Pino Mlakar

* 2. marec 1907, Novo mesto, † 30. september 2006, Novo mesto

Pravi ples je tudi prava molitev

"Zame je telo pot k umetnosti, umetnost pa je izhod človeka iz vsakdanjih naporov. Blagor tistim, ki imajo religiozen občutek, kajti ta jih rešuje praznosti življenja. Telo je zame inštrument, ki poje. Združuje oboje, tako eksistenco s svojimi potrebami po hrani in ljubezni, kot stalno prisotno zavest, da sem samo delček tega stvarstva, ki je tako nedoumljivo in vendar tako lepo... Telo mi je prek umetnosti pot k Bogu." Tako je v pogovoru za revijo Božje okolje 1/2002 iz svoje bogate življenjske izkušnje modroval baletni plesalec, koreograf in pedagog Pino Mlakar, ki mu je bilo tedaj petindevetdeset let. Dve leti pred tem je ostal sam; leta 2000 je namreč odšla v večnost ljubljena žena Pia, s katero sta "korakala v dvoje" (Pas de deux) - na plesnem odru in v življenju - od leta 1929. Zadnji dan septembra 2006 se je v Novem mestu, kjer se je pred skoraj stotimi leti pričelo, njegovo življenje, ki ga vedno "poskušal peljati po svoji vesti", izteklo.

Pino in Pia Mlakar sta bila legendi slovenskega in svetovnega baleta in omenjena sta v prav vseh svetovnih baletnih leksikonih. Pino se je rodil 2. marca 1907 v Novem mestu, kjer je družina živela v stavbi okrajnega sodišča, kajti oče je bil sodni uradnik "s povprečno plačo", je tik pred koncem življenja zapisal v Pino v knjigi Srečne zgodbe bolečina (2005), v kateri obuja svoje spomine na mladost in na dolgo življenjsko pot. "Bili smo tradicionalna uradniška družina, brez imetja, pravzaprav proletarci," je povedal. "Oče je imel službo, nas pa je bilo sedem otrok. Od vseh Mlakarjev sem še edini, zgodaj so mi pomrli. Najstarejši brat je bil profesor zgodovine, drugi inženir. Tudi sam sem se odločil za učiteljsko pot." Pa se je zasukalo drugače in bilo mu je žal, ker je bila mama nad njim razočarana. Zamikal ga je ples. Še preden je videl prvi balet, je že nekaj časa sam zase plesal po stanovanju. "Da sem dobil potreben prostor za gibanje, sem najprej znesel pohištvo iz sobe, kar je vznemirjalo mamo, ki je ljubila red in mir." Gimnazijo je začel obiskovati v Novem mestu, nato pa v Mariboru, kamor se je družina preselila k teti, očetovi sestri. Na tamkajšnji klasični gimnaziji so med drugimi bili njegovi sošolci Edvard Kocbek, Bratko Kreft, Vasja Pirc, Anton Trstenjak. Po maturi se je vpisal na filozofski fakulteti mlade slovenske univerze v Ljubljani vpisal na fiziko, kemijo in matematiko. Bil je odličen risar in mikalo ga je, da bi šel študirat na slikarsko akademijo v Zagrebu. Premamil ga je ples. "V sedmem razredu gimnazije sem se začel zavedati, kako je telo v gibanju svojevrstni posrednik duhovnosti, kateri sem se čutil močno zavezanega." Tedaj je sestavil svojo prvo "koreografijo" - simbolično prosto vajo za dekleta ob petju znane pesmi Gor čez izaro. Leta 1928 ga najdemo na baletni šoli Rudolfa Labana v Hamburgu in pozneje v Berlinu. Na tej šoli je spoznal svojo Pio; njeno pravo ime je bilo Marie Louise Scholz, bila je doma iz Hamburga in skoraj štiri leta mlajša. Bila je ljubezen na prvi pogled. Povabil jo je na morje, na jadranje. S pisnim pristankom njene matere sta se 6. avgusta 1929 na Rabu poročila (poročna priča je bil Edvard Kocbek). Še naprej sta ostala prizadevna in uspešna učenca baletne umetnosti. Pino je povedal, kako je potekalo šolanje pri Labanu: "Učenci so morali z vajo priti do občutja, kako se iz sredine telesa rojeva plesni gib-impulz. Raziskovali smo napetost-popuščanje, ozkost-širokost gibov, priteg-odriv, sunkovitost-lagodje, smeri zamahov in gibov po točkah ikozaedra vse v razmerju do prostora in časa." Začela sta z baletnimi nastopi v deželnem teatru v Darmstadtu, bila sta solista, koreografa in vodji baleta v mestu Dessau pri Leipzigu, v tesni mednarodni konkurenci sta prejela odličje v Parizu (1932), v sezoni 1932/33 sta prvič nastopila v Ljubljani in s plesnim večerom Mlada pota izjemno uspela. "Njun ples raste iz notranje potrebe po izrazu," je zapisal kritik. Kot plesni in koreografski par sta se kmalu uveljavila v evropskih mestih, predvsem v Münchnu in Zürichu, kjer sta prevzela štiriletno baletno službo ter s celovečernim baletom Vrag na vasi doživela veličasten uspeh (1935). Na Bokalcah v Ljubljani sta spomladi 1937 pripravljala celovečerno baletno pripoved, svojo najznamenitejšo izvirno plesno umetnino Lok (Mladost, Ljubezen, Zrelost). Takrat jima je že delala družbo hčerka Veronika, rojena 8. decembra 1935; po Veroniki se je rodil še Tomo. Oba sta šla po stopinjah svojih staršev: Veronika je bila znana baletna plesalka v Ljubljani, Münchnu, Parizu in New Yorku; Tomo, prav tako uspešen baletni plesalec, živi v svojem rojstnem domu v Münchnu z ženo balerino, ki je vodila odlično baletno šolo. Oba otroka bi rada ostala pri starših. Pino in Pia sta načrtovala, da bosta v Novem mestu napravila baletno domačijo, na katero bodo hodili talentirani mladi ljudje. Zemljišče v Ločni je Pino kupil že leta 1937, po vojni pa sta na njem začela graditi dom in baletno domačijo, pa so oblastniki nadnju poslali buldožerje. Ob pomoči prijateljev sta komaj nekaj rešila. "Kot težka mora leži to na mojem srcu; polastili so se mojega koščka zemlje, otrokom so vzeli ne le dom, temveč tudi domovino.... Tega nista mogla prenesti, to ju je odgnalo od doma: hčerko v Ameriko, sina pa v Nemčijo." Po vojni leta 1946 sta Pino in Pia prevzela umetniško vodstvo ljubljanskega baleta in delala z njim dvajset let. Vtisnila sta mu svoj osebni pečat in dosegla, da je slovenski balet postal resnično del slovenske gledališke kulture. Baletnik Vojko Vidmar je zapisal, da ga je nekdo vprašal, če sta Pia in Pino Mlakar imela srečno življenje. "Ožarjenost, s katero smo odhajali z obiskov pri njiju, je dovolj zgovoren dokaz."

pričevanje 12_2006