz

Jean Guitton se je rodil 18. avgusta 1901 v mestu Saint Etienne v katoliški družini. Kot otrok je čutil ostro nasprot­je med versko vzgojo doma in protiversko vzgojo v šoli (Fran­cija se je leta 1904 razglasila za laično državo). Močno oporo je našel v starem, slepem duhovniku P. Pouetu, ki mu je odpiral oči za božje resničnosti. Rad je prebiral spise filozofov in vse življenje se je imel za učenca Henrija Bergsona. Pred drugo svetovno vojno je bil profesor prava, vojno je preživel kot ujetnik v Nemčiji, po vojni pa je bil do upokojitve (1968) profesor na pariški univerzi Sorboni. Živel je zelo skromno v najetem stanovanju, katerega stene so krasile njegove lastne umetniške slike. Bil je vdovec brez otrok. Njegovo skoraj sto­letje dolgo življenje se je izteklo 21. marca 1999 v pariški bolnišnici Val-de-Grace (Dolina milosti).

Guitton je svoja razmišljanja zapisoval skoraj do zadnjih dni in zapustil je okoli petdeset knjig, od katerih so najbolj znane: Problem Jezusa, Bog in znanost, Kaj verujem, Stoletje, ki prihaja, Absurd in misterij, Moj filozofski testament (Ul­tima verba)." Vse moje iskanje se je vrtelo okoli te osi: malo kritične misli in malo znanosti človeka oddaljuje od Boga, veliko kritične misli in veliko znanosti pa ga njemu približu­je." V slovenskem prevodu imamo njegovo knjigo Človek išče res­nico (Ognjišče, Koper 1988), ki v izvirniku nosi naslov Moj mali katekizem - pogovor z otrokom; nastala je na pobudo pa­peža Pavla VI.

Veliko je razmišljal o vstajenju. V svoji knjigi Problem Jezusa, ki ji je dal podnaslov Dnevnik svobodomisleca, trdi, da vstajenje ni samo čudež in večno življenje kot nadaljevanje, dopolnitev zemeljskega bivanja; vstajenje je popolna spremem­ba, poveličanje snovi. V tem je videl tudi ključ za odnos med časom in večnostjo. "Večnost ni podobna času in prava obrazlo­žitev večnosti ni dolgost, ampak navzočnost. Večnost je seda­njost, ki ne mine, sedanjost vedno večnega veselja; veselja, ki je vedno navzoče. Sami vemo, koliko veselja nam daje pri­jateljeva navzočnost. Večnost je navzočnost Boga v nas in nas v Bogu."