Jožef Pogačnik

* 28. september 1902, Kovor nad Tržičem, † 25. marec 1980, Ljubljana

Njegovo življenje, ki ga je sprejemal kot odgovorno nalogo, se je pričelo 28. septembra 1902 v Kovorju pri Tržiču. Oče je bil kmet in mlinar, zato je bilo hišno ime "pri Mlinarju" (v svoj škofovski grb je zato postavil mlin). Po domači šoli v Kovorju je Joža, kakor so mu pravili, odšel v Ljubljano, kjer je kot gojenec Marijanišča ostal vse do mature na klasični gimnaziji leta 1922. "Bil je tih gojenec, ves zatopljen v delo," se ga spominja njegov dober poznavalec Jakob Šolar. "Če si ga med učenjem poklical, je odtrgal pogled od knjige, kakor da prihaja iz velikih globin, kakor da se prebuja iz globokega sna, kakor da si ga zmotil pri važnem opravilu." Tak je ostal vse življenje. "V tistih mladih letih," piše dalje Šolar, "se je rad zamikal v svet lepote in beseda mu je zapela v pesmi." Objav­ljal jih je v raznih listih, leta 1931 pa v drobni knjižici z naslovom Sinje ozare pri Mohorjevi družbi v Celju (pri isti založbi je leta 1970 izšla zbirka Pesmi mladih let z 20 novimi pesmimi). Po maturi se je odločil za študij teologije. Marijaniški vodja Andrej Kalan je poskrbel, da je njegov odlični gojenec jeseni 1922 odšel na slovečo teološko fakulteto v Innsbrucku. Tam je težišče njegovega zanimanja prešlo od lepote na resnico, od pesmi na znanost. 25. julija 1927 je bil posvečen v duhovnika in 31. julija je pel novo mašo v domači župnijski cerkvi v Kovorju. Po končanem bogoslovnem študiju se je poleti 1929 vrnil domov kot doktor bogoslovja. Škof Jeglič ga je postavil najprej za kaplana v Kranju, kjer je nadvse uspešno deloval tri leta. Pisatelj Finžgar, župnik v ljubljanskem Trnovem in urednik Mohorjeve, je iskal človeka, ki bi mu lahko prepustil uredniško delo. Dosegel je pri škofu, da je Pogačnik prišel k njemu za kaplana, kjer je leta 1934 prevzel urejevanje Mladike in knjig Mohorjeve družbe.

Leta 1937 pa je Pogačnik postal vodja katoliškega vzgojnega zavoda Marijanišče in tam ostal do leta 1945, ko je bil imenovan za stolnega kanonika v Ljubljani. Po nastopu komunističnega režima leta 1945 ga je zadela usoda številnih slovenskih duhovnikov, ki so bili novim oblastnikom trn v peti. Leta 1946 je bil aretiran in obsojen na devet let zapora, kjer so ga na vse načine psihično mučili, vendar je v moči svoje globoke vere vztrajal. Bil je izpuščen iz zapora, pa - po igricah tedanjih oblasti spet obsojen. Dve leti je modro vodil bogoslovno semenišče v Ljubljani. Ko je decembra 1959 apostolski administrator škof Anton Vovk postal redni ljubljanski škof, je Jožefa Pogačnika imenoval za svojega generalnega vikarja. Jeseni 1962 si ga je zaželel kot svojega pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel v ljubljanski stolnici 7. aprila 1963. Po smrti nadškofa Vovka 7. julija 1963 je postal kapitularni vikar, 2. marca 1964 pa ga je papež Pavel VI. imenoval za rednega ljubljanskega nadškofa. Isti papež je 22. novembra 1968 ustanovil za Slovenijo posebno cerkveno pokrajino, imenovano ljubljansko, in nadškof Pogačnik je postal prvi metropolit te pokrajine. Kot pomožni škof je sodeloval na drugem vatikanskem koncilu, kot nadškof pa je poskrbel, da smo hitro dobili koncilske odloke v slovenskem prevodu. Trudil se je tudi za to, da smo med prvimi v Evropi dobili prevod Molitvenega bogoslužja (brevirja) in Misala.

Za časa svoje škofovske službe (1963-1980) je ustanovil 18 novih župnij, posvetil veliko obnovljenih in precej novih cerkva. Njegovo največje veselje pa je bilo, da je bilo v njegovem času v ljubljanskem semenišču najvišje število bogoslovcev in posvetil je kar 251 novih duhovnikov. Obiskal je vse župnije v svoji škofiji in birmal okoli 75.000 mladih.

Njegovo škofovsko geslo je bilo: "Glej, tvoj sin!" in s temi besedami se je 25. marca 1980, na praznik Gospodovega oznanjenja, prikazal pred Materjo Marijo. Dvanajst dni prej je breme vodstva ljubljanske nadškofije preložil na ramena svojega naslednika dr. Alojzija Šuštarja. Pred odhodom v kratki pokoj in večno življenje se je od svojih duhovnikov in vernikov poslovil z dvemi pismi duhovno oporoko - in na koncu obeh se je podpisal kot "stari naškof Jožef".